sobota, 4. februar 2012

Da ne bi izgubili okusa

Z Jezusom smo bili prejšnjo nedeljo v shodnici, v judovski molilnici, od koder se sedaj premaknemo v hišo, v Petrovo hišo. To je tudi naš običajni nedeljski premik, nekateri pa se med domom in svetiščem gibljemo vsak dan. Če ostanemo zgolj pri tem dejstvu, ne povemo nič novega. To je naša normalna rutina. Če pa pogledamo, kako smo zadnjič dejali, da se naše 'krščanstvo' omeji le na to obiskovanje svetišča in se s 'Pojdite v miru' konča, potem nas mora tista beseda, 'rutina', zaskrbeti. Naše krščanstvo je namreč v nevarnosti, da postane prazna vreča, za katero pa star pregovor pravi, da ne stoji pokonci. In tu se pojavi vprašanje: Je naša krščanska praksa res vera v pravem smislu besede?

Vera je oz. naj bi bila za nas kristjane zaupljivi odnos z Jezusom Kristusom. Toda, kako naj to drži, če osrednjo osebo naše vere pustimo tam v cerkvenih klopeh? Ko Jezus namreč vstopi v Simonovo (Petrovo) hišo pokaže, kako želi vstopiti tudi v naše vsakdanje življenje.

Kje pa so naši vsakdanji boji? So v cerkvi? V cerkvi Kristus deluje, na poseben način deluje tam, vendar želi svoje delovanje, svojo bitko razširiti tudi izven cerkvenih zidov. Iz 'svetega' želi priti tudi v naše 'svetno'. Želi biti v vsem, kar zaznamuje naše življenje, dobrem in slabem, v bolezni in zdravju. Govori nam, da lahko iz teh svojih nenehnih življenjskih bitk, če gremo vanje z njim, izidemo kot zmagovalci. Ne pomeni, torej, da bomo vsako bolezen ali karkoli drugega vselej premagali tako, da bo popustila. Ne gre za to – naše življenje bo z Jezusom postalo okusnejše, vredno živeti ga. Kakor je jed okusna, kadar je ustrezno začinjena. Kadar potem sami postanemo 'okusni', tudi naš svet, torej okolje, v katerem živimo, napravimo okusnejše.

Za pravi recept izvemo v drugem delu odlomka, ko gre Jezus na samo molit. Današnji zahodni kristjan bi rekel: »Lahko njemu, ko ni imel kaj drugega početi!« Pa ni res tako – če smo pozorno poslušali, je imel dela do vrh glave, saj je cele dneve učil in ozdravljal. Čas za molitev si je vzel, si ga dobesedno iztrgal, saj je šel molit, ko so vsi drugi še sladko spali. Žrtvoval je torej nekaj dragocenega časa. Kar je za nas dragoceno, včasih zahteva tudi žrtev. Je odnos z Bogom za nas dragocen? Si ga želimo? Bog je za odnos z nami žrtvoval največ, kar je mogel, svojega sina. Smo se mi pripravljeni malo potruditi za odnos z njim? Tu naj povem svojo izkušnjo, kako se je tista molitev, ki je bila na takšen ali drugačen način 'iztrgana', izbojevana, vselej izkazala za še posebej dragoceno.

Pokojni čikaški kardinal Bernardin v knjigi 'Dar miru' pripoveduje, kako so ga nekoč njegovi duhovniki vprašali, kako on sam moli. To vprašanje mu je dalo zelo misliti, ker je bilo njegovo molitveno življenje precej revno. Zato je sklenil, da bo prvo uro svojega dne posvetil Bogu. Navadno je tu zmolil kak del brevirja, del rožnega venca, nekaj časa pa molil v tišini, morda ob svetopisemskem odlomku. Ko je kasneje zaradi svoje hude bolezni – imel je raka, zaradi katerega je tudi umrl – le težko molil, je svoje duhovnike in vernike spodbujal, naj to počnejo, dokler so zdravi, dokler morejo. Še vedno ni časa? Bodite iznajdljivi – prijatelj vsako jutro moli s svojimi otroki v avtu, na poti v šolo in službo, ki traja kake pol ure. Na podoben način se lahko znajdemo tudi za osebno molitev.

