četrtek, 3. februar 2011

Zakaj je v Cerkvi čedalje manj mladih

Cerkev v Evropi še nikdar ni imela tako raznolike ponudbe, kot jo ima danes – v nekaterih zahodnih državah, kot recimo v Italiji in Španiji je ta še bolj razvejana kot pri nas. Tako količinsko kot tudi po kakovosti lahko rečemo, da je »oblik krščanstva« zelo veliko. Pa vendar se naše župnije praznijo. Morda so naše cerkve in župnijski prostori še v redu za otroke in za skupine, ki obstajajo že več let ali desetletij (temu primerna je tudi starost njihovih članov), vse manj pa je v njih »pobirmancev« (bomo kar ohranili to skovanko brez vezaja, ker lahko pomeni, da so bili pobirmani – v glavnem radi rečejo, da so »končali« birmo, kar navadno pomeni, da so tudi prekinili stik s Cerkvijo) in mladih – to so tisti, ki so dali skozi dobo odraščanja (adolescenco), ne moremo pa zanje še reči, da so odrasli. Tudi pri nas lahko vidimo, kako se vidno »starajo« pokoncilska cerkvena gibanja (Fokolari, Prenova v Duhu…), pa tudi skavtsko gibanje se srečuje z nemalo težavami. Brez težav lahko prav tako zatrdimo, da je vse več »svetopisemske nepismenosti«, v smislu nepoznavanja vsebine Svetega pisma, v načinu življenja ljudi pa lahko s prostim očesom opazimo znake novega poganstva (npr. žarni pogrebi, ki so bili včasih nekaj nepojmljivega). Če torej na kratko povemo se zdi, da krščanstvo za nas ni več nek »dober posel«, neka prava investicija, na katero bi stavili, pravzaprav je tako, da imamo na eni strani vse več ponudbe, na drugi strani pa je vse manj povpraševanja.

V današnjem času je torej krščanska vera izgubila tisto svojo sposobnost, da bi človeka naredila bolj človeka. Pa tu ne gre za nek problem zastarelega jezika, moralnih predpisov ali krščanskih obredov, ampak je treba iskati globlje. Povprečni evropski prebivalec namreč v svoji notranjosti ne more najti tistega končnega smisla vere, večnega življenja, dokončne odrešitve, neke zaželene prihodnosti. Krščanstvo za našega človeka ne predstavlja tistega zagotovila izpolnitve posameznika. Ne zagotavlja, da bo dosegel tisto srečo, ki si jo vsi tako želimo, po kateri hrepenimo. Mnogi zato danes mislijo, da je treba to srečo iskati na kakem drugem naslovu, ki ni »farovški«, da je treba iti h kakemu drugemu ponudniku. To lepo dokazuje njihovo vsakdanje življenje in njihove življenjske (ne)odločitve, kakor tudi razlogi, ki jih ženejo naprej. Če torej krščanstvo ne pripelje k sreči oz. k tisti radosti, o kateri piše evangelist Janez (15,11), čému naj bi sploh služilo. 

Ljudi našega časa tako Kristusov evangelij več ne pritegne, pa čeprav jim je predstavljen v tisočih različnih načinih, odtenkih in barvah. Besede, ki jih je izrekel Nazarečan se jim ne zdijo več koristne za neko lepo, polno in dostojno življenje, ki bi ga bilo vredno živeti. Enostavno so se navadili, da preživijo, da se pretolčejo skozi svoje bivanje na tem svetu brez Boga in Cerkve. Novost današnjega časa na Zahodu je ta, da ljudje ne grejo več proti Bogu, kot je veljalo za klasični ateizem, temveč so brez Boga, kot tisti, ki nima več antene, da bi ga zaznal, in tako Bog izginja z obzorja ljudi. To je stanje mnogih ljudi našega časa, naših sodobnikov, da nimajo več sprejemnikov za Boga in za Cerkev, da bi jih lahko naravnali na to frekvenco (spomnil sem se na ploščo 'Frekvenca Boga', skupine Nova zapoved).

