U kot UMOR 3

Cerkveni in družbeni antislovar (22c)

Ko govorimo o spremenjenem dojemanju zločinov, zlasti umorov, ne moremo mimo prakse splava, ki je bila praktično legalizirana v vseh zahodnih deželah, z morda le kakšno izjemo. Zanimivo, da te prakse nikjer niso opustili, četudi so morda napravili zadevo težje izvedljivo, kar je konec koncev tudi že nekaj. Dojemanje je zelo različno, saj je za nekatere splav umor, spet za druge civilizacijska pridobitev. Celo med tistimi, ki se prištevamo med kristjane, ni enotnega mnenja, militantni zagovorniki določenih “pridobitev” in novih “pravic” pa ga nemalokrat uporabijo kot jabolko spora, ko ugotovijo, da si jasno na strani krščanskih načel in vrednot oz. katoliških, če smo natančnejši. 

Sam sem na primer v nekem takšnem primeru jasno povedal, da je zame splav umor, pa ne le zato, ker Cerkev tako pravi, pa sem brž postal strelovod za nekoga. Dejal sem, da smo pač različnih mnenj, in želim, da je spoštovanje različnosti vzajemno in imamo lahko katoliki tudi svobodo mišljenja in izpovedovanja. Na pomoč mi je priskočil prijatelj filozof, ki je pa tudi povedal zanimivo zadevo, ko smo lahko hitro ugotovili, kako drži, da je vselej na začetku neko filozofsko ali idejno (če ne ideološko) prepričanje, v primeru splava aristotelizem. V tem so zagovorniki splava zelo podobni muslimanom, ki dopuščajo po tej isti filozofiji splav do četrtega meseca človeškega zarodka. Vidimo potem, kdo bolj temelji na znanosti, kar je nadvse zanimivo. 

Zanimiv je tudi relativizem na tem področju, saj tudi mnogi med tistimi, ki se ne mislijo poslužiti splava, zadevo zagovarjajo, rekoč: “Sam se ga sicer ne bom poslužil, vendar moram spoštovati svobodo drugih”. Spet drugi bo dejal, da splav dopušča le v določenih primerih… Tako smo prišli do tega, da je splav vzorčni primer tega, do kam smo prišli, saj smo sedaj pri tem, da splav kot tak ni zločin, kaj šele umor. Objektivno velja v svetu tako, zločin in umor pa je lahko splav samo subjektivno, za tiste namreč, ki tako mislijo. Seveda s(m)o tisti v vsakem primeru zastareli in ne v skladu z družbo. V sakem primeru se ga ne more prepovedati, glede na to, da je v zakonodaji, potem pa se vsakdo odloči, če se ga bo poslužil, ali ne. 

Toliko o splavu, če pa se spet vrnemo na začetek, potem za zločine gotovo velja, da so se veliko bolj razširili v naši družbi, ki jo je Erich Fromm že leta 1955 označil za bolno v delu “The Sane Society” (ali tudi “zmešano”, kot nasprotje od “sane”, ki je “insane”), pa četudi so zločini navzoči prav v vsaki družbi. Zločini so pač, kot smo videli, zelo relativna zadeva. Glede na to, da manjka splošni moralni imperativ v družbi, so tudi zločini in umori, kakor tudi druge vrste kriminala, prepuščene subjetivni presoji, kakor tudi utilitaristični presoji – če je torej nekaj bolj ali manj koristno. Naša zahodna družba je tako na repu primerne preventive, saj v šolah (še prej pa doma!) ni ustrezne moralne vzgoje in formacije, kakor je težava tudi v preveč popustljivih kaznih, ki zaradi svoje milobe kriminalce kvečjemu spodbujajo k nadaljevanju s svojo domačo obrtjo. 

Durkheim je že leta 1895 vnaprej spoznal, kako je glavni razlog za porast kriminala apoteoza blagostanja. “Stanje krize in anomije je konstantno in, če tako rečemo, normalno. Pohlep se rojeva tako v zgornjem, kakor tudi v spodnjem delu družbene razpredelnice, brez da bi natančno vedel, kje se bo ustavil, saj je cilj, proti kateremu teži, neverjetno bolj naprej od tega, kar lahko doseže. Žeja nas po novih stvareh, po nepozannih užitkih, po občutjih brez imena, ki izgubijo svoj okus takoj, ko smo jih doživeli” (Samomor, II,5). Tisto, kar je torej zaskrbljujoče, ni zločin, temveč pomanjkanje morale v družbi. Težava je torej najprej v vzgoji in formaciji oz. v procesu, ki nam nazadnje da in izoblikuje neke etične norme, kakor tudi meje, ki se jih ne sme prestopiti. Potrebno je torej vzgajati prej kot preprečiti, preprečiti prej kot kaznovati. Potrebno je preprečevati, ker vzgoja ni vedno učinkovita, kaznovati zato, ker ne obstaja preprečitev brez sankcije. V naši družbi je prevelika permisivnost, zato pa je družba nemoralna. Če želimo, da so našteti ukrepi učinkoviti, pa je potrebna seveda družbena vest in družbena solidarnost, kar je tako težko najti v zahodni družbi.