Za vročico so judje dejali, da je ogenj, ki razžira človeka. Simonova tašča zaradi bolezni ni mogla početi tistega, za kar je bila poklicana – biti gospodinja. Na podoben način tudi mi kristjani brez molitve ne moremo biti pravi kristjani. Izgubimo okus. Ne pozabimo, da nam je Jezus dejal: »Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo« (Mt 5,13). Če ne želimo izgubiti svojega okusa, ne pozabimo na molitev.  

torek, 31. januar 2012

Družina kot temeljni kamen naše družbe

Pogovor – Alenka Hvalica

Najprej, če se nam lahko na kratko predstavite, da bomo vedeli, kdo ste, in kaj počnete. Če namreč govorim z vidika bralca NG, vas predvsem poznamo po člankih v tem našem tedniku, ki so bolj družinsko in socialno naravnani, najbrž ne slučajno…
Sem žena, mama 4 otrok, po poklicu socialna pedagoginja, večino svojega poklicnega dela sem se srečevala z ženskami in otroki, žrtvami nasilja v materinskem domu, zdaj pa sem bolj v pedagoških vodah, saj vodim program 'popoldan na Cesti' pri Škofijski karitas Koper, to je preventivni program za otroke in mladostnike. Hkrati tudi nudim dodatno strokovno pomoč otrokom, ki imajo odločbo za določene posebne potrebe. Sicer sem tudi katehistinja, zborovdkinja cerkvenega zbora in pevka, saj sem po duši glasbenica, pevka.

Kaj vam osebno pomeni družina, kako jo vi razumete, še bolj pa, seveda, izkušate…
Družino zelo visoko cenim, življenje v njej pa je zame način življenja, ki me izpolnjuje. Že moje otroštvo in odraščanje v družini je bilo lepo, veliko sem se v njej za življenje naučila. Tudi sama sem si tako že praktično od vedno želela imeti svojo družino in otroke, ki bi jim lahko posredovala tudi to svojo čudovito izkušnjo. Ta želja se mi je tudi uresničila… Družina je prostor, kjer se naučiš življenja, kjer lahko predajaš vrednote, ki jih nikjer drugje ne moreš.

Pa se je treba prav poročiti, da bi bili v Družini? Danes se je tako težko odločiti za poroko, zlasti za cerkveno…
To zame sploh nikdar ni bilo vprašanje. Družina se namreč začne oblikovati že s parom, z moškim in žensko, ki se odločita, da bosta živela skupaj. Ker pa smo kot človeška bitja tako nepopolni, je poroka, govorim iz lastnih izkušenj, zakrament, ki je hkrati blagoslov, podpora… in neka obveza, okvir, znotraj katerega stvari presojaš – če tega okvirja ni, na zadeve gotovo gledamo drugače. Sicer ne gledam na to kot na neko obvezo, da si zacementiran, ti pa nudi nek temelj, osnovo. Sama si nisem drugače predstavljala življenja v dvoje. Najbrž se to v današnjem svetu zdi nekoliko passé, češ: »Saj ne moreš zagotovo vedeti, če bo res za celo življenje…« Seveda ne moreš vedeti, ampak za določene stvari se odločih, potem pa znotraj tistega sprejemaš vse - dobro, pa tudi križe in težave.

Spomnim se, kako sem nekoč na nekem obisku nekoliko podrezal z vprašanjem, če hči s fantom, s katerim sta bila že nekaj časa skupaj, morda kaj razmišlja o poroki, pa so mi dejali, da to sedaj ne pride v poštev, saj je treba najprej zagotoviti vse drugo: končati študij, najti delo… Najprej torej vse materialno, šele nato vse ostalo. Se ne zdi, da se mi danes nekoliko preveč zanašamo le sami nase, na svoje lastne moči in sredstva?
Mi bi vse radi naredili po natančno določenih okvirih, v smislu: »Najprej štal'ca, potem krav'ca«. Če se bomo danes, v teh časih in okoliščinah, v katerih mladi živijo, zanašali le na to, potem so družine najbrž obsojene na propad. Mladi danes namreč zelo težko dobijo zaposlitev, da niti ne govorimo o stalni službi. Neka materialna osnova že mora biti, vendar to nikdar ne more biti glavna kategorija za presojanje takšnih odločitev. Ko sva se midva odločala za poroko je bila prioriteta v tem, da najino zvezo postaviva na temelj zakramenta svetega zakona. Gotovo je bilo pomembno dejstvo, da so najini starši to odločitev podpirali od samega začetka, prvo najino bivališče pa sta bili dve sobici pri starših v hiši. To je bila najina osnova – en prostor zase, za ostalo pa sva dejala, da bova sproti ustvarjala naprej, želela pa sva biti skupaj se poročiti. Vse ostalo je izhajalo iz tega. Imela pa sva veliko zaupanje in vero, da bo nekako že šlo, da se bova že znašla, kar koli že bo. Ta poudarek na predvsem materialnih osnovah je danes račun brez krčmarja. Res je tudi (kakor je rad vedno poudaril dr. Ramovš), da se je dobro zgodaj poročiti, ker postaja z leti odločitev za poroko vse težja – ko si mlajši, se ne toliko obremenjuješ s takimi stvarmi, ki se ti zdijo kasneje tako pomembne, da na osnovi teh presojaš tudi vse ostalo.

