Vstali Gospod razvnema naša srca

S tem zapisom želim vsem blagoslovljeno véliko noč in naj Kristus vstane in ostane v vaših srcih, vaših družinah in vaših odnosih! Χριστός ανέστη! (Kristus je vstal!)

»Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera« (1 Kor 15,14). S temi besedami nam apostol Pavel pove, kako bistvenega pomena je za kristjane vera v Kristusovo vstajenje od mrtvih na tem naša vera pravzaprav stoji ali pade. Prav nič drugače ne velja danes, celo še bolj nujno je vprašanje, ali res kristjani verujemo v to, da je »naš Gospod vstal od mrtvih in nam podaril večno življenje« (3. evharistična molitev). 

Če to bistveno zadevo odvzamemo krščanstvu, potem še vedno lahko dobimo neko število modrih izrekov in trditev o človeku in svetu, dobimo neko filozofijo, nek spoštovanja vreden religiozni koncept sveta in človeka, pravzaprav pa je naša vera na ta način mrtva in v svetu, zaznamovanem z nihilizmom ne pomeni nič posebnega, ne prinaša mu nobene dodatne vrednosti. Tudi Jezus brez vstajenja postane tragični junak, modri filozofski ekscentrik, ki nam je povedal toliko lepih in zanimivih stvari, žal pa tudi slabo končal. Če Jezus s svojim vstajenjem ni premagal smrti, potem se tudi mi lahko s Pilatom vprašamo, »Kaj je resnica?« (Jn 18,38) saj Jezusove besede postanejo relativne in si lahko po mili volji izbiramo, kaj od tega za nas velja in, kaj ne – vzamemo malo njegovih besed, malo pa še kakih drugih besed, po potrebi iz katere od azijskih religijskih izročil. 

Zato je za nas bistveno vprašanje, če je Jezus samo tisti, ki je obstajal v preteklosti, ali pa obstaja tudi danes, če je res »vedno ob meni«, kakor je dejal v svoji pesmi J.S. Bach. Gre za vprašanje, ali je Kristus zgolj neka OSEBNOST kot jih je bilo v preteklosti veliko, pozitivnih in negativnih, ali pa je OSEBA. Kajti, če vzamemo samo dejanje govora, potem vidimo, da govorimo O OSEBNOSTIH, da pa nasprotno govorimo Z OSEBO, z njo lahko imamo odnos. To je bistveno za to, da krščanstvo ni samo ena izmed religij, ampak postane za nas vera, v pravem pomenu besede. Vera je namreč zaupljivi odnos z živim Bogom.

Da pa z Vstalim stopimo v odnos, nam ni treba nikamor iti, saj je on tisti, ki stopa k nam. S svojim trpljenjem in smrtjo je Bog postal naš brat. Že res, da je bilo ponižanje že to, da se je Bog učlovečil, da je prevzel našo krhko človeško naravo, ampak v Božji vsemogočnosti to najbrž ni pomenilo nič tako posebnega, nekaj posebnega pa je pomenilo to, da je trpel in resnično umrl. Šele tu je resnično postal eden izmed nas. Vendar vemo, da mora seme, če želi posredovati življenje, resnično umreti, kakor je dejal sam Jezus. S svojim učlovečenjem, trpljenjem in smrtjo je v vsakega izmed nas vsejal Bog seme večnega življenja, ki pomeni, da nam pred življenjem, trpljenjem in umiranjem ni več treba bežati. Jezusovo vstajenje nam namreč nudi zagotovilo, da se bo nekoč to seme v vsej polnosti razbohotilo. 

To je naša vera in naše upanje, ki pa nam nalagata odgovornost, da za to Božje seme, ki je vse od krsta vsejano v nas, tudi ljubeče skrbimo. Samo z našim trudom za čim bolj poln odnos z vstalim Gospodom smo lahko res v polnosti ljudje. Kakor učencema na poti v Emavs, tudi nam njegova ljubezen stori, da naša srca gorijo.  

