Zaveza v krvi

Z mašo Velikega četrtka se začenja velikonočno Tridnevje. Začnemo pravzaprav s tri dni trajajočo mašo, zato Francozi denimo obredom Tridnevja skupaj rečejo kar »Velika maša« (La Grand Messe), saj se vse skupaj zaokroži šele s sklepnim blagoslovom pri maši velikonočne vigilije na Veliko soboto. Danes še posebej obhajamo spomin postavitve svete evharistije in službenega duhovništva. Evharistija nosi že v svojem imenu hvaležnost, ki naj bi bila še zlasti danes posebej navzoča v nas, saj je Jezus samega sebe podaril za naše odrešenje in v spravo za naše grehe, zagotovil pa je tudi, da bo po duhovnikih ostal med nami resnično, ne le duhovno navzoč.

Slišali smo o velikonočnem jagnjetu, ki so si ga morali priskrbeti Judje za obhajanje svoje Velike

noči. To jagnje, ki so ga v vsaki verni hebrejski družini vsako leto žrtvovali je moralo biti neoporečno, torej brez kake napake, zato je že znamenje, ki je usmerjeno na tisto pravo Jagnje, ki je Jezus sam, žrtvovan na oltarju križa. Njegova prelita kri je njegovo življenje, ki se je za nas prelilo, se še preliva in se tudi bo prelivalo do konca sveta za nas ljudi, da bi ne bili več zapisani zlu, bolečini in smrti, temveč bi v moči te svete hrane lahko te stvari bile le prag, ki ga je potrebno prestopiti, da se zares osvobodimo, da rastemo in zares zaživimo, kakor tudi, da temu življenju ne bo konca.

To so seveda tako velike skrivnosti, da lahko tu na široko blodimo in debatiramo, vseeno pa nam prav simbolika krvi da razumeti, kaj pomeni tista »zaveza v krvi«, o kateri govori apostol Pavel, kakor tudi evangelist Luka v svojem pasijonu, ki smo ga poslušali v nedeljo. Zaveza pomeni, da se neka oseba popolnoma podari, z vsem svojim življenjem, drugi osebi, če pa hoče druga oseba s prvo zares združena, mora tudi se mora tudi sama podariti z vsem svojim bitjem, z vsem, kar je in kar ima, prvi osebi. Sicer bo kdo rekel, da to nima smisla, ker se ne vidi, vendar temu ni tako. Če se dve osebi ne podarita druga drugi najprej na duhovni ravni, se to ne bo nikdar zgodilo tudi na duševni oz. psihični ter na telesni oz. fizični ravni.

Ne gre le za izmenjavo dveh volj ali za izmenjavo na ravni želja, niti za neko čustveno podaritev, kakor tudi ne za zgolj telesno podaritev, temveč je zadeva bistveno globlja in vse omenjeno vključuje. Ko nam Kristus izroča svoje telo, izroča sebe v celoti. V današnjem svetu, ki ga zaznamujeta tržna in materialistična logika, to seveda težko razumemo, vsem pa so na očeh posledice tega, da med dvema osebama velikokrat ne pride do te »zaveze v krvi«, temveč je vse le na fizični in čustveni ravni, globlje od tega pa ne gre.

Do te omenjene zaveze v krvi mora prihajati najprej pri sveti evharistiji, pa tudi seveda pri drugih zakramentih, da bi do nje prihajalo tudi v našem vsakdanjem življenju, zlasti v naših medčloveških odnosih, še zlasti po naših družinah, naših delovnih mestih, v naših prijateljstvih in še kje. Vsakdo od nas je poklican k temu, da pri sveti maši svoje življenje popolnoma razgrne pred Troedinim Bogom, sveto Materjo Marijo, angeli in svetniki, vsemi blaženimi, vernimi dušami, torej pred Bogom in celotno Cerkvijo, ki je z nami še posebej navzoča prav pri sveti evharistiji. Če je Jezus dal do zadnje kaplje svojega življenja zame, sem poklican, da mu tudi sam izročim svoje življenje v celoti. Zato se pri maši zahvalim za vse dobro in lepo v življenju, kakor tudi za vse ljudi mojega življenja, ker je maša zahvalna daritev. Gospodu izročim tudi vse prošnje, ki jih nosim v svojem srcu, ker je maša prosilna daritev. Potožim mu tudi vse gorje, torej vse tisto, kar me teži in boli v življenju, kar so mi prizadejali drugi, pa tudi to, kar sem sam prizadejal hudega, kakor tudi vso svojo nezvestobo, površnost, nedoslednost, ter svoje opustitve, ker je maša spravna daritev. Na ta način pa Gospoda resnično hvalim in slavim, ker je, kot pravi sv. Irenej, »Božja slava živi človek«, sveta maša je namreč hvalna in slavilna daritev. To je najboljše možno sodelovanje pri maši, saj Gospod sprejema naše darove, ki mu jih pri našamo, da jih poveliča ter nam jih kot takšne potem izroči. Potrudimo se za takšno sodelovanje pri maši, da bomo prejemali sadove Duha, ki si jih želimo in jih omenja sv. Pavel: »ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje« (Gal 5,22-23a). Če bo to postala vsakodnevna pobožna vaja zvečer, preden ležemo v posteljo, bomo še lažje vse to prinesli Gospodu vsakokrat, ko pridemo k sveti maši. Saj velja že med nami pravilo, da je največje darilo prav tisti človek sam, ki pride na obisk, zato se pa velja potruditi, da se v celoti izročimo tistemu, ki se nam sam izroča, da bi ga lahko zares sprejeli vase. Sam namreč pravi »(S)prejmite in jejte … (S)prejmite in pijte,« kakor se glasi pravilni prevod posvetilnih besed (gr.: »Labete!«, lat.: »Accipite!«)

