četrtek, 24. april 2014

Če hočeš biti ljubljen, ljubi prvi

Pot za ločene in ponovno poročene (2)

Zadnjič smo tako začeli govoriti o tistih možnostih oz. poteh, če tako rečemo, ki so odprte za tiste kristjane, ki se ne morejo posluževati zakramentalne poti, ki torej ne morejo posegati po zakramentu odpuščanja, ker jim ni mogoče podeliti odveze. Še enkrat je treba poudariti, da so vsi tisti, ki so se civilno ločili, pa potem prav tako civilno poročili, še vedno člani Cerkve, ki je, kot pravi sveti oče Frančišek v apostolski spodbudi Evangelii Gaudium “vedno odprta Očetova hiša” (EG 47), ki mora vedno imeti odprta vrata. Ne smemo tega razumeti le dobesedno, temveč tudi v prenesenem pomenu – vedno so poti in možnosti, da pridemo v to hišo vsi, ne glede na to, kaj nas bremeni in hromi. Kot je rečeno: “Vsi se morejo na neki način udeleževati cerkvenega življenja”. Papež govori tudi o vratih zakramentov. Na neki način se tudi civilno ločeni in ponovno poročeni udeležujejo zakramentalnega življenja, čeprav ne v polnosti, ker ne morejo prejemati svetega Rešnjega Telesa ali dobiti zakramentalne odveze. Zato tu govorimo prav o tem “na neki način”, da bi se prav ti naši bratje in sestre lahko posluževali z zaupanjem teh možnosti. 

V Cerkvi so te “druge poti” bile vselej na voljo. Sv. Peter Krizolog pravi takole: “O človek, bodi sam
sebi merilo odpuščanja. Kakor želiš, da bodo drugi usmiljeni do tebe, bodi tudi ti usmiljen do drugih … Zato naj bodo molitev, post in usmiljenje za nas edinstvena sila, da dosežemo Boga, naj bodo za nas edinstvena obramba, ena molitev pod tremi različnimi vidiki”. Usmiljenje je tu mišljeno na zelo konkreten in praktičen način, in sicer kot “dela usmiljenja”, tako telesna kot duhovna. Ljudje smo vselej takšni, da zlasti pričakujemo, kako bodo drugi nam nekaj napravili, da bodo, ko že govorimo o tem, najprej drugi do nas usmiljeni. Zato naj se tu vsak najprej sebe vpraša, kako dela ta dela usmiljenja, in sicer v zelo konkretnem smislu, ne le teoretsko. 

Podobno namreč pravi tudi sv. Janez Zlatousti o zelo konkretnem usmiljenju ter celo ponuja petero poti sprave: “Prva pot je obsodba lastnih grehov. Druga je odpuščanje vseh meni prizadejanih krivic. Tretja pot je molitev, četrta pot je v miloščini, peta pa v ponižnosti … Ko smo tako spoznali način, kako zdraviti naše lastne rane, se teh zdravil tudi poslužujmo. Ko bomo potem pridobili pravo zdravje …, bomo šli naproti Kristusu, kralju slave, in bomo pridobili večne dobrine po milosti, usmiljenju in dobroti samega našega Gospoda Jezusa Kristusa”. Zaupna in vztrajna molitev kakor tudi dejavna pomoč bližnjemu so tiste gotove poti do Božjega usmiljenja, ki se jih lahko posluži prav vsak kristjan. Tu moramo spoznati, da pa kaj dosti v te poti ne verjamemo, ker tudi ne verjamemo, da nam Bog lahko kdaj odpusti naše prestopke. Sv. Marija Favstina Kowalska je slišala od Jezusa samega: “Želim, da duhovniki oznanjajo moje veliko Usmiljenje do duš grešnikov. Grešnik se ne sme bati, približati se Meni … Poglej moje Srce, ki je polno ljubezni in usmiljenja do ljudi, še posebej do grešnikov” (Dnevnik 50.1663). 

Vsi se lahko tako zatečemo k temu velikemu Gospodovemu usmiljenju, in sicer z zaupanjem – Božja ljubezen je tako iznajdljiva, da bo že našla pot do naših src, kakor tudi, da nam bo prinesla svoje usmiljenje in odpuščanje. Potrebna sta seveda vztrajnost in zaupanje kakor tudi ponižnost ter odprtost s strani tistega, ki se k Bogu zateka, ker je potrebna določena pot in je potreben čas. Kakor pravi namreč psalmist, Bog svoja ustvarjena bitja nahrani “ob pravem času” (Ps 104/103,27), za katerega ve on sam, mi pa ne.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

nedelja, 20. april 2014

Pričakujem vstajenja mrtvih in večno življenje

Kristjani vsako nedeljo in zapovedani praznik pri maši »izpovedujemo vero« s tem, da recitiramo veroizpoved (pri maši je nicejsko-carigrajska, torej tista najdaljša, sicer recitiramo pri rožnem vencu tisto krajšo, »apostolsko«, pa tudi molitev »Slava Očetu« je krajša izpoved vere). To počnemo večkrat, kakor smo že imeli moč ugotoviti, precej avtomatsko in ne dajemo preveč pozornosti besedam, ki jih izgovarjamo. Zadnja od trditev ali izpovedi, ki jih izrečemo, je: »Pričakujem vstajenja mrtvih in večno življenje,« kar še dodatno potrdimo z zaključnim: »Amen.« Kar težka trditev, torej, za katero se lahko vprašamo, koliko za vsakega izmed nas zares drži. Če pogledamo na statistiko (ki je seveda merodajna do določene mere), potem je zadnja trditev naše veroizpovedi mrtva črka na papirju. Jo sicer izpovedujemo, vendar temu, kar izpovedujemo, ne verujemo. 

