sreda, 18. marec 2009

Telo kot vrednota 1

Morda bi bilo pametno nekoliko spregovoriti o telesu, saj je le-to danes postalo po eni strani nadvse poveličevano, po drugi pa tudi zelo razvrednoteno, pa ne le s strani Cerkve, ampak tudi širše. Po eni strani je tržno blago, po drugi strani pa sedež greha. Vendar pa ni to tisto, kar pravzaprav učijo velike svetovne religije, začenši s krščanstvom. Preden pa se spustimo na duhovno plat telesa, v krščanstvu kot v drugih religijah, poglejmo nekoliko, kako se telo razume v današnjem svetu in nekoliko cerkveno razumevanje skozi zgodovino.

Natalia Aspesi je v časopisu La Repubblica o telesu pisala nekje v času olimpiskih iger v Pekingu ter ni štedila z besedami. Pravi, kako je telo postalo neka "sodobna obsedenost": "telo postaja neka iluzija, neka fantazija, odmika se od resničnega življenja, privzema neko namišljeno popolnost, istočasno pa je vse več anoreksičnih in bulimičnih ljudi (predvsem deklet op.p.), postaja večno, istočasno pa še mlado umira v vojnah, kriminalu, sobotnih nočeh, boleznih, samomorih. Telo se je spremenilo v neko obsedenost, zasedlo je mišljenje in postalo produkt: telo prodaja in se prodaja, kupuje in se da kupiti. Telo je denar. Živi veliko več časa. Traja veliko manj časa, vedno bolj nepredušno zaprto v neko obljubo večne mladosti, ki pa teži k temu, da privilegira predvsem adolescenco".

Medtem ko je po eni strani telo žrtev trga, pa je po drugi strani še vedno na mestu druga opazka, ki se tiče Cerkve: predmet greha. Na moderni oltar boga-zaslužka se je namreč telo dvignilo šele po stoletjih raznih poniževanj in žalitev, prezrto in osramočeno s strani neke miselnosti neoplatonističnega izvora, ki je telo razumela kot neke vrste zapor, v katerem biva duša, resnično bistvo človeka. Tak intelektualni pogled pa je kot senca ždel nad krščanskim pogledom na svet ter povzročal to, da se je na telo gledalo z nekim sumom.

"Čeprav drži, da platonistični dualizem ne predstavlja neke krščanske drže in je Cerkev vedno zavračala radikalni protitelesni dualizem, je vseeno treba priznati, da je prišel ta sprevrženi pogled krščanske misli vse do današnjih dni, kamor ga je prinesel nek dualizem, ki je telo potisnil v drugi plan ter tako prišel do tega, da ga je včasih označil kot nadležen privesek duše", pravi Giuseppe Visonà, docent klasične filologije, eksegeze Nove zaveze in hagiografije (nauka o svetnikih op.p.) na milanski katoliški univerzi.

Ta drža pa je vplivala tudi na islamski svet, ki je v imenu dialoga z drugimi kulturami, zlasti z grško, privilegiral dušo na račun telesa, ki ga je imel za sedež skušnjave. Pod enakim vplivom so bili tudi tamkajšnji filozofi, kot recimo Averroes in Avicenna.

(italijanski katoliški mesečnik 'Jesus', avgust 2008)

se nadaljuje...