O upepeljevanju umrlih

Pokoncilske spremembe v Cerkvi

Že brž na začetku naj povem, kako se zavedam, da se s tem, kar bom napisal, marsikdo ne bo strinjal, kakor je to zagotovo veljalo tudi ob tistem zapisu o ne obsodbi komunizma na 2. vatikanskem koncilu, a so to vendarle stvari, ki jih je treba povedati in v tej smeri razmišljati. To, da gredo takšna in podobna razmišljanja nekoliko proti toku, je zame dovolj velik razlog, da jih pišem. Tega sem želel napraviti že kar nekaj časa, a je sedaj, ko obhajamo petdesetletnico pričetka zadnjega koncila, najlepša priložnost. Dejstvo je, da so se po njem zgodile mnoge spremembe. 

Vse seveda ne takoj, ampak sčasoma, tudi zato, ker so bile nekatere zadeve še vedno prepovedane, dokler ni v letu mojega rojstva (1983) izšel nov Zakonik cerkvenega prava. Ena od takšnih reči je upepeljevanje umrlih, število katerih je v zahodni Evropi že preseglo število tistih, ki jih pokopljemo v krsti – sam sem ravno danes popoldne, preden to pišem (ponedeljek, 3. decembra 2012) imel žarni pogreb. Zadeva je tudi v cerkvenih krogih postala nekaj običajnega, vsakdanjega – nihče v tej smeri več kaj posebnega ne reče. Pa saj niti ne more, ko pa kanon št. 1176 zadevo »liberalizira«, ko pravi, da Cerkev živo priporoča, da se ohrani pobožna navada pokopavanja teles umrlih, da pa po drugi strani ne prepoveduje upepelitve, če razlogi zanjo niso proti krščanskemu (ne katoliškemu) nauku. Nove norme se skladajo z iniciativo papeža Pavla VI. Ta je v tistem pokoncilskem zanosu, ki je včasih bil prav uničevalno naravnan – staro je treba zavreči, podreti, uničiti, se mu odpovedati, v korist novega - dopustil upepeljevanje. Tako smo v katoliški Cerkvi prelomili še eno starodavno izročilo, ki je veljalo od samih začetkov krščanstva. Skoraj nekakšno pravilo je bilo odpreti se svetu, kar je velikokrat pomenilo tudi sprejetje tistega, kar je veljalo za druge, ne pa tudi za katoličane. Danes, zanimivo, želimo povedati, v čem je krščanska različnost, kar je postalo celo naslov knjige Enza Bianchija, ki jo dobimo tudi v slovenskem prevodu. 

Pa poglejmo, kaj je o praksi upepeljevanja dejal švicarski katoliški filozof Romano Amerio (1905-1997), ki je preučil spremembe, ki so se v katoliški Cerkvi zgodile v 20. stoletju, zlasti po koncilu, a ostaja pozabljen – najbrž zato, ker njegovo razmišljanje marsikomu v Cerkvi ni všeč, ker se ne sklada z vsemi shemami, ki so nam jih predložili, mi pa smo jih malce preveč nekritično sprejeli. Takole pravi Amerio: »Če je nesmrtnost duše dogma vseh religij, pa je vstajenje teles ekskluzivna dogma krščanstva in od vseh našemu razumu najteže razumljiva, saj je povsem zadeva vere, prvi in zadnji od paradoksov. Prav v nobenem verovanju, razen v krščanstvu, ne najdemo jasno napisano, da bi nekega dne telesa vstala in si ponovno privzela svojo celotno identiteto človeške osebe, v »vsej polnosti«. To je seveda ena od ključnih točk katoliškega sistema, Cerkev pa je zažiganju teles vselej nasprotovala prav zato, da bi ohranila to vero v vstajenje teles. Ob smrti človeka ni več, vendar pa je telo, ki je bilo človek in ki ob koncu časov spet bo človek, vredno vsega spoštovanja in skrbi.« 

