sobota, 3. november 2012

Poslušanje, priznavanje, zahvaljevanje in zaupanje - naš vsakdanji boj in kruh

Poslušamo eno od Jezusovih razprav z verskimi voditelji njegovega časa. V Matejevem poročilu o tem, da gre za razpravo, ni nobenega dvoma, saj zapiše, da ga je neki učitelj postave vprašal, da bi ga preizkušal (Mt 22,35). V Markovem poročilu je stvar precej drugačna. Čeprav je bil pismouk sprva do Jezusa nekoliko rezerviran, je nanj – tudi po službeni dolžnosti – gledal nekoliko zviška, pa ga Jezus v razvoju pripovedi pozitivno preseneti, naredi določen vtis. To pismouka privede celo do tega, da Učitelja pohvali: »Dobro, učitelj. Resnico si povedal.«

Tu je že prvi nauk za nas. Pismouk je znal postaviti v prakso tisto, kar na samem začetku pravi tista »največja zapoved«, ki mu jo je Jezus navedel: »Poslušaj.« Kako težko to delamo. Pa ne le tako, na ulici, ampak žal tudi v naših odnosih. Neki duhovnik mi je pripovedoval, kako sta k njemu prišla zakonca, ki sta dejala, da je njun zakon v krizi. Drug čez drugega sta vpila, pa čeprav sta bila v župnišču in pred duhovnikom. Slednji se je hitro domislil rešitve. Najprej ju je povabil, da bi utihnila, potem pa dejal, da bosta eden po eden govorila – vsak po dve minuti, drugi pa bo ti dve minuti moral molčati in poslušati. Zadeva se je na ta način hitro rešila, zakonca pa sta še vedno poročena.

Imamo torej veliko težavo v tem, da si domišljamo, kako bomo drugega prepričali, če ga bomo preglasili. Nič čudnega, da imamo takšno mišljenje, ko pa v svetu vlada zakon močnejšega. Toda ta zakon, ki je sicer uspešen v bitki za položaje in oblast, popolnoma odpove v naših medčloveških odnosih. Ti se skrhajo, če ne znamo prisluhniti. Prisluhniti pomeni sočloveku dati prostor. Vsak od nas ga potrebuje. Če si drugi seveda misli, da temu ni tako in mora priti do življenjsko pomembnega prostora tako, da drugega izrine, potem tu odnosa ne more biti. Nehote mi tu pride na misel tisti »Lebensraum«, ki pomeni »življenjski prostor« in ki so si ga s silo pridobivali med 2. Svetovno vojno Nemci. Tako ne gre. Prostor pri sočloveku, zlasti če gre za moža ali ženo, prijatelja ali prijateljico, fanta ali dekle, si moramo pridobiti prek poslušanja in sprejemanja, ker si prostor v njegovem ali njenem srcu lahko pridobimo le na takšen način.

Povejmo še nekaj – oba sogovornika, pismouk in Jezus, sta drugemu znala priznati, da ima v določeni meri prav. Znamo to tudi mi storiti? Kako je z našimi pohvalami? Kako z našimi kritikami? Znajo slednje najprej navesti »plus«, šele zatem tudi »minus«? To je težka umetnost, kakor opazim pri sebi. Pa tudi, glede na to, da obhajamo zahvalno nedeljo, se znamo zahvaliti za naša srečanja? Kako lepa priložnost je za to ob večerih, preden ležemo spat.

Ko govorimo o poslušanju, seveda ne moremo izpustiti neke ključne razsežnosti našega življenja, to pa je verovanje. Če je vera prava, je odnos, zaupljivi odnos z Bogom. V tem oziru se radi in na široko pritožujemo, kako nas Bog nič ne usliši. Pa smo znali pred njim kdaj umolkniti in se predvsem potruditi, da bi poslušali? Francoski krščanski pisatelj François Mauriac je v »Jezusovem življenju« zapisal: »Vse prepogosto mislimo, da Bog ne posluša naših vprašanj, medtem ko smo mi tisti, ki ne poslušamo njegovih odgovorov.«

Danes pogosto govorimo o tem, da mora biti več dialoga. Ta beseda je vse od 2. vatikanskega koncila tudi zelo veliko na ustih kristjanov, zlasti cerkvenih mož. Strinjam se, dialog mora biti, a ta beseda že vsebuje v sebi dejstvo, da morata zanj vselej biti dva. Če drug drugega nismo sposobni poslušati, potem dialoga ne more biti. Koliko brezplodnih razprav je med nami že samo zaradi tega, ker se ne znamo pogovarjati tako, kakor sta se pismouk in Jezus… Drug drugega sta znala poslušati, ne preglasiti.

