torek, 24. december 2019

Božično upanje

V ta letošnji božič vstopamo kot tisti, ki več ne vemo, kdo smo, zato smo, kot rečemo, v krizi identitete. Mudimo se ob posameznih težavah, mnoge od katerih sploh niso težave, če tako pogledamo. Vsako leto bi se tudi radi spet in spet sami sebe prepričali, da bomo odgovore na svoje težave dobili drugod. Vsekakor se vedno zatekamo v to, kar nam narekuje sodobna družba, misleč da bomo tako vsaj malo zbežali od vseh težav, ki nas tarejo.

Pravzaprav je vsako leto, vsak advent eno in isto, je »copy-paste«, tako glede običajnih tematik, ki se znajdejo v medijih, kakor tudi, kar zadeva nas, ki smo podobni kakemu medvedu ali drugi živali, pa gremo v neko zimsko spanje, da bi se nato naenkrat prebudili, kakor bi kdo pritisnil gumb na »telekomandi«. Ko so prazniki mimo, ponovno hibernacija ali zimsko spanje do naslednjih božičnih praznikov. vmes se medvedje prebudimo o Veliki noči, da bi se malo nahranili z blagoslovljenimi jedmi, potem spet spanje.   

In vendarle je Božič vsakokrat rojstvo nekega tako trdnega upanja, da ga nobena slaba reč našega življenja ne more ugasiti. To upanje se rojeva iz samega dejstva, da je Bog samega sebe ponižal in spremenil v preprostega in nebogljenega otroka. On, ki je vsemogočen, postane odvisen od tega, kar bosta zanj naredila mlado dekle, najstnica, in res globoko verujoči mož. Bog je torej tako močno ljubil svet in človeka, da je v človeško zgodovino, saj o njej pravzaprav vztrajno govori evangelist Luka, vstopil na takšen način, kakor je vanjo vstopil vsak od nas – bili smo preprosti dojenčki, ki smo potrebovali vsako skrb s strani naših staršev, potem ko je za nas ustrezno poskrbelo osebje porodnišnice. Za marsikoga bi se v nasprotnem primeru kaj klavrno končal ta obstoj na tem svetu, tudi zame. 

Najvišji se torej pusti dotikati in varovati vsem nam po svojih starših in ostalih, ki so zanj poskrbeli, toliko da je tudi njegov obstoj odvisen od staršev, saj kmalu že bežijo v Egipt, da bi ne bilo po njem. Ta novost pa je tako velikanska, da se spremeni tudi vse drugo z naše strani – Bog namreč ni nekje daleč, da ne vpliva na naše življenje, da ga ne bi zanimalo za nas, temveč je postal Emanuel – Bog z nami! On je z nami vse dni, do konca sveta! Kar je bilo prej za ljudi ne samo nekaj oddaljenega, temveč nekdo, ki so se ga bali na nepravi način, sedaj postane nebogljeni in vse pomoči potrebni otrok. On, ki je ljubezen sama, potrebuje našo skrb in ljubezen. Kako bi se vendar lahko bali dojenčka? Dojenčka lahko samo imamo radi, tisti pa, ki tega ne počne, se nam upravičeno ne zdi ravno normalen! Kdo se vendar ne razneži ob novorojenčku? Kdo se mu ne muza in pači, da bi se mu mali posmejal? Dojenčka torej lahko samo ljubimo in se mu predamo, ko ga občudujemo! 

Upanje, ki ga torej prinaša Božič, je v tem, da sta naša vsakdanja rutina, z vsemi skrbmi in bolečinami, križi in težavami, kakor tudi naša osebna zgodba za Boga pomembna, da vse to zanj še kako šteje! To nam Bog pokaže tako, da se rodi na takšen način, da prevzame našo človeško naravo in vse naše odvisnosti – telesne, od staršev, kakor tudi kulturne in družbene odvisnosti. 

Krščansko upanje je torej učlovečeno v svetu, v preprostih in banalnih stvareh življenja vsakega človeka. Bog je v njih, le da ga moramo mi tam tudi poiskati, kakor so ga poiskali in našli pastirji ter vsi tisti, ki so se za to res potrudili v vsej človeški zgodovini, posebej od te noči naprej. Od Kristusovega rojstva je Bog torej še bolj navzoč v teh naših življenjskih zadevah, in sicer duhovno, vendar pa se pri sveti maši zgodi tudi čudež učlovečenja tako, da ga lahko uživamo in jemo pod podobo kruha, ki je še bolj ponižna in preprosta od podobe otroka, a prav tako dostopna. Jaslice so zato za nas znamenje radosti in sreče. Zato jih postavljamo, da bi danes še posebej temu pozabljivemu svetu pokazali, da kljub vsemu Bog še ni obupal nad nami, temveč nam tudi dandanes  pošilja žarke upanja, sreče, zadovoljstva in miru. 