Švicarski teolog nadaljuje: »Starodavna in nikdar opuščena navada pokopavanja mrtvih izhaja iz evangeljske in pavlinske ideje o semenu, ki je zakopano v zemljo in o telesu, ki ga vsejejo kot razpadljivo, vstane pa kot nesmrtno (1 Kor 15,42). Pri pokopavanju so kristjani predvsem posnemali Kristusov pokop. Cerkev je seveda vselej vedela, kako tudi tista spremenitev v prah, ki se zgodi pri upepelitvi, ne prejudicira tega, da vstala telesa spet postanejo človeške osebe, vendar pa verstvo, v katerem je vse znamenje, ni moglo zanikati, kako je zažig trupla protiznamenje vstajenja. Upepelitev odstrani vso simboliko, ki jo ima telesni pokop, kakor tudi odvzame pomen vsem častitljivim besedam, ki zaznamujejo telesni pokop: coemeterium (it. cimitero), ki pomeni počivališče; sveta njiva – kraj, kjer so Bogu posvečeni; depositio, ne v fizičnem smislu, da nekoga položimo v zemljo, temveč v pravnem smislu, da so trupla dana v hrambo, da bi bila vrnjena ob dnevu vstajenja. Te simbolne vrednosti so se zdele tako močne, da jih je Cerkev spremenila v teološke vrednosti, tako da je nekdo z zažigom svojega telesa sporočal svojo nevero.« 

Kot navadno, je zaključek švicarskega misleca zelo trd: »Izguba izvirnosti Cerkve, tudi ko gre za stvari, ki so del dolgega in versko zelo pomenljivega izročila, spada v splošni fenomen prilagoditve svetu, razbarvanju svetega, vsiljevanja utilitarizma in omračitev izvirne usode človeka, ki gre onkraj tega sveta.« Če dobro pogledamo, je ta sprememba med najbolj vidnimi, saj je Cerkev vse od svojih začetkov posnemala Kristusov pokop, čigar telo ni bilo sežgano, ampak z največjo pozornostjo položeno v grob, da bi se tako razlikovala od poganov. V času preganjanj so mnogi celo tvegali življenje za to, da bi lahko pokopali telesa umrlih bratov po veri. Že leta 637 je tako lahko tretji koncil v Toledu izjavil, da je Cerkev neprekinjeno in od vedno pokopavala telesa umrlih. Celo francoska revolucija ni mogla uresničiti tega, da bi državljani sežigali trupla, saj so se ljudje temu uprli. 

Kar ni uspelo francoskim revolucionarjem, so na vse pretege skušali uresničiti prostozidarji, zlasti v latinskih deželah. Tako je Cerkev, čeprav je trdila, da upepelitev sama po sebi ne nasprotuje nobeni katoliški verski resnici, v dekretu iz leta 1926 imela to prakso za »brezbožno, škandalozno in hudo zgrešeno«. Vse do leta 1983 je tako Zakonik cerkvenega prava določal, da je treba odreči cerkveni pokop vsakomur, ki je določil, da njegovo telo upepelijo, če bi pred smrtjo ne dal kakršnega koli znaka kesanja. Ta sprememba torej ni in ne more biti nekaj majhnega, ampak odpira tudi katoličane svetu, a v smislu, da so »takšni, kakršni so vsi drugi«. Tudi v cerkvenih krogih žal ni več tiste zavesti, kako pomembna so znamenja in simboli ter njihova ohranitev, da bi se ohranila tudi istovetnost, pripadnost neki skupnosti, ki ima svoje izročilo in svoja pravila. Pozabil sem, da je to izročilo postalo odveč – saj pravzaprav še v slovenščini namesto nje uporabljamo raje tujko »tradicija«, še to pa v slabšalnem pomenu. Vsa ta znamenja, ki so se jih naši predniki tako strogo držali, niso bila noben farizejski legalizem, ampak znamenje pripadnosti. Kot nas lepo učita še dva vélika monoteizma, judovski in muslimanski, je velikokrat skupnost vernih zelo kompaktna zlasti takrat, kadar ni »tako kot vsi ostali«.