To še zlasti drži za mlade – gre za rojene v letih 1980-1990, današnji dvajset in tridesetletniki. Znaki tega so predvsem trije: nepoznavanje Svetega pisma; slabo vključevanje in sodelovanje pri po-birmanski formaciji (razne mladinske in študentske skupine, zbori, skavti…); precejšnja lahkotnost ali celo brezbrižnost pri opuščanju nedeljskega bogoslužja. Vse to nam pove, da jih stvari, ki jih ponuja krščanstvo, ne zanimajo kaj dosti, če sploh kaj (zanimanje v smislu nečesa, kar se te v globini dotakne). Če bi jih vprašali, bi mnogi mladi ne zanikali svojega zanimanja za sveto, vendar pa se v praksi pokaže, da ne vejo skoraj nič o dejavni krščanski veri in o molitvi. Zagotovo je bivši totalitarni režim, v katerem smo živeli temu dodal tudi nekaj svojega, vendar ne sme služiti kot izgovor. Vemo namreč, kako so se okrog osamosvojitve Slovenije cerkve pošteno napolnile, tudi z mladimi, in lahko rečemo, da je še pred petnajstimi leti bilo veliko število mladinskih skupin, pa tudi mladi so še precej množično obiskovali nedeljske maše.

Lahko rečemo, da je sedaj slika mladih v Cerkvi na obeh straneh meje precej podobna. Radi se izjavljajo, da so verni, če ne celo, da so katoličani, se pa ne poglabljajo v Sveto pismo in v njegovo življenjsko ter globoko človeško sporočilo, ker se ne čutijo doma v njem. Predvsem pa se ne udeležujejo nedeljskega srečanja ob mizi Besede in Evharistije, srečanja z vstalim Kristusom, ki ga skupnost priznava za Gospoda človeškega časa in zgodovine. Vidimo, da tovrstno izrekanje za vernika in kristjana pravzaprav ničemur in nikomur ne služi kaj dosti.

Kakšen je torej verski, bolje rečeno, religiozni čut mladih? Najprej je, kot je ugotovil italijanski sociološki inštitut IARD: »potreba po nekem sklicevanju na moralo (navadno neko nedoločno), ki bi jim omogočilo utišati vest in dalo prosto pot načinu življenja, ki je v svojem bistvu ne-religiozen.« V drugih primerih, ki jih tudi ni malo, pa gre za neko pripadnost brez verovanja, ki služi predvsem kot razpoznavni znak v svetu, kjer vlada mnoštvo kultur in verovanj.

To razmišljanje nas pripelje do trditve, da imamo pred seboj »prvo neverno generacijo«, to je generacija, ki – kot smo rekli – ne gre proti Bog in Cerkvi, ampak se uči živeti brez njiju. To je še eden izmed tistih »brez«, ki so značilni za naše dvajset in tridesetletnike, moje sovrstnike – ostali so: brez naglice, da odrastejo; brez stalne zaposlitve; brez gotovih perspektiv; brez bližnje namere po tem, da bi si ustvarili družino; brez socialnega čuta; brez vidnih mest in vlog, s katerimi bi ta generacija za sabo pustila vidno sled.

Ti mladi seveda niso padli z neba, ampak gre za generacijo, kateri nihče ni z zgledom izpričal moči, lepote in človeškosti vere. Nihče jim tudi ni pomagal razviti smisla za presežno, za priporočanje, za hrepenenje, za ustvarjenost, za molitev in za skupnost (tu velja povedati, da so mnogi edinci, ki so zrasli kot mali »šefi« družine, starši pa so jih preveč zasipali z afekti in darili).

V prihodnji številki bomo z razmišljanjem nadaljevali in pogledali, kako smo prišli do te »prve neverne generacije«. 

- Literatura: Armando Matteo, La prima generazione incredula, Rubbettino, Soveria Mannelli (CZ) 2010.

Objavljeno v prvi številki priloge Novega glasa 'Bodi človek!'

