nedelja, 22. maj 2022

Neprestani trud za posnemanje

Na nedeljo pred vnebohodom premišljujemo o ljubezni in miru, ki nista takšna, kakršna pojmuje svet. Ne gre torej za čustva ali celo za dobra čustva, temveč za dva Božja darova, od katerih je ljubezen celo božanska krepost. Kar pa nam v evangeliju Gospod pravi, je, da je mogoče ljubezen preveriti, in sicer zelo enostavno, čeprav hkrati drži, da pa je ni tako enostavno živeti, vsaj ne tako, kot bi ljudje to želeli, ali kakor bi dandanes ljudje to želeli. Nekaj, kar je nam ljudem danes splošno, je, da nočemo, da bi karkoli v življenju od nas zahtevalo več kot je potrebno. Z malo truda želimo velike rezultate. Tudi ne radi vidimo, da bi bilo karkoli večje od nas, ampak moramo vse obvladati, kontrolirati, imeti v pesti, celo posedovati. V tej logiki pojmujemo tudi ljubezen in mir.

Tako sem sam tisti, ki lahko od drugih zahtevam, drugi pa od mene ne smejo zahtevati. Ko mi je nekajvšeč, se moram tega polastiti. Ko mi je nekdo všeč, ga moram imeti. Moram namreč zadovoljiti svoje želje, svoje hrepenenje, svojo praznino. Seveda bo ta zadeva funkcionirala do tedaj, ko mi bo nekaj ali nekdo všeč, do kadar bodo moje želje potešene, do kadar bo “feeling”. Brž ko temu ne bo tako, bom zadevo ali človeka odložil kot odvečno breme in poiskal kaj ali koga drugega. V tej smeri bom iskal vedno novo in novo, nove avanture. Preizkusil bom to in ono, ta in oni način. Kljub vsemu temu pa še ne bom ne zadovoljen, ne zadovoljèn. Ne bom izpolnjen, ne bom srečen. V sebi bom nemiren. Morda bom vendarle ugotovil, da sta ljubezen in mir, po katerih hrepenim, večja od tistega, kar si lahko zagotovim sam in da sta večja tudi od človeške ljubezni in miru. Ljudje si prave ljubezni in miru sami ne moremo zagotoviti, ker sta prava ljubezen in mir večja od nas, nas presegata.

Ko se enkrat tega zavemo, ko to spoznamo, se začnejo lahko pripravljati primerna tla, da se vanje vsejeta pravi mir in ljubezen, ki sta vselej zastonjski in nezasluženi dar, ki si ga ljudje sami nismo sposobni zagotoviti, lahko pa smo tega daru deležni. Pripravljati primerna tla pomeni gojiti in poglabljati odnos z Gospodom Jezusom, kar pa seveda ni enostavna zadeva, zato pa mnogi odnehajo. "Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi," nam pravi Jezus v današnjem evangeljskem odlomku. Pomeni, da če imam Jezusa resnično rad, ga bom tudi posnemal, se bom trudil živeti kakor je on živel in se bom trudil gojiti odnose, kakor jih je gojil on sam. Vendar je to težko in zahtevno. Zato danes ni toliko težava v tem, da bi ljudje delali odkrito toliko proti Bogu in proti njegovemu sinu Jezusu. Ljudje tudi ne zavračajo vnaprej evangelija in Božjih zapovedi. Takšnih ljudi je morda peščica. Veliko je žal takšnih, ki se deklarirajo za kristjane, so pa v resnici nedeklarirani agnostiki. Naj razložim. Veliko je krščenih, ki niti ne odkrito govorijo in delujejo proti krščanskemu nauku, je pa njihovo življenje daleč od le-tega. Pa to ne velja le za "navadne vernike", temveč za vse vernike, torej vključno z duhovniki in škofi. Morda pa sem tudi sam med takšnimi.

Tako je, če zame Jezus ni živ in potemtakem ni oseba, s katero je mogoče imeti odnos. Pomeni, da tudi vstajenja ni bilo, vsaj zame ne, saj: "Če Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera" (1 Kor 15,14). Odveč je govoriti, da sem kristjan, če moje življenje govori nasprotno. Lahko sem tudi vsak dan pri maši, celo večkrat na dan, pa je vse skupaj prazno in zlagano, če se potem moje življenje odvija povsem drugače. Ko je pred kratkim papež Frančišek nastopil svojo službo, so mnogi govorili, kako da je "lepo povedal". Pa sem se potem vprašal, kaj to pomeni, da je lepo povedal? Lahko cel dan skandiram papeževo ime na trgu sv. Petra, lahko sem celo med t.i. "Papa boys", pa to nič ne pomeni, če potem živim svoje življenje naprej po starem, kot bi papež ne rekel nič. In dejansko ni povedal ničesar, če njegove besede niso vplivale na moje življenje. In bi lahko šli še naprej v tej smeri, a mislim, da smo se razumeli.

Kristjan ne morem biti samo na papirju, kakor ne morem biti samo na papirju mož ali žena, oče ali mati, sin ali hči, prijatelj ali prijateljica. Vsi naši odnosi zahtevajo celega človeka, tudi odnos z Jezusom zahteva celega človeka in je celo podlaga za to, da so pravi tudi ostali kristjanovi odnosi. Vseskozi se je treba pošteno truditi v tej smeri in nikdar odnehati, kajti samo to prinaša pravi mir in ljubezen v dušo, kakor tudi pravo zadovoljstvo in izpolnjenost. Za konec pa še: nimam kaj zahtevati nekih pravic, dokler nisem izpolnil svojih stanovskih dolžnosti. Izpolniti dolžnosti pomeni živeti v skladu s tistim, kar sem. Če pa živim v skladu s tistim, kar sem, potem mi ne bo treba ničesar zahtevati, ker mi bo že podarjeno.

nedelja, 15. maj 2022

Delo za poveličanje

Ko Gospod Jezus pravi, kako bo poveličan oz., če vzamemo bolj dobesedno “proslavljen”, se trpljenje in smrt na križu še nista izvršila, se je pa že izvršila njegova nekrvava žrtev pri zadnji večerji, ko se je ljudem popolnoma izročil. Proslavljen je Gospod pri sv. Janezu na križu, potem pa je, po sami Očetovi obljubi, poveličan in proslavljen še enkrat - v nebesih. Napoveduje namreč svoje kraljevanje skupaj z Očetom v nebeški slavi. 

Proti tej nebeški slavi pa hodimo tudi mi, kakor nam sporočata mašni berili, od katerih je prvo iz Apostolskih del, drugo pa iz knjige Razodetja. Torej, tudi mi smo na poti proti nebeškemu Jeruzalemu, a ta pot še zdaleč ni lahka, saj nas Pavel in Barnaba opozarjata: “Skozi veliko stisk moramo iti, da pridemo v Božje kraljestvo”. Ker pa je ta pot zahtevna, so odzivi nas ljudi nanjo kaj različni. Ljudje smo namreč danes postali “komot” in za dosego nečesa ne bi naredili nič več od tistega, kar je nujno potrebno, težava pa je, da je ta “pot v nebesa” nekaj izredno zahtevnega in zato marsikomu danes ne diši in torej veliko ljudi ne hrepeni več po tej večni slavi. 

Sami nikakor nismo sposobni preskočiti ovir, ki pridejo na življenjski poti, da sploh ne govorimo o tem, da bi sami prišli do nebes. Pa sedaj ne govorim samo o posameznem človeku, ampak da ljudje kot taki tega nismo sposobni. Ostati moramo v Gospodu Jezusu, ki nam daje potrebne milosti in darove, da zmoremo in uspemo priti tja, kjer nam je pripravljen prostor, on je pot do tam (Jn 14). 

Mi smo samo majhni in nebogljeni otroci brez njega in ne moremo storiti ničesar (Jn 15,5). Jezus drži svoje verne v roki, kakor drži tistih sedmero zvezd na začetku knjige Razodetja (Raz 1,16). Kakor zvezde pa ima v svoji roki tudi tiste potrebne darove in milosti, ki si jih sami sicer ne bi mogli nikdar zagotoviti, on pa dobrotno odpira svojo roko in nas napolnjuje s svojimi milostnimi darovi (Ps 145,16). Ti milostni darovi so tiste krščanske kreposti, ki jih je sedem, kakor je sedem tistih zvezd. Te zvezde sicer vse lepo sijejo, najbolj sijoče pa so seveda tiste tri, ki jim pravimo tudi božanske kreposti (onim štirim pravimo srčne ali človeške kreposti: preudarnost, pravičnost, trdnost in stanovitnost), ker nam jih v končni fazi lahko podari samo Bog: vera, upanje in ljubezen. Te tri so tiste zvezde ki razsvetljujejo našo življenjsko pot, da lahko gremo naprej, četudi je toliko teme v življenju. So darovi, milostni darovi, ki si jih nihče od nas ne more zagotoviti sam, ampak je poleg našega truda potrebna še Božja milost. 

Imamo tako tri izredno močne zvezde, ki nam, če res skrbimo za dober odnos s Kristusom, močno svetijo v življenju in nam pomagajo premagovati tiste sicer nepremagljive ovire. Pravzaprav je pri vseh treh omenjenih skrivnostih (izraz krepost je pač bistveno premalo) tako, da jih lahko malo boljše živimo le skozi Jezusa, ki je dejal, da je “vrata” (Jn 10). Vera, ki je samo človeška, ni nič, postane neka navada, rutina, se pomeša še z drugimi, postane lahko celo nekakšen beg iz resničnosti in torej zares neke vrste “opij za ljudstvo”. Upanje, ki je samo človeško, se kmalu spremeni v obup. Ljubezen, ki je od vseh treh največja in, za razliko od obeh prej omenjenih, "nikoli ne mine" (1 Kor 13), ni kaj dosti vredna, če je samo neko čustvo in nek “feeling”. Brez Jezusa te reči, pa tudi še ostale, nimajo pravega goriva, nimajo pravega soka. 

