Pogovor z misijonarjem Danilom
Lisjakom (fotografiji dodam naknadno)
Doma je s Saksida na spodnjem Vipavskem, kjer se je tudi rodil pred
šestdesetimi leti. Ob srebrnem misijonskem jubileju sva se pošteno pogovorila
(2 uri je trajal pogovor). Tu si lahko preberete najzanimivejše misli…
Ko sem se oni dan peljal proti Goriški in Vipavski, me je v tem hitenju
– zvečer je bilo že treba biti spet na delovnem mestu v Tolminu – prešinilo
vprašanje, kako pojmujejo čas v Afriki. Je tam kaj drugače? Ali ni tam nekako
več tega 'dobrega časa'?
Na nek način smo tam bolj
obvarovani, ker nekaterih stvari enostavno nimamo, da bi nam kradle čas, kot je
npr. televizija. Tudi sam imam zvečer, ko zaključimo z dejavnostmi nek čas
zase, ko se lahko posvetim tudi študiju, molitvi, morda grem za kratek čas na
internet – to imamo namreč tudi pri nas. Je pa zelo pomembno, da najdemo čas za
človeka. S sabo se človek sreča npr. ob knjigi – to nam je dal naš oče, ki je
po napornem dnevu vedno zaspal s knjigo v roki, zagotovo pa ni dobro porabljen
čas ob televiziji, saj tam drugi manipulirajo z našimi možgani. Tam postanemo
tudi živčni. Morali bi se zavedati, kako dragocene so knjige, saj si jih
Afričani ne morejo privoščiti. Že časopisi so dragi, saj stanejo eno kosilo in
pol, če grem npr. kosit v naš hotel. Zagotovo je pri nas tako, da nas čas ne
tako priganja ravno zaradi tega, ker so za afriškega človeka na prvem mestu
medčloveški odnosi, prvi je človek.
Danilo s Saksida,član družine vélikega piemontskega vizionarja, za
katerega pa vemo, kako odločilno vlogo je odigralo družinsko ozadje. Je bilo
tudi pri vas podobno?
Gotovo. Doma sem dobil vse tiste
vrednote in pogled na svet, ki mi je še kako prišel prav kasneje. Oče nam je
posredoval ljubezen do dela, zemlje, knjige… Lahko rečem, da je oče govoril s
svojimi žuljavimi rokami, mati pa s svojim srcem. Mi smo živeli v svojem svetu,
kamor politika in druge zunanje zadeve niso vdirale. Bili smo verni, čeprav je
bilo v tistih časih težko. Veliko smo se pogovarjali, česar danes povsod
primanjkuje. Doma so nam stvari predstavili v drugačni luči, kot smo npr.
slišali v šoli. To Janezek nese s seboj in ga kot Janeza zaznamuje, tudi v
Afriki.
Lahko rečemo, da ste od enega vinogradnika, vašega očeta, prešli v
vinograd tistega z véliko začetnico.
Gotovo nam je ta ljubezen do trte
na nek način prišla pod kožo in se vidi npr. tudi v tem, kako tudi na Črni
celini raje popijem kak kozarček dobrega vina, kot pa pivo, ki je sicer tam
zelo priljubljeno. Sicer pa sem k Salezijancem šel prav iz vinograda, tam smo
se namreč dogovorili, med delom. Sem pa hvaležen tudi še enemu drugemu
'vinogradu', vipavskemu malemu semenišču. Tam so nam namreč dali tisti kritični
pogled na svet. Čeprav sem bil tam le eno leto, sem se veliko naučil za
življenje.
Sredi oktobra ste praznovali srebrni jubilej delovanja v Afriki. Velja
tudi za vas tisto vodilo Don Bosca, da se je »treba vreči, kamor Bog kliče,
potem pa se bo že videlo«?