Zgodba neke spreobrnitve

V kinu v tem času predvajajo tretji del filmske sage Zgodbe iz Narnije: Potovanje Potepuške zarje. Filmska uprizoritev izhaja iz istoimenskega literarnega dela angleško-irskega pisatelja C. S. Lewisa. Pisatelj je bil rojen angleškim staršem v Belfastu. Bil je krščen v irski anglikanski Cerkvi (Church of Ireland), a je svojo vero v najstniških letih opustil in se razglasil za prepričanega ateista. Njegov najboljši prijatelj J. R. R. Tolkien, avtor Gospodarja prstanov, goreč katoličan, je bil med najbolj zaslužnimi, da se je pri dvaintridesetih letih vrnil v krščanstvo in postal, kakor je sam dejal »zelo običajen vernik v Anglikanski Cerkvi.« 

Pa ni bil tako »navaden« vernik, saj je ta spreobrnitev globoko vplivala na njegovo pisateljsko delo. Za opis tega svojega pomembnega življenjskega koraka pa se ni, kakor mnogi, poslužil eseja. Tudi tu se je zgledoval po svojem prijatelju Tolkienu in začel pisati pustolovske zgodbe. Tako je nastalo sedem knjig Zgodb iz Narnije, kjer je s pomočjo mitoloških simbolov lepo opisal zahtevno, a tudi lepo pot vsakega kristjana. V mozaiku mitov in simbolov se dogaja večni boj med dobrim in zlim, med Bogom in sovražnikom. 

Da je v ozadju Zgodb iz Narnije krščanska ideja, pa ne menijo vsi. Po mnenju igralca Liama Neesona, ki daje glas levu Aslanu, naj ta podoba ne bi predstavljala Kristusa, kot si je to zamislil avtor, ampak »predstavlja tudi Mohameda, Budo in vse velike duhovne voditelje.« Koproducent filma Mark Johnson pa naj bi dejal, da »vstajenje od mrtvih obstaja, v takšni in drugačni obliki, v tako veliko verstvih, da jo je težko označiti kot nekaj izrecno krščanskega.« Pa vendar se tega, da gre pri obeh avtorjih za krščansko obarvano pripovedno pesništvo, ne da ovreči. Eustac Clarence, glavni junak Potovanja Potepuške zarje, na primer ubere pot spreobrnitve in rešitve. Če bi namreč ostal suženj greha, bi ne bil več človek, ampak bi se spremenil v zmaja, v pošast. Lewisov namen torej ni prav nič dvoumen – skrajno resno jemlje usodo človeka in posledično krščanstvo samo. 

Za mnenje o izjavah Neesona in Johnsona smo povprašali tudi br. Mirana Špeliča, docenta patrologije (cerkvenih očetov in njihovega nauka) in zgodovine teologije na ljubljanski Teološki fakulteti, ki o tem pravi, da »je to poskus razkristjanjenja Lewisa in njegovih del ter poskus, da bi se jih zamešalo v neki novodobni religiozni cocktail. Če kdo noče videti evangeljskih odmevov v narnijskih zgodbah, ga pač ne bo videl. Saj tudi Jezusovi sodobniki niso prepoznali božjega sporočila v njegovem oznanjevanju, ampak to je bolj krivda zaslepljenih Jezusovih sodobnikov in tistih njim podobnih, ki se še danes raje izognejo jasni evangeljski besedi.« Glede samega filma pa br. Miran upa, »da bo tudi ta posredoval nekaj evangeljskih vsebin gledalcem, pa naj jih sprejmejo vede ali nevede.«

Objavljeno v prvi številki priloge Novega glasa 'Bodi človek'.

sreda, 2. februar 2011

Biti duhovnik ni lahko 12

Glede oblikovanja in vzgoje v semenišču (Castellerio pri Vidmu, da ne bo pomote) je pre Toni napisal kar knjigo, ki pa je bila mnogim neprijetna, celo tako, da je izginila iz knjigarn. Tudi za nas je tu kar nekaj materiala za razmišljanje. Nekatere stvari veljajo še danes in nekatere zadeve, do katerih je furlanski duhovnik kritičen, so problematične tudi v kakem drugem semenišču, čeprav ne moremo reči, da so povsod takšne razmere. In zakaj je bila tako zoprna ta knjiga?

»Ker je resnica vedno neprijetna … Pa ne, da bi imel v posesti resnico, ampak se trudim biti pričevalec in podajam svoje pričevanje tako, da povem neko svojo resnico, ki je osebna, pristranska – prav zato, ker je moja. Moja resnica pa je taka, da je ni še nihče povedal, govori pa o takšni temi, ki je ni še nihče hotel obravnavati. Duhovniki se nočejo, najbrž se tudi ne smejo, vtikati v semenišče, kjer so preživeli svojo adolescenco in mladost.