Naj uporabim lep primer papeža Janeza Pavla I., ko je govoril o zapovedih, ker velja podobno tudi za nas. Takole je povedal: “Nekdo je enkrat šel kupovat avto v poslovalnico. Prodajalec mu je dal poduk: ‘Vedite, da avto dobro deluje, zato morate lepo skrbeti zanj, ste razumeli? V rezervoar morate vselej točiti le super bencin, za zglobe pa uporabljati fino olje.’ Kupec pa mu je odvrnil: ‘Ne, no. Smradu bencina ne prenašam, olja pa tudi ne. V rezervoar bom raje nalil penino, ki mi je tako všeč, zglobe pa podmazal z marmelado.’ Prodajalec je na to odvrnil: ‘Napravite kakor želite, a se potem ne prihajajte pritoževat, če boste nekega dne končali s svojim avtom v obcestnem jarku!’ Gospod je z nami napravil nekaj zelo podobnega – dal nam je to telo, ki ga poživlja razumna duša in dal nam je dobro voljo. Rekel nam je: ‘Tale avto je zelo dober, ampak moraš zanj lepo skrbeti.’” 

Pri krstu smo torej dobili ustrezna sredstva, da bi lahko prišli v nebesa, dobili smo avto, ki nas lahko pripelje do tja, če tako rečemo. Vendar moramo svoje za ta cilj narediti. Pri Jezusu dobimo gorivo za ta naš avto, a moramo redno polniti rezervoar, mi pa danes zelo rabi pozabimo na to duhovno hrano in na Jezusa samega. Potem se pa čudimo, kako sredi puščave ostanemo sami, nebogljeni in obupani. Trudímo se torej, da bomo z rednim zakramentalnim in molitvenim življenjem ter poglabljanjem našega verskega znanja vselej skrbeli, da bo naš duhovni rezervoar poln, zglobi podmazani, mi pa se bomo lepo vozili po poti v slavo.

nedelja, 8. maj 2022

Poslušati pravi glas

Ko na 4. velikonočno nedeljo, »nedeljo Dobrega Pastirja« poslušamo, da "njegove ovce poslušajo njegov glas", je dobro povedati par podrobnosti iz pastirskega življenja Bližnjega Vzhoda. Pastir je tam vedno hodil pred čredo in jo je vodil, čreda mu je torej sledila. Staja za ovce je bila narejena iz lesenih kolov ali iz kamnov, tako da je ščitila pred divjimi zvermi ali tatovi in roparji, ne pa pred vremenskimi nevšečnostmi. V staji je bilo več čred, katere so nato pastirji zjutraj prišli iskat, eden od pastirjev pa je noč preživel pri ovcah, da jih je čuval in branil. Vsako jutro so torej prišli pastirji in klicali svoje ovce, te pa so šle le za svojim, ne pa za tujim pastirjem. Kot pastir tudi nas Gospod Jezus Kristus kliče, da mu sledimo na pašo. Jezus pa ni kar neki pastir, temveč je dobri pastir, ki se z vso vestnostjo in ljubeznijo razdaja za svojo čredo - on je torej vsako noč tisti pastir, ki ostane s svojimi ovcami, saj je z nami "vse dni do konca sveta". Podobno kot on se za svoje otroke, za svojo družino trudijo razdajati starši. Kjer je ta dobri pastir, so ovce varne in pridejo do dobre paše, ki jih resnično nasiti. Psalm o Dobrem Pastirju pravi: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče, k vodam počitka me vodi. Mojo dušo poživlja« (Ps 23/22,1-3). Zlasti ta zadnja trditev nam pove, da pri vsem skupaj ne gre za telesno in materialno hrano, kolikor bolj gre za »dušno hrano«, čeprav tistemu, ki se zna kolikor je le mogoče izročati v Božje roke, zares »nič ne manjka«, ker Gospod za nas poskrbi v takšnem in drugačnem smislu, če mu le dovolj zaupamo, kakor to velja tudi za Božjo Mater Marijo, kateri je posvečen mesec maj. 

Vendar je tako, da prihaja tudi k nam več pastirjev, če pa je edini dobri le Jezus, potem so vsi drugi vsaj manj dobri, če že ne slabi. Gospod nas po svojem svetem nauku in po svetih zakramentih hrani s pravo hrano, vendar se je treba odzvati vsak dan znova njegovemu glasu in iti za njim. To velja tudi za vse tiste, ki nas je ta Dobri Pastir poklical za pastirje. Tudi mi smo torej najprej njegove ovce, njegovi učenci, kakor so lepo apostoli prikazani v sv. Apolinariju v Classeju pri Ravenni - sv. Apolinarij se je upodobil po pravem Dobrem Pastirju, zato je namesto Jezusa tam prikazan on, njegove ovce pa mu sledijo. Slediti je treba pravemu katoliškemu nauku in se hraniti v molitvi in zakramentih. Kot je lepo rečeno v evangeliju, svoje duše drugod, na drugih naslovih, ne bomo nahranili, čeprav si tako domišljamo. 

Drugod pri apostolu Janezu je rečeno, da bo tisti, ki bo jedel od kruha, ki nam ga daje Gospod Jezus, živel vekomaj. Ta Dobri Pastir nas torej vodi k nebeškim pašnikom, daje nam »hrano iz nebes«, da bi hrepeneli po nebesih, po večnem življenju in se tudi trudili tja priti. Tja pridemo, če imamo nekatere dobre lastnosti, ki jih imajo ovce, ki pa danes niso več tako moderne, to pa so: “poslušnost”, “pokorščina” in “ubogljivost”. Psalm namreč pravi, da nas Gospod, ki je Dobri Pastir »vodi po pravi poti« (Ps 23/22,3). Pomeni, da mora biti naša vera otroška v smislu zaupljivosti. Otrok zaupa svojim staršem, da mu hočejo dobro, da ga hočejo naučiti lepih in koristnih stvari, da ga vodijo po pravi poti. Enako mora zaupati kristjan svojemu Gospodu in se vsak dan v molitvi truditi, da se zgodi, kakor molimo v molitvi »Oče naš«, Božja in ne kristjanova volja. Če malo parafraziramo junaka našega otroštva, Kekca, potem velja: »Božja volja je najbolja.«

Vidimo, kako lahko iščemo kjerkoli po svetu, pa svoje sreče in zadovoljstva, prave hrane, ne bomo našli drugod, kot le na Jezusovem pašniku, ki je Cerkev. Tu imamo vse tisto, kar potrebujemo za to, da živimo tako, kot Jezus in Marija želita od nas. Če poslušamo glas Jezusa in njegove Cerkve ter se hranimo z nebeškim kruhom v zakramentih, hodimo po pravi poti, ki vodi v nebesa. Tja si vsi moramo želeti priti, ker tam ne bo več žalosti, bolečine, kakor tudi ne smrti. Tam nas Jezus pričakuje, da bomo z njim srečni za vedno.

nedelja, 1. maj 2022

Povabljeni na pravo pot

V evangeliju, kjer prevladuje število tri, je zelo pomembno naše poistovetenje z Gospodovimi učenci, zlasti s tistim, ki navadno izstopa, to pa je apostol Peter. 

Po Mariji Magdaleni, apostolki apostolov so učenci so dobili jasna navodila, da naj gredo v Galilejo, kjer bodo videli Jezusa. Apostoli tudi gredo v Galilejo, kjer se je vse skupaj začelo, vendar pa je njihova napaka v tem, da gredo povsem nazaj in  začnejo spet delati tisto, kar so delali, še preden so srečali Jezusa. Spomnimo se, kako je rekel pa Jezus Petru, ko je slednji bil še Simon, kako odslej ne bo več lovil rib, temveč ljudi. Kasneje se je ta obljuba sicer uresničila, kakor smo slišali v prvem berilu, a v evangeliju temu še ni tako. Petrove oči, ki niso v prvi vrsti tiste telesne, temveč duhovne oči, namreč še niso očiščene. Podobno velja tudi za ostale apostole, razen za enega, po izročilu je to Janez, ki ima svojo notranjost zamegljeno nekoliko manj od ostalih in potem prvi spozna Gospoda. Če pomislimo, Gospoda ni spoznala Magdalena, kakor tudi ne učenca na poti v Emavs, kar pomeni, da je treba za to, da bi spoznali poveličanega, vstalega Gospoda, ubrati neko drugačno pot. To pot je ubrala "tista, ki je verovala", Božja Mati, zato se ji je, po izročilu in veri, Jezus tudi prvi prikazal.

To je prvo sporočilo za nas. Sprašujemo se, kako da ne spoznamo Gospoda, vendar pogosto ubiramo neke vedno enake poti, prepuščeni smo starim življenjskim vzorcem, ki so seveda napačni. Pri verovanju je več nevarnosti v tej smeri. Najprej lahko mislimo, da bomo do njega prišli s pomočjo neke družinske folklore, zato se tre cela množica ljudi na oljčno (cvetno) nedeljo in na blagoslovu velikonočnih jedi. Zato je tudi Božič postal samo neki družinski praznik, čeprav se po drugi strani lahko upravičeno sprašujemo, kaj smo naredili iz družine… Ne pomaga nam niti neko znanstveno dokazovanje, ne pomaga nam razum, ne pomagajo nam naši čuti, niti naša čustva. So stvari, ki so večje, tako od našega razuma, kakor tudi od naših čutov in čustev. Vera gre še naprej od tega in nam daje takšne vrste oči, ki so sposobne zaznati poveličanega Gospoda v našem življenju. Veliko ljudi prehitro zapušča pot vere, ne da bi nanjo niti dobro stopili, ker ostajajo na ravneh folklore, zgolj razuma ali razumarstva, čutov in čustev.

Ne izključujemo vseh naštetih stvari, obstaja pa velika težava pomešanja sredstev s ciljem. Zato se je treba vedno vprašati, če so naš cilj dokazi za obstoj Boga ali Bog sam, če govorimo o razumarju. Podobno se je treba vprašati, če je cilj naše dobro počutje in dobra čustva ali Bog sam? V obeh primerih namreč velja, da je v življenju dovolj tako svetlobe kot tudi teme. Vse samo dobro je samo ne enem otoku, ki ga je sv. Tomaž More lepo poimenoval Utopija. Podobno danes radi iščemo predvsem odnose, namesto osebe. Tudi to je pomešanje sredstev s ciljem. Kakor je spraševal tiste, ki so ga prišli aretirat, tudi danes Jezus sprašuje tudi današnje kristjane, torej mene, tebe in vse nas: “Koga iščete?” Lahko seveda odgovorimo enako, a to ni pravi odgovor, saj ne iščemo neke zgodovinske osebnosti iz nekega kraja, temveč iščemo živo osebo, ki “s poveličanimi ranami kraljuje na veke”.