Ta Božja previdnost me zagotovo
spremlja že vse življenje. To res človek vidi, ko gleda nazaj na stvari. Kako
me je npr. zaznamovalo že to, kako je mama pri mizi dejala bratu, da je velika
milost, da se je vrnil kasneje domov, ker ga bi sicer 'pihnili'. Ko sem se
potem odpravljal v misijone, sem najprej zaprosil, da bi šel h gospodu Ernestu
Saksidi v Brazilijo, ki je prosil za pomoč. Najprej bi mu pomagal, potem pa ga
nasledil, tako si je tudi sam želel. Takrat mi niso dovolili, temveč so me
poslali v Afriko. Ko zdaj gledam nazaj, bi se z g. Saksido gotovo pogovarjala
po 'dorombjerško', tako pa sem se bil prisiljen učiti francoščine in
angleščine. Bal sem se, kako bom tam v Ruandi brez slovenske družbe, pa sem že
prvi božič (leta 1986, op. a.) praznoval skupaj s slovenskimi misijonarji iz
Burundija, ki so imeli misijon manj kot sto kilometrov stran od mojega. Ta
Božja previdnost me tako spremlja že celo življenje, posebej pa to čutim v teh
misijonarskih letih.
Za nami je misijonska nedelja. Veliko ljudi misli, da je dovolj v
misijonske dežele pošiljati določene dobrine. Ali ni na prvem mestu, da tem
ljudem prinesemo Jezusa Kristusa in njegov evangelij? Gotovo je treba
zagotoviti najprej neko materialno in socialno pomoč, ampak to so le sredstva
za dosego nekega drugačnega cilja. Ali ni – v misijonih in pri nas – najprej
pomembno, koliko smo mi navdušeni za Jezusa Kristusa in njegov evangelij?
To je zelo dober ugovor –
oznanjamo s celotnim svojim življenjem. Ko je moj afriški salezijanski brat
predlani prišel v Slovenijo, je najprej v Dornberku in potem v Tolminu dejal:
»To kar me v Evropi posebej moti je to, da nimate nikakršnega navdušenja, v vas
ni več veselja, da ste kristjani. To pogrešam v Evropi – biti vesel kristjan.«
Najbrž je to veselje občutil v misijonski Cerkvi. Mi smo res premalo veseli
kristjani. Kar je v Afriki kristjanov, so veseli, da pripadajo Jezusu. To je
treba pokazati, ko oznanjaš evangelij. Sam moram to vedno prinesti s seboj, ko
grem na nov misijon, ko sem pripravljen v neki redovni skupnosti moliti brevir
tudi v domačem jeziku ali v angleščini, francoščini, tistem jeziku, ki se pač uporablja.
To je tisto, kar njih osvaja. Ta afriški brat je namreč doživel v Evropi
razočaranje, ker med kristjani ni našel tega veselja, ki mu je bil priča doma. Moramo
pokazati, da je to, za kar smo se odločili, vir našega veselja. Kristus nas ni
poslal, da bi širili neko turobnost. Evangelij je vedno tudi neka vesela vest.
To mora misijonar vedno prinesti s seboj, to pa naredi s tistim veseljem do
svojega poklica, ki je najprej poklic kristjana, potem pa je lahko duhovnik,
redovnik, redovnica, oče, mati – vsak kristjan ima namreč to krstno
duhovništvo. Ta naboj veselja pripadnosti Kristusu nekdo potem nese s seboj v
misijon. Gre za istega Gospoda, kot ga oznanjamo tudi v Sloveniji, misijon je
povsod enak. Evangelij se lahko širi po človeku, ki je srečen, da pripada
Kristusu. Ne gre toliko za znanje in druge podobne zadeve, kolikor za
življenje. Moja vsebina pa je Jezus Kristus iz evangelija, česar pa se moraš
naučiti, a hkrati tudi živeti. Seveda je treba najprej vzpostaviti socialne in
miselne strukture, saj vsak misijonar dobro ve, da se 'praznemu želodcu' ne da
oznanjati. Misijon v začetku ne sme pozabiti na Karitas, na bolnico, na šolo,
prav to je tudi izziv meni in bratu iz Milana, ko začenjava z novim misijonom.
Se vam ne zdi, da bi tudi tu v Evropi ljudem morali prinašati predvsem
to 'Kristusovo novost' oz. tisto, kar krščanstvo prinaša novega, drugačnega?
