nedelja, 25. september 2022

Večno življenje

Odlomek se že ukvarja s poslednjimi človekovimi rečmi, ker se bliža konec cerkvenega leta. Tokrat vidimo, kakšne kazni doletijo tistega, ki svoje bogastvo zlorablja, nima pravega odnosa do njega, ki si ne skuša, kakor pravi Gospod v evangeliju, »narediti si prijateljev s krivičnim mamonom«. Pravilno zato označujemo to, kar dajemo od sebe, kot »miloščino«, ki vsebuje besedo »milost«. Ko govorimo o milosti, ne govorimo samo o ljubezni v tistem našem človeškem smislu, temveč o tisti poživljajoči Božji ljubezni, brez katere bi sploh nič in nikogar ne bilo. Zato ji pravimo tudi Božje življenje, ko gre za posvečujočo, vsak človek pa ima t. i. pomagajočo milost, da je sposoben dobrega. S to pomagajočo milostjo moremo priti do posvečujoče milosti, če je le naše srce odprto. 

Zanimivo je sestavljen ta evangeljski odlomek na dva dela, kjer se prvi odvija na zemlji, drugi pa v onstranstvu, oziroma natančneje v »podzemlju« (hebr. Sheol). Lahko tako omenimo s C. S. Lewisom dve vrsti življenja, tudi na podlagi tega, kar evangelij pojmuje pod katero besedo. Namreč, biološko in duhovno življenje. Evangelij sicer za življenje uporabi tri izraze, kjer pa prvi, »bios«, pomeni tudi materialno bogastvo oz. sredstva, skratka imetje (ki ga je oče razdelil v 15. poglavju med dva sina), potem imamo za človekovo notranje doživljanje »psihé«, za celostno življenje, ki mu lahko rečemo res tudi »duhovno življenje«, pa je uporabljen izraz »zoé«. To pomeni, da je treba vselej na svoje bivanje na zemlji gledati presežno, da se torej slednje ob smrti »spremeni, ne pa uniči« (hvalospev pri mašah za rajne), da pa je potem lahko bodisi neskončno boljše, kakor je bilo na zemlji, bodisi neskončno slabše. 

V odlomku imamo tako poslednje človekove reči, kjer sta najprej smrt in sodba, saj je »ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba« (Heb 9,27). Zatem pa sta samo dve možnosti – nebesa ali pekel. Kakor nam pravi bl. Apostol Pavel, moramo biti »Božji ljudje«, ki bežijo pred pohlepnostjo in sploh vsemi grešnimi nagnjenji (1 Tim 6,3-10). 2. berilo je sicer nadaljevanje teh priporočil sv. Timoteju, kjer nam je rečeno, naj si prizadevamo za »pravo pobožnost, za vero, ljubezen, stanovitnost in krotkost« (1 Tim 6,11). Apostol nas spodbuja k temu, da smo pogumni duhovni bojevniki, ne pa poženščeni in pomehkuženi ljudje, ki so jim glavni cilj v življenju udobje in užitki, kjer vse ostalo in vsi ostali nimajo nobenega mesta. Četudi bi kaj dali od sebe, to ni nikakršna žrtev, temveč zgolj in samo »drobtinice«. 

Od kod nam v resnici prihaja pomoč? Ubožec nosi ime Lazar, ki je okrajšava hebrejskega imena Eleazar, nam lepo pove, da nam pomoč prihaja od Boga. To pomeni, da nam materialne dobrine, užitki, kakor tudi čustvene zadovoljitve nudijo le trenutno in začasno ugodje ter tolažbo, ne pa večnega. Pa bo kdo rekel, češ zakaj omenjamo čustva. Odgovor je v evangeliju, kjer po apostolu Mateju Gospod Jezus lepo pravi, da kdor išče »psihé«, ga bo izgubil. Ne smemo se torej ustaviti tam, temveč iti še naprej, k samemu izviru vsega življenja, torej k Bogu. Pri bogatašu so tudi čustva otopela, da ni opazil Lazarja, ki ni mogel odgnati od sebe niti psov, ki so mu lizali rane, tako slaboten je bil. 

Skratka, naše življenje se spremeni, ne pa uniči, ker izhajamo iz Boga, ne iz nič in ne kar tako slučajno, k Bogu pa se tudi vračamo, da nam potem odmeri ustrezno mesto. Ljudje se v svojih presojah (pre)pogosto motimo, potem pa se izkaže prava, Božja, pravičnost. Četudi so bogataša pokopali z vsem pompom (kakor je razvidno iz izvirnika), pa je šel v pogubo. Že sedaj se torej vsak dan odločamo o svoji večni usodi.

