Čudež pomnožitve kruha, ki je osrednja tema tako 1. berila, kot tudi evangelija, nam spregovori o človeški in Božji moči, o Božji previdnosti ter naši zaupljivosti. Gre za duhovno razsežnost, ki ne izključuje stvarne, materialne, temveč jo predpostavlja in izpopolnjuje.
Apostol Filip predstavlja nas v vsakdanu, ko naletimo na izziv ali težavo. Hitro napravi račun, človeški račun, koliko imajo sredstev in kaj lahko zanje kupijo, da bi nahranili ljudi. Kolikokrat tudi mi sami tako računamo in preračunavamo, zaupamo le na lastne moči, pa naj bodo te fizične, ekonomske ali kake druge, ne gremo pa dalje od tega, ne gremo v globino. Ko z lastnimi močmi ne gre, nemalokrat obupamo in vržemo puško v koruzo. Prav enako je storil apostol Filip.
Apostol Andrej pušča in dopušča še drugačno možnost. Pušča prostor, da se vendarle lahko dogodi nekaj izrednega, nekako pa v sebi tudi čuti, da mora tudi sam nekaj doprinesti, zato pripelje dečka z uborno hrano – ječmenovi hlebi so bili hrana revežev, pečene ribe pa je hrana kraja, glede na to, da so ob jezeru. Ta hrana je izročena v Jezusove roke in se čudežno pomnožuje, da je postane več kot preveč, kakor rečemo. Apostol Andrej tako predstavlja pravo držo verujočega, ki se po eni strani zaveda svoje majhnosti in nebogljenosti, ki pa tudi ve, da lahko premaga vse ovire in zmore več kot je sposoben, če tisto malo, kar ima, izroča v Božje roke.
Zanimivo je na koncu tudi to, kako zemlja že obrodi sad, a je ta sad omejen, kakor tudi izpostavljen številnim vremenskim in drugim nevšečnostim. Ni pa tako z Jezusovimi rokami, ki so Božje roke – te so neskončno rodovitnejše, kakor tudi veliko radodarnejše kot vse ustvarjeno, kot narava in človek. Seveda pa Bog vedno deluje in obdaruje drugače, kot si človek misli, zato je treba pustiti vedno prostor za Božje posredovanje. Človeški pamet in razum se na določeni točki konča, odpove, samo vera je tista, ki lahko pelje naprej.
To nam sporoča, kako materialno samo po sebi ne zadostuje, temveč postane učinkovito šele, ko preide v duhovno, ko se s tem preplete. Prav to je ena od bistvenih lastnosti svete maše, evharistije. Evharistija ima tiste štiri razsežnosti – je zahvalna, prosilna, slavilna in spravna daritev. Kar je naravnega in človeškega, se tako oplaja z duhovnim in se tako spreminja. Naravno in človeško prehaja v Božje in pridobiva Božje. Božja moč vse to poveličuje v nekaj dobrega, celo nebeškega.
Lepo to ponazarja duhovnikova molitev ob pomešanju vina in vode: »… po skrivnosti te vode in vina nam daj, da bomo deležni Božje narave njega, ki je postal deležen naše človeške narave, …«. Kakor se kruh in vino namreč, preprosta naravna darova, po Božjem posredovanju spremenita v Kristusovo poveličano Telo in Kri, tako se spremenijo ter poveličajo tudi vsi naši darovi, ki jih izročimo kot osebni dar na oltar. Zlasti je pomembno prinesti vse naše težave, stiske in ovire, prav kakor naši predniki, da se spremenijo po Božjem posredovanju v blagoslov. Zato je tako pomembna naša priprava na mašo in je to pravzaprav tudi naše najboljše sodelovanje, saj dovolimo Bogu delovati v nas, da bi potem mi lahko kot nove stvari delovali v svetu.