Lahko seveda pustimo vse skupaj in gremo spet v tisto staro, kar si domišljamo, da obvladamo, a se potem izkaže, kot se je tudi izurjenim ribičem apostolom, da svojega življenja ne obvladamo. Nanj vpliva toliko reči, da se zelo zlahka zalomi in ni nobenega uspeha. Veliko ljudi tako danes živi, kot bi Boga ne bilo. Pravi izziv pa je postavil nekoč zaslužni papež Benedikt XVI., ki je dejal, da naj se trudimo živeti, kot da bi Bog bil, kot da bi obstajal. To seveda ni enostavno, ker se mora človek truditi živeti po krščanskih načelih, moliti in živeti zakramentalno življenje, vendar je prav takšen način življenja tisto, ki nas odpira podobnim navdihom in povabilom, kakršnega so slišali apostoli od sprva neznane osebe: “Vrzite na desno stran in boste našli!” Tisti svetopisemski izrek, da bo rešen tisti, ki bo vztrajal do konca, ni tako iz trte izvit. Večkrat se je izkazalo, kako se je trdo delo, tudi na duhovnem področju, obrestovalo. A seveda v današnjem svetu tega, da bi trdo delali in tudi potrpeli, ne poznamo več. Izrek sv. Benedikta: “Moli in delaj!” je zato še kako aktualen tudi današnjemu času. Če si bomo namreč postavili neki red v vsakdanje in molitveno življenje, če se bomo potrudili, delali in vztrajali, se bo to nekega dne obrestovalo. Pa ne le za nas osebno, temveč tudi v skupnosti, v kateri živimo, ne nazadnje pa tudi v državi in narodu, katerih del smo.

nedelja, 24. april 2022

Odpreti vrata Kristusu

»Če ne vidim, če se ne dotaknem, ne položim roke, ne bom veroval!« Tomaž hoče biti gotov, želi imeti zagotovilo. Kakor vsi ljudje, ki nam ni dovolj beseda, dvomljivi kot smo, ampak hočemo fizičnih dokazov. Konec koncev je to katoliška kultura, na podlagi katere se je razvila na t. i. Zahodu tudi znanost. Vsaj zadnji dve leti pa je zadeva bila v veliki krizi, ki se še nadaljuje. Tudi vera potrebuje razumnost ali racionalnost, potrebuje dokaze. Če Jezus resnično živi, vse spremeni, pravzaprav se vse obrne na glavo, pa ne le v Tomaževem življenju, ampak za vsakega človeka, za vse človeštvo. Kakor mi, tudi Tomaž izkuša, kako težko je verovati, pokaže na človeški faktor ali na faktorje, ki pri tem vplivajo. Vera si postavlja vprašanja, kakor nas uči celo naša Mati Marija, pa je tista, ki je verovala! Ni takoj odgovorila z »da«, ampak je najprej postavila vprašanje: »Kako se bo to zgodilo…« Že res, da je na koncu tisti korak vere, ko enostavno rečemo: »Zgôdi se!« tudi treba narediti, vendar pa do tega koraka ne pridemo kar tako, ampak mora biti to neke vrste premišljeno, razumno dejanje – ne vedno, ampak za velike odločitve v življenju to gotovo velja.

Za Tomaža vemo, da se ni dal kar tako prepričati. In vendar se je njegova negotovost vedno spremenilav blagoslov za celotno skupnost, posledično pa tudi za celotno Cerkev, saj so te zadeve zapisane v evangeliju. Pomislimo samo na tisti dogodek pri zadnji večerji, ko je apostolom Jezus dejal: »Kamor jaz grem, poznate pot.« Takrat ga najbrž nihče izmed apostolov ni razumel, pa vendar so bili vsi lepo tiho, kakor smo bili navadno vsi tiho v razredu ali predavalnici, četudi nismo razumeli tistega, kar nam je učitelj ali predavatelj razlagal. Če takrat Tomaž ne bi na glas povedal, kaj misli in kaj ga muči, bi najbrž ne dobili enega od najlepših in najvišjih evangeljskih stavkov: »Jaz sem pot, resnica in življenje« (Jn 14,1-14). Kakor piše Gregor Véliki, »je bila Tomaževa nevera bolj koristna kakor vera učencev, ki so verovali.« Na ta način je namreč ta iskreni in neposredni »negotovež« Jezusa malodane prisilil, da mu da bolj »otipljiv« dokaz vstajenja.

Vernik pri maši je v zelo podobnem položaju, v kakršnem je bil Tomaž. Pri maši pri spremenjenju namreč Gospod prihaja prav tako med nas »pri zaprtih vratih«, od znotraj. Prosi nas, naj odpremo vrata svojega uma, da bi ga srečali in se dotaknili njegovih ran, vendar pa moramo mi še bolj Jezusa prositi, da bi se on dotaknil naših ran, da bi jih ozdravil. Doživljamo izkušnjo gobavca, ki mu je rekel: »Gospod, če hočeš, me moreš ozdraviti.« Jezus pa se ga je dotaknil in mu odgovoril: »Hočem, bodi ozdravljen« (Mt 8,2-3). Zato molitev pri obhajilu: "Gospod, nisem vreden..."

V primerjavi s Tomaževo situacijo pa je težja, ker se od današnjega vernika, od današnjega Jezusovega učenca zahteva več. V četrti kitici pesmi »Molim te ponižno« pravi sv. Tomaž Akvinski, ki se imenuje po apostolu: »Tvojih ran ne gledam kot Tomaž nekdaj.« Apostol Tomaž je videl Jezusove rane in je veroval – mi moramo verjeti, ne da bi jih videli. Toda, imamo nekoga, ki nam prihaja na pomoč, kakor smo dejali od znotraj, le odkrito mu moramo povedati, kaj nas muči, kakor je to znal Tomaž. Jezusa moramo res iskreno in iz srca prositi, naj »pomaga naši neveri« (Mr 9,24).

In prav s to prošnjo se končuje ta četrta kitica čudovite evharistične pesmi sv. Tomaža Akvinskega, ki je tudi moje novomašno geslo. Dobesedni prevod iz latinskega izvirnika je na tem mestu boljši: »Daj, da bom vate čedalje bolj veroval, zaupal in te ljubil.« (Fac me tibi semper magis credere, in te spem habere, te diligere). Skupaj papežem Janezom Pavlom II. moremo tako klicati: »Vi, ki vas razjeda dvom, ne bojte se sprejeti Kristusa in njegove moči. Ne bojte se! Odprite oz. na stežaj odprite vrata Kristusu. Njegovi odrešilni moči … Pustite Kristusu, da spregovori človeku! Samo on ima besede življenja. Da, večnega življenja!« (22. Oktober 1978 na trgu sv. Petra)

nedelja, 17. april 2022

Luč v temo grobov

Kristusov grob je podoben vsakemu od naših grobov, ker je tudi njegova smrt takšna kot so naše smrti oz. je bila celo nasilna, kar naše večinoma sicer niso. Po medijih pa vidimo veliko teh okrutnih smrti, zato lahko rečemo, kako je ta konec človeškega zemeljskega življenja danes postal spektakel, da bi postala smrt nekaj oddaljenega, da je nihče od nas ne bi ozavestil. Ko vendarle doleti koga od naših bližnjih pa veste sami, kako ni prav nič nekaj oddaljenega, temveč postane smrt tudi moja. Ko doživimo smrt, nastane gosta tema in zbeganost. Na neki način tudi sami vstopimo v grob tistega, ki je umrl, sploh, če je to bil kdo od res bližnjih ali tudi kdo, ki smo ga poznali. Rekel bi, da je prav, da je tako. To je nujno dejanje, če hočemo to veliko zlo smrti kakorkoli osmisliti, najti vsaj majhen razlog za to, da upamo in verujemo.

Grob pa ne predstavlja samo smrti, temveč zlo nasploh. Gre predvsem za vse tisto zlo, ki človeka doleti, tega pa je kar veliko, če pogledamo, koliko je bolečine, bolezni in trpljenja na svetu, vsi pa smo ga v večji ali manjši meri deležni. Bilo bi utopično pričakovati, da v življenju tega zla ne bi bilo – tudi to je resničnost in del življenja. Bolj kot pa to zlo odrivamo nekam stran, da bi šlo v pozabo, bolj pride po neki drugi poti spet nazaj, saj vemo, kaj pravi ljudski pregovor, da »srečo iščemo, nesreča pa pride sama«. Na tem svetu je tako, da poleg luči obstaja tudi senca, še tako dobra stvar pa ima tudi svoje slabe plati. Tako je pač z zemeljskimi in človeškimi stvarniki. Nerealno bi zato bilo pričakovanje, da grobov ne bo več, lahko pa se zgodi nekaj drugega.

Na veliko soboto zvečer pride v cerkev le majhen plamenček, ki pa se nato od sveče do sveče razširi po celotni notranjosti stavbe. Morda se zdi to simbolno dejanje nekaj banalnega in brez veznega, vendar pa nam hočeš, nočeš sporoča, da je edina rešitev za nas ljudi ne v tem, da se skušamo svojih grobov znebiti, temveč raje ta, da vanje spustimo majhen plamenček luči, ki je sposobna pregnati temo. Verjamem in želim verjeti, da se za Veliko noč zbere malo večje število ljudi tudi zato, ker nas je še vedno veliko takšnih, ki želimo upati in verovati, da smrt ni zadnje dejanje našega življenja. Želimo res verovati skupaj s sv. Janezom Zlatoustim, da s prihodom Jezusa Kristusa med nas ljudi, zadnje dejanje ni več smrt temveč »zaspanje«, kot to pravijo vzhodni bratje kristjani, da bi se potem zbudili v neko naročje, v neki objem. Želimo upati in verovati, da nas čaka topel sprejem in objem našega dobrega nebeškega Očeta, našega brata Jezusa Kristusa in naše ljube Matere Marije. Spet ne govorimo le o smrti, temveč o vsem zlu, ki je del našega življenja – Kristusova vstajenjska luč sporoča, da nobeno zlo nima zadnje besede, četudi bi se sprva tako zdelo, temveč z njegovo pomočjo vse to postanejo premagljive ovire. Še vedno so ovire, a so tudi premagljive.