Objavljeno v tedniku Novi glas

U kot UMOR 2

Cerkveni in družbeni antislovar (22b)

Nadaljujemo, kjer smo zadnjič končali – pri popolni svobodi posameznika, ki je postala absolutna norma. To je sicer lahko tudi nekaj dobrega in pozitivnega, vendar pa predpostavlja vseeno še nekaj drugega – obstajati mora neki skupni moralni imenovalec, ki ga vsi priznavajo. Prav to pa je vse težje najti v naši družbi, saj je morala zahodne družbe vselej izhajala iz krščanske vere. Duhovniška in viteška morala je prodrla v vse pore družbe in v vse institucije, ljudje so sicer pogosto ravnali proti tej morali, vendar pa so to počeli prav zato, ker so jo priznavali kot veljavno. Po srednjeveški aristokraciji, je za skupno moralo skrbel trgovski sloj, potem pa meščanski liberalni sloj, a je še vedno šlo za krščansko moralo, le da je ta bila brez svoje teološke osnove, v temelju pa je bila še vedno krščanska, torej stvar skupnega izročila. 

Šele v 20. stoletju je prišlo do uničenja stare morale, za kar so poskrbeli nihilistični voditelji, ki so na

takšen način tudi usmerjali novonastali delavski razred. Težava je v tem, da stare morale niso znali zamenjati z neko drugo, ki bi jo vsaj oni sami imeli za boljšo. Dokler je še veljala stara morala, je še šlo, vendar pa seveda ni moglo iti v nedogled. V Evropi je prišlo do razkristjanjena na osnovi revolucionarno-marksistične ideologije in na osnovi hedonistično-radikalne ideologije, ki je prišla tudi v dežele “socialističnega bloka”, o tem danes ni nobenega dvoma več. 

Po letu 1968 je povsod prišlo do revolucije, ki ni bila ne družbena ne politična, temveč antropološka in etična, saj se je iz nje razvil amoralni človek, ki zavrača razumnost in moralnost, skupaj z avtoritetami, ki to zagovarjajo in skušajo ljudi tako tudi oblikovati, zlasti prvo tovrstno institucijo, ki je družina. Družina je seveda “paternalistična”. Poleg družine se začne z zavračanjem šole, ki se jo obravnava kot “avtoritarno”, razvije pa se permisivna vzgoja, katere odlične posledice sedaj uživamo, na koncu pa tudi zavračanje Cerkve, ki je ne le nazadnjaška, temveč tudi “seksofobna”. Kasneje je prišlo do takšnega šolskega sistema, tudi na univerzitetni ravni, ki bi promoviral takšno raven izobrazbe, ki bi onemogočala študentske vstaje in proteste oz. bi se jih dalo zlahka zatreti tako, da se populaciji ponudi “kruha in iger”. Na univerzitetni ravni je tako recimo prišlo do “bolonjskega programa”, a to je snov za kdaj drugič. 

V glavnem je od tistih treh moral, ki so usmerjale kasneje zahodni svet, ostalo le malo sledi. Govorimo seveda o krščanstvu, liberalizmu in socializmu. Izšel je splošno razširjeni amoralizem, ki je seveda veliko bolj zaskrbljujoč kot v naslovu omenjeni umori in drugi zločini, ki seveda zbudijo določeno medijsko pozornost, a so vseeno precej manj številčni od naših “vsakdanjih zločinov”, ki jim danes seveda rečemo pravice. Pravice, ki so stopile na mesto dolžnosti, koncept dolžnosti je šel rakom žvivžgat seveda z moralnim sistemom. Po letu 1968 je namreč prišlo do popolne “osvoboditve”, do tega, da je tisto, kar si nekdo želi, njegova volja, tudi temeljna vrednota in svoboščina. Nastopil je novi imperativ – da je “prepovedano prepovedati”. Posledice so vsem na očeh – splav, kriza družine, gender in homoseksualizem, droga, narcizem in menefregizem, zavračanje odgovornosti in depolitizacija. Pravico dandanes narekuje “fantazija na oblasti”. Do tega so privedle posledice vseh tistih miselnosti, ki so nazadnje sprožile francosko revolucijo. Neverjetno daljnovidno pa je slednjo kritiziral celo Mazzini, kaj se bo zgodilo brez dolžnosti – pravice proizvajajo konflikte in privilegije, torej družbo brez moralne kohezivnosti in brez javne morale, torej brez skupnega moralnega imenovalca. Še enkrat nadaljujemo naslednjič.