Kristus je gotovo najvišja
vrednota, ampak mi moramo iskati način, kako bi ga posredovali v svojem okolju,
družbi in kulturi. Ne s tem, da ga vsiljujemo, temveč da ga predstavimo kot
tistega, ki prinaša smisel, dodano vrednost, dostojanstvo v življenje vsakega
človeka. Vsi si želimo biti srečni, zato moramo pokazati, da je Jezus tisti vir
sreče v življenju. Da tisti 'paket sreče', ki ga kristjani dobimo s svojim
krščanskim poklicem, damo tudi drugim. Treba je iskati način, kako se
približati evropskemu otroku, mladostniku, mlademu, ki cele dneve ždi pred
računalnikom, po kakšnih vsebinah priti do teh ljudi. Gotovo je tu šola tista,
ki bi morala nekomu posredovati neke življenjske vrednote, kakor tudi družina.
Mi smo krščanske vrednote dobili v družini, danes je precej drugače. Treba je
posredovati krščanske vsebine tudi po medijih kot je internet, socialna omrežja
(tudi Danilo uporablja FB, op. a.)… Tudi to mora Cerkev sprejeti - nekako že
sprejema, ampak to še ni dovolj. To je le neka prva informacija, lepa vsebina,
kjer vidi, da se splača. Vedno pa bo moral novi kristjan nekaj doživeti,
dozoreti, rasti ob drugem kristjanu. Zato moramo biti pričevalci tam, kjer
živimo, nevsiljivo, mogoče tudi po kakih socialnih programih, danes je namreč
veliko revščine tudi v Sloveniji, in sicer prav materialne revščine. Tu je
treba pokazati svoje srce, ne v smislu, da imamo nekaj za bregom, ampak tako,
da človek odkrije, kje je vir te naše srčne dobrote, da je Kristus tisti, ki
nam to daje. V krščanskem okolju, če naj bi bilo res takšno, in slovensko se za
takšno še vedno ima, bi ne smelo biti revnih in zapuščenih, v duhovnem in materialnem
smislu. Na tak način smo najbolj pričevanjski. Proces spoznavanja Kristusa in
odločitve zanj pa gre vedno po človeku, človek človeku. Pri nas je Jezus prišel
v naša srca po starših, našem razumu, s študijem smo potem to dograjevali,
sedaj pa smo srečni, da ga lahko posredujemo ljudstvom, ki ga še ne poznajo.
Tudi mi bi torej morali nekoliko osvojiti ta pogled misijonarjev, ki
upoštevajo prav to, kar smo slišali v evangeliju na misijonsko nedeljo (Mt 22,34-40),
da ko nekdo enkrat živi ta ljubeznivi odnos z Bogom, tudi v nekem črncu ali
zapuščenem, celo na prvi pogled odvratnem človeku, vidi vtisnjeno to Božjo
podobo…
Prav gotovo. Sam te ljudi
sprejemam tako, kot sprejemam Slovence, morda še bolj. Sprejemam jih kot svoje
sopotnike na tej življenjski poti. Tam mi ni treba olepševati svojih besed kot
tu, ko se človek boji, kako bodo razumeli njegove besede. Ko npr. z njimi jem z
golimi rokami in si potem pustim umiti roke, se čutim del njih, nisem nad
njimi, oddaljen. Kakor misijonar, se tudi tukajšnji duhovnik mora čutiti del
ljudstva. Morda je za nas misijonarje lažje, saj tam med nami ni nekih pregrad,
takšnih in drugačnih, družba ni tako institucionalizirana. Mi živimo nekako v
naravi z njimi, dihamo z njimi, bolj kot tu v tej evropski 'anonimnosti', kjer
ljudje le stežka gredo v župnišče, da bi se tudi oni sami zanimali za
duhovnika. Če je duhovnik izoliran, zaprt v župnišču, ne more sprejemati novih
izzivov. Župnišče bi moralo biti dom za vse vernike, kjer se tudi prijateljsko
srečamo med seboj. V župnišče ne smemo iti zgolj po nekih opravkih, ker bomo
tam nekaj dobili, kot v nekem servisu. V Afriki so ljudje neprestano na vratih
in se z njimi moramo ukvarjati, tudi če bi morda ne hoteli. Ko se nekaj dogaja,
jih zanima. Ko smo npr. gradili novo cerkev, so vsi starejši prišli gledat, kaj
se dogaja in so bili veseli, da bo nekaj novega. Kot tisti možakar, ki je cel
dan čakal pred pisarno, dokler ga nisem vprašal, kaj hoče, misleč, da ima kako
