Že nekaj časa se v katoliških vodah prodaja neka posladkana različica evangelija in katoliške vere, ki se jo z latinsko tujko more poimenovati "bonizem". Že res, da so preroki napovedovali, kako bo z Odrešenikom nastopil čas miru, blagostanja in veselja: pripovedovali so, kako se bodo porušile vse pregrade, kako bodo ljudje med seboj složni, vendar so tudi povedali, kako bo najprej čas bojev in preganjanja. Gospod govori, da ni prišel, da bi prinesel mir, temveč razdor. Čudno je to za nas, sploh za vse tiste, ki trdijo, kako je pravo krščanstvo podobno tisti znani pesmici, ki nosi naslov “Mi se ‘mamo radi”. Božja ljubezen sicer res razplamti ogenj v naših srcih, vendar pa to privede do boja s svetom, mesom in hudičem, kakor nam pravi sv. Pavel.
Najprej to s sabo prinaša notranje boje in delitve. Krščanstvo ne pozna kompromisov prav zato, ker ni neka filozofija in ni ena izmed religij, ampak je odločitev za osebo, za živo osebo, ki je Božji Sin Jezus Kristus. Kdor se odloči zanj, se ne more hkrati odločiti za dobro in zlo, iskati kompromisa med resničnim in zlaganim, ne more se zanašati na človeške gotovosti ter na njih graditi svojega življenja. Nasprotno, njegovo življenje je v vsakdanjem zapuščanju svojih utečenih navad in gotovosti, da bi se odločil za pot proti obljubljeni deželi, katere pa še ne pozna. Odločitev za Kristusa je, kakor izvemo, odločitev za resnico in ljubezen, vendar sta to resnica in ljubezen, ki človeka presegata.
Kljub vsemu pa se zdi čudno, da vera v Kristusa prinaša nasprotovanje in ovire, in vendar je tako. Krščanstvo je križ in še dobro, da je tako, saj na križu padejo vse maske. Ta križ je imenovan v evangeliju "krst", saj tudi apostoloma Jakobu in Janezu Gospod pravi, da bosta krščena s krstom, s katerim je on krščen - gre za preganjanje in trpljenje. Tu je preverjanje za to, če smo pristni ali zlagani. Če je ljubezen prava, prinaša s seboj bolečino in trpljenje, kakor velja tudi za resnico, da nikakor ni indiferentna, temveč še kako zareže in rani. Pravijo, da je resnica odkritje. Če je tako, potem je vselej preverjanje naših misli, besed in dejanj: “Nič ni prikritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo” (Lk 12,2).
Če bi seveda ljudje bili čisti, bi Kristus prinašal vse tisto, kar smo dejali na začetku, dejstvo pa je, da smo v svoji globini zaznamovani z grehom. Zato srečanje z resnico, z realnostjo v človeku vselej ustvarja razdeljenost, boj, strah, dvom, kakor tudi nasprotovanje, saj imamo vendarle svoj ponos, pa tudi greh dela svoje v nas. Človek bi se raje prepustil človeškim gotovostim, namesto, da bi se prepustil Božji nepredvidljivosti, ki pa je nepredvidljiva le za nas, Bog pa v svoji modrosti ve, kaj dela. To imenujemo Božja previdnost. Tako je, kar zadeva človekov notranji svet.
Odločitev za Kristusa pa povzroča težave tudi v zunanjem svetu, če tako označimo naše odnose v družbi. Kdor se postavi na Kristusovo stran, ga čakajo določene posledice. Vsekakor ni nevtralen in podoba apostola Pavla je zelo zgovorna in aktualna, saj uporabi podobo stadiona. Kdor se torej z vsem srcem odloči za Kristusa, bo za mnoge celo sovražnik, sicer pa gotovo tarča opazk in posmeha ali vsaj pomilovanja. Kristjan bo sicer želel biti prijatelj in brat z vsemi, želel bo graditi občestvo, sodelovanje, a je vprašanje, če bodo to hoteli tudi ostali. Zadnjih petdeset let se veliko govori v Cerkvi o “dialogu” z drugimi. Toda, kako to vzpostaviti, če je drugi gluh za tvoje predloge?
Pa za to nerazumevanje in razdeljenost ni treba daleč. Kolikokrat se dobesedno uresničijo evangeljske besede in se to primeri po družinah, med prijatelji, sodelavci… To je neizbežno, saj pojmovanje življenja in pogledi na svet, ki jih ima kristjan, niso vedno v skladu s pojmovanjem in pogledom ne le nekristjanov, ampak bo tisti, ki krščanstvo objame v celotnem paketu, doživlja nasprotovanje in težave tudi s strani tistih, ki se sami izjavljajo za kristjane. Svet je pač razdeljen na takšne in drugačne skupine ljudi, ki imajo takšen in drugačen pogled na svet in življenje. Tudi med katoličani je žal tako.
Z vsem tem mora torej tisti, ki vzame krščansko vero, z njenim naukom vred, zares, računati. Izziv, ki se zastavlja je, kako na vse to reagiramo. Pravi kristjan bo namreč za hudo vračal dobro, namesto sovraštva bo vračal dobroto, in sicer zelo konkretno, po zgledu svojega Učitelja, ki je s svojim križem podrl tisto steno, ki jo je postavilo sovraštvo (Ef 2,14.16). Vendar gre za temelje in načela, tam pa kristjan ne sme popuščati, ker gre za temelj njegove vere. Če hoče namreč prav delati, mora njaprej prav misliti, pa če to prinaša še tako velik spopad s svetom.