“Na večer našega življenja bomo sojeni po ljubezni,” je
dejal sv. Janez od Križa. V današnjem evangeliju želi Gospod Jezus farizeju
Nikodemu, isklacu resnice, predstaviti veličino Božje ljubezni do nas ljudi, da
bi mu pokazal središče te nove vere, ki sicer ni odpravljala stare, temveč jo
je pripeljala do polnosti. Nikakor niso bili slabi ti farizeji, prej nasprotno,
saj so se najbolj trudili izpolnjevati Gospodovo postavo, a je temu njihovemu
verskemu življenju manjkala pika na –i, manjkal je korak naprej, manjkal je
duh. Prava vera je namreč več kot samo ubogljivost, čeprav je tudi slednja
pomemben element verskega življenja, saj spoštovanje zakonov in naredb
predpostavlja določeno ponižnost, le-ta pa je v verskem življenju izrednega
pomena. Toda Boga ni treba le ubogati in se mu podrejati, temveč ga je treba
ljubiti, enako seveda velja za Božjega Sina Jezusa Kristusa. Zakaj je treba, da
bi bila naša vera zares prava, ljubiti Boga? Ker je to naš odgovor na njegovo
ljubezen, ki je bila najprej in je bila neznansko večja od naše ljubezni in od
naših ljubezni. Tako da pridemo do tega, da se mi ravnamo po Božjih naredbah
zato, ker Boga ljubimo, pa čeprav so te zapovedi, gledano človeško, težke za
izpolnjevanje. Po evangeliju se trudimo živeti, ker ljubimo Gospoda Jezusa in
želimo odgovoriti na njegovo ljubezen, želimo mu izraziti našo hvaležnost za
vse, kar je za nas storil in kar dela še naprej. Po cerkvenih določbah in
zapovedih prav tako živimo iz ljubezni do Jezusa, saj je on tisti, ki je
postavil Cerkev in jo prvi ljubil – tisto, kar pa on ljubi, tisto ljubim tudi
jaz. Ljubezen do bližnjega potem spontano izhaja iz naše ljubezni ter
predanosti Bogu in tistemu, ki ga je poslal, njegovemu Sinu Jezusu Kristusu.
Rekli smo, da je Nikodem iskal nekaj več, ker je iskal tega
duha postave. Videl je, da bi to “nekaj
več” dobil pri Jezusu, a še ni vedel,
kdo je tisti, s katerim govori. Gospod Jezus mu je razodel globine vere v Boga
in v njega samega, pokazal pa je tudi, kakšna je ljubezen, s katero Bog ljubi
ljudi. Pokazal je znamenje Božje ljubezni iz preteklosti – povzdignjeno
bronasto kačo, pokazal pa je tudi dokaz brezmejne Božje ljubezni, ki ga bo
Nikodem še videl – križani Božji Sin. Iz izročila vemo, da je bil ta član
velikega zbora, o katerem govori evangelij, živa priča dogodka na Kalvariji in
da je Jožefu iz Arimateje pomagal pri Jezusovem snetju s križa in pokopu.
Križani Kristus pa ni dokaz le za Nikodema, temveč za vse nas in za vsakega
človeka. Koliko je namreč velika ljubezen, se izmeri z bolečino – kolikor bolj
nekdo ljubi, toliko bolj je pripravljen trpeti za ljubljeno osebo. Bolečina
tako postane neke vrste neizpodbitni dokaz prave ljubezni. Zato imamo kristjani
po stenah znamenje križa, ker je to dokaz brezmejne Božje ljubezni, ki nas
spomni, kako moramo tudi mi ljubiti.
Kako daleč je to od sodobnih “dokazov” ljubezni, ki jih
ljudje zahtevajo od bližnjega, ki so mesene in čustvene narave, pa nič več kot
to. Prava ljubezen se vidi pravzaprav v žrtvovanju. Kdor resnično ljubi, ta se
žrtvuje za ljubljeno osebo in za druge. Kdor pa išče le lastno zadovoljstvo in
ne resnično ljubi, ta žrtvuje bližnje, da doseže le lastne cilje. Samo od
drugih stalno nekaj pričakuje, da mu dajo, sam pa ni pripravljen dati ničesar
oz. je pripravljen od svojega obilja drugim nameniti le drobtinice. Naš Gospod
s svojim zgledom kaže prav nasprotno, saj se nam ljudem daje do konca. Nam, ki
se zapiramo vase, se on popolnoma odpira.
Samo kdor ima otroško srce lahko vstopi in nekoliko dojame
to skrivnost, to logiko, ki je popolnoma nasprotna človeški. Prav otroško srce
pa je treba imeti, da se kot odgovor tej ljubezni Gospodu popolnoma prepustimo,
se mu predamo, mu sledimo ter se mu s svojim življenjem zahvaljujemo.
Krščanstvo je težko, če gledamo le človeško, pa vendar lahko postane nekaj
lepega in prijetnega, kljub vsem težavam in oviram, če je odgovor na neizmerno
Božjo ljubezen do nas.