nedelja, 18. september 2022

Pravi cilj in sredstva

Ko govorimo o našem življenju, zatajimo ljudje že pri izvrševanju samih vsakdanjih dolžnosti, v evangeliju pa najdemo prav takšnega človeka, ki nam v tem torej ne more biti v zgled. Sv. Avguštin nam pove, česa nas uči ta prilika: »Jezus je svojim učencem priporočil oskrbnikovo zvitost, previdnost in otroško zaupljivost.« Pomembno je torej, da na neki točki v življenju odkrijemo, kaj je v življenju cilj, kaj pa sredstvo za dosego nekega cilja, potem pa da se teh sredstev tudi poslužujemo, da bi dosegli zastavljeni cilj, ki so, kot radi rečemo nebesa. Seveda pa cilj človeka v življenju ne more biti predmet, pa če je slednji še tako plemenit, temveč mora vselej biti nekdo. Človekov cilj je torej, če nadaljujemo z jezikoslovjem, osebek, ne predmet, je Oseba in oseba, z veliko in z malo začetnico, v tem vrstnem redu. Ne želimo si torej le nebes, temveč Boga, ki je v nebesih, njega si želimo večno uživati, kakor nam pravi psalmist: »Da bi zrl Gospodovo milino in občudoval njegovo svetišče.« (Ps 27,4). Sv. Pij X. Nas zato v svojem katekizmu uči, da moramo Bogu služiti v tem življenju, da bi ga potem uživali v prihodnjem. 

Kdo bo dejal, da je krivični oskrbnik izkoristil svoje podrejene služabnike kot sredstvo za dosego cilja, vendar nam Gospod ne govori tako, temveč nam pravi, da izkorišča denarna sredstva, da bi si pridobil prijateljev. Zanimivo nam v tej smeri govori sv. Janez Zlatousti: »Bogastvo je posojilo, ki nam ga je dal Bog in ga je potrebno dati revežu, če si želimo pridobiti stokratno povračilo, kajti ta naš prijatelj bo namreč v večnih bivališčih.« Pridemo do tega, o čemer smo govorili – oskrbnik je končno videl v teh služabnikih osebe s svojimi težavami, ki jim jih je pomagal rešiti, to pa je pohvalil tudi gospodar, ki, ne pozabimo, edini vidi v človekovo srce. Oskrbnik se tudi prvič ne ozira samo na trenutne zadeve, ampak ga zanima njegova nadaljnja usoda. Zaveda se namreč, da bo trenutno službo v vsakem primeru izgubil, pa vendar izkoristi še zadnje, kar lahko, da bi si zagotovil boljšo prihodnost.

Vprašajmo se, kako v luči povedanega pojmujemo svoje življenje. V knjigi E. E. Schmitta »Oskar in gospa v rožnatem« beremo nekaj v smeri besed sv. Janeza Zlatoustega, ki smo jih prej navedli: »Staršema sem skušal pojasniti, da je življenje takšno hecno darilo. Sprva ga precenjujemo: prepričani smo, da nam je bilo dano večno življenje. Potem ga podcenjujemo, zdi se nam gnilo, prekratko, skoraj bi ga bili pripravljeni zavreči. Nazadnje se zavemo, da sploh ni dar, ampak zgolj posojilo. Tedaj se trudimo, da bi ga bili vredni … Starejši ko smo, bolj moramo življenje okušati, da bi ga cenili. Prefinjeni moramo postati, umetniki.« V današnjem svetu žal opažamo ravno nasprotno težnjo tu navedeni, zato pa je potrebno spreobrnjenje naše miselnosti. 

Omenimo bl. Antona Martina Slomška, ki bo godoval v soboto. Pove nam, kaj moramo ukreniti, da se poslovimo od tega sveta kot je treba: »Za srečno smrt so potrebne tri reči: storjeno krivico brez odloga popraviti; vedno v božji milosti živeti; dobro delati, dokler utegnemo«. Ko delamo dobro bližnjemu, služimo našemu Gospodu Jezusu Kristusu. Katoliški nauk pa nas uči, da nam na koncu rešitev (četudi bo potrebnega kaj očiščevanja) zagotovi prav dejanje ljubezni.

nedelja, 11. september 2022

Naša iskanost

Beremo celotno Lukovo 15. poglavje, ne le t.i. "Priliko o izgubljenem sinu". Vse je usmerjeno v tiste, ki so že prepričani, da z njimi ni nič narobe. Možnosti za uvrstitev v kategorijo "pravičnih" pa je res veliko, a vse združuje prepričanje, da ne potrebujejo odrešenja, ozdravljenja... pravzaprav Božje milosti. Prav zato obstaja nevarnost, da se poslužujemo nekega stereotipnega gledanja na farizeje in pismouke, češ kako grdi so. Že s tem početjem se kažemo kot na las podobne tem ključnim evangeljskim likom, saj se postavljamo nad druge ljudi, pa čeprav neupravičeno. 

Ob očitkih, češ da gledamo na življenje preveč črno-belo, češ da življenje ni črno-belo, odgovarjamo, da življenje je črno-belo. Nekatere stvari so namreč dobre, torej bele, spet druge zle, torej črne. Res pa je, po drugi strani, da se ljudje ne delimo na črne in bele, v smislu tega, da bi bili nekateri dobri, drugi pa slabi. Nimamo tega tako značilnega pogleda na ljudi, ki ga zasledimo v ameriških filmih, kjer so na eni strani dobri, na drugi pa podli. Prvi seveda morajo druge vsaj pošteno naklestiti, si jih pokoriti, jih ponižati, če že ne iztrebiti. Resničnost človeka je seveda zelo drugačna. Po prvem padcu namreč drži, da: "Nihče ni dober, razen enega, Boga!" (Lk 18,19). Padli človek je torej vedno samo "črn", zaznamovan z zlom. Zato pa prav vsak izmed nas potrebuje ozdravljenje in odrešenje. 