objavljeno v tedmiku Novi glas

Naš mrtvaški sprevod

Današnja svetopisemska berila nam ponujajo kar dve vdovi, ki jima umre edini sin. Položaj vdov je bil takrat težak že sam po sebi, saj je smrt moža že v bistvu pomenila obsodbo na beračenje, moški potomci pa so vseeno pomenili vsaj prihodnje upanje na boljše življenje. Da bi zagotovili vdovam boljše materialno življenje, je obstajal t.i. zakon levirata, da se je torej z vdovo poročil možev brat. Seveda pa za nas ni toliko važna ta zgodovinsko pogojena razlaga, kolikor je zelo pomembna duhovna razlaga. Vsak od nas namreč lahko postane vdova, pa naj boto iz Sarepte ali iz Naina, saj prav vsak izmed nas lahko ostane reven in sam v svojih stiskah, a spet ne gre toliko za meterialne, ekonomske ali celo čustvene pogoje, temveč gre za globlji, za duhovni smisel te revščine. 

Tisto obtoževanje vdove iz Sarepte je sicer na mestu, vendar na koncu nima posebnega smisla, zato ker zlo doleti prav vsakega človeka, pa čeprav se marsikdaj zdi, da tistega, ki je že udarjen, še bolj udari. Če ne drugega, je tu višek naravnega zla, ki je telesna smrt - tej pa ne ubeži prav nihče, pa če je reven ali bogat, dober ali zloben. To so pač naravne ali fizične danosti, vendar za vernega človeka slednje ne smejo biti na prvem mestu. Na prvem mestu mora biti Božja milost, Božje življenje oz. duhovno življenje, potem naravno. Vendar pa v Cerkvi napačno prvenstvo dajemo naravi prav vsi, začenši z nami duhovniki. Narava ima, kot smo dejali, namreč svoje zakonitosti, ki se jih ne da drugače spremeniti, razen če pride do nadnaravnega posega, da torej poseže vmes Božja milost, ki je Božja moč, moč Gospodove ljubezni. Takrat pravimo, da se zgodi čudež. Nekdo bi recimo bil obsojen na smrt za neozdravljivo boleznijo, pa ozdravi. Je pa v bistvu čudež že sploh to naše zemeljsko bivanje, ker ga tudi lahko ne bi bilo. Če rečemo, da je življenje ena velika priložnost, je treba vedeti tudi to, da mi niti umreti ne bi mogli, če ne bi za to dobili priložnosti. O tem velja premišljevati, da smrt ne bi prišla kakor tat, kot nas naš Gospod lepo opozarja. 

Predstavljajmo si naše življenje kot to, da smo popek na močni veji, kjer nas lepo greje sonce, od časa do časa pa seveda pridejo tudi določene nevšečnosti, a nekdo lepo skrbi za nas, da lahko lepo zacvetimo. Nekga dne potem tudi odcvetimo, a potem na tisto mesto pride sadež. Nekdo je seveda moral lepo poskrbeti, da smo se sploh rodili, potem, da smo lepo zacveteli tudi nekdo lepo skrbi... Tako je tudi naše življenje postavljeno, da je najprej nekdo, ki daje vsemu rast, potem pa se posluži tudi zemeljskih sil, ko govorimo o sadnem drevju pridnega kmeta, da vse lepo uspe. Cvet odcveti, kakor pride tudi naša zemeljska smrt, vendar ni še konec, ker se rodi sad. V duhovnem smislu smo pa mi kaj lahko podobni obema mladeničema, saj umremo tej zgoraj omenjeni Božji milosti. Pride recimo pozeba in cvetove ožge, še preden bi bili oplojeni, pa ne more biti sadu. To se nam zgodi, če ne dajemo prednosti Božji milosti, temveč stvarem tega sveta. Ne hranimo svojega duha in ne delamo prostora Božji moči, ki je sam Bog Sveti Duh, katerega dobrotno diha na nas Božji Sin Jezus Kristus. Potem seveda v nas ni darov in sadov Duha, ker jih tudi biti ne more. Zlasti so seveda v nevarnosti za to mladi ljudje, a za to nihče noče prevzeti odgovornosti. 