Uvodnik v Novem glasu 

Jezus nas uči prave ljubezni

S pripovedjo o zadnji večerji stopamo v zadnje dni Jezusovega človeškega življenja. Obrok, ki ga uživa s svojimi učenci se zdi običajna večerja – na noben način ni nakazano, da bi šlo za tradicionalno obredno judovsko pashalno večerjo. Nekaj pa je popolnoma jasno – Jezus ve, da je rpišla njegova ura. To, da se mu bliža smrt pa ga ne dela prav nič negotovega, ampak ga pripelje do tega, da vse do konca izkaže ljubezen tej svoji mali čredi, ki se je tako trudoma zbrala okrog njega.

Ta skupina mož potrebuje njegovo ljubezen bolj kot kdajkoli prej. In Jezus jim jo izkaže, bolj kot z besedami, to naredi s svojimi dejanji, z nečim, kar od njega ni nihče pričakoval: kakor suženj poklekne k nogam vsakega od Dvanajsterih in jim jih umije. Peter se temu želi izogniti, Jezus ga zato graja. Ubogi Peter ni razumel ničesar! Jezus se ne skloni k tlom le iz ponižnosti, temveč iz čiste ljubezni – ne gre za neko krepostno držo, češ: »Poglejte me, kako znam biti ponižen!« ampak jasno kaže, v čem je resnična ljubezen. 

To ni samo sporočilo apostolom, ampak se že navezuje na tisto poslanstvo: »Pojdite, naredite vse ljudi za moje učence!« Pokažite torej vsem ljudem, v čem je prava ljubezen. Ta ljubezen ni v nekem 'feelingu', ni samo v nečem, kar je 'tako fajn', ampak je v tem, da se odpovemo sami sebi in se popolnoma darujemo za drugega, da skupaj z Jezusom tudi mi vsak dan znova iz srca in zavestno rečemo: »To je moje telo in to je moja kri, ki se daje za vas!« Kakor se je Jezus do konca daroval za vse nas, tako smo tudi mi poklicani k temu, da se darujemo vsak za svojo skupnost: za takšno ali drugačno družino, za takšno ali drugačno Cerkev. 

Jezusovo dejanje je pretirano – kakor je pretirana njegova ljubezen zame in zate, ki je pravzaprav nisva vredna. Bog ni tega mnenja – on daje svoje življenje za vsako ovco, zlasti za tisto, ki se je izgubila. Kakšna je je Jezusova ljubezen je razumela Marija, ki se je prav tako sklonila k njegovim nogam, jih mazilila z dišavnim oljem, jih močila s svojimi solzami in jih brisala z lasmi. Sklenimo tukaj in zdaj tudi mi, da se bomo v naših odnosih trudili za takšna dejanja ljubezni, nežnosti, pozornosti. Da ne bomo nad drugimi gospodovali, ampak jim bomo radi priskočili na pomoč, da se bomo potrudili bližnjega videti, ga začutiti in razumeti. Da se bomo, kakor je dejal sv. Pavlin Oglejski »med seboj iz srca ljubili.«

Simbol olja in maziljenje z njim

Na véliki četrtek škof blagoslovi krstno in bolniško olje ter posveti sveto krizmo. Sledi krajša razlaga simbolike olja in maziljenja z njim.

Olje je zaradi svojih številnih lastnosti že od nekdaj predstavljalo zelo pomemben element vseh civilizacij. Pogosto ga navaja tudi Sveto pismo. Pomembno mesto zaseda tudi zato, ker so ga nekoč uporabljali kot vir luči, saj je bilo uporabljano kot gorivo v svetilkah. Olje daje moč in svežino, zato so ga že v antiki športniki namazali na mišice. Vse te pomene najdemo upodobljene tudi na duhovni ravni. Maziljenje, po katerem prejmemo Svetega Duha, ima nalogo, da v nas napaja plamen vere, ki pa nas mora istočasno utrditi za izpolnjevanje Božje volje, da premagamo vse težave, na katere naletimo na naši poti (Apd 1,8).

V Svetem pismu je maziljenje z oljem znak izvolitve in posvetitve kraljev in duhovnikov (2 Mz 29,4.7; 1 Kr 19,16; Ps 45,8; 1 Sam 16,12-13). V Stari zavezi pa olje simbolizira tudi Božjo moč (Ps 92,11).

V Novi zavezi je Jezus imenovan Kristus, kar pomeni Božji Maziljenec, Mesija. To prebere Jezus v nazareški shodnici (Iz 61,1). V NZ pa najdemo tudi nekaj nanašanj na maziljenje bolnikov (Mr 6,12-13; Jak 5,14). Pavel nam spregovori o duhovnem maziljenju v drugem pismu Korinčanom (2 Kor 21,22).