Težava je pa v človekovi "trdosrčnosti", kjer si domišlja, da z njim pač ni nič narobe, da je že "v redu, kakor je", zadovoljili bi se s "status quo", pa ne bi nič spremenili, pri sebi seveda. Pri drugih bi vse spremenili. To so tisti zdravi, ki ne potrebujejo zdravnika (Lk 5,31). Kaj pa, če vsi trije "iskalci" iz evangelija, ki jih sveti Ambrož označuje kot Cerkev (žena), Kristusa (dobri pastir) in Očeta z neverjetno potrpežljivostjo (Tertulijan) skušajo najti prav te "zakrknjence"? Tu je napuh in ponos sodobnega samozadostnega človeka, ki ne potrebuje Kristusove žrtve na križu, torej njegovih svetih zakramentov, ki so privreli iz njegove strani, prebodene iz nore ljubezni do nas. Pravijo, da njih ne bo nihče učil, pa ne potrebujejo nauka Cerkve - sem spadajo tudi tisti, ki bi nespremenljivi nauk radi spreminjali. Tu so tisti, ki ne potrebujejo Božjega vodstva, zato pa ne potrebujejo ne Kristusa ne Boga ne duhovnikov, ker bodo že sami "zrihtali". Tudi tisti, ki mislijo, da karkoli ušpičijo, da jim je Oče že odpustil in se k njemu na rabijo povrniti... 

Pa vendar Kristus s svojim telesom nosi vsakega od nas, saj je nase prevzel vse naše grehe (sv Ambrož). Cerkev išče vsakega izmed nas, kakor žena drahmo, ker se v vsakem od nas skriva neka vrednost. Želi nas pripeljati na pravo pot, nas vzeti v zavetje ladje, da bi bili varni pred valovi zla. Ponuja nam Kristusov nauk, da bi bili "beli" in ne "črni", da bi imeli življenje in ne bi živeli smrti. Za modernega človeka seveda krati njegovo svobodo, ki bi naj bila v tem, da dela, kar hoče. Ta sodobni človek pa ne potrebuje niti presežnega, temveč je zanj edino, kar obstaja, zemeljsko. Ne potrebuje torej, da bi ga Oče oblekel v dostojanstvo, za katero ga je ustvaril (sv. Ambrož). Ne zaveda se, da je, kakor pravi Job, prišel nag iz materinega telesa in da se tudi nag vrača v zemljo. 

Brez Boga smo torej povsem goli in bosi. Potrebno je zato to spreobrnjenje, torej popolna sprememba miselnosti, da bomo sprejeli Kristusovo usmiljenje, posredovanje svete Cerkve (najvišje za Bogom so tu Marija, angeli in svetniki, vsi "nebeščani") in spravo z Bogom Očetom (sv. Ambrož). Tako bomo tudi mi usmiljeni, bomo odgovorni in skrbni posredniki za naše brate in sestre, začenši doma, pa seveda v miru tudi s seboj, z drugimi in z vsem stvarstvom. Kdor je (že) zadovoljen s sabo, ne bo v resnici nikdar zadovoljen - s sabo, z drugimi, z življenjem.

nedelja, 4. september 2022

Odpoved in rast

Pravijo, da že več kot trideset let sedaj živimo na t. i. Zahodu, česar se prej deželam komunističnega bloka ni ravno priznavalo, v resnici na t. i. Zahodu živimo že dlje. Še ne tako dolgo nazaj je veljala požrtvovalnost, odpoved, žrtev veliko vrednoto, tudi v prejšnjem sistemu. Ko so pred kakšnim desetletjem recimo spraševali po vrednotah mlade v Rusiji, so slednji navedli tudi požrtvovalnost - skoraj prepričan sem, da slednje v anketah pri nas ne bi dobili. Vsekakor gre za potrebno držo ne samo kristjana, temveč gre za življenjsko držo. Pomeni, da se odločamo med nekom in nekom drugim, med nečim in nečim drugim. Postavljamo si prioritete. Pomeni, da je treba stvari postaviti v red, na pravo mesto in se jih načeloma držati oz. delati v tej smeri, saj sta življenje in vera neprestani trud za izboljšanje in poboljšanje. Sčasoma je potem lažje, ker zadeva preide v navado. Kakor je nekoč lepo dejal naš pokojni prijatelj, psiholog Bogdan Žorž, ne moremo kar tako izkoreniniti nekih slabih navad oz. razvad, temveč moramo na njihovo mesto postaviti dobre navade. Če rečemo s krščanskim duhovnim jezikom, potem moramo na mesto pregreh (grešnih navad) postaviti vrline, bolj ko se vadimo v vrlinah, bolj lahko rastemo na poti svetosti. 