Kakor pravi poljski sociolog Zygmunt Bauman, danes nič več ni stalno, vse je nekako tekoče. Ni lahko zakon, družina tisto, na kar se lahko naslonimo, opremo, da v takšnem svetu preživimo?
S tem se strinjam. Osnova so družinski odnosi, spoštovanje, ki ga zakonca gojita drug do drugega, to, da imaš otroke rad… Otroci so ti namreč podarjeni, ker ni nujno, da jih boš kdaj imel, kljub temu, da si jih želiš, da niso tvoji. Vzgajaš z željo, da bi znali tisto, kar so prejeli in se naučili, znali živeti naprej. Sama verjamem, da vsak otrok, ki se rodi, prinese nekaj dobrega temu svetu. Če tega ne bi verjela in bi samo razmišljala, v kakšen svet rojevam otroke, bi se zanje ne odločila. Vsako življenje prinese nekaj novega. Je pa odgovornost nas staršev, starih staršev, kako znamo ta dar sprejeti. Vzgajati moramo otroke, da bodo znali narediti nekaj dobrega za drugega. V vsej tej tekoči in kakršnikoli družbi se mi zdi, da te vezi morajo ostati trdne in jih moramo na vsak način podpreti.

Vi ste mati kar štirih otrok – danes bi se to mnogim zdelo bistveno preveč. Kaj vi pravite na to…
Mi smo sicer specifični, ker smo dobili več otrok zelo hitro v dveh 'paketih'. Sicer sva si z možem tako ali tako želela veliko družino, zato sva toliko bolj vesela za to milost, da sva praktično takoj dobila štiri otroke. Sama zelo spoštujem tiste, ki imajo več otrok enega za drugim. Zame je to nekaj nepojmljivega, da se razmišlja o tem, kako je otrok preveč. Imejmo toliko otrok, kolikor si jih želimo in pustimo zadeve odprte. Če bi dejala, da jih imejmo toliko, kolikor smo jih sposobni preživeti, bi bili spet na spolzkih tleh, ker se potem hitro začnejo kalkulacije, koliko porabimo za otroka – tega je danes preveč. Greš na kak forum, kjer starši rečejo nekako takole: »Imamo dva otroka, odločamo se za tretjega. Koliko bi nas to stalo?« Ta miselnost je meni tuja. Tudi sama sem za odgovornost in načrtovanje, a to ni vse. Če smo odprti za življenje, znamo vselej najti tudi način in poti, da otroke, ki so nam podarjeni, tudi preživimo. Ocenjevati, koliko otrok stane, je grozno, ker je otrok tako neprecenljiv dar… Družino moramo podpirati v vsem, ji pomagati, ne pa se spraševati, koliko otrok je dovolj in, koliko preveč.

Danes je namreč prisotna ta miselnost, da reveže (tudi t.i. države tretjega sveta), mlade, otroke… jemljemo kot tiste, ki nam nekaj odžirajo, kot možne prihodnje tekmece…
To ni pravi način, ker začnemo na nek subtilen način uničevati drug drugega. Prostora je dovolj za vse, moramo pa otroke že zelo zgodaj vzgajati v tem, da doprinesejo za dobro drugega, kar solidarnost tudi pomeni. Otroci niso princi in princese, ki bi morali dobiti vse, kar želijo. Ko enkrat imamo otroke ne pomeni, da jim moramo pa zdaj vse ponuditi, jim vse dati. Otroci začnejo že zelo zgodaj zaznavati drug drugega, če jih k temu vzgajamo – morda je to v številčnih družinah lažje. To pa ne pomeni, da v manjših družinah to ni mogoče, le starši se morajo bolj potruditi. Ni res, da so npr. edinci 'a priori' razvajeni, saj sem sama spoznala kar nekaj takih, ki niso mislili, da se ves svet vrti okoli njih, ampak so jim starši na drugačne načine pomagali, da so prišli do tega, kaj pomeni sobivanje, da drugim nekaj damo, kaj drugega od njih dobimo…