Maziljenje z oljem je prisotno v zakramentih. Pri krstu uporabljamo dvoje maziljenj, na prsih in na temenu; pri birmi škof mazili na čelu birmanca; pri mašniškem posvečenju škof mazili roke novih duhovnikov; novega škofa pa mazilijo na čelu; bolnike mazili duhovnik na čelu in rokah. Pri posvetitvi nove cerkve škof mazili oltar in cerkev na štirih glavnih straneh neba.

V bogoslužju tako uporabljamo tri vrste olja: krstno olje pri prvem krstnem maziljenju in pri katehumenih; sveto krizmo, olje obogateno z dišavami, pri drugem krstnem maziljenju, birmi, duhovniškem in škofovskem posvečenju ter pri posvetitvi cerkva; bolniško olje za bolniško maziljenje.

Maziljenje torej pomeni posvečenje in posest, ki jo nad nami prevzame Sveti Duh, da bi tako maziljeni prejeli oporo in moč. Z maziljenjem, ki ga prejmemo pri zakramentih, sodelujemo pri Kristusovem maziljenju in smo resnično kristjani, torej maziljeni, če to živimo v polnosti in dosledno. To se še posebej zgodi z našim pričevanjem v družbi, saj smo bili pri zakramentih maziljeni, torej poslani oznanjat Kristusovo sporočilo (prim. Uvod v Rimski pontifikal). 

  - Remo Lupi, Simboli e segni cristiani nell'arte, nella liturgia, nel tempio, San Paolo, Milano 2007.

Smrt in življenje po njej po Eastwoodovo

Onostranstvo (Hereafter): Zanimiv film, ki je bil umaknjen s kino sporeda.

Tudi pri osemdesetih je Clint Eastwood edinstven v mnogih pogledih – gledalcem vedno ponudi stilistično dodelane filme in zanimive filme, pa tudi izzivalne, če govorimo o moralnih izbirah filmskih junakov. Pri zadnjem njegovem delu ni nič drugače. V filmu 'Hereafter' (Onostranstvo) je tako. Film se posveča osebnim zgodbam treh ljudi – francoske novinarke, ameriškega 'medija' (tisti, ki je sposoben vzpostaviti stik z dušami umrlih) in dvanajstletnega angleškega dečka. Tragični dogodki zaznamujejo življenja vseh treh, predvsem pa pri njih sprožijo vprašanja o smrti in o tem, kaj se zgodi po njej.

To so vse vprašanja, ki so danes 'tabu tema' in jih radi pometemo pod preprogo kot za življenje nepomembna. Prav to ugotovi francoska novinarka Marie Lelay (Cécile De France). Po tem, ko bi skorajda umrla v cunamiju, ki prizadene 'raj na zemlji', kjer je preživljala dopust z ljubimcem (poročenim moškim), se šokirana vrne v Pariz. Pri delu je zmedena, zanimajo jo druge stvari (namesto dogovorjene knjige o predsedniku Mitterandu, želi napisati knjigo o vprašanju smrti in življenja po njej, kar pa založnika ne zanima…), kar ji prinese obilico težav na delu in v odnosih z bližnjimi.

Morda so povezana z interesi drugačne vrste, kot se zgodi v primeru medija Georgea Lonegana (Matt Damon). Sam svoj 'dar' doživlja kot prekletstvo, ki bi se ga bilo treba znebiti (zaposli se kot gradbeni delavec), brat pa ga prepričuje, naj bo 'profesionalni jasnovidec', rekoč: »Ne moreš bežati od tistega, kar si.« Lepe besede, a kaj, ko podjetni brat v Georgeovem daru vidi možnost za lahek zaslužek in se zdi, da ga v drugačnih okoliščinah življenje po smrti ne bi kaj dosti zanimalo, če sploh kaj.