Gre torej za težavo miselnosti, saj je človeška, kakor vidimo iz tokratnega nedeljskega branja, nasprotna Božji. Kakor nam pravi prvo berilo, človek sam po sebi sploh ne bi mogel priti do te Božje logike, temveč mu je moral slednjo Bog sam razodeti. Kot smo dejali zadnjič in izpovedujemo v veroizpovedi, je bila slednja najprej razodeta po Božjem Duhu najprej »po prerokih«, potem pa je ta Božji Um, Logos, postal meso, si je torej privzel človeško naravo. Kakor pravi sv. Avguštin, dejali pa smo tudi mi v začetku, je ta Božja miselnost za nas čudna, ne gre v naš sistem. Govori nekaj prav nasprotnega človeškemu: »Po eni strani moramo ljubiti svoje sovražnike, po drugi pa moramo sovražiti svoje družine«. 

Da, prav smo prebrali, saj je pravi prevod tega, kar mora početi Kristusov učenec to, da »sovraži«, ne samo »zavrača« vseh svojih najbližjih. Izraz je torej zelo radikalen, da nam pove, kako se moramo, v primeru, da njihova miselnost ni v skladu z razodeto Božjo miselnostjo, popolnoma odpovedati v tem miselnem pogledu svojim najbližjim. Njihova miselnost ne more in ne sme biti tudi naša miselnost. Še kako na mestu so torej druge besede našega Gospoda, da moramo najprej iskati Božje kraljestvo in njegovo pravičnost, pa se bo uredilo tudi vse drugo (Mt 6,33). Sv. Ciril Aleksandrijski nam zato pravi, da ne gre za to, da bi ne ljubili svojih dragih, temveč, da moramo najprej in predvsem ljubiti Gospoda Jezusa. Bolj kot ga bomo, bolj bomo imeli pravi odnos tudi do svojih bližnjih, pa do sebe, do vseh dobrin... 

Vem, da se spet ponavljam, a se je treba, zato da vidimo, kako niso minljive samo naše materialne dobrine, temveč tudi naši medčloveški odnosi, naša čustva. Če seveda niso vcepljeni v Kristusa. To pa pomeni, da človeške sodbe, mnenja in podobno same po sebi nimajo prave veljave. Zato jih moramo, če se ne skladajo z resnico, odbiti kot ne naše. Kakor je na ne posebej prijazen način Kristus opozoril Simona Petra, ko ga je odvračal od trpljenja. 

Katoliški nespremenljivi moralni nauk je sicer težak, zato pa so danes v zvezi z njim številne preveč človeške in posvetne težnje, da bi ga spremenili. Dejstvo pa je, da je ta nauk razodet, ni človeški konstrukt, sveta mati Cerkev pa nam ga daje v hrano, da bi se zveličali. Zato opozarja sv. Avguštin, da »ne moremo pustiti, da bi nas naša naravna mati in naša čustva zanjo zamenjali našo ljubezen do svete matere Cerkve, ki nas hrani s hrano, ki traja večno«. Velikokrat bi nas sicer naši bližnji radi prepričali k temu, da, podvrženi mamljivim vabilom in čustvom, še mi odvržemo križ in izberemo raje to, kar »vsi delajo«, »vsi govorijo«, kar je »moderno«... Sv. Bazilij pa nas opozarja, da moramo živeti iz svetega krsta in biti v njem pokopani v Kristusu, kar pomeni, da križamo sebe in svojo miselnost. Smrt v Kristusu je dokaz, da bomo sprejeti med Kristusove učence (sv. Simon Novi Teolog).

nedelja, 21. avgust 2022

Do kdaj je odprto?

Uvod v evangeljski odlomek pravi: “Ko je učil na poti v Jeruzalem, je šel skozi mesta in vasi”. Jezusa torej tista mesta in vasi ne zanimajo kaj preveč, ker je v resnici napoten drugam, ima drugi cilj – Jeruzalem. Vedno, ko pa evangelist Luka govori o Jeruzalemu, gleda onstran našega človeškega življenja, saj kaže na tisti nebeški Jeruzalem. Prebivalci mest in vasi, skozi katera Jezus gre, imajo s tem, da se Gospod z njimi kaj prida ne ukvarja, problem. In ker se jemljemo preveč resno in ker se imajo za preveč pomembne, pza prav takšne pa se imamo tudi mi, jim je v priliki povedano, kaj je zares pomembno. 

Vrata ponižnosti - bazilika v Betlehemu

Vprašanje, koliko ljudi se bo rešilo, ni tako pomembno, kolikor je pomembno vprašanje, kako je z življenjem vsakega od nas. Mi se preveč ukvarjamo z drugimi, premalo s tem, kako vsak od nas najprej sam živi svoje življenje, kje je sam na tej ozki evangeljski poti. Gospod je dejal, da moramo v življenju zlasti ljubiti Boga in bližnjega, a kako nam bo to uspelo, če se ukvarjamo preveč sami s sabo in mislimo, da morajo naše težave zanimati tudi druge. To je navsezadnje tudi nevarno, ker privede celo do tega, da se s temi težavami ne spopademo, ker čakamo na druge – da bodo rešili najprej oni svoje težave, potem pa še moje. Tudi v odnosu z Bogom smo kot majhni otroci, ki za vsako najmanjšo reč kličejo mamo in tatu, da bi jim onadva nekaj naredila. Če je denimo treba pospraviti sobo, ne morejo starši tega delati namesto svojega otroka, sicer bo slednji začel to s pridom izkoriščati in sam ne bo pospravljal sobe. Bog želi, da smo ljudje odgovorni za svoje življenje in ne bo delal domače naloge namesto nas.