Noben naš grob ni in ne more biti kraj smrti oz. kraj, kjer bi zlo in smrt imela zadnjo besedo. V vsak grob lahko posije luč, pa če se zdi še tako brezupno. Francoski škof in duhovni pisatelj Charles-Louis Gay pravi lepo: »Je bil tisti Jezusov grob morda kraj smrti? Vsak grob je kraj smrti. V resnici pa, zaradi vere, ki je prava luč, ali je tisti grob skrival v sebi življenje ali smrt? Bilo je to življenje, tiho življenje, če hočemo, življenje, ki je bilo skrito in kot vsejano, čakajoč pravi trenutek, da se odpre in se razodene svetu, in vendar je šlo prav za življenje, in to kakšno življenje! Bilo je to vzvišeno, polno, kraljevsko življenje, ki je imelo oblast nad sabo, ki se je, potem ko je to svobodno želelo, skrilo za tri dni, da bi kmalu vzniknilo na plano ter preplavilo počasi vse, ker je močnejše od časa, širša od vesolja in globlja od pekla. Da, vse to, kar je umrlo v tebi, o moj Bog, je bolj živo od vsega ostalega, kar živi na nebu in na zemlji. Pšenično zrno spet vzcveti v klas – ne postane le en klas, temveč neskončna žetev, ki napolnjuje zemljo, obstane vse do zadnjega dne in božansko hrani našo borno človeškost. Vse življenje Cerkve, vse do konca sveta, vse nadnaravno življenje, podarjeno ustvarjenim bitjem, izvira iz tiste izdolbene skale, kjer je tvoje telo počivalo tri dni…«

Bratje in sestre, ne recimo tudi mi, da je vse zaman, da je vse zastonj. Nobena zahvala, nobena prošnja, nobena tožba, nobena solza niso zastonj! Ni zastonj nobena naša, še tako majhna molitvica, ni zastonj priti v domačo Cerkev. Tu namreč najdemo tistega, ki je sicer drobna lučka, a edini lahko razsvetli naše grobove, vse naše temine. Če najde le majhno špranjo, bo to naredila. Kot smo pa videli, ima ta lučka tudi to lastnost, da se veča in širi, dokler nas v notranjosti ne popolnoma razsvetli. Kot rečeno, verjamem, da si te luči želimo, zato ji odprimo vrata svojega srca. Svetloba slavno vstalega Kristusa naj razsvetli temino naših grobov! Blagoslovljeno Veliko noč! Kristus je vstal, resnično je vstal! Aleluja! 

nedelja, 3. april 2022

Iz tišine

Ob znanem evangeljskem odlomku o prešuštnici obhajamo tiho nedeljo. Prepoznati se moremo tako v grešnici, kot tudi v pismoukih in farizejih. Tisto: "Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen..." je še prelahko nalepiti vsakemu od nas kot specifikacijo, ker smo namreč grešniki prav vsi ljudje: "Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave" (Rim 3,22-23). Smo pa tudi vsi mi kot evangeljski pismouki in farizeji. Ne izkoristimo namreč priložnosti, da bi ostali tiho in se zamislili nad samimi sabo, temveč govorimo veliko in preveč - posebej o drugih. 

Zanimivo je tako opazovanje reakcije našega Gospoda, ki ostane lepo tiho. Oglasi se šele, a zelo na kratko, kar pa je dovolj, ko sogovorniki ne nehajo pritiskati vanj. Spet nam tiha nedelja ponudi tišino kot izredno pomembno, če ne ključno orodje, da bi lahko potem primerno uporabljali dar besede in govora. Prava beseda in pravi govor se morata namreč vselej roditi iz tišine in poslušanja. Pri nas ljudeh temu seveda večinoma ni tako, temveč velja prej tisto pravilo, da je treba govoriti in govoriti, kričati in kričati - nekaj bo že ostalo. Ostane res marsikaj, veliko pravzaprav. Vendar so to ruševine in prizadetost, kar pač ostane za našimi besedami in hrupom. 

Tako je na tem svetu, da se najboljše rodi iz miru in tišine. Ko govorimo o cerkvenih zadevah, se je iz tišine recimo rodila koralna glasba, ki je latinskemu bogoslužju lastna. Seveda pa tišine in miru danes ne maramo, ker nas praktično prisilita, da se ukvarjamo sami s sabo in s tistim, kar nas označuje. Vendar, kaj je krščanska vera brez tega? Kvečjemu neka ideja ali filozofija, kar so danes zagotovo postale ljubezen, usmiljenje, pravičnost... 

Vse skupaj smo popredmetili, zato pa GOVORIMO O - marsičem. Govorimo o ljubezni, usmiljenju in pravičnosti. Veliko tudi govorimo o ljudeh, zlasti drugih. V zvezi z ljudmi, je danes nekaj izredno modernega veliko govoriti o odnosih. Ko tako govorimo o razno-raznem, pomeni, da je vse to predmet našega opazovanja, torej tudi naši odnosi. Torej smo prav taki, kakršni so pismouki in farizeji v evangeliju, ki so govorili o ženi, o postavi, o Mojzesu in o Bogu. Kristjani smo velikokrat prav takšni.

Na drugi strani imamo Kristusa, ki GOVORI Z nekom - s pismouki in farizeji, s prešuštnico... Seveda pa veliko tudi govori z Bogom, da bi potem lahko ljudem tudi govoril o njem. V svoji prvi okrožnici nam je papež Benedikt XVI. lepo povedal naslednje: “Kristjanova vera ne izvira iz neke etične odločitve ali velike ideje, temveč iz srečanja z nekim dogodkom, z neko Osebo, ki daje njegovemu življenju novo obzorje, s tem pa tudi odločilno usmeritev.” (Benedikt XVI., Bog je ljubezen, 1). Tako vidimo, kako niso bistveni zares naši odnosi, ki so vselej le sredstva, temveč osebe, z veliko in malo začetnico. Kot je lepo dejal don Giussani, je bilo v preteklosti veliko osebnosti, o katerih se da marsikaj povedati, ni pa mogoče govoriti z njimi. Zelo žalostno bi bilo tako v tem pogledu, če bi tudi danes Bog, Jezus Kristus, pa tudi naši bližnji bili le osebnosti. Niso namreč najpomembnejši odnosi, temveč osebe - brez njih ni nobenega odnosa. Govoriti o nekom je lahko, govoriti z nekom je precej težje. Tudi zato, ker to zahteva tišino in poslušanje.

Zato smo povabljeni, še zlasti v tem drugem delu postnega časa, da bi znali malo več prisluhniti tišini in drugim, šele nato pa tudi k temu, da bi bolj umerjeno (torej s pravo mero in pretehtano) ubesedili, kar je treba. Tako bomo znali prav ceniti dar besede in govora, pa tudi dar oseb, ki so nam dane v življenju, z veliko in malo začetnico.

nedelja, 27. marec 2022

Usmiljeni Bog

Skozi celotno 15. poglavje Lukovega evangelija, ki ga najbolj poznamo po priliki o "izgubljenem sinu" se naš Gospod neizmerno trudi, da bi osredotočenost s človeka premaknil na Boga. Ne gre toliko za to, kakšni smo ljudje, ker smo takšni in drugačni, vsekakor pa ne samo takšni ali samo drugačni. Pomeni, da nihče od nas ni podoben samo tistemu izgubljenemu sinu, kakor po drugi strani tudi nihče izmed nas ni podoben samo starejšemu sinu. Vsak od nas je nekoliko mlajši in nekoliko starejši sin, nekateri se nagibamo bolj na eno, nekateri bolj na drugo stran, a to ni toliko važno. Morda smo preveč okuženi s tisto miselnostjo iz ameriških filmov, kjer so zadeve strogo ločene, in so na eni strani dobri (“good guys”), na drugi pa slabi ali zlobni (“bad guys”). Vendar pa to ne drži za nobenega človeka, v nobeni družbi in nikjer na svetu. Še tako dober človek je tudi v določeni meri slab, kakor po drugi strani tudi drži, da je še tako slab in zavožen človek v določeni meri tudi dober in ima možnost, da se vrne vse do zadnjega. Dejstvo pa je, da vsi ljudje, tisti boljši in tisti slabši potrebujemo odrešenje, da potrebujemo usmiljenega Boga, do katerega pa pridemo le po eni poti – po Jezusu Kristusu. 

Vsak dan mora vsak od nas priti do preproste ugotovitve, ki je ta, da je zaznamovan z grehom, da jetorej grešnik. Vsak grešnik pa potrebuje odpuščanje. Vendar pa ne potrebujemo tistega človeškega odpuščanja. Je sicer lepo, če si med seboj znamo odpuščati, če si za to v naših odnosih prizadevamo, a v končni fazi lahko človek preživi tudi brez tega človeškega odpuščanja. Lahko me tudi ves svet zaničuje, me sovraži, mi ne odpusti. Lahko me tudi vsi ljudje, ki se zberejo v nedeljo k maši, gledajo po strani. To ni toliko važno. Pravzaprav je tako, da nisem nič drugačen od drugih, če me zanima samo, kaj si o meni mislijo drugi ljudje. To me ne sme preveč zanimati, ker je predvsem važno, kakšen sem jaz pred Bogom. 