Smrt lahko človeku vzame najboljšega zaveznika, sorodno dušo. To se zgodi Londončanu Marcusu (Frankie/George McLaren), ki izgubi brata-dvojčka Jasona. Njuna mati je samohranilka, zasvojena z alkoholom in mamili, posledično pa zelo slabo skrbi za svoja otroka. Drug drugemu sta dvojčka tako najboljša opora in res delujeta kot eden (Marcus 'začuti', da se je bratu nekaj pripetilo). Za svoja leta sta nenavadno bistra in iznajdljiva (materi pomagata reševati težave s socialno službo, ki ji želi otroka odvzeti). Ko smrt zareže v njegovo življenje, se Marcusu pojavi kopica vprašanj, ki pa jih rešuje na svojevrsten način.

Smrt Eastwood prikaže ne samo kot tisto, ki ljudi ločuje, ampak tudi kot tisto, ki ljudi združuje, posebej tiste, ki se o njej in z njo povezanimi vprašanji, ukvarjajo. Kalifornijski režiser v nekem pogovoru pravi, da »ne bi bilo preveč smiselno zgodbe nasloniti na neko institucionalno verstvo, ker bi to odtegnilo pozornost od osrednje teme, ki je v učinku smrti na te ljudi. Poleg tega bi strinjanje z neko določeno religijo film naredilo preveč kategoričen. Če nekdo veruje v nekega določenega boga, že ve, kaj je prav in kaj narobe.«

Težava nastane prav v tej 'nadverski' drži. Tudi v tem filmu je krščanski duhovnik prikazan v negativni luči – je mrzli birokrat, ki pogreb opravi rutinsko (v 'Punčki za milijon dolarjev' je bil tisti, ki ni hotel slišati za Frankiejeve dvome, v 'Gran Torinu' tisti, ki je imel vnaprejšnje odgovore na življenjska vprašanja in je bil premlad, da bi vedel, kaj je bolečina bližnjega) – torej pri njem ne gre iskati odgovorov. Kasneje po internetu (Youtube) Marcus posluša muslimanskega imama in protestantskega pridigarja ter vidi, da so odgovori velikih verstev preveč infantilni celo zanj. Odgovor nato išče pri raznih šarlatanih in ni zadovoljen. Končno, seveda spet s pomočjo interneta, najde vidca, ki se zdi 'pošten', a ni jasno, zakaj. Ko torej iščemo odgovore na tovrstna vprašanja, je treba vero že vnaprej izključiti (Marie, ki je vedno živela v ateističnem okolju, se sploh ne sooči z verskimi odgovori, saj je doživela zadevo na lastni koži - kar je zame vsaj čudno, če že ne nerealistično).

Tu ne gre za neko propagando 'new agea', ampak gre namen filma v drugo smer. Fantič prek jasnovidca ugotovi, da mora težo preteklih spominov pustiti za sabo, prav tako pa mu je rečeno, naj ne išče več nobenih 'paranormalnih' izkušenj. Zahvaljujoč se svoji knjigi o 'onostranstvu', se Marie sreča z vidcem Georgeom. Ta ima, ko se dogovorita za zmenek, drugačno videnje kot navadno – v njem vidi, da bo poljubil francosko novinarko, kar se bo seveda zgodilo kmalu in za to ne bo potrebnih nekih nadnaravnih sposobnosti. Marie se bo končno spet čutila razumljeno in ljubljeno. Celoten film je torej osredotočen na tri 'osamljence', ki preko neke religiozne izkušnje premagajo tesnobo in ponovno vzpostavijo medčloveške vezi, odnose. Za Eastwooda torej verska izkušnja ni pomembna, kakor ga tudi ne zanima kvaliteta le-te. Zanj je predvsem pomembno to, da zgodba poudari junaštvo tistega, ki se samostojno odloča in sprejema posledice svojih dejanj. Pravzaprav gre za svobodomiseln in agnostičen pogled, značilen za skoraj vse njegove filmske junake. Zato se ni bati, da bi film koga spodbudil k iskanju paranormalnih izkustev, je pa zelo verjetno, da bo še koga prepričal v to, da krščanstvo ne nudi pravih odgovorov na ključna življenjska vprašanja.

Objavljeno v 3. številki priloge 'Bodi človek' (Novi glas).