V tem oziru bi bilo še kako prav, da bi se tudi mi ukvarjali z vprašanjem odrešenja, kakor tisti “nekdo” v evangeliju. Že res, da ni kdove kako dobro oblikoval vprašanja, a mi ljudje si dandanes takšnih vprašanj niti ne zastavljamo. Tisti človek je delal neke čisto človeške kalkulacije v smislu, da vidi, če je vendarle še kolikor toliko dober in podobno, mi še tega ne počnemo, ker nas ne zanima, če si izposodimo evangeljsko prispodobo, da bi vstopili v nebeški Jeruzalem, temveč so nam pomembnejša naša mesta in vasi. S tem, da je nujno potrebno nekoč priti v nebesa, se ne ukvarjamo, ampak se ukvarjamo samo s tem svojim osebnim malim svetom. A kaj, ko potem življenje kaj lahko postane silno monotono, razpeto zgolj med domom in delovnim mestom, drugega pa pravzaprav nič ni. Tisto praznino pa ljudje dandanes zapolnjujemo na različne napačne načine, kakor nam pač svet ponudi.

Evangelij nas želi nekoliko strezniti in nas odvrniti od tiste naše značilne človeške preračunljivosti in primerjanja, ki nas zaznamujeta vse od takrat, ko je na svet prišel greh in se polastil človeka. To dvoje, preračunljivost in primerjanje, zasledimo tudi v vprašanju tistega moža: “Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?” Mi bi vse radi do pičice natančno prekalkulirali in preverili še na drugih, koliko in kako je treba, da si nekaj “zrihtamo”. Nemalokrat se ljudje poslužujemo tudi “vez in poznanstev”, da pridemo do želenega rezultata. Za zadeve tega sveta sicer res tako deluje, a ne more tako biti za vse tisto, kar ta svet presega, ena taka zelo pomembna zadeva, ki ta svet presega, pa je tisto, kar smo že v začetku omenili – ljubezen do Boga in do bližnjega. Bolj ko smo v tem preračunljivi, bolj se nam izmika. Kristus ni preračunaval, ko je šel na križ, ampak je dal do zadnje kaplje kravi - tako naj bi se tudi vsak od nas požrtvovalno spopadel z življenjem. Bog in bližnji zahtevata vse, celega človeka.

Vendar pa pozor, ker so vrata ozka. To ne pomeni, da bo treba hujšati, da pridemo v nebeško kraljestvo. No, tudi to, ker pač zaznamuje trud, odpoved, odrekanje, mrtvičenje - s sebe dati odvečni tovor. Če pa potem piše, da bo hišni gospodar vrata zaprl, vidimo, kako to, da so vrata ozka, pomeni, da so odprta le določen čas. Tudi vsakemu od nas se lahko zgodi, da bo slišal: “Ne vem, od kod si.” Takrat pa ne bo pomagalo govoriti, kdo da smo, od kod, katere nazive imamo, katere šole smo končali, če ne naredimo šole življenja. Šola življenja pa vsakemu od nas pravi, da ne more živeti, kot da je samo na tem svetu, kakor da je otok, okrog katerega je morje, da se zaščiti in oddalji od drugih – od ljudi in Boga. Nihče se ne more rešiti sam, v smislu, da bi si lahko sam sebi zagotovil tisti potrebni prostorček v nebesih. Ne, skozi vrata spušča nekdo drug, ki me bo lahko prepoznal ali ne. Za to, da bi me pa tisti drug, Jezus sam, prepoznal, nimam časa v nedogled, ampak samo to svoje zemeljsko življenje, katerega ure bežijo. Angleški pesnik John Donne je avtor te metafore otoka, ki jo je s pridom uporabil veliki ameriški pisatelj Ernest Hemingway v delu “Komu zvoni?”. Takole pravi Donne: “Noben človek ni otok, popoln v samem sebi. Vsak človek je kos celine, del celote. Če bi morje umilo proč en sam košček zemlje, bi zaradi tega bila Evropa manjša … Smrt kateregakoli človeka me zmanjšuje, ker sem del človeštva. Zato nikar ne sprašuj, komu zvoni – zvoni tebi.”

Tale evangelij zvoni vsakemu od nas. V vsakega človeka je vpisan privilegij, da lahko postane prebivalec Nebeškega Jeruzalema, v katerega pa je vstop le skozi ena vrata - Jezusa Kristusa: "Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil" (Jn 10,9). Pot do nebes torej poznamo, rekli pa smo, da so ta vrata "ozka" in se bodo zaprla, a mi ne vemo, če bomo uspeli priti skoznje. Že sedaj izbiramo, če bomo šli skozi ta vrata. Žal marsikoga te stvari ne zanimajo, ampak je usmerjen samo v stvari tega sveta, ki bi naj bile najpomembnejše, a tisto niso, kakor se imenuje lepo otroški molitvenik, "Vrata k Bogu". Če bom živel kot bi Boga in bližnjega ne bilo, da se torej ne bom trudil za dober odnos z Bogom in njegovim sinom Kristusom ter me bližnji ne bo zanimal, se mi kaj lahko tistega dne zgodi, da se bo tudi Sin človekov, Jezus Kristus, obnašal, kot bi mene nikdar na tem svetu ne bilo. 