Ničesar ne smejo razkriti, ampak mora vse ostati pod nekakšno tančico molka … Duhovniki se med seboj lahko nimajo radi, se morda celo sovražijo, ker niso bili vzgojeni k neki čustveni zrelosti, ko pa je treba braniti strukturo, v katero so, dobro ali slabo, vključeni in v kateri morajo po sili razmer sobivati, se takoj povežejo v skupino, postanejo »družina« ali nek »klan«. Lahko to imenujemo tudi »mafija«, vendar v zelo omejenem in simboličnem smislu.

Že dejstvo, da so ljudje zavod, v katerem sem se šolal, z veliko površnostjo in z ne preveč prikritim prezirom, klicali »črna šola«, je pomenilo žalitev, pa tudi neke vrste zaščito – v smislu, da je določena skrivnostnost glede šolanja duhovnikov pripomogla k večjemu pomenu te službe, še bolj je poudarjala njeno izjemnost in ji dajala določeno - sicer malo verjetno, a za nas ugodno – okultno moč.

Duhovniki, vključno s škofi, kardinali in papeži, lahko povsod vtikajo nos, gorje pa nekomu, ki se vtika v njihove zadeve, zlasti, če svoje raziskave dela na svojo pest. Tako pripovedovanje o semenišču, ki samo po sebi ni nič tako škandaloznega, predstavlja nedovoljeno vmešavanje. Ni se dovoljeno vtikati in kazati s prstom na določeno ustanovo, ki mora ostati blindirana, da obstane.

Na stotine, morda na tisoče oseb je v letih obilja duhovnih poklicev, vse do konca šestdesetih let, šlo skozi semenišče in lahko potrdijo, kar sem napisal. Že dejstvo, da je po tej knjigi (La fabriche dei predis – tovarna duhovnikov, op. prev.), ki je izšla leta 1999, še danes povpraševanje in se o njej še danes govori na vseh koncih sveta, je pomenljivo, vsaj zame.

Pravi način ni bil v tem, da mi rečejo: »Molči!« kakor so tudi potem storili, temveč, da bi se pametno in premišljeno spopadli z ostro in podrobno kritiko, da bi videli, če in kje je ta tridentinska ustanova (semenišča v takem okviru so nastala na pobudo tridentinskega koncila 1545-1563, op. prev.), torej tudi petsto let stara, zgrešila ali bila preraščena in torej ne več v skladu z zahtevami današnjega časa. Morali bi torej premisliti, kje in kako bi se dalo to ustanovo izboljšati.

Bil sem naiven, prav zaradi vzgoje, ki sem je bil tam deležen! Napačno sem si domišljal, da grem na roko sobratom videmske Cerkve, ker dajem lepo priložnost za preverjanje, ki je seveda vključevala tudi malo samokritike, ki pa bi lahko pomagala k iskanju novih poti, bolj ustreznih novim verskim, družbenim in kulturnim okoliščinam.

Delala sem zaman. Moje puščice, naperjene proti zlobnim ljudem, ki smo jih sami imeli za polbogove in jih tako tudi obravnavali, in ki so uničili toliko življenj, zatrli toliko nadebudnih poganjkov, pokvarili toliko pametnih glav… niso dosegle svojih tarč. Inštitucija, struktura, lažne vrednote, površnost semeniške vzgoje, kar so ti vbrizgali v telo in ne le v glavo. Ena zanimiva opazka, ki sicer ni tako pomembna je ta, da si po trinajstih letih resnega študija šel iz semenišča v svet z diplomo, ki je bila vredna kot tista za zaključek osnovne šole (takrat je bila še nižja gimnazija, skupaj pa je trajala osem let, op. prev.). da sem kasneje lahko poučeval, sem se moral še pošteno potruditi, da sem individualno prišel do učiteljske diplome, saj nazadnje nisem imel najbolj osnovnega kosa papirja, pa čeprav sem se še kako potil nad vsemi gimnazijskimi in teološkimi knjigami.

Prevečkrat sem slišal reči izkušene duhovnike, stare šestdeset, sedemdeset, osemdeset let, da če bodo kdaj videli fanta z znamenji duhovniškega poklica, ga gotovo ne bodo poslali v semenišče. Pa govorim o gorečih in pastoralno zelo dobrih duhovnikih, ki so živeli krepostno. Ne govorim o gostilniških, faliranih ali takih, ki so pustili duhovništvo.«