Mi smo pogosto tako zazrti samo v ta naš mali svet, v nek delček, da iz zavesti izgubimo celotno stvarnost. Tako za nas kristjane pogosto drži, da zelo omejeno in omejujoče pojmujemo Cerkev. Kako pogosto jo res pojmujemo kot skupnost pravičnih in svetih, ki se zbira skupaj, pozabimo pa na veliko večino, ki sicer sestavlja Cerkev. Če pogledamo najprej na to, koliko se nas ob nedeljah zbere pri sveti maši, je že na dlani ugotovitev, da je več tistih kristjanov, ki jih ob nedeljah ni pri sveti maši v domači cerkvi. Tudi oni so Cerkev in ne samo “mi, tukaj zbrani”. Pa tudi, če bi prišlo vse mesto k nedeljski maši, to ne bi bila vsa Cerkev, ker jo sestavljajo še vsi drugi bratje in sestre po veri, ki so razkropljeni po vsem svetu, vendar pa tudi to še ni celotna Cerkev, ampak le manjši del. To, o čemer smo do sedaj govorili, je le vidni del Cerkve, obstaja pa še nevidni del. Sestavljen je po eni strani iz “očiščujoče se Cerkve”, ki jo predstavljajo verne duše v vicah, po drugi strani pa tudi iz “zmagoslavne Cerkve”, ki jo predstavljajo vsi tisti, ki so v nebesih – angeli in svetniki. Prav s slednjimi se je v življenju zelo dobro primerjati, koliko jih kaj dosegamo, saj s posnemanjem svetnikov lahko pridemo tja, kjer oni že so – v nebesa. 

Če je naš pogled napačen, nismo nič kaj drugačni od obeh bratov iz prilike, ki sta bila, vsaj pred spreobrnjenjem (hočemo verjeti, da se je kasneje našel in spreobrnil tudi starejši sin), usmerjena predvsem v njun mali svet. To je tudi naša nevarnost. Potem se pa zgodi tisto, kar vidimo tudi v evangeliju – v ospredju sem samo jaz, jaz in spet jaz. V ospredju pa mora biti Gospod. Samo tako lahko imam pravi pogled na življenje in samo tako bo moj pogled zelo širok. Posledica bo to, da se bom znal veseliti tudi drugih ljudi, če se bodo vrnili nazaj, pred tem pa mi seveda ne bo vseeno, če so zablodili in se izgubili, kakor mi tudi ne bo vseeno, če bodo v kakršnikoli stiski.

nedelja, 20. marec 2022

Smrt in potem

Misel na 3. postno nedeljo

Dogodek iz "črne kronike", ki mu Gospod doda še enega, je zelo podoben vsemu, kar lahko tudi danes najdemo v naših medijih, kjer se je tudi smrt "spektakulariziralo", da je torej postala spektakel. Nad Herodovo veliko obredno skrunitvijo pa so bili ljudje upravičeno ogorčeni in škandalizirani, kakor so tudi danes nad številnimi obrednimi skrunitvami, pa tudi nad spektakularizacijo obredov samih, v katerih so duhovnik in sodelavci avtorji spektakla, osrednji osebi, ki pa sta Kristus in njegova Cerkev, sta postavljena vsaj na stranski tir, če že nista povsem izginila iz obredov. Vendar pa velja tudi danes, kar je veljalo takrat, da nas hoče naš Gospod peljati še onkraj tega, da bi se spopadli z vprašanji, ki so vzrok temu. Skratka - takšno obnašanje ima svoj duhovni vzrok. Če se ne reši temeljnih vzrokov ali temeljnega vzroka, se bo zadeva nadaljevala ali celo poslabšala. Da bi se z vprašanjem vere v posmrtno življenje spopadli, se je potrebno spopasti z vprašanjem človekovih poslednjih reči, ki so v postu še kako na meniju, posebej je tu vprašanje smrti, pa tudi sodbe.

Kakor v evangeliju, tudi danes smrt v kroniki ni moja, ampak je nekoga drugega in je oddaljena, pa se z njo ne preveč ukvarjam. Vajeni smo sicer, da smrt »vidimo«, pa ne le v filmih, kolikor bolj v črni kroniki, ki zavzema čedalje več prostora po časopisih, televizijskih dnevnikih in drugod v medijih, sploh če kažejo podobe neke vojne, pa če so te prave ali ne. Ta črna kronika nas je kar nekako navadila, da se srečamo s surovostjo smrti in danes lahko smrt vidimo celo v neposrednem prenosu. Vsekakor pa gre za »tisto« smrt, morda gre od nas »tista« znana osebnost, »tista« oseba, morda celo otrok, ki pa ga sploh osebno nikdar nismo ne srečali ne poznali. Znajdemo se pred prav paradoksalno situacijo – po eni strani je smrt neki tabu, kot smo zgoraj dejali, nekaj zoprnega in motečega, po drugi strani pa je, zlasti prek TV in interneta postala neke vrste šov in spektakel, pred katerim se – čeprav to težko priznamo – vendarle radi ustavimo. Nekako si želimo krvi, smo je željni in žejni.

Smokvino drevo nam govori tudi to, da bo treba nekega dne položiti račun in Očetu prinesti sadove našega zemeljskega življenja. V tem oziru utegne biti šok terapija tudi uspešna. Takšne šok terapije smo deležni ob obisku nekaterih naših pokopališč. Napis na prvačkem te npr. ne more pustiti ravnodušnega: "Mir. Tudi ti boš umrl." (V Vipavi piše: "Umrl boš."). Ni torej pomembno le, kako se obnašamo na pokopališču, na kar se nanaša tisti naš napis, ampak tudi v življenju nasploh. Če imamo dejstvo, da bomo umrli, pred sabo, bomo morda na zemeljsko življenje začeli gledati drugače. Še bolj nas morda strese smrt nekoga, ki smo ga poznali ali, kar je še močnejša zadeva, s to osebo preživeli del življenja. Telo umrlega za nas postane simbolični kraj vezi, zgodb, smisla, radosti, neskončnih spominov, ki so sedaj prišli na konec in nimajo možnosti vrnitve. Smrt drugega začne naenkrat postajati tudi »moja« smrt, nekaj osebnega.

Morda se začnejo sprožati vprašanja in strahove, ki nazadnje privedejo do tistih: »Kdaj pa bo prišla moja ura? Kakšna bo moja smrt? Bom trpel in povzročal bolečino tudi svojim dragim? Kdo bo ob meni, če bom potreboval pomoč?« Predvsem pa: »Kaj bo ostalo od mene in vsega tistega, kar sem naredil do zdaj in še delam?«

Ne glede na vse življenjske težave in ovire, nihče od nas ne bi rad umrl, četudi kdo tako kdaj reče. Navezani smo na tisto, kar imamo tu na zemlji, pa tu ne govorimo o neki slabi navezanosti, ker bi bili neki uživači, bogataši in pogoltneži, ampak gre predvsem za to, da delamo in živimo v dobri veri, se trudimo in si želimo in bi radi bili prepričani, da se bo vse to ohranilo tudi takrat, ko nas na zemlji več ne bo. Skratka, želimo, da bi ostali neki sadovi. V evangeliju beremo, da to tudi Bog želi za vsakega od nas. Zato nas Jezus opozarja na smrt in zato nas poziva k spreobrnjenju. 

Spreobrnjenje je tu mišljeno v obeh jezikovnih pomenih - hebrejskem in grškem. Hebrejski shub' pomeni vrnitev k začetkom, k izviru, h koreninam. K temu nas kliče tudi postni čas. Poklicani smo, da uredimo zadeve v svojem življenju, svoje odnose. Najprej moramo utrditi razrahljani in načeti odnos z Bogom, potem pa tudi z ljudmi, ki so nam najbližji in s katerimi preživimo največji del življenja. To je ena od poti do roditve sadov. Druga je tista pot, ki jo narekuje grški izraz za spreobrnjenje, metánoia. Dobesedno pomeni "iti preko". Preko česa moramo iti? Prek zla, tragičnosti in smrti. 

To ne pomeni, da jih izbrišemo z našega obzorja, temveč, da jih vzamemo kot nekaj, iz česar lahko izhajamo. Nekaj, iz česar se lahko kaj naučimo. Niso bili krivi za takšno usodo tisti Galilejci, niti tisti Jeruzalemčani, na katere se je zrušil stolp, kakor nihče od nas ni kriv, da bo umrl. To je pač dejstvo, ki ga moramo vzeti v zakup. Nima smisla, kakor smo imeli že priložnost reči na 1. postno nedeljo, spraševati se, zakaj zlo in smrt. Nima smisla niti, spraševati se, kdo je kriv. Vprašajmo se raje: "Kaj lahko iz tega potegnem zase in za svoje življenje?" Morda me to spodbudi k temu, da bom svoje in drugih življenje bolj cenil. Bog želi, kakor si želimo tudi mi sami, ne da bi bili pogubljeni, temveč, da bi v polnosti zaživeli na vseh ravneh - fizični, duševni in duhovni, pa tudi v vseh vrstah odnosov - do Boga, bližnjega in sebe. Tako gre razumeti tisti Božji poziv: "Nočem smrti grešnika, ampak, da se spreobrne in zaživi."

nedelja, 13. marec 2022

Vzpon k pravi lepoti

Misel na 2. postno nedeljo

Ker se reče vzponu askeza, je postni čas čas vzpona na goro. Narediti moramo torej »podvig«, kakor poznamo besedo v slovanskih jezikih. Gora podviga je Jeruzalem, vendar je za sv. Luka to nebeški, ne zemeljski Jeruzalem. Naš vzpon je torej v nebesa. Jezus zato trem izbranim učencem vnaprej pokaže, sicer le za trenutek, a vendarle, kako bo, ko dosežejo cilj zemeljskega romanja. Ker je to dosežek največje možne lepote za nas, ki je v Bogu, ključni stavek vzklik apostola Petra: »Učenik, kako lepo je za nas biti tukaj!« Grška beseda za dobro in lepo je namreč lahko ena in ista, dosežemo pa tako najvišje dobro, kot tudi, kot smo rekli, najvišjo lepoto. Ker imamo te presežne dobrine, ki človeka presegajo, natančneje so to: eno, resnično, dobro in lepo, jim pravimo presežnosti.

