Kontroverzno besedilo je pred nami, ki se še kako
kresa z našo človeško logiko, pa tudi s tistim, kar so za čase, ko pride
Odrešenik, napovedovali preroki, saj so govorili, da boto čas miru, blagostanja
in veselja: pripovedovali so, kako se bodo porušile vse pregrade, kako bodo
ljudje med seboj složni. V evangeliju pa Jezus trdi, da ni prišel, da bi
prinesel mir, temveč razdor. Čudno je to za nas, sploh za vse tiste, ki trdijo,
kako je pravo krščanstvo podobno tisti znani pesmici, ki nosi naslov “Mi se
‘mamo radi”.
Odločitev za Kristusa je, kakor izvemo iz
evangeljskega besedila, težka in radikalna. Nikakor ne gre za
iskanje tega, da
bi se z njim strinjal čim bolj širok krog ljudi. Kristusov nauk in nauk Cerkve se
ne bo nikdar prilagajal nam ljudem, temveč mora biti ravno obratno – mi ljudje
se moramo prilagoditi, se preoblikovati, se spreobrniti, da bi lahko sprejeli
tisto, kar se od nas kot kristjanov zahteva.
V evangeliju je ta krščanska odločitev označena kot
“odločitev za Božje kraljestvo”. Jezus je povsem odkrit in realen. Pove, kako
ta odločitev prinaša razdor na vseh ravneh.
Najprej to s sabo prinaša notranje boje in delitve.
Krščanstvo ne pozna kompromisov prav zato, ker ni neka filozofija in ni ena
izmed religij, ampak je odločitev za osebo, za živo osebo, ki je Božji Sin Jezus
Kristus. Kdor se odloči zanj, se ne more hkrati odločiti za dobro in zlo,
iskati kompromisa med resničnim in zlaganim, ne more se zanašati na človeške
gotovosti ter na njih graditi svojega življenja. Nasprotno, njegovo življenje
je v vsakdanjem zapuščanju svojih utečenih navad in gotovosti, da bi se odločil
za pot proti obljubljeni dežei, katere pa še ne pozna. Odločitev za Kristusa
je, kakor izvemo, odločitev za resnico in ljubezen, vendar sta to resnica in
ljubezen, ki človeka presegata.
Kljub vsemu pa se zdi čudno, da vera v Kristusa
prinaša nasprotovanje in ovire, in vendar je tako. Krščanstvo je križ in še
dobro, da je tako, saj na križu padejo vse maske. Tu je preverba za to, če smo
pristni ali zlagani. Če je ljubezen prava, prinaša s seboj bolečino in
trpljenje, kakor velja tudi za resnico, da nikakor ni indiferentna, temveč še
kako zareže in rani. Pravijo, da je resnica odkritje. Če je tako, potem je
vselej preverba naših dejanj: “Nič ni prikritega, kar se ne bo razodelo, in
skritega, kar se ne bo spoznalo” (Lk 12,2).
Če bi seveda ljudje bili čisti, bi Kristus prinašal
vse tisto, kar smo dejali na začetku, dejstvo pa je, da smo v svoji globini
zaznamovani z grehom. Zato srečanje z resnico, z realnostjo v človeku vselej
ustvarja dvom, strah pred tveganjem, kakor tudi nasprotovanje, saj imamo
vendarle svoj ponos, pa tudi greh dela svoje v nas. Človek bi se raje prepustil
človeškim gotovostim, namesto, da bi se prepustil Božji nepredvidljivosti. Tako
je, kar zadeva človekov notranji svet.
Odločitev za Kristusa pa povzroča težave tudi v
zunanjem svetu, če tako označimo naše odnose v družbi. Kdor se postavi na
Kristusovo stran, ga čakajo določene posledice. Vsekakor ni nevtralen in podoba
apostola Pavla je zelo zgovorna in aktualna, saj uporabi podobo stadiona –
ravno poteka svetovno atletsko prvenstvo v Moskvi. Kdor se torej z vsem srcem
odloči za Kristusa, bo za mnoge celo sovražnik, sicer pa gotovo tarča opazk in
posmeha ali vsaj pomilovanja. Kristjan bo sicer želel biti prijatelj in brat z
vsemi, želel bo graditi občestvo, sodelovanje, a je vprašanje, če bodo to
hoteli tudi ostali. Zadnjih petdeset let se veliko govori v Cerkvi o “dialogu”
z drugimi. Toda, kako to vzpostaviti, če je drugi gluh za tvoje predloge?
Pa za to nerazumevanje in razdeljenost ni treba
daleč. Kolikokrat se dobesedno uresničijo evangeljske besede in se to primeri
po družinah, med prijatelji, sodelavci… To je neizbežno, saj pojmovanje
življenja in pogledi na svet, ki jih ima kristjan, niso vedno v skladu s
pojmovanjem in pogledom ne le nekristjanov, ampak bo tisti, ki kršanstvo objame
v celotnem paketu, doživlja nasprotovanje in težave tudi s strani tistih, ki se
sami izjavljajo za kristjane. Svet je pač razdeljen na takšne in drugačne
skupine ljudi, ki imajo takšen in drugačen pogled na svet in življenje. Tudi
med katoliškimi kristjani je, žal, tako – treba si je priznati, da si niti med
sabo nismo enotni.
Z vsem tem mora torej tisti, ki vzame krščansko vero,
z njenim naukom vred, zares, računati. Izziv, ki se zastavlja je, kako na vse
to reagiramo. Pravi kristjan bo namreč za hudo vračal dobro, namesto sovraštva
bo vračal dobroto, in sicer zelo konkretno, po zgledu svojega Učitelja, ki je s
svojim križem podrl tisto steno, ki jo je postavilo sovraštvo (Ef 2,14.16). Če
imajo drugi težavo s tem, da sem kristjan, še ne pomeni, da imam tudi sam
težavo z njimi, ker to niso.