Sam pri verouku namreč otrokom rečem, da je solidarnost ravno v tem, da drugemu, ki nečesa nima, damo nekaj od svojega, kar mi imamo in lahko delimo…
Ja, ti pa od nekoga dobiš nekaj, kar tebi samemu manjka, saj se med seboj ljudje dopolnjujemo. To sem sama spoznala pri mamah, ki so se name obračale po pomoč. Nehote sem bila postavljena v vlogo nekega strokovnjaka, ki mora druge nekaj učiti, jim pokazati pravo pot, vendar sem nazadnje spoznala, da sem bila jaz tista, ki sem se veliko več naučila od njih. Njihove težave sem namreč naobračala nase in se spraševala, kako bi se sama odzvala na njihovem mestu. In je res to solidarnost, da ti daš nekomu, ki potrebuje nekaj od svojega, vendar tudi sam veliko dobiš, zlasti ko boš sam v stiski – od nekoga, ki takrat nekaj ima.

Kot nekdo, ki se službeno ukvarja s temi zadevami nas zanima, kaj nam lahko, na kratko, poveste o novem družinskem zakoniku?
Družinski zakonik se je pripravljal kar nekaj let. Spomnim se, kako so že v prvih letih mojega dela v materinskem domu prihajale pobude, da bi se urejale zadeve… da bi npr. otrok dobil svojega zagovornika, kadar so njegovi interesi in interesi staršev v nasprotju. Šlo je tudi za prenos pristojnosti s centrov za socialno delo na sodišča, saj so bili ti centri tisti, ki naj bi hkrati svetovali in odločali v določenih zadevah, ob ločitvah, kdo bo prevzel skrbništvo nad otroki ipd. Kot strokovnjaki smo bili takrat kot strokovnjaki vprašani, mi pa smo podajali svoja mnenja. Če se ne motim, je Zakon o preprečevanju nasilja je potem postal poseben zakon, da se je prej sprejel. Sama sem tako družinski zakonik spoznavala v tej strokovni luči in smo ga težko čakali, ker bi ta zakonik nudil osnovo za izpeljavo protokolov, torej načinov ravnanja v določenih primerih. Zato smo bili mi za to, da se zadeve čim prej razčistijo in začnejo veljati. Vendar sedaj o teh stvareh niti še nismo razpravljali, ker smo pristali pri tem slavnem 3. členu. Tam je zakonska zveza opredeljena kot zveza dveh (odraslih, op.a.) oseb. Tu se začne zapletati. Zame je to preveliko posploševanje. Kar meni ni všeč je to, da se je toliko časa vztrajalo pri tem členu, ki je tako razklal vse, da sama nisem prepričana v to, da je zakonodajalec res želel, da bi ta zakonik sploh bil sprejet. Zame je zakonska zveza zveza moža in žene. Istospolne in druge zveze so že nekako urejene v drugih zakonih. Če naj bi družinski zakonik bil temeljni akt družinske politike, si takšnega razvrednotenja zakonske zveze med moškim in žensko ne moremo privoščiti. Ker je ta člen vnesel takšno razklanost, sploh nismo prišli do razprave o tistih temeljnih strokovnih zadevah, zaradi katerih sem mislila, da se ta zakonik dejansko sprejema.

Prišlo je torej do nekega ideološkega boja, namesto da bi se uredile strokovne zadeve?
Natančno tako. Sama sem mislila, da bodo, ko so se zadeve začele zaostrovati, predlagatelji sprejeli amandma ali umaknili tisti člen. Očitno sem bila naivna. Če je namreč nekomu v resnici do tega, da te zadeve zares uredi, potem je treba iskati skupne zadeve, ne razklanosti. Ne vem, kaj se bo izcimilo iz tega.

