Ko sem se kak teden nazaj z nekom pogovarjal o več vojnah, seveda tudi o tisti na Bližnjem Vzhodu, me je precej zmotilo neko določeno navijaštvo. Vprašanje je namreč bilo, za koga oz. za katero stran sem - kot da bi šlo za neko nogometno tekmo. Vsekakor bomo o tem še spregovorili kasneje, vsekakor pa je, če že gledamo navijaško na stvari, najprej dobro poznati ekipo ali ekipe, kakor se strinja komentator Andrea Giacobazzi, sam pa bi dodal, da je potrebno poznati tudi samo ligo ali tekmovanje, če se smem tako izraziti, kakor tudi razmere, v katerih se dvoboj odvija. Ko so mi v nedeljo 8. oktobra dopoldan povedali, da bi naj v Sveti deželi bila vojna, je bila moja reakcija ta, da sem dejal, da tovrstna vojna brez večjih sprememb tam divja že desetletja - le to drži, da je enkrat manj, enkrat pa bolj intenzivna.
Vsekakor je treba stvari pogledati z več strani in v njeni kompleksnosti, pa ne vselej zavzeti se za eno ali drugo stran. Takole glede tega pravi Giacobazzi: "Izstopa sloganistično, dekontekstualizirajoče poenostavljanje. Neznosna je torej večna nenapisana obveznost, da se toto corde poistovetimo z eno od vpletenih strani, ne glede na to, ali gre za svetove, s katerimi se nam ni treba identificirati (verski, politični, nacionalni, celo zgolj geografski). Od "ali z Afganistanci ali s Pentagonom" (težko bi razumeli, s katerimi Afganistanci, saj so bili nekateri - tudi izrazito islamski - v Washingtonu precej dobrodošli) do novejšega "ali z Obamo ali z Romneyjem", prosperira kraljestvo lažnih alternativ. Kraljestvo, ki se lahko razširi vse do "ali s Trockim ali s Stalinom", pri čemer prvega pretepajo odposlanci drugega. To je področje deformiranega, modernega, totalitarnega pragmatizma brez celostnosti, ki zahteva nenehno negativno privrženost tej ali oni zadevi, ki jo natančno narekuje trenutna agenda. Navodilo, da je treba sprejeti tisto, kar je drugo od nas samih, otrok nihilističnega branja resničnosti, po katerem so dejanja veljavna le glede na to, kaj uničujejo, ali bolje rečeno, kaj se zdi, da uničujejo. Ne gre za afirmacijo, temveč za vsiljivo negacijo. Sedanja anti-civilizacija tistega, kar sovražim, v nasprotju z večno civilizacijo tistega, kar ljubim."
Kakor pravi naš komentator, je vsekakor res, da imamo višje ali nižje stopnje zla, vendar pa imamo dandanes, kakor tudi pravi, še eno težavo, da bi se potem nazadnje vselej radi odločili za t. i. manjše zlo. Verjetno smo se tega navadili, vendar pa je ne samo kristjan, temveč vsak človek, poklican k čim večjemu dobremu, ne pa, da zreducira vse na najmanjše zlo kot neki najmanjši skupni imenovalec. V tem primeru gre to takole: "Človek lahko sovraži dejanja islamskih grlo-rezcev, ne da bi se poistovetil s koloni na Zahodnem bregu, lahko globoko obžaluje, da je Gaza zravnana z zemljo, ne da bi postal zastavonoša Hamasa." Podobno velja tudi v ostalih spopadih, kjer je najbolj aktualen tisti v Ukrajini, ki je ob dogajanjih na Bližnjem Vzhodu kar nekako potihnil. Tudi tam potem imamo oz. smo imeli takšne in drugačne navijače, če si pa kaj povedal drugače, so te hitro poenostavljeno popredalčkali in poetiketirali tisti, ki si vselej v profil, prav po navijaško, stavijo neke zastavice ali druge značke.
Potem ko se je po večini nehalo izpovedovati pravo vero, se je na njeno mesto postavilo izpovedovanje demokratične veroizpovedi, kjer se je pred pričetkom vsakega razmišljanja ali debatiranja najprej treba strinjati glede določenih stebrov te vere, potem se lahko dalje debatira in (manj) razglablja. Pri vojni v Ukrajini se je tako zlasti v Italiji kot mantra ponavljalo tisto, da se je treba strinjati, da imamo enega napadalca in enega napadenega, pa seveda tudi, kdaj se je stvar začela in kako dolgo traja. Na Bližnjem Vzhodu: "Je preprosto nesmiselno, da se od vsakogar zahteva, da skoraj kot resnično demokratično izpovedovanje vere ponavlja pleonastično obsodbo terorizma, preden začne kakršnokoli razmišljanje. Vsak, ki ima vsaj malo razuma, ne more biti del tega, prav tako kot ni nikogar, ki ne bi videl (razen hipnotiziranih in odvisnih od telefona), da te odvečne veroizpovedi niso nič drugega kot preddverje za vstop v vnaprej pripravljeno shemo dialoga, psevdo-debatno kletko."
Naš komentator podaja pozitivni primer, da bi mogel razložiti: "Hvaležen sem za program zaščite katoliških krajev in skupnosti, ki ga pelje naprej sirska vlada, in menim, da je bil načrt za strmoglavljenje te izvršne oblasti v okviru arabskih pomladi milo rečeno nizkotna zamisel, vendar to ne pomeni, da bi se moral v sedanjosti, preteklosti in prihodnosti v slogu vnaprej napisane zadolžnice povezovati z vsako odločitvijo te države. Pri sprejemanju ali zavračanju vedno velja načelo bližine. Da bi se rešili umetne polarizacije, se je zato treba poskusiti izogniti redukcijskim shemam in nesporazumom."
Nazadnje je treba povedati še nekaj - stvari niso toliko povezane s sedanjostjo, aktualnostjo. V neki meri so seveda zgodovinski razlogi, v največji meri pa zadeve zgodovino presegajo in se temu z eno učeno grško-latinsko skovanko pravi, da so metahistorične (meta = onkraj, historia = zgodovina).
Za uvod bo najbrž dovolj.