težavo, pa je hotel le malo vode. Vesel je bil torej, da sem ga pozdravil in je
lahko prišel na obisk. Včasih je bil 'farovški vrt' najbolj zanimiv, tudi za
ukrasti kak sadež, danes pa smo duhovnike izolirali in se jih bojimo. Ne vem,
zakaj, ali imamo kaj slabe vesti, se bojimo, da nismo dovolj versko poučeni…
Zakaj smo duhovnika izrinili, ko bi mu lahko s to 'človeškostjo' odpirali
drugačne poglede, ga bolj socializirali, da bi poznal naše težave. Mi tam na
misijonu vemo za vse, kar se dogaja, četudi ni telefonov. Ljudje pač pridejo in
nam prinesejo svoje težave. Afričani so veliko bolj komunikativni, tu pa smo se
zaprli v neko anonimnost, samozadostnost. Vse namreč dobimo v trgovini – naša pot
je, kadar imamo čas, torej tudi v nedeljo po maši, samo v trgovine. Da bi se
ustavili in nekoliko poklepetali? Kje pa… Doli se po maši začnejo družabni
programi, tu je vse preveč uniformirano, 'natempirano', institucionalizirano. To
je seveda tudi potrebno, da je nek red, če je pa ta vidik preveč poudarjen,
človeka ubija.
Gotovo, vi misijonarji ste se odločili in šli med ljudi, mi pa se vse
preveč zapiramo med te sive zidove, potem pa, kakor je dejal nek pokojni
furlanski duhovnik (pre Toni Beline, katerega misli objavljam v Novem glasu,
op. a.), tudi naša srca postajajo siva…
Ravno to sem hotel reči. V Afriki
je prva stvar, da se učimo njihovega jezika. Odlika teh prvih 'belih očetov' je
bila ravno v tem, da so se neverjetno trudili, da bi se najprej naučili jezik
ljudstva in dojeli njihov duh. Tudi mi se moramo truditi, da dojamemo jezik
ljudi, da potem to Jezusovo evangeljsko sporočilo posredujemo ljudem. Mi se
trudimo, da to sporočilo čim bolj prodre vanje, tudi tako, da lahko berejo Sveto
pismo v svojem jeziku (Slovenci smo ga dobili precej zgodaj), tu se gradi tudi
narodna zavest. Mi zelo poudarjamo srečevanje s Svetim pismom – v Afriki je pač
to predvsem s poslušanjem pri maši. Vsekakor pa to gre preko misijonarja –
odprtost teh ljudi nam ne dopušča, da bi se na tem področju uspavali, moramo
jim biti blizu po jeziku, se jim približati kot tisti prvi oznanjevalci. 'Inkulturacija'
duhovnika se zgodi najprej po jeziku, tam je potem res blizu človeka. Če se
torej zapreš za zidove, nimaš te možnosti, da bi res prišel do človeka. Te
možnosti, da bi se človek zaprl, v afriških misijonih pač ni, zidovi so krhki,
povečini narejeni iz blata, ampak to lepo nakazuje, kako smo tam prisiljeni h
komunikaciji. To ni na tej internetni ravni ali telekomunikacijski ravni, ko ne
prideš do človeka. Pa tudi, z druge strani, kako bo šel duhovnik obiskat
bolnika, če ga nekje skrivajo in mu zanj ne povedo? Če se duhovnik izolira, ne
pozna svoje župnije, svojega 'evropskega misijona', potem bo tudi sam težko
stopil do tistega, ki bi ga potreboval. Poznam npr. mnoge pogumne tukajšnje
duhovnike, ko ob godu ali rojstnem dnevu že zjutraj razpošljejo svojim ljudem
sporočila, kjer pravijo, da zanje molijo… To so ta sodobna sredstva sporočanja
in obveščanja, ki jih mora duhovnik danes poznati in uporabljati. Nekomu lahko
na ta način odpreš srce – morda pa bi bil ta dan nek človek osamljen, pa ga
njegov duhovnik zjutraj prijetno preseneti s sporočilom ali na kak podoben
način. Zdi se mi, da so te razdalje med ljudmi v Afriki veliko krajše, čeprav
je tu v Evropi in na Zahodu možnost hitrejše komunikacije. Težava je v tem, da
tukaj človek ne pride k človeku, samo človek osebno je lahko pravi
'sporočevalec', ne po 'špagi', ampak je treba sočloveka otipati, ga doživeti
kot svojega sopotnika. Brezžični telefoni in vse podobne zadeve ne morejo
posredovati človekove duše.