Izkazala se je torej ta slavna slovenska 'bipolarizacija', ko vsaka od strani vztraja na svojem bregu, med sabo pa se obmetavata z blatom… Res je, ker prihajajo ven takšne razprave, ki tega imena niso vredne – katera družina je sedaj prava… Mogoče je to dobro v tem oziru, da se bomo končno začeli pogovarjati, kaj je potrebno za to, da družina funkcionira. Ta referendumska kampanja, ki se začenja, lahko namreč postane nekaj zelo nizkotnega. Sama sem iskreno upala, da do referenduma sploh ne bo prišlo. Referendumske kampanje so namreč vedno 'za' in 'proti', kar neizbežno privede do tega, kar ste prej dejali, da se bomo med seboj obmetavali. Smo na poti takšnega obmetavanja, da se kar bojim, kaj bo. Sama sem delala s toliko različnimi družinami… Meni je tuje mišljenje in tega ne sprejemam, da je otrok pravica, ker se tu sedaj začne. Ali je pravica istospolnega para, da dobi otroka, če si to želi… in je to mogoče. Dandanes je seveda marsikaj mogoče, vendar ali lahko res to postavimo za neko normo? Ali bomo zaradi tega potem te otroke zaničevali? Dobivamo primere, ko nam povedo: »Saj so šli po otroka v tujino, saj ga imajo, saj živi v istospolni skupnosti.« Dejstvo je, da takšni primeri obstajajo, sama ne trdim nasprotno, in tudi bodo obstajali. Poznamo primere, kako so se biološki starši ločili, otroci pa so tam, v istospolni skupnosti… Ne govorimo o tem, govorimo o tem, da otrok ni pravica, je dar in odgovornost. In hudo je, ko se razpravlja, kaj je za otroka bolje, ko nekdo reče: »Raje damo otroka istospolnemu paru, kakor da ostane pri očetu pijancu in materi, ki to zanika.« To so tiste razprave, ki ne prinesejo nič dobrega. Kaj narediti, da okrepimo družino. Delo z družino se začne že z otroki in zaročenci, tam začnemo za nekaj vzgajati. Kaj je tisto, kar napravi družino trdno, kaj je tisto, kar bo preprečilo, da nekdo postane samohranilka ali tudi samohranilec. Osnova družine sta mož in žena, ko se tam zalomi, kako pomagati, da družina ne bi razpadla? Tudi tu javno mnenje ni čisto nič naklonjeno. Pravijo, naj se raje ločijo, da bo mir…

Kakšen mir?
Dobro, morda je to rešitev, če ni otrok. Ko imamo enkrat otroke, se zadeve zelo zakomplicirajo. Naivno je pričakovati, da bo šlo v zakonu vse kot po maslu. Ne zagovarjam tega, da nekdo ostane v zakonu 'zaradi otrok' oz. samo zaradi tega. To ni to. Kaj boš ti naredil v svojem odnosu, da boš s svojim može ali svojo ženo imel zopet zdrav odnos? To področje v družbi preveč zanemarjamo. To so teme, o katerih bi se moralo v javnosti razpravljati. Znotraj Cerkve so tovrstni programi in se govori o teh temah. Niso to nekakšni megalomanski projekti, ampak so vendarle stvari, ki počasi spreminjajo našo miselnost. Tako da tu nisem tako zelo pesimistična.

Nenazadnje, česa naj bi se mi kristjani sploh bali, če se bomo trudili živeti svoje krščanstvo?
Gotovo… Ena stvar, ki mi vliva upanje pri vsem tem je ta, da si bomo morda končno izprašali vest, kako mi živimo svoj krščanski poklic. Kje mi iščemo oporo in smisel svojega bivanja? Svoje življenje moramo presojati v luči evangelija, v vsakem stanu, tudi v svojem zakonu. Cerkveni zakon je neka drugačna osnova za presojanje življenja – tu se v odnos 'vključi še tretji', Bog. Nihče nam ne bo prikimaval – manjšina smo bili v preteklosti in manjšina smo tudi sedaj, če si to želimo priznati. Ni važno, kaj bodo drugi, nekristjani, dejali o tem, kako ti živiš. Odgovarjaš pred Bogom. In naše krščanstvo se ne konča s: »Pojdite v miru.« Maša se nadaljuje v našem življenju, v naših družinah in skupnostih.

Objavljeno v prilogi 'Bodi človek!' (Novi glas)

nedelja, 29. januar 2012

Včerajšnji in današnji obsedenci

Potem ko je Jezus enkrat izbral prve učence, se začne tisto njegovo pravo javno delovanje. V Kafarnaumu, pomembnem križišču, »je šel v shodnico in učil«. Dvoboj med Božjim in peklenskim se začne tukaj, saj Božja beseda izzove pri obsedencu reakcijo. Kako je z njegovim obiskovanjem shodnice bilo ne vemo – morda je bilo redno, morda ne, dejstvo je, da je tisto soboto bil tam. Vsekakor je jasno, da njegovo življenje ne gre po pravi poti. Navzel se je slabih navad, ki so postale njegov vsakdan. Na zunaj je morda čisto običajen judovski vernik, njegova notranjost pa je odeta v črnino, v njej ni svetlobe. Jezusova beseda sproži v tem zaspanem verniku burno reakcijo, očitno so ga zadele v polno.

