Misel na 5. velikonočno nedeljo
Pri sodobnem človeku le redko najdemo pojmovanje življenja, ki bi bilo drugačno od zgolj biološkega pojmovanja. Tovrstno pojmovanje pa je tuje evangeljskemu pojmovanju, za katerega je to biološko življenje ne samo v drugem, temveč celo v tretjem planu, glede na to, da imamo kar tri izraze za življenje, o čemer smo kdaj že spregovorili. Pa ne gre za to, da bi ne šlo pri biološkem življenju za neresnično življenje – seveda gre za resničnost, je pa res, da je to le en vidik življenja, in sicer tisti minljivi. O njem Gospod govori, da ga razjedata molj in rja.
Marsikateri človek se tako močno napreza, da bi ohranil tisti del življenja, ki ga ne more ohraniti, žal pa na ta način zapravi tisto, kar večno ostane, to pa je naša duša. Če zanjo ne skrbimo v tem zemeljskem življenju, smo kakor tisti človek, ki leži napol mrtev ob poti iz Jeruzalema v Jeriho – tudi mi smo napol mrtvi zaradi greha, smo duhovno mrtvi. Samo s Kristusom živimo v polnosti, kar nam prav tako govori v Janezovem evangeliju. On nam daje posvečujočo milost, Božje življenje, s katerim polno živimo že na tem svetu, naša duša je nahranjena in napojena, kar ne morejo storiti ne materialne reči ne čustva ne naši odnosi, ampak samo Bog.
Prvi je odnos s Kristusom, potem pa šele imamo prave medsebojne odnose, kakor tudi pravi odnos do stvari tega sveta. Na to trto smo bili s krstom vcepljeni, če se od nje ločimo, pa to pomeni smrt. V Kristusovi Cerkvi imamo Kristusa samega. V zapovedih in zakonih, kjer nas vodi po pravi poti kot edini resnični Kralj in Pastir. V nauku Cerkve, kjer nas uči edini pravi Učitelj in Prerok. V zakramentih Cerkve in v molitvi, kjer nas edini pravi Duhovnik posvečuje in napolnjuje s svojim življenjem. Tista Kri, ki se je prelila za ves svet, se po sveti pokori, spovedi, ki je po očetih »drugi krst« preliva po naših žilah. Šele tako smo res na poti v večno življenje, ne pa v večno smrt. Šele tako sveta evharistija za nas ni strup, ampak zdravilo.
Objavljeno v tedniku Novi glas