Pa tudi v našem verskem življenju je tako, da če Bogu ne znamo prisluhniti, potem tu dialoga ne more biti. Bog je sploh tak, da spoštuje našo svobodo in se nikdar ne vsiljuje. Govori sicer vselej, a ne na silo. Njegov glas je kot lahna sapica, kakor nam lepo pove Sveto pismo.

Zato, dragi kristjan: »Poslušaj.« Poslušaj Boga in poslušaj bližnjega. To je izredno pomembno za tvoje življenje.

Pri tem pa se vse skupaj ne konča. Treba je narediti še korak naprej. Kakor bi se Jezus igral nekoliko skrivalnice s tistim pismoukom s tistim: »Mrzlo, mrzlo; mlačno, mlačno; toplo, toplo…« Rekel mu je, da ni daleč, torej: »Toplo, toplo…« Poslušanje in priznanje je vedno prvi korak, potem pa je treba nekoga – Boga ali sočloveka, sprejeti z vsem srcem. Nekoga poslušati in priznati z ustnicami je nekaj, spustiti ga v svoje srce pa nekaj drugega. Govorimo o zaupanju. Kot smo zgoraj dejali, bi lahko vero označili tudi kot zaupanje – v sočloveka in v Boga.

To so ta ključna področja, na katerih vsak dan bijemo trd boj. Je pa to tudi naš vsakdanji kruh, brez katerega nismo ljudje in brez katerega ni pravih odnosov. Pod pogojem seveda, da si odnosov z bližnjimi in Bogom želimo... 

četrtek, 1. november 2012

Svetniki - luč na naši poti

Ob prazniku Vseh svetih pride do soočenja dveh pogledov na življenje. Navadno zlasti gledamo in presojamo, kako na življenje gledajo drugi, prav pa je, da tudi vsak pri sebi pomisli, kateri pogled je njegov. Vprašati se mora, vsak, brez izjeme, kateri je cilj njegovega življenja, kam gre in po kateri poti. Dvoje poti je, kakor nas uči Sveto pismo in eno izberemo, hote ali nehote: pot pravičnih ali pot krivičnih, pot življenja ali pot smrti, pot luči ali pot teme. Za vsakega od nas gotovo ne velja, da si kar izbere eno izmed omenjenih poti in se je drži. Vsak dan so pred nami odločitve, vsak dan smo na kakem križišču in se odločamo med eno izmed poti. Dokler živimo, za nas to velja, kakor tudi velja, da imamo vse do zadnjega možnost, da izberemo pravo pot, da naredimo naš tudi tisti pogled na življenje, ki je omenjen v evangeljskem odlomku, ki je hkrati naš dobri znanec, ker vemo praktično vsi, da so to pač "blagri", po drugi strani pa je lahko za nas tudi neznanka v smislu, da se morda premalo poglobimo v njegovo vsebino.

V tem oziru je lahko naš pogled zelo ozek. Po svetu hodimo, kot bi imeli tiste konjske plašnice na očeh. Pred sabo gledamo v tla in ne vidimo nekega cilja. Pravzaprav tavamo v neznano. Mislimo si, kako smo ostali sami  s svojimi težavami, na ta način pa se le še bolj zapiramo vase, kar seveda ni v redu. S takim pogledom se nam resnično zdi, kako se že tako ozka pot še bolj oža (Job 6,18). Nazadnje vse skupaj postane, kot bi hodili po robu britve, na desni in levi pa bi imeli prepad. Srečati si ne želimo nikogar, ker bi to pomenilo naš konec, saj ni prostora, da bi se umaknili. Ne rečem, vsi imamo take dneve, ko se res tako počutimo, a ni težava v tem. Težava je, in sicer velika, če to postane nas splošni pogled na življenje. V tem primeru se posvetimo zlasti in predvsem sami sebi in se borimo, pravimo, za "obstanek", drugi ljudje pa postanejo naši tekmeci, ki jih je potrebno zriniti s poti, da bi lahko sami nadaljevali. Cilja v tem primeru seveda nimamo pred seboj, ampak je vsak dan ena sama teža, ki sloni na našem hrbtu.