Objavljeno leta 2012 v tedniku Novi glas

Bližnji Vzhod in vojna (2)

Pravo obravnavanje, pa tudi poročanje vselej upošteva kompleksnost zadev. To pomeni, da stvari niso monolitne, ampak sestavljene iz več dejavnikov, pa je treba vse upoštevati. Mednarodni odnosi in politika sta prav tako kompleksna, potem pa je seveda odvisno, kakšen odmev nekaj ima. Raven debate je zadnje čase precej uboga, navadno pa obsega samo tisto, kar se najde v glavnih medijih, ki jim s tujim anglicizmom rečemo "mainstream", preostala debata pa je stvar družbenih omrežij. Tako imamo prej obstoječe že homologirane ideje, v katerih odmevno sobo (s tujko "eco chamber") potem uporabnik vstopi in posluša še bolj poudarjeno sporočilo medija, slednji pa je, kot je vedno trdil McLuhan, že sam po sebi sporočilo ("The medium is the message."). To je podobno vnaprej pripravljeni liofilizirani hrani, ki se ji potem doda vodo in se jo pogreje. Kar zadeva informacije, velja zanje zadnjih dvajset let, da so mešanica infotainmenta in vzbujanja strahu, kakor smo že imeli priložnost pisati. Torej imamo vnaprej pripravljene informacije ("info"), katerim je dodana določena "zabava" ("entertainment"), temu pa še zbujanje strahu ali terorja. Ker imamo potem vsaj dve propagandi, pridemo do zadnjič omenjenega navijaštva, kjer navijači ene strani kričijo na drugo in obratno, potem pa seveda imamo še medsebojno verbalno obkladanje najnižjega nivoja. O smislu za dojemanje resničnosti raje ne bi govorili, ker to ne obstaja. Tistim, ki za vsem stojijo, to vse zelo koristi, saj pride do neke vrste nevtralizacije potrebe ljudi po tem, da bi se bolj ozavestili in oblikovali ali, če rečemo s pogosto tujko, formirali. A potrebno je reči, da je na kocki še več, saj gre za uničujočo digitalizacijo, ki nas oddaljuje in dela mlačne, mlahave ter apatične. Stopnja obupa med ljudmi je pa ogromna.

Giacobazzi pravi, da se tako ne gre v globino stvari, namesto tega pa se gradi mite, po katerih imamo vselej neke črno-bele nasprotnike - mite amplificirajo mediji, globlje povezave povsem ignorirajo. Tako imamo v našem primeru ZDA-Združeno kraljestvo-Izrael proti Rusiji-Iranu-Palestini. Gre za slabo sestavljen mit, ki ima, kakor vsi miti, tudi kak element resnice, vendar gre vseeno za mit in ne za resničnost, se pa ga ponuja kot nekaj absolutnega. Že če bi poznali resnične rusko-izraelske odnose, pa ne tiste včerajšnje, ampak današnje, bi bilo dovolj, da se dokaže lažnost takšnega mita.