Gotovo, ni lahko vsak dan vztrajati v krščanskem življenju. Ni lahko vztrajati v molitvi, ni se lahko potruditi za redno prejemanje zakramentov – zlasti nam predstavlja težavo zakrament Božjega usmiljenja, ki je sveta spoved. Prav tako ni lahko služiti bližnjemu in se odpovedovati sebi. Vendar pa je to edino zagotovilo, da bi lahko prišli skoz tista “ozka vrata”. Apostol Janez nam v zadnji knjigi svetega pisma ponuja te opozorilne in spodbudne besede, ko govori cerkveni skupnosti v Filadelfiji: “Vem za tvoja dela. Glej, pred tabo sem na stežaj odprl vrata, ki jih nihče ne bo mogel zapreti. Čeprav imaš majhno moč, si vendar ohranil mojo besedo in nisi zatajil mojega imena … Pridem kmalu. Trdno dŕži, kar imaš, da ti nihče ne odvzame venca” (Raz 3,8.11).

nedelja, 14. avgust 2022

Krščanstvo je boj

Že nekaj časa se v katoliških vodah prodaja neka posladkana različica evangelija in katoliške vere, ki se jo z latinsko tujko more poimenovati "bonizem". Že res, da so preroki napovedovali, kako bo z Odrešenikom  nastopil čas miru, blagostanja in veselja: pripovedovali so, kako se bodo porušile vse pregrade, kako bodo ljudje med seboj složni, vendar so tudi povedali, kako bo najprej čas bojev in preganjanja. Gospod govori, da ni prišel, da bi prinesel mir, temveč razdor. Čudno je to za nas, sploh za vse tiste, ki trdijo, kako je pravo krščanstvo podobno tisti znani pesmici, ki nosi naslov “Mi se ‘mamo radi”. Božja ljubezen sicer res razplamti ogenj v naših srcih, vendar pa to privede do boja s svetom, mesom in hudičem, kakor nam pravi sv. Pavel.

Odločitev za Kristusa je, kakor izvemo iz evangeljskega besedila, težka in radikalna. Nikakor ne gre za iskanje tega, da bi se z njim strinjal čim bolj širok krog ljudi. Kristusov nauk in nauk Cerkve se ne bo nikdar prilagajal nam ljudem, temveč mora biti ravno obratno – mi ljudje se moramo prilagoditi, se preoblikovati, se spreobrniti, da bi lahko sprejeli tisto, kar se od nas kot kristjanov zahteva. V evangeliju je ta krščanska odločitev označena kot “odločitev za Božje kraljestvo”. Jezus je povsem odkrit in realen. Pove, kako ta odločitev prinaša razdor na vseh ravneh.

Najprej to s sabo prinaša notranje boje in delitve. Krščanstvo ne pozna kompromisov prav zato, ker ni neka filozofija in ni ena izmed religij, ampak je odločitev za osebo, za živo osebo, ki je Božji Sin Jezus Kristus. Kdor se odloči zanj, se ne more hkrati odločiti za dobro in zlo, iskati kompromisa med resničnim in zlaganim, ne more se zanašati na človeške gotovosti ter na njih graditi svojega življenja. Nasprotno, njegovo življenje je v vsakdanjem zapuščanju svojih utečenih navad in gotovosti, da bi se odločil za pot proti obljubljeni deželi, katere pa še ne pozna. Odločitev za Kristusa je, kakor izvemo, odločitev za resnico in ljubezen, vendar sta to resnica in ljubezen, ki človeka presegata.

Kljub vsemu pa se zdi čudno, da vera v Kristusa prinaša nasprotovanje in ovire, in vendar je tako. Krščanstvo je križ in še dobro, da je tako, saj na križu padejo vse maske. Ta križ je imenovan v evangeliju "krst", saj tudi apostoloma Jakobu in Janezu Gospod pravi, da bosta krščena s krstom, s katerim je on krščen - gre za preganjanje in trpljenje. Tu je preverjanje za to, če smo pristni ali zlagani. Če je ljubezen prava, prinaša s seboj bolečino in trpljenje, kakor velja tudi za resnico, da nikakor ni indiferentna, temveč še kako zareže in rani. Pravijo, da je resnica odkritje. Če je tako, potem je vselej preverjanje naših misli, besed in dejanj: “Nič ni prikritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo” (Lk 12,2).

Če bi seveda ljudje bili čisti, bi Kristus prinašal vse tisto, kar smo dejali na začetku, dejstvo pa je, da smo v svoji globini zaznamovani z grehom. Zato srečanje z resnico, z realnostjo v človeku vselej ustvarja razdeljenost, boj, strah, dvom,  kakor tudi nasprotovanje, saj imamo vendarle svoj ponos, pa tudi greh dela svoje v nas. Človek bi se raje prepustil človeškim gotovostim, namesto, da bi se prepustil Božji nepredvidljivosti, ki pa je nepredvidljiva le za nas, Bog pa v svoji modrosti ve, kaj dela. To imenujemo Božja previdnost. Tako je, kar zadeva človekov notranji svet.