Tako se postavlja vprašanje, kakšno in katero lepoto in dobroto si ljudje izbiramo, saj glede na ta izbortudi živimo. Gospod nam pravi, da kjer je naš zaklad, tam bo tudi naše srce, tako da je vprašanje dobrega in lepega še kako na mestu. Lahko se seveda vprašamo, kaj je za nas lepo, kot se ljudje radi sprašujemo. Vedno kot neki fenomen, tako da je vedno vprašalnica: »Kaj?« čeprav bi se morali vprašati po: »Kdo?« - pri dobroti/lepoti bi bilo ključno takšno vprašanje, ker ljudje pogosto ostajamo tudi tu pri »kaj«. Naš trud ne gre naprej, da bi prišli do: »Kdo?«, ostanemo na zunanjih lastnostih, kjer niti ni nujno, da gledamo samo na zunanjost človeka ali osebe, za katero trdimo, da je lepa. Pustili smo se zapeljati estetiki, kakor to narobe označujemo, ampak estetika ne pomeni pozunanjenosti v smislu samo tistega, kar se vidi, temveč v smislu samo subjektivne čutne in čustvene presoje. Torej je nekdo zame lep, ker se mi tako ZDI, glede na moje čute in čustva. Nekdo je lep, ker jaz tako vidim in čutim!

Ta težava je dandanes še toliko bolj na mestu, ko se pustimo voditi samo svojim čustvom v poročanju medijev, zato pa so potem naše presoje v veliki meri zmotne. V času vojne, ki se nekje odvija, se da ven določene prizore in fotografije, ki takoj prevzamejo naša čustva, pa nismo zmožni bolj razumske ali racionalne presoje. Podobno se tako motimo tudi splošno v življenju. Kolikokrat se tudi motimo, varamo, ker ne iščemo neke višje lepote, ki je notranja, duhovna, ampak iščemo samo zadovoljitev svojih čutov in čustev. Ker smo pa dejali, da je grška beseda za dobro in lepo ena, se morata zadevi skladati, da pridemo do lepe osebe, takšne, ki ne bo zadovoljevala le naših čutov in čustev, temveč je precej več od tega. Kakor torej v tem primeru pregorela žarnica ali skrhan nož ali znotraj preperel tram niso lepi, ker niso v prvi vrsti dobri, tako velja tudi za vsakega človeka. Ne more biti človek lep, če ni dober, ne more biti telesno, čustveno in še kako dober, če ni to tudi v duši, če ni torej lep in dober tudi v duhovnem smislu.

Podobno je, ko se sprašujemo o nebesih, za katera smo dejali, da so naš cilj. Sprašujemo se po tem, kaj so nebesa, namesto da bi se vprašali, po tem, kdo so nebesa. To delamo tudi zato, ker se sprašujemo, kaj je življenje, kaj je naše življenje, ne pa tudi kdo je naše življenje. Vse skupaj mi namreč nič ne koristi, če je življenje samo nekaj, ne pa nekdo. Življenje so namreč pravzaprav osebe, ki ga sestavljajo. Za kristjana je tako najprej Oseba z veliko začetnico, Troedini Bog, z Marijo, angeli in svetniki, potem pa vsi tisti, ki nam jih je Bog v življenju dal. V tem življenju so te osebe takšne in drugačne, dobre in slabe, v nebesih same lepe osebe. Nebesa so torej kraj samo lepih oseb. Če nam je lepo v dobri družbi, potem je v nebesih ta družba najboljša in nam bo tam neprimerno lepše! Podobno pomeni pekel slaba in sovražna družba, zato je tam neprimerno slabše kot v najslabši možni zemeljski družbi. Na oni strani je torej bodisi absolutno dobro bodisi absolutno zlo.

Če pa želimo priti v nebesa, je potreben vzpon na goro, potreben je podvig. Zato Mojzes in Elija, ki sta pred Jezusom ta podvig naredila v polni meri, kolikor je mogoče človeku. Jezus je govoril z njima o tem, kar mora dopolniti v Jeruzalemu. Vsak od nas mora iti skozi ta zemeljski Jeruzalem, skozi preizkušnje, trpljenje in nazadnje smrt, da doseže nebeški Jeruzalem, ki nam ga Luka postavi kot cilj. Cilj je torej očistiti svoje življenje, če pa je slednje v osebah, ki ga sestavljajo, moramo očistiti našo ljubezen. Brez žrtve in odpovedi, ni ljubezni – prava ljubezen je požrtvovalna. Razgnati moramo torej oblake z obzorja naše duše, da bomo res Božja podoba in bomo ljudem sijali kot sonce.

nedelja, 6. marec 2022

Naše skušnjave

Misel na 1. postno nedeljo

Postni čas je dragoceni dar od Boga, ki nam pomaga naše življenje bolje uravnati na naš cilj, ki mu lahko rečemo tudi "svoboda Božjih otrok", kakor je rečeno tudi pri svetem krstu, ko smo vprašani, če se odpovemo grehu, da bi živeli v tej svobodi. Kot pa izvemo v današnji Božji besedi, ta pot do svobode nikakor ni lahka, temveč gre za neprestan boj z zlom, s skušnjavami, kakor tudi z lastnimi predstavami in ponosom. Gre, kakor bomo videli za neprestano poglabljanje, raziskovanje in potrjevanje lastne identitete, torej tistega, kar smo vse od prvega dne življenja, pa tudi tistega, kar smo postali pri krstu. Veliko je namreč takšnih in drugačnih sil, ki bi nas rade prepričale, da tisto, kar smo, ni tisto pravo, ali vsaj ni še tisto pravo. Te sile nam govorijo, da bi lahko bili tudi kaj drugega, da bi lahko dosegli kaj drugega. Te sile nam govorijo, da bomo le tako srečni in izpolnjeni, če ne bomo poslušali zastarelih in oguljenih fraz, ki nam govorijo, kdo da smo, ki nam govorijo, da imamo nad sabo Gospoda, ki nam govorijo tudi, da obstajata zlo in greh, da obstajata hudič in pekel. 

Te sile so skušnjave, ki nam jih hudič tako ali drugače predlaga tudi nam danes, pa ne le kristjanom, temveč vsakemu človeku, je pa res, da smo kristjani pri krstu dobili močno orožje za boj proti tem skušnjavam, saj smo, kakor nam lepo pove veroizpoved prejeli: "En krst v odpuščanje grehov." Za nas ljudi velja, da so skušnjave dvojne vrste - zunanje in notranje. Kristus, kot pravi Bog seveda ni imel notranjih skušnjav, temveč le zunanje, kakor nam poroča tudi evangelij, saj ni bil grešen. Ljudje smo pa, za razliko od njega, zaznamovani z grehom in smo grešni. Tarejo nas zato tudi notranje skušnjave, ne le zunanje. Boj med dobrim in zlom torej ne poteka samo zunaj nas, temveč tudi v nas, v vsakem od nas. Bog in Satan se ne bojujeta med sabo le za svet, temveč tudi za vsakega človeka posebej, kjer velja opozoriti na to, da je hudič tisti, ki je glasnejši in bolj kričav ter hrupen, Bog pa tisti, ki govori tiše in nežneje. 

Skušnjave nam po drugi strani govorijo ne samo o notranjem boju, v smislu samo bojev naši duši, v naši notranjosti, kakor je recimo menil sv. Ciprijan, da je šlo, ko je komentiral ta odlomek, temveč o tem, da je hudič tiste vrste premetenec, ki nas skuša čisto zunanje, v smislu naših čustev, čutov, želja in podobnega pretentati, da bi šli po napačni poti oz. se sploh ne bi spustili na raven naše duše, se s tem sploh ne bi ukvarjali. Želi, da ljudje današnjega časa vse svoje moči usmerijo v svoje želje, ne da bi mislili na svoje dejanske potrebe, ki se navadno ne skladajo z našimi človeškimi željami. V vsem navalu reklam, podob in drugega je namreč zelo težko preusmeriti svoje razmišljanje k temu, kar nam je v življenju, tako ali drugače, torej duhovno in stvarno, resnično potrebno, in ali se naše želje, po drugi strani, skladajo z našimi potrebami. Kaj res potrebujemo, nam je Bog dal v našo notranjost, a se je treba potruditi. 

Skušnjave, proti katerim se borimo, so nekako trojne vrste. Najprej se borimo proti temu, da bi nam gospodovali samo telesni čuti in čustva. Po eni strani se moramo tu boriti tako, da uporabljamo dar razuma, ki nam je bil milostno naklonjen, po drugi strani s poglobitvijo svojega duhovnega življenja, saj: "Človek ne živi le živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust." Druga skušnjava, proti kateri se je treba boriti je tista, po kateri mislimo, kako smo sami sposobni vse narediti, kako bomo sami za vse poskrbeli, kako sami že vemo in znamo in ne potrebujemo nikogar, ki bi nam govoril, kaj je treba. Bog in vsaka avtoriteta je naš tekmec, vse kar rečejo, nas ovira, nam krati svobodo in naše pravice. Zdravilo je poglabljanje v nauk evangelija, kjer je kot "evangelij" mišljena celotna Nova zaveza, potem pa tudi poglabljanje v nauk Cerkve in trud, da bi ta nauk udejanjili v svojem življenju. Ubogljivost ni le stvar otrok, ampak tudi odraslih. Sicer pa nam Jezus pravi: "Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo" (Mt 18,3). Ubogljivost, ki vsebuje tudi besedo "ubog" - postati ubog in ponižen. V tej smeri se velja truditi. Tretja skušnjava je skušnjava proti prvi Božji zapovedi, ko služimo mnogim lažnim bogovom, ne pa edinemu in pravemu Bogu, misleč, da bomo z močjo, oblastjo, denarjem in podobnimi zadevami dosegli srečo in svobodo. Gospod pravi: "Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo" (Mt 6,33). Ne živimo le za ta svet, ampak tudi za večnost, večno srečo in pravo svobodo pa nam lahko nakloni le Gospod.

nedelja, 27. februar 2022

Kateremu duhu bomo sledili?

