sreda, 06. januar 2021

Na kolenih pred Kraljem kraljev

Obhajamo praznik Gospodovega razglašenja oz. razodetja, kar pomeni grški izraz epifanija. Gospod se je razodel ne samo svojemu ljudstvu, temveč vsem narodom in ljudstvom, kakor pravi starček Simeon, da je: "Luč v razsvetljenje narodov (poganov)". O samih Magih sicer govori že grški zgodovinar Herodot kot o posebnem ljudstvu v madjanski deželi, vendar je izraz starejši in je bil razširjen med Perzijci. Četudi bi sami ne bili kralji, pa je po vsej verjetnosti vseeno šlo za poglavarje nekih ljudstev oz. za vsaj zelo ugledne predstavnike ljudstev, kakor tudi za zelo ugledne in učene može. To so seveda zgodovinske raziskave in spoznanja, ki so zelo zanimive reči, a nas bolj zanimajo sporočila, ki nam jih dajejo evangelisti. 

Ricciotti pravi, da nas ne sme zanimati toliko astronomska podlaga, saj je pri sv. Mateju jasno, da želi povedati, kako se je zgodilo nekaj nevsakdanjega, nekaj čudežnega na nebu, kar je Modre pripeljalo do hleva. S tem nam sporoča, da so človeška spoznanja sicer še kako pomembna, vendar pa, da prav nič ne koristijo, če se zapirajo sama vase in ne priznavajo, da obstaja resničnost, ki je večja od naše zemeljske in človeške. Konec koncev so ravno takšne izkušnje sodobnih znanstvenikov, kako se vedno odpre še neskončno novih vprašanj, kadar že enkrat mislijo, ali si domišljajo, da so pa spoznali že čisto vse. Ravno o tem nam govori nekdanji dolgoletni predsednik Svetovnega znanstvenega združenja, Antonino Zichichi, ki nikdar ni skrival svoje goreče katoliške vere in je zagovarjal čudovito povezanost in prepletanje vere in razuma. Ravno o tem nam pričujejo tudi Modri z Vzhoda.

Slednji so po svojem perzijskem izročilu spoznali, da gre za tistega, ki so ga pričakovali, zato pa so mu tudi prinesli po eni strani kraljevska darila, po drugi pa prav darove kralja, torej takšne, kakršne bi daroval neki kralj drugemu pomembnemu vladarju. Znano je npr., kako je Herod hotel zapustiti cesarju Avgustu 1000 ali 1500 talentov zlata, a je slednji dar zavrnil. Kot zanimivost. Učijo nas torej dati najvišjemu Kralju le najboljše. 

Drugi nauk je v tem, da je treba pred najvišjim Kraljem, Duhovnikom in Prerokom, skratka Maziljencem z veliko začetnico, pasti na kolena. To dandanes sodobnemu ponosnemu, napuhnjenemu in egoističnemu človeku ne gre prav zlahka od nog. In vendar je to pravšnja katoliška molitvena in častilna drža, zato pa smo povabljeni, da se je poslužimo vsaj tam, kjer je predpisana, predvidena ali priporočena. Klečimo med najsvetejšim delom maše od speva "Svet" pa do očenaša, klečimo med spevom "Jagnje Božje" pa do trenutka, ko se odpravimo k obhajilu (Če ne gremo, ostanemo nekaj časa v molitvi kleče), klečimo med svojo zahvalo po obhajilu, pokleknemo lahko za prejem blagoslova... Prav je, da tudi obhajilo prejmemo na od Cerkve predvideni način, ki je kleče - ne pokleknejo tisti, ki bi ne mogli. Če ne bi mogli poklekniti, se pred obhajilom vsaj globoko poklonimo, enako pa naredimo med najsvetješim delom maše, kjer je sicer primerneje, da sedimo, če drugi klečijo, kakor lepo učijo stari bontoni. Kdor ne bi imel mesta, pa mora stati, naj prav tako upogne koleno in poklekne med posvetilnimi besedami, sicer pa se vsaj globoko pokloni.

In št troje darov. Sveti očetje nam lepo pravijo, da zlato pomeni našo čast Bogu oz. dobra dela, ki so seveda življenje čim bolj po Božji volji, torej tako, kakor nas učijo Sveto pismo, izročilo in stalni nauk Cerkve. Potem pravijo, da je kadilo naša pobožnost, torej naše zakramentalno in molitveno življenje, ki se dviga kakor kadilo k Bogu. Mira pa predstavlja naše odpovedi in naše mrtvičenje. Tega zadnjega danes še kako primanjkuje. Kar s tem privarčujemo, gre seveda našim bližnjim, začenši s tistimi doma, ki jim lahko posvetimo privarčevani čas in pozornost, to zlasti. Medtem ko ubogim in potrebnim damo sredstva, ki smo jih prihranili.