petek, 21. julij 2017

K kot KREACIONIZEM 2

Cerkveni in družbeni antislovar (38b)


Nadaljujemo z našim kreacionizmom in z njim povezanimi težavami. Mislim, da lahko pustimo ob strani mnenja ne le nevernih, ateističnih oz. celo protivernih, kot je recimo Richard Dawkins in njemu podobni, da bi se raje posvetili nekim drugim težavam. Najprej se je potrebno ustaviti ob tem, kar Bizzarri imenuje »dekonstrukcija termina evolucija«. Pravi namreč, da se znajdemo pred težavo, kako bi omenjenemu terminu pripisali natančen pomen. Danes imamo namreč več ravni analize, po drugi strani pa tudi, na kar smo pa tudi že opozarjali, strukture, ki so po mnenju našega znanstvenika »meta-znanstvene in ideološke«. 

Če tako pogledamo, se v široki definiciji evolucije lahko najdejo praktično vsi, razen kreacionistov, ki pa tvorijo precej dvoumno gibanje, cvetoče zlasti in predvsem v deželah protestantske kulture. Katoliška Cerkev je od vedno menila, da je mogoče življenje na zemlji povezati z nekakšnim »procesom«, pa da seveda ni izšlo iz nekega kaosa. Že sv. Avguštin je trdil, da četudi je Bog svet ustvaril na podlagi nekega temeljnega načrta, da je dal vsemu »semenske lastnosti«, torej tista načela in vzvode, po katerih bi se narava potem lahko razvila tako, kot to danes poznamo. Tako je recimo dejal tudi sveti oče Frančišek nekoliko bolj artikulirano 27. oktobra 2014: »Evolucija v naravi ni v nasprotju s pojmovanjem Stvarjenja, ker evolucija predvideva stvarjenje bitij, ki se razvijajo«. Isti sv. Avguštin poudari tudi, da bi bilo tisto pojmovanje, da je Bog z rokami iz prahu oblikoval človeka, zelo otročje: »Bog ni oblikoval človeka z rokami, niti ni dahnil nanj z grlom in ustnicami.« V to smer so šli tudi sv. Tomaž Akvinski in številni drugi znanstveniki in avtorji katoliške vere. 

Morda je dobro za to prebrati nekatera dela Rodneya Starka, zlasti se s protikatoliškimi stereotipi ukvarja v zadnjem svojem delu – poudarjamo, da je Stark vzgojen kot protestant, sicer pa se izreka za agnostika. Zaslužni papež Benedikt XVI. je pomenljivo dejal, da je: »Nauk o evoluciji nedvoumno pomembna hipoteza, ki pa tudi zagotovo ima tudi precej problemov, ki so potrebni široke diskusije«. Kar je pa dejal papež Frančišek in smo navedli, lepo spada v neko izročilo, ki ga lahko lepo pripeljemo vsaj do sv. Avguština. Evolucija je pač neka teorija, del kompleksne biološke teorije, ki ji še zdaleč nismo prišli do konca. Bizzarri takole pravi: »Še vedno moramo razumeti, kaj je »motor« vsega tega. So »novosti« res novosti, ali pa so le variacije na določene formalne diskretne teme? Jim botrujejo genetske modifikacije ali pa so tu drugi dejavniki, kot recimo biofizično pogojevanje, ki ga vsiljuje okolje? Jih vsiljuje »slučaj« ali pa se pojavljajo v okviru neke predefinirane poti?

Objavljeno v tedniku Novi glas

torek, 18. julij 2017

K kot KREACIONIZEM 1

Cerkveni in družbeni antislovar (38a)

Pred časom je na naše pisanje o evolucionizmu, darvinizmu, neodarvinizmu odgovoril psihiater Aldo Jovan. Tokrat smo sicer pod črko »K« že pisali, ampak bomo še drugič. To ne bo pravi odgovor g. Jovanu, ki se mu na tem mestu zahvaljujem za njegov odziv, ker je to prej redkost kot pa stalnica, da se kdo odzove na kak zapis. Omenjen je bil kreacionizem, zato se zaustavimo ob njem. 

Ker mi nismo najbolj kvalificirani za te reči, bomo navedli nekaj znanstvenikov, ki se veliko bolj
ukvarjajo s tem. Mariano Bizzarri, docent raziskovalne medicine, obravnava najprej t.i. biblični kreacionizem, ki ga zagotovo ne moremo pripisati katoliški veri niti Cerkvi, temveč je sad protestantskega sveta. Po svoje je to zanimivo, saj je eno od glavnih protestantskih načel svobodna interpretacija Svetega pisma vsakega vernika, ko pa se propagira biblični kreacionizem, se pa vsiljuje zelo dobesedno interpretacijo tja, kjer ima Sveto pismo določene pravljične in mitske elemente, ki pa so seveda bolj orodje, da bi podalo globlje resnice in resničnosti. Podobno se je potem dogajalo z drugimi, ki so spet bili dobesedni in so šli »po črki« v svojih kritikah, saj je bilo zelo enostavno argumentirati, kako je pripoved o stvarjenju nevzdržna z znanstvenega vidika.

V svojem bistvu je katoliški svet precej tuj takšnemu načinu gledanja, ki je veljaven za določene protestantske denominacije inskupnosti, saj nas bolj zanima duhovno sporočilo. Po apostolu Pavlu vemo, kako »črka ubija, duh pa oživlja« (2 Kor 3,6), Dante Alighieri pa tudi pravi, kako je potrebna določena interpretacija Svetega pisma, ki temelji na nekako štirih ravneh možnih pomenov (Convivio, Libro II, 1. pogl.,2-15). Podobno potrjuje tudi papež Pij XII. v okrožnici »Divino Afflante Spiritu iz leta 1943. Sveto pismo torej ni nekakšen znanstveni traktat, temveč modrostna literatura, pa jo je treba kot takšno tudi jemati. Bizzarri pravi, da je prav zaradi te zmede med »duhom« in »črko« prišlo do teh nerazumevanj, ki nimajo tako dolge brade. Šele od razsvetljenstva naprej so namreč določeni ljudje prav obsedeni z iskanjem med vrsticami svetih spisov tistega korpusa znanja, za katerega se je začel vse bolj uporabljati izraz »znanost«, da bi našel v svetih spisih neke skupne točke s tistim, kar se je v znanosti izkazovalo prek poskusov. Na ta način se je vse bolj izkazovalo in dokazovalo prelom med vero in znanostjo, v končni fazi pa med vero in razumom. 

To je še kako resnično tudi, ko govorimo o evolucionizmu, vsaj zelo pogosto je. Ne bomo se preveč spuščali v tiste podrobnosti, ki nas tu ne zanimajo, ker bi se spet vračali k samemu evolucionizmu, zanimajo nas tu druge reči, ki se jim bomo podrobneje posvetili v naslednji ali naslednjih nadaljevanjih, da bi pokazali, za kaj gre pri kreacionizmu, h kateremu se pa ne prištevamo, temveč nas tja uvrščajo drugi. 

Objavljeno v tedniku Novi glas