Drugi pogled na življenje pa je ta, da smo del nečesa večjega, kjer vsakdo nekaj svojega lahko prispeva, hodimo pa naprej po svoji poti skupaj še z drugimi, naš cilj pa je srečanje z Jezusom Kristusom, naš cilj je pravzaprav obljubljena dežela. Mi smo, kakor izraelsko ljudstvo, ki je na poti v Kanaan. Naš cilj je blaženost, o kateri govori evangelij. Božja beseda nam pravi, kako se splača potruditi za dobro v življenju, saj smo tako na nek način lahko tudi mi deležni že sedaj te blaženosti, na nek način smo tudi mi del tistega zbora svetnikov, o katerem govori prvo berilo. V čem pa je sreča in blaženost tega zbora? To nam pove drugo berilo - gledanje Boga iz oči v oči. Seveda, za to je treba imeti drugačen pogled na življenje, treba je imeti tisti pogled vere, ki vidi čez, ki ima drugačno obzorje. S takšnim pogledom se nam ne zdi, da se naša življenjska pot oža, temveč se nam zdi, da je široka. Pa še nekaj je. Če smo podobni Izraelcem na poti v obljubljeno deželo, potem za nas velja, da je življenje kot prečkanje Rdečega morja, kjer so bile vode kakor zid na desni in levi (2 Mz 14,29). Tudi mi imamo zid na desni in levi, če se trudimo živeti v Kristusu. Na eni strani nam je v oporo Božja beseda, posebej evangelij, na drugi strani pa je množica vseh tistih, ki so to Božjo besedo znali prenesti v življenje in so zgled tudi nam. Za nas tudi prosijo pri Bogu. Življenje tako, s takšnim pogledom, postane gotova pot.

Seveda pa se zavedam, da se pogosto ta pogled vere kdaj omrači. Vendar je podobno današnjemu dnevu. Če pogledam skozi okno, je zunaj nebo mračno in dežuje, a to ne pomeni, da sonca ni, če ga trenutno ne vidimo. Vemo, da je, le oblaki ga zakrivajo. Podobno velja za nas v življenju - hodimo po poti, vendar, kot pravi Pavel v veri in ne v gledanju. V tej veri smo prepričani v obstoj tiste druge dimenzije, ki se dotika te naše. Obstaja nek milostni čas, ki presega ta naš človeški čas. Obstaja dimenzija, ki je večja od naših težav, pa čeprav jo "vidimo" le malokdaj in za kratek čas. Ta kratek čas pa nam zadošča, da gremo v življenju naprej. Kakor je veljalo tudi za vélikega krščanskega pisatelja Georgesa Bernanosa, ki je dejal, da je njegovo življenje sestavljeno iz 24-ih ur dvomov, ki jim odvzamemo eno minuto upanja, da pa mu to zadošča.

Tako vas, bratje in sestre vabim, da se pogosto izročate v roke te nebeške množice, zlasti v težavnih trenutkih, ko ne vidite izhoda. Vsakdo ima kakega svetnika, ki mu je bolj "simpatičen" od drugih, ker mu je bolj pisan na kožo - naj se mu izroča. Kako lepa priložnost za to je ob večerih, preden ležemo v posteljo. Vem tudi za nekatere, ki to počno ob začetku dneva ali, kadar se odpravljajo na pot. Naši predniki so se znali na tak način razbremeniti - svoje težave so izročali točno določenim priprošnjikom. Vsak je bil določen za pomoč v določeni težavi. Zakaj se ne bi spet poslužili tega izročila?

nedelja, 28. oktober 2012

Odvreči plašč

Dogajanje se odvija v Jerihi, najstarejšem mestu na svetu, ki je hkrati tudi najnižje s svojimi 300m pod gladino morja. Zanimivo, da evangelist sploh omenja mesto čudeža, saj se to sicer ne dogaja, najbrž to ni kar tako. Dejstvo je, da so človeške težave stare skoraj toliko kot človek sam, morda pa gre tudi sv. Marko v to smer. Prava redkost je tudi to, da izvemo ime tistega, ki je bil deležen ozdravljenja – to je neki Bartimáj. Slepota sicer ni bila nič nenavadnega v tistih krajih in v tistem času, tako da se mora skrivati za tem še kaj drugega.