Vendar pa se velja na kratko sprehoditi skozi zgodovino. Ko govorimo o judovskem državnem projektu, da bi torej obstajala neka judovska država, ne gre brez anglosaških velesil na eni strani in sionizma na drugi. Prva stvar so dogovori, sklenjeni, ko je palestinska pokrajina še spadala pod turški Otomanski imperij, da vzpostavijo tam določena judovska posestva in naselja, a vse pod budnim britanskim očesom. Potem je sploh šlo za toplo-hladne odnose s samim Britanskim imperijem, ki je "podedoval" palestinsko ozemlje kot svoj protektorat, da se potem pride do ustanovitve same države leta 1948. Tu ne gre pozabiti na logistično-trgovske odnose med sionistično organizacijo in nacionalsocialistično Nemčijo, kakor tudi za vojaške dogovore s stalinistično ZSSR, nazadnje pa je prišlo do utrditve odnosov, ki niso bili nikdar le rožnati, ampak takšni in drugačni, z ZDA in njenimi zavezniki. Zanimivo je tudi dejstvo, da je obstajal del sionistično-revizionistične desnice, ki je pred 2. svetovno vojno odkrito simpatiziral z italijanskim fašizmom. Slednji je prav tako pomagal v določeni meri graditeljem Tel Aviva, a pazljivo, da ne bi kompromitiral preveč svojih odnosov z arabskim svetom. Ko govorimo o arabskem svetu, imamo neverjeten labirint mnogih barv, kjer je pomembna tudi tista rjava, ki je bila všeč jeruzalemskemu velikemu muftiju Aminu al-Husseiniju, ki je pregledal bosanske muslimanske SS-ovske čete z iztegnjeno desnico. Aja - to je bilo še pred 2. svetovno vojno, da ne bo pomote, ko so cveteli komunistično-nacionalsocialistični odnosi na takšen in drugačen način, potem pa je bil še podpisan sporazum Molotov-Ribbentropp. Ko torej gre za mednarodno politiko in njene igrice, imamo v teoriji visoke ideale, v resničnosti pa vladajo zelo nizki, da ne rečemo nizkotni, interesi. Ko se potem ustanovi leta 1948 državo, je lep čas ne vodijo nobeni t. i. desničarji, da so stvari jasne.  

Zadeve imajo na Bližnjem Vzhodu številne oklepaje takšnih in drugačnih oblik, zato je Iran v času islamistične revolucije trgoval glede orožja z ZDA kot glavnim partnerjem, a zato tudi z Izraelom. Potem so se interesi medsebojno precej križali ter se nato ločili v povzročeni in vsiljeni vojni med Iranom in Irakom - sodelovali so: ZDA, Izrael, Iran, Irak in ZSSR (lahko bi napisali še koga). Posledica te vojne med 1980 in 1988 je bil več kot milijon mrtvih. Treba je vedeti, da vsi sedijo vselej za vsemi mizami, za katerimi je mogoče sedeti, pa je pravzaprav res kot na stadionu v nekih preteklih časih, zdaj v manjši meri - navijači se med seboj "pobijajo", vodstva klubov pa se enkrat medsebojno opazujejo, drugič med sabo govorijo, tretjič se obkladajo, vselej pa se izpeljujejo določeni posli, ki so v njihovem interesu, ne vedno v interesu navijačev.

Nekaj majhnih primerov, ki bi jih bilo lahko še več, če bi se ozrli še recimo na Sirijo, Libanon in še kam. Preden pa gremo naprej na tretji del našega pisanja, se je treba še na kratko ozreti na Hamas in na islamski terorizem.

"Farbanje" ljudi s poenostavljanjem je, oprostite igri besed, zelo enostavno - resničnost je drugačna. Izvor Hamasa in dopuščanje njegove rasti s strani izraelskih oblasti že dolgo preučujejo razni za to usposobljeni zgodovinarji in analitiki. Vsekakor imamo polarizacijo, delegitimacijo preostalih palestinskih skupin, kakor tudi ideološko-čustveno podžiganje v obe smeri, kar je vse rezultat naraščajočega spopada. Če pa ne ostanemo zgolj pri tej skupini in se ozremo na islamsko nasilje, potem je odvisno od vetra - enkrat piha v pravo, drugič v napačno smer. Ko pravim ustreza, ker napadajo nekega skupnega sovražnika, kot je recimo veljalo za Assada v Siriji, je stvar v redu in se govori o sirskih upornikih, da niti ne govorimo o celih državah, ki so danes tisti, ki vzdržujejo red, jutri pa največji zločinci, kar se potem hinavsko na simbolni način pokaže javnosti zlasti na športnem področju, ko športniki tistih držav ne smejo sodelovati na tekmovanjih. Pravzaprav smo v zadnjem letu temu bili priča tudi na kulturnem in šolsko-akademskem področju. Še enkrat torej na koncu tega drugega dela postavljamo navijačem vprašanje, ali sploh poznajo dobro ekipo, za katero navijajo?