Odločitev za Kristusa pa povzroča težave tudi v zunanjem svetu, če tako označimo naše odnose v družbi. Kdor se postavi na Kristusovo stran, ga čakajo določene posledice. Vsekakor ni nevtralen in podoba apostola Pavla je zelo zgovorna in aktualna, saj uporabi podobo stadiona. Kdor se torej z vsem srcem odloči za Kristusa, bo za mnoge celo sovražnik, sicer pa gotovo tarča opazk in posmeha ali vsaj pomilovanja. Kristjan bo sicer želel biti prijatelj in brat z vsemi, želel bo graditi občestvo, sodelovanje, a je vprašanje, če bodo to hoteli tudi ostali. Zadnjih petdeset let se veliko govori v Cerkvi o “dialogu” z drugimi. Toda, kako to vzpostaviti, če je drugi gluh za tvoje predloge?

Pa za to nerazumevanje in razdeljenost ni treba daleč. Kolikokrat se dobesedno uresničijo evangeljske besede in se to primeri po družinah, med prijatelji, sodelavci… To je neizbežno, saj pojmovanje življenja in pogledi na svet, ki jih ima kristjan, niso vedno v skladu s pojmovanjem in pogledom ne le nekristjanov, ampak bo tisti, ki krščanstvo objame v celotnem paketu, doživlja nasprotovanje in težave tudi s strani tistih, ki se sami izjavljajo za kristjane. Svet je pač razdeljen na takšne in drugačne skupine ljudi, ki imajo takšen in drugačen pogled na svet in življenje. Tudi med katoličani je žal tako.

Z vsem tem mora torej tisti, ki vzame krščansko vero, z njenim naukom vred, zares, računati. Izziv, ki se zastavlja je, kako na vse to reagiramo. Pravi kristjan bo namreč za hudo vračal dobro, namesto sovraštva bo vračal dobroto, in sicer zelo konkretno, po zgledu svojega Učitelja, ki je s svojim križem podrl tisto steno, ki jo je postavilo sovraštvo (Ef 2,14.16). Vendar gre za temelje in načela, tam pa kristjan ne sme popuščati, ker gre za temelj njegove vere. Če hoče namreč prav delati, mora njaprej prav misliti, pa če to prinaša še tako velik spopad s svetom.

nedelja, 7. avgust 2022

Gospodar življenja

Ko govorimo o pripravljenosti, je pravzaprav, kakor zvemo tudi v evangeliju, vprašanje tega, kdo je gospodar življenja. Smo si ga dali sami? Je res popolnoma naše in lahko delamo z njim, kar hočemo? Rečeno je o tem, da smo služabniki in da pride gospodar terjat svoje, da pa ne smemo biti malopridni služabniki, ki bi bili zasačeni v uživaštvu in nasilju nad drugimi služabniki. Gospod Jezus je pač po eni strani gospodar, saj je pravi in resnični Kralj, ki je tudi Sodnik ob koncu našega življenja in ob koncu časov, ki pa se spremeni v služabnika in strežnika, če nas najde v pravem "stanju pripravljenosti".  

Vzdrževati moramo držo pripravljenosti, ki nam jo ponuja evangelij. Tu se zdi povabilo takšno, kot da bi vsak trenutek bilo treba kreniti na pot, ko nas pride iskat tisti, ki nas bo po tej poti vodil. Danes seveda nimamo več olja ali petroleja za svetilke, lahko pa bi primerjali, da imamo dovolj goriva v avtomobilskem rezervoarju, da so polne baterije kake elektronske naprave, ki naj bi jo nujno potrebovali… Vsekakor je treba v življenju vselej nekaj pripraviti, da ne prihaja do neprijetnih presenečenj. Spomnim se recimo, kako so mi pred leti morali starši prinesti do postojnskega avtocestnega počivališča potni list, da sem lahko šel potem prek državne meje na neko potovanje. Lahko bi imel vse drugo s seboj, a v tistih časih ne bi prišel nikamor brez potnega lista, temveč bi bil resnično na državni meji jok in stok ter škripanje z zobmi, glede na to, da je bila zima. Evangelij govori o tem, da moramo hraniti tiste tri najpomembnejše darove, ki jim pravimo tudi božanske kreposti, ker so to nadnaravni darovi – gre za vero, upanje in ljubezen. Treba je torej živeti v Božji luči, v Božji milosti, v Božjem življenju. Tisto pravo življenje namreč za kristjana ni in ne more biti zemeljsko življenje, ki ima svoj začetek in svoj konec, temveč bi moralo pravo življenje za nas biti Božje življenje.

Tu je tista dopolnitev, ki jo vera daje razumu oziroma znanosti. Slednja lahko raziskuje in bolj ali manj razišče stvarstvo ali, če rečemo z drugo besedo, vesoljstvo, ne more pa dati odgovora na tisto, kar je prej in potem, če tako rečemo, še bolje pa bi bilo reči, kaj je onkraj. Ko evangelij zato govori o življenju, govori o njem ne le v biološkem smislu, sicer bi uporabilo besedo bios, temveč govori o polnem življenju, za to pa je izraz zoé. In je tu še enkrat vprašanje, kam damo svoje srce, kje je bistvo tega življenja.  