Veliko je tako mrtvih mladeničev, kar smo lahko mi vsi, ki sledimo hlepenju po zemeljskih dobrinah, kar pa privede do večne smrti, ker ni mogoče obroditi sadu večnega življenja. Pri krstu je bilo namreč vsejano seme večnosti v nas, vendar pa je potem veliko odvisno od mnogih ljudi - od staršev vzgojiteljev, prijateljev, kakor tudi nas samih, če bo kaj pogojev, da bo od zgoraj tej rastlini vdihnjena rast ali ne. Brez duhovnih darov ostajamo na mestu, je tako, kakor bi si odžagali močno vejo, na kateri stojimo, in bi treščili z vso silo na tla. Nismo sposobni delovati nadanravno, posledično pa niti naravno oz. zlasti družbeno. Kot bi postavili oviro soncu Božje milosti, ki radovoljno pošilja svoje žarke. Kdor nima te nadnaravne ljubezni, se zapre vase in sčasoma ni sposoben več ljubezni naqvzven, temveč ga zaznamuje le samoljubje, torej egoizem, ki pa je pravo nasprotje ljubezni.

Božji služabnik don Dolindo Ruotolo v podobi jokajoče matere vidi Cerkev, ki joče nad duhovno mrtvimi otroki: "Kot potrta mati jih spremlja v njihovem uničevanju, da bi jih poživila vsaj s svojimi solzami in molitvami. S svojim neutolažljivim jokom kliče na pomoč Jezusa in ga prosi, naj nekaj ukrene, da bi zaustavil njihovo pot v pogubo in jim spet podaril življenje." Velikokrat nimamo druge možnosti, kot je deinole ta, da naredimo vse tisto, kar je možno v duhovnem smislu, da bi se "izgubljeni sinovi vrnili v Očetovo hišo", da torej zanje molimo, zadoščujemo, se postimo, darujemo svete maše, prejemamo sveto obhajilo v ta namen. Kot bi skrbeli za to, da bo hiša lepo pospravljena in topla ter miza pogrnjena, ko se sin vrne domov. Za ostalo pa mora poskrbeti Gospod Jezus, ker je edino on tega sposoben: "Samo on lahko, z milostnim dotikom zaustavi drvenje proti smrti in spet podariti življenje."

Res je: "Koliko pogrebnih sprevodov vidimo po poteh sveta in se tega sploh ne zavedamo! Pogosto je tamkajšnje gibanje pravo pogrebno obupno tekanje, ker so duše, ki tam sodelujejo, umrle za milost, življenje pa jih v resnici vodi proti večnemu pogubljenju. Morali bi bridko jokati, namesto tega pa se brezbrižno smejimo. Goreče bi morali sodelovati pri zaustavljanju tistega teka v pogubo, namesto tega pa velikokrat pri tem teku celo sodelujemo!" Zlasti imamo, tu se je mogoče popolnoma strinjati z don Dolindom, veliko odgovornost do naših odraščajočih in mladih: "Koliko je zlasti danes nevarnosti, ki ubijajo duše mladih in koliko teh nezrelih cvetov je odrezanih z žive rastline ter odvrženih v blato, da tam zgnijejo! Molimo za mlade, odvrnimo jih, v Božjem imenu, z našim apostolatom, od poti zla in jih vrnimo Cerkvi, ki ima edino pravico, da jih vodi, edina, ki zna jokati nad zlom, ki se jim dogaja, zanje pa tudi vselej prosi Jezusa, da jim podeli usmiljenje in življenje." Gospod Jezus je namreč dal svoji nevesti Cerkvi, ki jo sestavljamo vsi mi, obenem z nebeščani in dušami v vicah, ne le škofi in duhovniki, "besede večnega življenja", da se "nihče, kdor vanj veruje, ne bi pogubil". Za versko neznanje, neevangeliziranost, kakor tudi za neudeležbo pri svetih milostnih darovih, ki so še zlasti sveti zakramenti, smo odgovorni vsi kristjani. Naredimo v tem milostnem letu kak korak, da bomo boljši Jezusovi apostoli v današnjem svetu.