Misel na 8. nedeljo med letom

Zadnjo nedeljo pred začetkom postnega časa imamo priložnost razmišljati o nečem, kar je kristjanu zelo potrebno, in sicer to, da se uči in pouči. Vlada zelo velika verska ignoranca, če pa je le-ta prostovoljna, oz. če gre za neko malomarnost ali brezbrižnost, je stvar celo grešna. Gre za greh proti prvi Božji zapovedi. Tako se potem dogaja, da tudi kristjani zapademo razmišljanju in kategorijam tega sveta, zapademo logiki tega sveta. Na življenje in svet tako ne gledamo skozi oči vere, ampak tako, kakor svet gleda na vse to. Sliko si tako ustvarjamo iz prevladujočih medijev, ali tudi iz tega, kar smo dobili v šoli, ne gledamo pa na zadeve katoliško. Dobimo neke vrste diktaturo mnenj, kjer pa imamo v resnici tisto, o čemer je govoril tudi novi blaženi, Karel Acutis, da po svetu hodi ogromno število kopij, v resnici pa je vsak od nas izvirnik, original. Kdor gleda na življenje in svet tako, kakor gledajo praktično vsi okrog nas, je v resnici slepec, pogosto pa bi potem radi vodili še druge slepce. 

Ker noben nima tistih oči vere, ki vidijo onkraj podobe tega sveta, ki je vendarle krhka in minljiva, kakor nam pravi sv. Pavel. Mi si moramo čim bolj pridobiti večnostni pogled. Imeti moramo pred seboj večni, nadnaravni cilj. Sicer se bomo še naprej opotekali in spotikali v temi. Res je tako pomembno, kar nam pravi naš Gospod, da govorijo naša usta iz preobilja srca. Če je tako v našem srcu tisto, kar ponuja svet, bomo naprej propagirali ali ponujali to, če pa odpremo srca Božji milosti, bo to tisto, kar bomo nesli naprej svetu. Če je posvečujoča milost Božje življenje samo, potem bomo to nosili svetu, sicer pa bomo, kakor pravi psalmist, podobni živini, ki pogine, pa bomo tak pogled na življenje tudi nosili svetu. Pa povejmo še nekaj – življenje je v vsakem primeru duhovno, le da je vprašanje, za katerega duha gre. Lahko je to duh tega sveta – vemo, kdo je njegov gospodar, lahko pa je Božji Duh. Odločitev je naša. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 20. februar 2022

Prizadevanje za milost

Misel na 7. nedeljo med letom

Naš Gospod nam predstavi novo mišljenje, ki ni več človeško, temveč Božje. Ljudje se namreč med seboj doživljamo drugače, kot pa je to bilo zamišljeno od začetka, saj v svoji padli naravi bolj sledimo Kajnovi liniji, kot pa Abelovi. Med sabo se tako imamo za tekmece, zato pa tudi nekatere pojmujemo kot bližnje,  druge pa ne. Pridemo celo tako daleč, da si naredimo iz ljudi sovražnike, seveda najprej v svojih glavah, čeprav je v resnici edini sovražnik le nekdo s svojimi pajdaši – hudič, posledično pa greh. Potem se ljudje precej ukvarjamo z drugimi ljudmi, ker smo zgrešili sovražnika. Niti s hudičem bi se ne smeli toliko ukvarjati, kolikor bi se precej bolj morali z grehom. S svojim, seveda. Hudič in hudobni duhovi namreč niso tako oprijemljivi, so, nasprotno, zelo izmuzljivi, greh pa je zelo konkreten, tako konkreten, da šteje za snov pri zakramentu svete pokore, pri spovedi. 

Kakor izpovedujemo pri sveti maši, grešimo v mislih, besedah in dejanju, kjer seveda tudi marsikaj dobrega opustimo. Ker se potemtakem ne ukvarjamo s svojimi grehi in se jih ne skušamo znebiti tam, kjer je to edinole mogoče, se posledično kaj prida ne ukvarjamo z Bogom, veliko pa se ukvarjamo z drugimi. Tudi v smislu, da se z njimi primerjamo, a bomo o tem razmišljali pri priliki o farizeju in cestninarju, ki jo tu le omenimo. 

Pridemo do tega, da je prava ljubezen požrtvovalna in da je žrtev tudi delati dobro. Da se je treba odpovedati za dobro sebi in svojemu. Če hočemo zares ljubiti, se moramo upodobiti po našem ranjenem in križanem ter prebodenem Gospodu. Apostol Peter nam pove, da smo bili odrešeni po njegovih ranah, iz njegove prebodene strani pa so prišli zakramenti kot sredstva milosti. Za to milost, to Božjo poživljajočo moč, ki je samo Božje večno življenje, si moramo prizadevati. Da bi pa to dosegli, moramo delati za Božje mesto, kakor pravi sv. Avguštin, ne za človeško. Da pride k nam Božje kraljestvo. V Božjem mestu vlada ljubezen do bližnjega, vse do tega, da se nekdo ugasne sebe, v človeškem mestu pa ljubezen do sebe v tolikšni meri, da ugasne bližnji. Ko ugasne Bog, ugasne tudi bližnji. Potem postane tekmec in sovražnik oz. celo, kakor je dejal Sartre, pekel. Starec Silvan Svetogorski pa je govoril: »Tvoj brat je tvoje življenje.«. Razlika v mišljenju ali logiki je očitna. Če torej ne ljubimo po pravi logiki, nam ne bo naklonjena nikakršna milost (izvirnik govori o milosti, ne o opravičenju), sicer pa se bomo upodabljali po njej, ki je prenapolnjena z milostjo.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 6. februar 2022

Uspeh le z Gospodom

Misel na 5. nedeljo med letom

Na vrsti je poklic apostolov, ki pa kaže na poklic za hojo za Gospodom prav vsakega od nas. Vsak od nas je poklican za Kristusom na sebi primeren način, zato nam sv. Krizostom pove, da so pač Modri bili poklicani z zvezdo, medtem ko so prvi apostoli, ki so bili ribiči, bili poklicani s pomočjo ribolova. Prav res je, kakor pravi Pavel Timoteju, da je treba oznanjati in vztrajati v vsaki okoliščini, ker Bog tako dela. Zanj ni pomembno, v kakšnih okoliščinah se nekdo nahaja, ampak vsakršne okoliščine izkoristi za svoj klic človeku. 

Torej moremo in moramo tudi mi izkoristiti prav vsako priložnost za oznanilo. Moramo pa se zavedati, da nič v življenju ne bomo zmogli sami, pa če stvari še tako obvladamo, če se nanje še tako spoznamo. Peter in druščina so bili vendarle mojstri svojega poklica, pa so morali ugotoviti, da včasih niti to ne zadostuje. Bog je tisti, ki zagotavlja dober ulov, kar lahko prenesemo na vsa področja življenja. 

Vendar pa je nekaj ta služba, s katero si človek služi kruh, ki pa je podrejena službi hoje za Kristusom in pridobivanja ljudi zanj. Ta drugačni lov je še težji in je praktično nemogoč brez Božje pomoči, torej brez Božje milosti. Razmišljanje delamo na god sv. Janeza Boska, ki je bil mojster pridobivanja duš za Gospoda. In res je to počel v takšnih in drugačnih okoliščinah, a počel je to vztrajno in neutrudno. Na srce pa je svojim fantom polagal, kako morajo najprej oni sami pridobiti Božjo posvečujočo milost in se upirati grehu, sicer ne bodo uspešni. Tako velja tudi za vsakega od nas, da se moramo v vsem svojem delu in naporu obračati k Gospodu, ker so brez njega naše mreže prazne. 

Glede sv. Boska pa še prigoda iz življenja. V letih 1853 in 1854 je razsajala epidemija kolere v Torinu. Don Bosko je svojim fantom dejal, da se jim ne bo nič zgodilo, če ga bodo ubogali. Ukazal jim je, da morajo biti v Božji milosti s pomočjo pogoste spovedi in dnevne maše ter obhajila, pa da morajo nositi svetinjico Matere Božje, ki jim jo je blagoslovil in dal. Šele kot takšni so mogli pomagati don Bosku v skrbi za okužene bolnike v dveh improviziranih bolnicah. Ko bi mi danes imeli vsaj delček te zavesti, bi se položaj že zdavnaj izboljšal, ker bi verniki oblegali spovednike in cerkve, hkrati pa bi oblegali nebo s svojimi molitvami.

Objavljeno v tedniku Novi glas 


nedelja, 30. januar 2022

Moje misli niso vaše misli

Misel na 4. nedeljo med letom

Nadaljuje se pripoved iz nazareške shodnice, katere prvi del smo slišali prejšnjo nedeljo. Nad Jezusovimi besedami so bili sprva začudeni, a jim ni kaj dosti pomagalo slišati teh „besed milosti“ iz Jezusovih ust, od njega so pričakovali nekaj več, da bi vanj verjeli, od njega so pričakovali tiste čudeže, ki jih je že naredil drugod. Njihova pozornost je torej bila usmerjena na čudeže, ne na Boga, na katerega pa želi Jezus usmeriti pozornost. 

Ali jim nismo tudi mi podobni? Tudi mi čakamo, da bi najprej nekaj dobili z neba, nekaj otipljivega, da bi lahko verjeli. Kakor Nazarečani, tudi mi pričakujemo prikazovanja, ozdravitve in čudeže vseh vrst. Kot da bi hoteli Jezusu reči: daj nam kruha in čudežev, pa bomo na tvoji strani, pomnoži kruh, pa te postavimo za kralja (Jn 6,15). Gospod sam je imel skušnjavo čudežev, ko mu je hudič predlagal v puščavi, naj se vrže v prepad, pa bi ga angeli prestregli. Vendar pa Jezus ve, da se s kruhom in čudeži ljudi ne da osvoboditi, ampak se jih lahko le polastimo. 

Bog pa si nikogar ne prilašča, tudi se ne vsiljuje, ampak se ponudi, predlaga. Ve, da človek ne mara tistih, ki se vsiljujejo – take ljudje morda tudi ubogajo, jih pa ne marajo, Bog pa od svojih otrok želi predvsem to, da bi ga ljubili. Pravi, da ne bo delal čudežev na tistem mestu, četudi je to njegov domači kraj, saj jih je naredil že v Kafarnaumu, Betsajdi... svet je poln čudežev, pa vendar jih ni nikoli dovolj, samo zaradi njih nihče ne veruje – ko Jezus obudi npr. Lazarja, farizeji ne sklenejo, da mu bodo sledili, ampak da ga bodo ubili. 