R kot RAZSVETLJENSTVO

Cerkveni in družbeni antislovar (18)

Velja se zaustaviti ob zgoraj navedeni temi, saj ta miselna smer še kako vpliva tudi na današnje življenje, razmišljanje, odločanje in še kaj, tudi v sami Cerkvi, čeprav zagotovo ni samo ta miselni tok tisti, ki vpliva. Zagotovo bi se morali zaustaviti še pri mnogih drugih miselnih tokovih, kot so recimo, nominalizem, humanizem, renesansa in podobni, a bo najbrž za to še priložnost, prostor je pa vsakokrat omejen. 

Razsvetljenstvo se je zelo diskretno in postopoma prikradlo zlasti po kulturni poti v evropsko in zahodno družbo, začenši z 18. stoletjem, njegovo delovanje pa je bilo zelo močno vse tja do začetka druge polovice 20. stoletja, ko je to gibanje stopilo v krizo, vendar ima še vedno določen vpliv, četudi smo že kar krepko zakorakali v 21. stoletje po Kristusu. Razsvetljenstvo je gibanje, ki na temelju razuma samega, kot temeljnega in pravzaprav edinega vira človeškega mišljenja in življenja, želi pripeljati do nekega novega spoznanja. 

Zato so razsvetljenci seveda zbirali vse tisto, kar so dobrega spoznali pred njimi, a so to počeli le na podlagi svojih kriterijev in prepričanj. Tesno je zato z razsvetljenskim gibanjem povezano tudi enciklopedično, saj so znanje zbirali v enciklopedije. Kaj najdemo notri? Vse tisto, kar se da razločiti čisto razumsko, kar pa ne spada k “eksaktni znanosti”, ne le, da ne spada v enciklopedije, temveč se razsvetljencem in enciklopedistom s tem sploh ne zdi vredno ukvarjati. Še več, te zadeve naj bi človeku kot takemu škodile. Na tako omejeno razumljenem razumu se je skušalo tudi oblikovati družbo. 

Posledice takšnega gledanja pri organiziranju družbenega življenja smo lahko videli na lastne oči; čeprav nekoliko spremenjeno, pa se tovrstni poskusi dogajajo še dandanes, ker se seveda iz preteklih spodletelih poskusov nismo kaj prida naučili. Pa poglejmo malo, kako so si zadeve predstavljali, da vidimo, kako ni kaj dosti drugače niti danes. Kultura se mora izkazati in se konkretizirati v nekem družbenem projektu. Povedano drugače – glede na to, da je človeštvo kot celota skupek posameznikov (posameznik oz. individuum je stopil na mesto osebe), vsak od teh pa se ima za gospodarja vsega univerzuma (čemur kristjani pravimo stvarstvo), se mora uresničiti edini zares človeški in človečni družbeni projekt. Priti mora do takšnega tipa družbe, kjer temeljne pravice posameznika ne bodo ovirane ali kratene, temveč bodo uresničene. To je tudi edini zares znanstveni projekt, poleg tega, da je edini zares “human”, kot se rado reče. 

Ker nimamo več oseb, temveč posameznike, so se danes zadeve zelo razširile v imenu neke znanosti in znanstvenosti, tako da se veliko ne le govori, temveč tudi dela v smeri pravic živali, pa tudi okolja, ko imamo raznorazna ekologistična gibanja. Vsekakor je prišlo do spremembe v religioznem, torej verskem, pojmovanju, saj je človeštvo od začetka razsvetljenstva naprej naravnano zlasti v horizontalnem smislu. Imamo tako človeško kraljestvo, ne več Božjega, za katerega si moramo prizadevati, kot rečeno, pa je to pripeljalo tudi do tega, da je to človeško kraljestvo prepustilo mesto živalskemu kraljestvu (če pustimo tu ob strani odlične čokoladice s sličicami živali), pa tudi kraljestvu narave oz. Narave. Družbo morajo podpirati zgolj znanstveni kriteriji, urejati pa jo zato mora politika kot eksaktna znanost. Na mesto vere je tako že kdaj stopil omenjeni človeški in družbeni projekt. Ker pa je duh ušel iz steklenice in se ga ne da več nadzorovati, je danes bolj pomemben živalski in okoljski projekt, kar je že davno spoznala tudi politika, človek je velikokrat kar v napoto, osebe pa tako ali tako ni, če imamo le posameznike. Zato nimamo niti prave družbe, kaj šele, da bi imeli skupnost – skupnosti ni več, kot smo že večkrat opozorili, a je lepše takšnih opozoril ne slišati. Čeprav smo tako le nametali nekaj smernic, jih je vseeno dovolj, da se vsaj malo zamislimo.

Objavljeno v tedniku Novi glas.