Odločitev angleške anglikanske sinode, da se za »škofe« lahko imenuje tudi ženske, je imelo velik odziv v medijih. O vprašanju, zakaj Cerkev v duhovnike posvečuje le moške, smo se pogovarjali z msgr. Antoniem Mirallesom, duhovnika gibanja Opus Dei, nosilca katedre zakramentalne teologije na Papeški univerzi Svetega Križa. Gre sicer za Španca iz Salamance, ki pa že 47 let živi in dela v Rimu. Miralles je tudi svetovalec pri Kongregaciji za duhovnike in, od leta 1990, pri Kongregaciji za nauk vere.
Vendar pa se tej Jezusovi izbiri oporeka. Ne bi utegnilo biti, da jo določata zgodovinski kontekst in mentaliteta tistega časa? Gre za ugovor brez pravih temeljev. Jezus je večkrat dokazal, kako je svoboden vseh pogojevanj družbe, v kateri se je rodil. In to je pokazal na primer, in ne le takrat, ko se je uprl navadam hebrejske družbe svojega časa, pa tudi grško-rimske družbe, ki je dopuščala odslovitev žene, ločitev v bistvu. Jezus, ki je med svojimi najzvestejšimi somišljeniki imel prav ženske, začenši z materjo, blaženo Devico Marijo – pod križem so stale razne žene in en sam učenec – je zavestno in svobodno za apostole izbral same moške. In ta izbira ne more ne biti obvezujoča za tisto, ki želi biti njegova Cerkev.
Toda, zakaj se je Jezus odločil tako? Na to vprašanje skušajo odgovoriti teologi, to je njihova službena dolžnost. Vendar pa so vse razlage, ki jih lahko podamo na to vprašanje, vedno drugotnega pomena in postranske glede na Jezusovo odločitev, ki jo mora Cerkev nadaljevati in je ne more spreminjati po svoji volji in po željah bolj ali manj širokih področjih javnega mnenja.
Toda, ali izključievanje žensk iz duhovništva ne rani njihovega dostojanstva? Dostojanstvo žensk v Cerkvi zagotovo ni pogojeno z dostopom do duhovništva. Zgodovina Cerkve, od blažene Device Marije do množice blaženih in svetih žena, nam to dokazuje.
Zakaj je cerkveno učiteljstvo čakalo vse do 1975 s slovesno razglasitvijo nedopustnosti žensk v duhovništvu? Enostavno zato, ker je bilo do tistega trenutka dejstvo, da je duhovništvo rezervirano samo moškim, neprekinjena in neoporečna praksa že skoraj dva tisoč let. Temu se ni oporekalo ne takrat, kadar se je Cerkev razširila v kulturna okolja, kjer so obstajale oblike ženskega »duhovništva«, tu mislim na grško-rimski svet, niti ob pomanjkanju duhovnih poklicev in primanjkljaja duhovnikov. Učiteljstvo praviloma ne dokončno intervenira, če je neka resnica mirno spoštovana in se ji ne oporeka.
Obstaja kakšna verjetnost, da bi katoliško učiteljstvo v prihodnosti, ob poglobitvi vprašanja, prišlo do drugačnih zaključkov in bi torej odprlo ženskam dostop do duhovništva?
Ta možnost je izvzeta, ker je moško duhovništvo resničnost, ki je del nedotakljive dediščine vere, Tradicije z veliko začetnico. Na to je uradno opozorila Kongregacija za nauk vere z »Odgovorom na dvom glede nauka apostolskega pisma Ordinatio sacerdotalis«, objavljenim oktobra 1995 s soglasjem in določbo Janeza Pavla II. Nekateri katoliški avtorji so namreč namigovali, da je negativni odgovor ženskemu duhovništvu le začasen in, da se ne sme izključiti drugačnega odgovora v prihodnosti. Temu ni tako.
Msgr. Miralles, ali odločitev angleške anglikanske sinode, ki ženskam dopušča tudi možnost škofovstva, še povečije razdaljo s Katoliško Cerkvijo?Relativno. Dramatičen razkol se je namreč zgodil z anglikansko odločitvijo za žensko duhovništvo. To, da je ženskam dopuščeno tudi škofovstvo je samo po sebi drugotnega pomena, saj gre bolj za posledico prve odločitve, in ne more še bolj poslabšati položaja, ki je že tako ali tako slab.
Še zadnje, »dodatno« vprašanje«. Kakšen je »status quaestionis« glede ženskega diakonata? Glede tega se cerkveno učiteljstvo še ni izreklo, kakor se je, nasprotno, glede ženskega duhovništva. Vendar pa trenutno veljavne norme in cerkvena praksa pridržuje tudi diakonat samo moškim. Res je, da so pisna pričevanja iz prvih stoletij o »diakonisah«, vendar pa se predvideva, da to ni šlo za žensko različico »diakonov«. Zato je do danes tudi stalni diakonat rezerviran za moške, vendar pa je to vprašanje še predmet raziskav.