To, da zadnji trditvi v veroizpovedi ne verjamemo in da v to zadevo ne verujemo, kaže naše življenje, naše bivanje na tem svetu. V njem ni prostora za kakšno drugo perspektivo od tiste zemeljske. Koliko med nami nas še živi tako, da gre preko samo zemeljskega proti večnosti? Živimo, kot da bi te večnosti ne bilo. živimo, kot bi obstajal samo ta naš človeški čas, kot bi obstajale samo zemeljske stvarnosti. In čeprav smo na tak način telesno živi, smo po drugi strani duhovno mrtvi. V bogoslužju velikonočne vigilije na Veliko soboto zvečer, je bil osrednji poudarek na krstnem bogoslužju. Ko smo bili krščeni, smo iz smrti s Kristusom prešli v novo stvarnost, sedaj pa moramo v tej novi stvarnosti tudi živeti. Nedopustno je, če govorimo, da smo kristjani, da dajemo vsemu tistemu, kar nas dela kristjane, tako malo poudarka. Ravno včeraj mi je znanec dejal: »Veš, sedaj pridem bolj malo v cerkev, ker ni časa…« Tako živimo – ni časa za Boga, posledično pa nima človek časa niti zase in za svoje bližnje, temveč se brez vsakršnega boja prepušča temu, kar mu diktirajo družba, okolje in okoliščine v katerih živi. Kakor sv. Marti, kateri je to še kako koristilo in si je zadevo vzela k srcu, pravi Gospod tudi nam: »Skrbi in vznemirja te mnogo stvari, a le eno je potrebno.« Potrebno je iskati Boga in hrepeneti po njem. Kako pa ga bomo našli, če ga sploh ne iščemo? Boga se išče v molitvi, v zakramentih, v branju in premišljevanju Božje besede.

Ne, bratje in sestre, ne pričakujemo vstajenja mrtvih in večno življenje. Kakor je dejal blaženi in kmalu sveti Janez Pavel II., živimo v kulturi smrti. Kdor namreč zares veruje v Jezusa Kristusa, v tej veri zatrjuje tudi, da smrti ni več, kajti, po besedah čudovitega bizantinskega speva: »Kristus je vstal od mrtvih, s smrtjo je uničil smrt in tistim, ki so v grobovih, spet podaril življenje.« Sv. Janez Zlatousti nam pravi takole: »Pred rojstvom Jezusa Kristusa se je človekov konec imenoval smrt: ˝Na dan, ko bi jedel z drevesa, boš gotovo umrl,˝ (1 Mz 2,17) pravi Sveto pismo. Naš konec pa se ni imenoval le smrt, temveč celo pekel. Jakob pravi: ˝Moje sive lase bi z žalostjo spravili v podzemlje˝ (1 Mz 42,38). Tako so imenovali naš konec pred Jezusom Kristusom, potem pa ko je Božji Sin prišel med nas in je umrl, da bi svetu spet podaril življenje, človekov konec ni več imenovan smrt, temveč počitek ali spanec. To potrjujejo same besede Jezusa Kristusa: ˝Naš prijatelj Lazar ni umrl, temveč spi˝ (Jn 11,11) … Božji Sin je uničil moč smrti.«

Kdor torej ni kristjan le na papirju, temveč resnično veruje v celotno Jezusovo velikonočno skrivnost, bo imel globoko v sebi tudi zavest, da smrt ni zadnja beseda v človekovem življenju. Vsak od nas bo enkrat umrl, a to ni zadnja beseda, kakor nam pravi tudi pismo Hebrejcem: »Ljudem je določeno enkrat umreti, nato pride sodba« (Heb 9,27). Kdor je zares kristjan, ne živi, kot bi Boga ne bilo, kot da lahko živi kakor hoče in tako tudi dela, temveč nad seboj priznava Božjo avtoriteto. Večja težava kot jasno in glasno zanikanje Boga in njegove oblasti pa je živeti, kot bi Bog ne obstajal. Največ je med nami verske brezbrižnosti, mlačnosti, neopredeljenosti. Besede Vstalega v knjigi Razodetja so v tem oziru jasne: »Ker pa nisi ne vroč ne mrzel, ampak mlačen, sem pred tem, da te izpljunem iz svojih ust« (Raz 3,16). 

Naj bodo, dragi bratje in sestre, ti velikonočni prazniki za nas trdna odločitev, da ne bomo brezbrižni in mlačni kristjani, da bi nekoč, ko bomo legli k smrtnemu počitku, ne končali v mukah podzemlja, temveč bi vstali k večnemu veselju, radosti in sreči z vstalim Gospodom Jezusom Kristusom, ki je za nas trpel in umrl, da bi nam odprl nebeška vrata, sedaj pa živi in kraljuje v nebesih, kjer pričakuje tudi nas.