Ko govorimo o spremenjenem dojemanju zločinov, zlasti umorov, ne moremo mimo prakse splava, ki je bila praktično legalizirana v vseh zahodnih deželah, z morda le kakšno izjemo. Zanimivo, da te prakse nikjer niso opustili, četudi so morda napravili zadevo težje izvedljivo, kar je konec koncev tudi že nekaj. Dojemanje je zelo različno, saj je za nekatere splav umor, spet za druge civilizacijska pridobitev. Celo med tistimi, ki se prištevamo med kristjane, ni enotnega mnenja, militantni zagovorniki določenih “pridobitev” in novih “pravic” pa ga nemalokrat uporabijo kot jabolko spora, ko ugotovijo, da si jasno na strani krščanskih načel in vrednot oz. katoliških, če smo natančnejši.
Sam sem na primer v nekem takšnem primeru jasno povedal, da je zame splav umor, pa ne le zato, ker Cerkev tako pravi, pa sem brž postal strelovod za nekoga. Dejal sem, da smo pač različnih mnenj, in želim, da je spoštovanje različnosti vzajemno in imamo lahko katoliki tudi svobodo mišljenja in izpovedovanja. Na pomoč mi je priskočil prijatelj filozof, ki je pa tudi povedal zanimivo zadevo, ko smo lahko hitro ugotovili, kako drži, da je vselej na začetku neko filozofsko ali idejno (če ne ideološko) prepričanje, v primeru splava aristotelizem. V tem so zagovorniki splava zelo podobni muslimanom, ki dopuščajo po tej isti filozofiji splav do četrtega meseca človeškega zarodka. Vidimo potem, kdo bolj temelji na znanosti, kar je nadvse zanimivo.
Zanimiv je tudi relativizem na tem področju, saj tudi mnogi med tistimi, ki se ne mislijo poslužiti splava, zadevo zagovarjajo, rekoč: “Sam se ga sicer ne bom poslužil, vendar moram spoštovati svobodo drugih”. Spet drugi bo dejal, da splav dopušča le v določenih primerih… Tako smo prišli do tega, da je splav vzorčni primer tega, do kam smo prišli, saj smo sedaj pri tem, da splav kot tak ni zločin, kaj šele umor. Objektivno velja v svetu tako, zločin in umor pa je lahko splav samo subjektivno, za tiste namreč, ki tako mislijo. Seveda s(m)o tisti v vsakem primeru zastareli in ne v skladu z družbo. V sakem primeru se ga ne more prepovedati, glede na to, da je v zakonodaji, potem pa se vsakdo odloči, če se ga bo poslužil, ali ne.
Toliko o splavu, če pa se spet vrnemo na začetek, potem za zločine gotovo velja, da so se veliko bolj razširili v naši družbi, ki jo je Erich Fromm že leta 1955 označil za bolno v delu “The Sane Society” (ali tudi “zmešano”, kot nasprotje od “sane”, ki je “insane”), pa četudi so zločini navzoči prav v vsaki družbi. Zločini so pač, kot smo videli, zelo relativna zadeva. Glede na to, da manjka splošni moralni imperativ v družbi, so tudi zločini in umori, kakor tudi druge vrste kriminala, prepuščene subjetivni presoji, kakor tudi utilitaristični presoji – če je torej nekaj bolj ali manj koristno. Naša zahodna družba je tako na repu primerne preventive, saj v šolah (še prej pa doma!) ni ustrezne moralne vzgoje in formacije, kakor je težava tudi v preveč popustljivih kaznih, ki zaradi svoje milobe kriminalce kvečjemu spodbujajo k nadaljevanju s svojo domačo obrtjo.
Durkheim je že leta 1895 vnaprej spoznal, kako je glavni razlog za porast kriminala apoteoza blagostanja. “Stanje krize in anomije je konstantno in, če tako rečemo, normalno. Pohlep se rojeva tako v zgornjem, kakor tudi v spodnjem delu družbene razpredelnice, brez da bi natančno vedel, kje se bo ustavil, saj je cilj, proti kateremu teži, neverjetno bolj naprej od tega, kar lahko doseže. Žeja nas po novih stvareh, po nepozannih užitkih, po občutjih brez imena, ki izgubijo svoj okus takoj, ko smo jih doživeli” (Samomor, II,5). Tisto, kar je torej zaskrbljujoče, ni zločin, temveč pomanjkanje morale v družbi. Težava je torej najprej v vzgoji in formaciji oz. v procesu, ki nam nazadnje da in izoblikuje neke etične norme, kakor tudi meje, ki se jih ne sme prestopiti. Potrebno je torej vzgajati prej kot preprečiti, preprečiti prej kot kaznovati. Potrebno je preprečevati, ker vzgoja ni vedno učinkovita, kaznovati zato, ker ne obstaja preprečitev brez sankcije. V naši družbi je prevelika permisivnost, zato pa je družba nemoralna. Če želimo, da so našteti ukrepi učinkoviti, pa je potrebna seveda družbena vest in družbena solidarnost, kar je tako težko najti v zahodni družbi.
Objavljeno v tedniku Novi glas