Danes je slepota redkost in nas ne zanima, vse dokler ne doleti tudi nas. Je pa res, kar je nekdo pred kratkim rekel, da imamo nek strah pred vsako boleznijo (da ne govorimo o slepoti), tako da nekoga sprašujemo po neki bolezni in simptomih, da bi predvsem preverili, če sami nimamo kakih podobnih simptomov. V glavnem, slepote kot telesne bolezni, je danes malo, zato se nam zdi, da se nas ta zgodba ne dotika, pa bomo videli, kako se motimo.

Ni mi nekako dal miru tisti slepčev plašč, ki ga je po ozdravljenju odvrgel in šel za Jezusom. Vem, težko si je priznati, da smo tudi mi sami na nek način slepi in ždimo tam ob poti. Morda še kričati ne moremo več, ali pa smo obmolknili, ko smo že kdove kateri krat dobili grajo, naj bomo raje tiho, naj svoje težave pač zadržimo zase, ker drugih ne zanimajo. Tista pot iz Jerihe, na kateri smo današnji ljudje, je prej podobna večtirni železnici, kjer je tirov toliko, kolikor je ljudi, vsak pa gre svojo pot. Svojo pot v smislu, da nas ne zanima, kaj se z drugimi dogaja, kaj jih pesti. To je pač njihova stvar, težave so njihove. Naj nosijo svoj plašč, ki predstavlja te težave, ko imam jaz že svojega, ki je dovolj težak. Komaj ga nosim, a bom že zmogel.

Koliko časa boš zmogel? S svojimi močmi se boš trudil, iskal rešitve na mnogih naslovih, naposled pa tudi sam obsedel ob robu poti. Plašč bo pretežak.

Naša slepota je ravno v tem, ker mislimo, da se brez tega plašča ne da. Da je to pač usoda, ko že ne najdemo drugih besed, da moramo nositi to zadevo na sebi, ki postaja za nameček še vse težja in težja. Zanimivo je, da v to smer razmišljamo tudi tisti, ki se sicer imamo za kristjane. Pridemo v cerkev, a brez nobenih velikih pričakovanj. Če že, bi radi samo prejeli, ne da bi kaj dali v zameno. Če pa nas kdo vpraša, kaj bi radi, tega ne znamo izraziti.

Nasprotno pa bi morali priti v cerkev in moliti zato, da bi tudi mi odgovorili na vprašanje: »Kaj hočeš, da ti storim?« ki nam ga Jezus zastavlja. Kričati? No, saj znamo kričati. To zna današnji človek zelo dobro, ne zna pa izraziti, kaj bi rad. Torej, kaj bi ti rad? Kaj je tista globoka želja, ki jo nosiš?

Bartimáj je to znal povedati – hotel je biti ozdravljen tiste notranje slepote, ki ga je tiščala v tisti obcestni prah. Ko je končno uspel »povzdigniti oči«, je lahko videl, da to življenje ni zaman, da je še nekaj več, še neka druga dimenzija v tem življenju. In ni mu bilo težko iti na pot v Jeruzalem, ker je ugotovil, da križ ni zadnja beseda. Potrudimo se tudi mi in izrazimo Gospodu Jezusu vse tisto, kar je naš plašč, kar nas teži. Tudi nam bo dejal, naj gremo, ker smo rešeni, in nam ne bo težko odvreči tistega plašča. Se želimo res rešiti tega bremena?

Naloga kristjanov, ki danes hodimo za Jezusom pa je taka, da prinesemo ljudem današnjega časa to besedo upanja, da tistemu ob cesti rečemo: »Vstani, kliče te!« Tem ljudem moramo povedati, da obstaja nekdo, ki jim lahko pomaga, edino on lahko pomaga.

Ne smemo se bati, ker nas bodo poslušali. Kadar je človek v blatu in prahu, ko je torej »na nuli«, se ga lahko oznanilo o tistem, ki ima besede večnega življenja, dotakne. Prej najbrž ne, kakor nam lepo pravi Knjiga modrosti, ki smo jo premišljevali v teh dneh na duhovnih vajah. Treba je pač spoznati, da obstaja še neko drugo, drugačno obzorje, v luči katerega dobi vse tisto, kar pravi evangelij, svoj smisel, četudi se navidez zdi nesmiselno. Tu mislim zlasti na trpljenje in smrt, a je kar veliko takih »velikih« življenjskih vprašanj.