Blagoslovljen Božič!

nedelja, 22. december 2019

Družina kot Sveta dežela

Misel na 4. adventno nedeljo

Na 4. adventno nedeljo spremljamo pri apostolu in evangelistu Mateju čas pred Jezusovim rojstvom po Jožefu. Zdi se pomembno nekoliko ozreti na samo besedilo in njegovo tradicionalno razlago, da ne bi imeli kakšnih čudnih »sodobnih« razlag, tokrat pa bomo tudi na kratko povedali zadeve glede na katoliški moralni nauk. Poznati moramo najprej tedanje judovske navade, po katerih je nevesta vselej živela pri svojih, dokler ni bila slovesno, z vsem pompom, sprejeta na ženinov dom, ženin pa je lahko svobodno hodil k njej. Zato se ob Marijini nosečnosti ni čudil prav nihče, razen Jožef. Pri slednjem pa je izjemnega pomena podatek, da je bil »pravičen«, saj to pomeni, da je natančno izpolnjeval Postavo (jud. Torah), torej Mojzesove zakone. Zatorej ne bi mogel vzeti za ženo Marije v njenem položaju, ker je pač vedel, da on ni detetov oče, ker pa po drugi strani niti najmanj ni dvomil o njeni zvestobi, spet ni mogel Marije javno odsloviti, ker bi bila sicer kamenjana, dete pa bi umrlo z njo, temveč jo je sklenil skrivaj odsloviti, da bi jo obvaroval takšne smrti.   

Cerkveni očetje to razlagajo, da se Jožef ni imel za vrednega biti mož tako čudoviti nevesti, ker se je
zavedal, da ni mogla zanositi drugače, kakor le po Božjem posegu, ker pa je zaupal v Boga, je bil prepričan, da bi že Bog poskrbel, da se Mariji in detetu ne bi nič zgodilo. Je pa to bilo za Boga, ki je vse zakone postavil v naravo, premalo. Evangelij nam namreč sporoča nekaj izjemno pomembnih reči, ki jih dandanes že praktično povsem preziramo.

Sporoča nam namreč, da je treba skleniti zakon v čistosti, da bi obdržali vse potrebne milosti, že tako je namreč to težak boj. To pomeni, da je potrebno biti do tedaj zdržni in lepo živeti vsak na svojem domu, ne pa vse to, kar imamo danes splošno razširjeno, da fantje in punce najprej začnejo živeti skupaj, potem pa se morda poročijo, a navadno niti ne več. Že res, da otroci lahko pridejo vseeno, vendar pa to ni človeški način, temveč živalski. Tu se ne upošteva dvojnih pravic – Božjih in otrokovih. Pravično do Boga je, da Fant in dekle skleneta zakonsko zvezo pred njim, če je vsaj eden od njiju krščen, tudi zaradi tega, da je njuna zveza prava in resnična družina, ker sicer to seveda ni, pa tudi zato, da je zveza moža in žene še duhovno rodovitna, ne le biološko.  

Kaj pa otrokove pravice? Tudi to nam sporoča evangelij, da ima otrok pravico do tega, da se rodi v pravi družini, da ima lepo zakonitega očeta in mater. Bog je hotel, da ima tudi Božji otrok svojega zemeljskega očeta, ne samo nebeškega. 

Tako šele imamo polnost zakona. Tako imamo torej najprej izpolnjene vse združitvene vidike zakona med moškim in žensko, ko se torej moški in ženska, ki sta pred Bogom in v njem združena, v zakonskem dejanju (kar je spolnost v okviru zakona) ljubita, ker je sicer vse le erotizem. Takšna spolnost je zares človeška, sicer je pač, kot smo dejali, podobna živalski in ni proti naravi samo zato, ker se biološko pravilno združita moško in žensko bitje, pa nič več od tega. Imamo tudi pravni vidik zakona, ko mož dobi pravico do telesa žene, žena pa do telesa moža – da se ne združita, kadar eden od njiju to želi (seveda najbolje, če oba), morajo biti resnično težki razlogi, ki jih je dokončno določil papež Pij XII. v govoru katoliškim babicam. 

Toliko o tem, kako katoliška Cerkev ovira – vidimo, da v okviru svetega zakona zakonske odnose močno spodbuja. Je pa vse skupaj seveda usmerjeno v prvi cilj zakona, ki pa je roditev in vzgoja otrok, kjer se ponovno da razumeti, kako je roditev podrejena vzgoji, o čemer smo že imeli priložnost spregovoriti. Če oče in mati nista najprej cerkveno poročena, potem prave vzgoje niti ne more biti. Potem pa je seveda zelo odvisno, kako svojo vero prakticirata. Tokratni evangelij daje zgled tega, kako mora svojo vero živeti oče. Kot rečeno, pa nam sporoča še, kako pomembna je vloga očeta pri vzgoji otroka. Prav zato je bilo pri Judih bolj pomembno legalno očetovstvo, ne pa samo biološko. Da je torej imeti družino in biti starš neprestan boj, popolnoma drži. Je pa to svetal boj, ki nudi veliko zadoščenje in veliko nagrado, če ga bijemo z Božjo pomočjo. Kako lepo bi bilo, če bi lahko vsi vzkliknili kot sv. Mala Terezija, da smo se rodili v Sveti deželi.

Objavljeno v tedniku Novi glas.