Ključni preobrat v pripovedi o dogajanju v nazareški shodnici je v vprašanju: „Ali ni to Jožefov sin?“ Da je Božji poslanec izreden mož, nadpovprečen človek, to ni težko sprejeti, da pa bi se prerokba uresničila v hiši nekega tesarja, nad nekom, ki ni nič posebnega, ki ima prav tako žuljave roke kakor vsi delavci, ki ima bolj ali manj enake probleme kot jih imajo sami, povrh še iz tiste tako čudne družine, to pa ne, ni mogoče. Vendar pa Duh veje, kjer hoče in Bog nam govori po mnogih ljudeh, predvsem pa po tistih, ki jih je on izbral in ne mi.

Božja logika je zelo drugačna od naše človeške logike in Božji sin ni prišel prinašat prijetnih besed, takih, ki bi prijale ušesom tega sveta, ki bi podpirale logiko tega sveta, ampak je prinesel meč in razdor, prišel je, da bi se mu nasprotovalo. Bog ne želi, da bi sledili svetu, ampak njemu! 

Tako svet, vajen, prosto po sv. Pavlu, "čehljanja ušes", torej prijetnih in ugodnih besed ter dejanj, ki prijajo in ugajajo, niti danes ne sprejema Gospodovih besed ter katoliškega nauka. Radi bi neko svojo vero, vero, ki je časom primerna, v smislu, da je moderna. Ta svet zato želi ubiti Gospoda, ki jim govori drugačne besede. Ubiti hoče Božjo besedo, da bi na njeno mesto postavil človeško, posvetno. Ker pa hoče ubiti Boga, ubija tudi človeka - dela samomor. Gospod pa se ne pusti ujeti v zanke tega sveta, ampak gre svojo pot, ne da bi ga ta svet mogel zadržati ali prijeti. Še vedno kliče svetu: "Moja pota niso vaša pota!" in "Iščite me, dokler se dajem najti!" Kakor je toliko stoletij prej klical po ustih preroka Izaija.

nedelja, 23. januar 2022

Duh nad nami

Misel na 3. nedeljo med letom

Evangelist Luka veliko govori o Svetem Duhu, ki bdi nad Gospodom Jezusom, seveda pa se razume, da je skrivnostno hkrati navzoč tudi Oče, pa četudi glasno nastopi samo pri dogodku krsta v Jordanu. Je pa to dejstvo Gospodovega Duha, ki bdi, tudi dejstvo vsakega kristjana, ki je bil maziljen, še posebej, če je bil z oljem Sv. Duha potrjen še pri birmi, ne samo pri krstu. Vsekakor bdi nad nami in nam trosi Božjo pomagajočo milost, da bi mogli dobro misliti, govoriti in delati, pa da bi se mogli spreobrniti in se pri spovedi očistiti za prejem posvečujoče milosti, Božjega življenja. 

Nihče od nas pa ni sam, saj Božji Duh bdi nad njim, kakor mati koklja bdi nad svojimi jajci, da bi se iz njih izvalilo novo življenje. Tako se namreč tam v začetku izrazi Sveto pismo, kakor nam pove biblicist don Fabio Rosini. Dejstvo je torej, da smo s krizmo, ki je olje Svetega Duha, bili maziljeni, a je hkrati resnično tudi dejstvo, da se ta Duh nikomur ne vsiljuje pri tem svojem blagodejnem bdenju. Potrpežljivo čaka na naše sodelovanje. Svoje darove je že prinesel in dal, na nas pa je, da z njimi sodelujemo, da jih uporabimo, da bi potemtakem, po besedah sv. Pavla, obrodili duhovne sadove. Podobno ubogi materi, ki čaka svojega izgubljenega sina, da se vrne. Ne vsiljuje, samo potrpežljivo čaka. Tako je z našim Bogom. 

Mi bi se tega dejstva stalne duhovne navzočnosti morali precej bolj zavedati, pa bi nam veliko več pomenila potem še resnična navzočnost pri svetih zakramentih, še posebej pri sveti maši. Pa precej pogosteje bi izkoristili priložnost očiščenja v kopeli prerojenja drugega krsta pri spovedi. Vendar pa mi veliko raje hodimo po svetu tako, kakor da bi bili osamljene sirote, čeprav je resničnost ravno obratna. A mi sami že vemo, kako je res, ne pa Bog. Spreobrnjenje se začne pri tej osvoboditvi napuha in zavedanju, da je Gospodov Duh vedno nad nami, ker nas je mazilil. Smo podobe Kristusa-Maziljenca in nosimo njegovo ime. Zavedajmo se tega. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 16. januar 2022

Kristus, prinašalec vina

Misel na 2. nedeljo med letom

Tradicionalno sledi prazniku Gospodovega krsta dogodek v Kani Galilejski. Kako močno sporočilo za današnji čas, ki nima več tako v čislih ne zakona kot takega, kakor tudi ne družine. Pomeni, da če želita resnično živeti iz svetega krsta, biti prava kristjana, morata moški in ženska postati mož in žena. Udejanjiti je torej potrebno tisto, kar je v možnosti že položeno v zibko, da namreč moški postane mož in ženska postane žena. 

Naravna pot je po svetem zakonu, nadnaravna pot pa je posvečeno življenje. Pravzaprav pa je tudi v zakonu precej pomembnejše duhovno očetovstvo in materinstvo. Zgolj biološko posredovanje življenja otrokom je namreč premalo. Osrednja tema evangeljskega odlomka je zato Božja milost, ki daje nadnaravno, Božje življenje. Osnova seveda je narava, ki jo predstavlja voda, za več pa je potrebna Božja milost, ki vodo popelje na višjo raven, ko jo spremeni v vino. To delajo v nas sveti zakramenti – vodo spreminjajo v vino. To pomeni, da so sredstva Božjega nadnaravnega življenja, Božje milosti. 

Gospod se kaže kot ponižni služabnik, ko se udeleži ponižno in pravzaprav v senci svoje Matere svatbe v Kani Galilejski. Bil je namreč povabljen kot sin svoje matere (sv. Krizostom). Tisti, ki je torej postavil zakon od začetka, v edinosti z Očetom in Sv. Duhom, je počastil to poroko s svojo navzočnostjo (sv. Avguštin). Kristus torej naravni zakon, ki je poroka med moškim in žensko, popelje na višjo raven, na nadnaravno raven, pa tako postavi poroko kot zakrament. Po novi zavezi, ki bo v njegovi predragoceni Krvi sklenjena na križu, bo poroka med dvema krščenima postala zakrament, torej sredstvo Božje milosti za to novo družino. Za posvečujočo milost bo sicer potrebno vselej prejeti drugi krst po zakramentu svete pokore, je pa potrebno poudariti, da prinaša zakrament svetega zakona tudi svoj velik delež zakramentalne milosti. Zato ni vseeno, če sta dva poročena, ali nista. Primarno pomeni to povabilo Gospoda Jezusa, da mora, da je res v polnosti zakon, da je torej sveti zakon, biti on navzoč – potrebno je torej skleniti cerkveno poroko. 

Je pa treba stalno skrbeti, da bo to res sveti zakon, kakor tudi, da bo, kot je dejal papež Pij XI. čisti zakon (okrožnica Casti connubii). Ta družina bo morala torej skrbeti, da bi ne zmanjkalo nikdar vina v njihovem življenju, da torej ne bi zmanjkalo prepotrebne Božje milosti. Družina mora zato živeti krščansko življenje, ki je zakramentalno in molitveno življenje. Nihče si namreč milosti ne zagotovi sam, ampak je Kristus tisti, ki jo daje.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 9. januar 2022

V pričakovanju

Misel na nedeljo Jezusovega krsta

Čeprav se v ožjem smislu božični čas končuje (traja sicer še do svečnice), pa so evangeljske besede o tem, da je ljudstvo živelo v pričakovanju, še kako aktualne. Ko je namreč enkrat človek krščen in se nad njim odpre prej zaprto nebo, mora živeti tako – v pričakovanju. Živeti mora vedno v adventu, torej v prepričanju, da Gospod še vedno prihaja, čeprav se je en njegov prihod že zgodil. Gospod je prišel k nam in je bil krščen, da bi mi postali Božji. Mi nismo tu, da bi ostali ljudje, torej takšni kot doslej, ampak je k nam, v naš čas, prišel Kristus, da bi postali bolj kristjani, ker od krsta naprej nosimo njegovo ime.

To, da je prišel v naš čas, je sicer ključno, a je ključno tudi to, da je naše razpoloženje še vedno in je celo življenje adventno. Njegov prihod se namreč še ni popolnoma dovršil, še ni prišel do svoje polnosti. Kakor pravi v naslovu razlagalec Conzelmann, je Kristus središče časa, našega časa. Ta čas se je z njim spremenil v čas pred Kristusom in v čas po njem. V tem oziru je do ene polnosti že prišlo. A ta milostni čas, ki ni več kronos, temveč kairós, pomeni tudi primerni, odločilni čas. Pomeni, da prave polnosti še ni bilo. Nismo še prišli do konca, do cilja. Takšno mora biti naše življenje in to nam sv. Janez Krstnik sporoča – čeprav smo morda napredovali, pa še ni konec. Kdor ne napreduje, nazaduje. To je duhovno življenje. 

Zato je ključno vprašanje, ali bom tisti dan, ko bo prišla moja osebna polnost časa, vreden odvezati jermen Kristusovih sandalov? To je namreč bilo služabnikovo delo. Na tem svetu namreč nisem, da bi hodil pred Kristusom, ampak za njim, tako bom vredno opravljal svojo vlogo njegovega služabnika. Nisem je še tako dobro opravil, da je ne bi mogel še bolje, da bi torej ne mogel še napredovati. Tako velja za kristjana v odnosu do Boga in do svojega bližnjega. Imamo torej še ogromno neizkoriščenih rezerv.