četrtek, 11. marec 2010

Koliko resničnosti je v resničnostnih šovih?

Še ne tako dolgo nazaj je pri nas prah dvigala "Kmetija slavnih", ki se je drugod po svetu odvijala že večkrat prej, tako je bilo tudi pri naših "Zahodnih sosedih". Te dni se je tam izteklo deseto leto "Velikega brata", šova, ki smo ga imeli priložnost večkrat spremljati tudi pri nas. Prebral sem dva kritična članka, ki ju povzemam spodaj - lepa priložnost za treniranje naših možgančkov, malih sivih celic, ki marsikdaj mirujejo, kadar smo zleknjeni na kavču z daljincem v roki. Zdi se, da se po ostrih polemikah pred par meseci vse spet vrača v tisto nevarno, nekritično, brezbrižno, sivo povprečje, ko spet zmaguje "marketing" in "nemoralnost" televizijskih hiš. 

Mladi Luigi v zadnjem Veronesijevem filmu 'Genitori & figli - agitare bene prima dell'uso' (Starši in otroci - pred uporabo dobro pretresite) zakriči takole staršem: "Šest milijonov Italijanov gleda Velikega brata - pa ja nismo vsi kreteni?" Odgovor je le dolg "da". Ta scena lepo ponazarja spopad dveh generacij, ki različno pojmujeta resničnost in televizijo, poleg tega pa tudi pokritizira vse tiste, ki mislijo ali celo zahtevajo, da je neka številka dovolj, da vse razloži (gre res za veliko številko, a je to še vedno malo proti celoti - 60 milijonov). Poleg tega bi moralo biti že enkrat povsem jasno, da vsak gledalec programa ne tudi odobrava in promovira.

Trditev, da gre svetu vedno slabše je morda pretirana, pa vendar po nekdo prej ali slej le moral preveriti tudi slabe učinke in posledice resničnostnih šovov v naši družbi. Pomislimo recimo, koliko so ti šovi pripomogli k temu, da so naše najslabše človeške lastnosti ušle z vajeti in postale nekaj povsem normalnega, če ne "modernega".

"Predstavljamo resničnost," stalno ponavljajo avtorji in voditelji teh programov, direktorji tv hiš pa si veselo manejo roke, ko pomislijo na dobiček, ki so ga prinesli. Toda, kaj je resnično? Koliko je v vsem tem res resničnega in koliko je, da tako rečemo, "televizijskega", torej umetnega v vseh tekmovalcih, ki naprej postanejo osebnosti "Velikega brata", šele potem pa med njimi izberejo "najprimernejše" ali bolje rečeno "najkompatibilnejše".

Letos se je ta neresničnost v Italiji še kako pokazala, saj je Mauro, zmagovalec šova, svojo vlogo briljantno odigral. Rekli so, da je zmagala "bazična osebnost, mesar, ki je podrl vsa pravila resničnostnih šovov". Da je nekdo bazičen, naj bi pomenilo, da je "resničen", s tujko rečeno "avtentičen", a temu v tem primeru ni tako. Najprej Mauro ni noben mesar, saj se v podjetju mesnin ukvarja z "marketingom", potem pa tudi ni mogoče reči, da je nekdo avtentičen, če počne vse tisto, kar je počel zmagovalec šova - od nenehnih pretepov do vulgarnosti vseh vrst, ki jih še živali ne počno, kaj šele normalni ljudje. Rečemo torej, da je nekdo "bazična osebnost" in s tem opravičimo vse njegovo neprimerno početje.

Vendar pa "bazičen" ni bil le zmagovalec "Velikega brata", temveč vsi izbrani tekmovalci. Vsi po vrsti so bili prvaki v "transgresiji" (namerno kršenje moralnih norm, pravil normalnega vedenja), kakor da bi bila normalnost, tista, ki se res odvija v vsakdanjem življenju, bila prepovedana, ker nima smisla. Navidezni prijatelji so se bili za slavo in lahek denar pripravljeni med seboj "raztrgati", kakor niso imeli tudi nobenih ovir v razkazovanju nagote in živalske seksualnosti, vse to pa je dirigirala smejoča se voditeljica. V neskončnih preostalih urah, ko niso smeli početi nič pametnega ali koristnega pa so tekmovalci izražali eksistencialno praznino, ki že tako napolnjuje našo družbo, predvsem mladih.

Na nek način pa tisti iz Velikega brata res predstavljajo zrcalo italijanske družbe - gre za mlade, ki se raje za tri mesece in pol zaprejo v neko hišo, kot pa da bi se odprli resničnosti, ki jih obkroža v vsakdanjem svetu. Podobni so vsem tistim ljudem, ki cele dneve prebivakirajo pred ekranom, in jih televizija uči, kako živeti in misliti. Odstotek takih gledalcev pa ni več tako zanemarljiv, kakor kažejo znanstvene raziskave. Žalost nas premore, če pomislimo, da bi z le kančkom kritičnega čuta ti ljudje lahko bili svobodnejši.

- Gigio Rancilio, Una grande risata prima o poi li seppellira' (Avvenire, 10.3.2010)
- Mirella Poggialini, Il doppio inganno di "Grande fratello" (Avvenire, 10.3.2010)