Še zadnja stvar. Nekaj me je vedno posebej pritegnilo pri teh Afričanih
– kako znajo praznovati mašo: pojejo, plešejo, se posebej lepo oblečejo. Pri
nas tega ni več, vse je vsakdanje, monotono, kakor bi se pri maši ne dogajalo
nič posebnega. Pa se dogaja največja stvar na tem svetu, saj se sam Bog daruje
za nas. Pa tudi nasploh ne znamo več praznovati…
Ja, največja stvar na svetu… Večkrat
tu v Sloveniji pripovedujem, kako je, finančno gledano, tisti džip, dar
slovenske MIVE, s katerim grem k ljudem, vreden več kot celotna njihova vas, s
cerkvijo vred. Pa rečem zbranim, da pa je maša vredna več kot cel svet.
Odpirajo oči in prikimavajo, kako je res. Ni važno, s kakšnim vozilom ali kako
prideš do ljudi, ni važno, kakšen je teren, važno se je zavedati, da jim
prinašamo Jezusa… Praznik pa v Afriki znajo pripraviti, to so res najlepša
praznovanja, tudi zato, ker so prazniki redki. To je višek njihovega skupnega
življenja, je povzetek vseh njihovih odnosov, njihove lepote, prijateljstva,
dobrote. Znajo se poveseliti življenja. To veselo vzdušje znajo prinesti okrog
Gospoda. Zakaj je maša tako lepa, vesela, se jim nikamor ne mudi? Ker je zanje
to tudi kulturni dogodek, kjer lahko vsakdo pokaže svoje talente. Tam ne gre za
nobeno tekmovanje med njimi, rivalstvo, izbor najboljšega tekmovalca, ampak
nekdo na ta način pred Bogom pokaže vse, kar zna, kar navadno tudi lep čas
pripravlja. Pred Bogom si upajo to prikazati, se splača. In potem nekdo
zapleše, kot je David zaplesal okrog skrinje zaveze. Oltar je zanje skrinja
zaveze, tako doživljajo oni evharistijo. Oni dejansko doživljajo, da je tisti
oddaljeni Stvarnik, izvorno so namreč monoteisti, prišel zdaj po Kristusu
mednje, da je to nekaj resničnega, otipljivega, v Svetem pismu, posebej pa v obhajilu.
Tu bi dejal še, kako je krščanstvo med te ljudi prineslo človekovo
dostojanstvo, kar se lepo vidi v odnosu do starejših ljudi. Nekoč so ta plemena
človeka, ko je dosegel 'primerno' starost za smrt, izgnali v divjino, da so ga
tam raztrgale živali, danes ta človek lepo umre med domačimi, pokopljejo pa ga
ob hiši. Na ta način ostaja del družine, njihova povezava z večnostjo, prej so
jih odstranjevali… sedaj mi gremo obratno pot, ko se na Zahodu skušamo odkrižati
starejših ljudi. Vračamo se v poganstvo s tem, ko skušamo odstraniti tistega,
ki je tkal našo družino, ki je tudi na nek način stkal našo osebo. Kakor mora
misijonar povedati, kdaj ubirajo njegovi ljudje stranpoti, kdaj teptajo
človekovo dostojanstvo, tako morajo to početi tudi kristjani v Evropi. To
govorim zato, ker so maše lepe do takrat, do kadar tudi mi črpamo iz svojih
korenin, iz svojega izročila. Tudi maše Afričanov niso več lepe, čim se
izkoreninijo.
Objavljeno v prilogi Novega glasa 'Bodi človek!'