Mi, ki smo tako polni raznih filmskih uprizoritev zla, si najbrž vse skupaj predstavljamo kot kakšen prizor iz grozljivke, morda iz filma 'Eksorcist'. Zato se nam zdi podobna zadeva kot tista, ki nam jo Marko opisuje, danes malo verjetna, redkost. Ni povsem tako. Obsedenec v shodnici je lahko vsak izmed nas. Ob nedeljah čisto normalno hodimo k maši, smo tam fizično prisotni, ko pa slišimo besede: »Pojdite v miru,« pustimo svoje krščanstvo tam v cerkvi – v klopi, na koru in, zakaj ne, pri oltarju, če gre za nas duhovnike. Obiskujemo obrede, a pravzaprav ne verujemo. Hodimo v svetišče iz navade ali zato, ker so to počeli naši predniki, ker so nas tako naučili starši, sicer pa v življenju živimo, kot bi Boga ne bilo. Če pa Bog že je, ga moje življenje nima kaj zanimati, saj sem svoboden in lahko živim, kakor hočem. Evangelij in verski nauk sta tako stvar cerkvene stavbe, sicer pa se ne smeta kaj preveč oglašati, da ne bi zmotila našega prijetnega spanca. Vsi Božji služabniki, s papežem in škofi na čelu, naj bi zato izven bogoslužja molčali.

Ko pa se zgodi ta reakcija na besede 'nauka z oblastjo', pride tista skušnjava, da Bog želi človeku slabo, da ga želi pogubiti. Podobno lahko rečemo za Cerkev, za starše… To je pravzaprav laž – ne gre za to, da je trditev povsem napačna, ampak, da nekdo s pomočjo neke delne resnice ali neke resnične osnove napravi manipulacijo, lažno izpeljavo. Tega je danes ogromno. Poslužujemo se teh delnih resnic, teh ovinkarjenj, da bi prišli do lastnih koristi in namenov. Tudi sami sebi lažemo, iščemo izgovore, delamo dobre sklepe in prelagamo z izpeljavo le-teh. Bojimo se narediti rez v svojem življenju, ker vemo, da bo to bolelo in peklo, da ne bo tako lahko kot je to zdajšnje življenje, ker bo pustilo določene posledice, rane, brazgotine. Kaj bi bilo, če bi se kirurg to spraševal, preden bi napravil operativni poseg? Če bi dejal: »Ne smem zarezati, ker bom s tem nekoliko poškodoval tkivo pacienta.«? Gotovo, dejstvo je, da sprememba načina življenja ni nikdar enostavna, da ni instantna rešitev, da zahteva veliko napora in vztrajnosti, veliko odpovedi. Vendar pa je to edina pot, da smo res svobodni in srečni ter veseli. Da je vse to trajno. Da se življenje splača živeti, da ima smisel. Rakavo obolenje je treba odstraniti, preden je prepozno.

Tu pa smo povabljeni tudi k temu, da nas ni strah povedati resnice, nikdar, četudi kdaj boli. Resnica je tudi zdravilna in človeka osvobaja, kakor je dejal Jezus sam. Morda smo tudi v naših besedah napravili preveč kompromisov, morda so postale preveč politično korektne. Morda je v njih preveč strpnosti in premalo resnične ljubezni. Resnica in prava ljubezen najpogosteje namreč nista strpni. Če namreč nekoga ljubimo in želimo, da bi bil srečen, ne moremo 'tolerirati', kako sili v nesrečo in pogubo. Bomo, če nekdo nori po cesti, to njegovo zgrešeno početje tolerirali?

Skupaj z Jezusom lahko vsem tem slabim navadam, lažem, izgovorom… rečemo, naj umolknejo in nas pustijo pri miru. Ampak skupaj z njim, sicer bomo spet kmalu zapadli na stara pota in začeli sklepati s skušnjavcem kompromise, ki pa nas na koncu pustijo nesrečne, prazne in na tleh. Krščanstvo je težka, a lepa pot, če smo z njim, z Odrešenikom. Biti z njim – to je skrivnost evangeljske poti po evangelistu Marku.