Miroljubne vojne in človekova malomarnost

V preteklem mesecu je bilo precej pestro dogajanje na našem planetu. V Pakistanu je bil zaradi svoje pokončne krščanske drže umorjen minister Bhatti, na severu Afrike je bilo precej napeto, s tem da je v Libiji zadeva prešla v oborožen spopad, v katerega so se vmešale še t. i. “mirovne sile”, to so tisti, ki bi radi na silo prinesli neke vrste mir, a vemo, da so v ozadju drugačni interesi. Pa saj je bilo tako že (skoraj) povsod, kjer je prišlo do vojaškega posega. Vendar je to vsem na očeh - pojdimo nekoliko mimo teh zadev v samo srž.

Lahko sploh govorimo o “humanitarni vojni”? Te definicije si same sebi nasprotujejo. Za Iračane ni (bilo) vse skupaj prav nič humanitarno, ko jim je hotel Imperij Dobrega (ZDA) vsiliti svojo demokracijo, hote ali ne. In če bi ljudje slučajno ne hoteli sprejeti vsega skupaj, se nanje vsuje toča bomb. Ti izrazi pa niso nič novega, saj so jih uporabljali že npr. v zalivski vojni. Kaj, ko bi enkrat že nehali slepomišiti in bi vojni rekli vojna, miru pa mir? Je res treba vedno iskati propagandistične izraze za vojaški poseg? Seveda gre vedno za posega nad “majhnimi ribami”, saj si nihče ne upa odvreči bombe nad New Delhi ali Peking, ker imajo Indijci in Kitajci atomsko bombo - na zatožni klopi so razni srbski, bosanski ali afriški voditelji, ki v geopolitičnem smislu nič ne pomenijo. Glede iskanja rešitve v poenotenju v eno svetovno vlado pa vemo, da v tem ni rešitve, še več - ugledni pisatelji (Solovjev) so takšno vlado označili kot eno od značilnosti kraljestva Antikrista. Svet vendarle ni črno-bel. Bogu je všeč raznovrstnost, z vso paleto različnih ras, narodov, kultur in jezikov, ki delajo ta naš planet tako pisan. To ni zadeva, ki bi jo bilo treba popraviti, ampak jo je treba varovati. Krščansko je, da med sabo dosežemo dogovore, da se združimo, poenotimo. Vendar tako, da ohranimo različnost. Svet je lep prav zato, ker je raznovrsten.

Že res, da je nekaj treba ukreniti, da bi preprečili pokole in genocide, vendar je treba vedno imeti v ušesih Jezusove besede, ki niso bile samo 'sladke', ampak tudi precej osupljive, vsaj kar zadeva svet in človeštvo. Pravi, da je ves svet zaznamovan z grehom. In govori zadeve, ki bi jih razni demagogi (tudi krščanski) najraje kar izbrisali z obličja zemlje - da bodo npr. ubogi vedno med nami, ne glede na naše revolucionarne sanje. Neupoštevanje teh načel se je vedno slabo končalo. Predsednik Wilson je po prvi svetovni vojni npr. ustanovil Društvo narodov, ki pa ni zagotovilo svetovnega reda in miru, ampak je na nek način pospešilo začetek druge svetovne vojne. Podobno pa OZN, ki je nastala na pogorišču tistega društva, upravičuje vojaške posege pod hinavsko krinko humanitarizma.

Pa se ustavimo še malo na Japonskem, ki jo je prizadel izredno hud potres. Če pogledamo, je bilo število smrtnih žrtev pravzaprav majhno, zahvaljujoč dejstvu, da v tej deželi velja izredna pozornost potresni varnosti. Samo mislimo si lahko, koliko žrtev bi takšen potres terjal v Sloveniji ali Italiji. To vprašanje pa nas že privede do nekega drugega vprašanja - človekove malomarnosti ali neodgovornosti. Kako radi npr. varčujemo pri avtomobilskih pnevmatikah, kako radi norimo z avtomobili ali motornimi kolesi tudi tam, kjer je to početje tvegano? Vsak ve zase. Se mar obnašajo odgovorno tisti Neapeljčani, ki na pobočju eksplozivnega vulkana Vezuva (ta lahko počiva tudi kako stoletje, potem pa pokaže naenkrat svojo moč) skoraj do kraterja gradijo cela naselja z ozkimi uličicami? Če pride do katastrofe, ne more biti najprej kriv Bog, ko pa je človeku dal pamet in svobodno voljo. Bodimo v polnosti ljudje!

Uvodnik v 3. številko priloge “Bodi človek”.