En pogled na življenje je tako samo tisti zemeljski, ki se bodisi ne ukvarja s tistim, kar je onkraj, bodisi trdi, da ni nič, da je vse, kar je, le zemeljsko življenje. Pazimo, da ne bi zožili zemeljskega pogleda le na to, da smo pozorni le na materialno, ker to ni vse. Danes je mnogo poudarka tudi na čustvih, na odnosih, tudi na spominih. Tudi to pa s smrtjo mine, se pretrga, če je zadeva le človeška. Mnogi pravijo za pokojnega, da bo ostal za vedno v njihovem spominu. V resnici bo ostal v spominu le, dokler bodo oni živeli, če pa ne obstaja še kak večji spomin od le človeškega, potem bomo prav vsi prej ali slej pozabljeni, ker nas bo povozilo kolo zgodovine. Srce, ki je vezano le na zemeljsko, je tudi sestavljeno le iz zemeljskega, torej iz minljivega. Če je torej tisto, kar je v nas, prav tako iz prahu, kot smo mi sami, se bo tudi tisto ob smrti spremenilo v prah, bo izginilo. Tako pride do prepričanja, da smo sami gospodarji svojega življenja, da lahko delamo, kar hočemo, prav tako pride do prepričanja, da je telo moje in lahko delam z njim, kar hočem, tudi v povezavi z največjim pokolom, ki se vleče še iz 20 stoletja, to pa je splav. Potem pa se človek postavi na prestol in je nad drugimi, pa tudi nad Bogom, ki ga pravzaprav ni, saj človek, po Dostojevskem, postane bog. 

Drugače je, če je naše srce drugod, končni cilj je, da bi bilo v Bogu, a do tega je kar težka pot. Če želimo imeti srce v Bogu, potem mora biti v naši notranjosti za Boga dovolj prostora. Ni namreč vprašanje, kaj bomo mi naredili za Gospoda, temveč koliko prostora mu bomo dali, da bo on deloval v nas in nas čim bolj upodobil po sebi, kakor lepo prosimo na prvi petek: “Upodobi naše srce po svojem srcu!” 

V tem oziru je lepa tista zgodba sv. Antona Padovanskega, ko so se v Padovi pripravljali, da nekega bogataša pokopljejo z vsemi častmi in zelo slovesno. Mož je slovel po svoji neverjetni skoposti. Svetnik je zakričal z močnim glasom, da se moža nikakor ne sme pokopati v posvečeno zemljo, temveč izven mestnega obzidja. Vsi so se začudili, Anton pa je dejal, da je mož pogubljen, njegovo truplo pa da je brez srca, po načelu iz evangelija, da je tvoje srce tam, kjer je tvoj zaklad. Prišli so kirurgi in odprli mrliča, a v njem res niso našli srca. Srce so našli, kakor je lepo napovedal svetnik, v okovani skrinji z denarjem. 

Olje naših svetilk tako niso naše moči, temveč Božje življenje, ki mu pustimo prostor v nas, ali pa ne. Že od vedno so tu tri orodja za to: post, molitev in dobra dela. Pod postom je poleg telesnega posta mišljena vsaka naša odpoved in naša mrtvičenja, torej to, da se krotimo. Pod molitvijo je najprej mišljeno bogoslužno življenje, kjer je najpomembnejše, da vredno prejemamo sveto evharistijo, zlasti redno ob nedeljah. Da bi jo prejeli vredno, je treba sebe redno očiščevati pri sveti spovedi, ki jo vzhodni kristjani imenujejo “drugi krst”. Poleg notranje priprave, pa je treba biti tudi zunanje pripravljeni, sedaj poleti je zlasti važno, da smo dostojno oblečeni in obuti v svetem prostoru cerkve. Potrebna je seveda tudi vsakdanja molitev, najpomembnejša in največja prinašalka milosti je rožni venec. Seveda ne smemo nikdar pozabiti na osnovo – jutranjo in večerno molitev, pa da se vsaj pokrižamo pred in po jedi, če drugače ne gre. Potem pa so tu še dela usmiljenja, telesna in duhovna. Če pa hočemo drugim svetovati in jih učiti, se mora poučiti v katoliškem nauku najprej vsak sam. Treba je delati, vera brez del je mrtva. To je naša stalna pripravljenost: “Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih” (Mt 5,16).

nedelja, 24. julij 2022

Vztrajna dobra molitev

Daje Jezus večkrat na samem molil, vemo iz prebiranja evangelija. Eden izmed učencev ga je, če jih nauči moliti - saj je vsak prerok (Janez Krstnik je tudi bil to) ali učitelj naučil svoje učence lastno metodo molitve ali svojo molitev. Predstavljam si zato, da je učenec Jezusu dejal nekako takole: "Nauči nas moliti tako, kakor moliš ti."

In tu pridemo do posebnosti molitve, ki jo uči Jezus, saj gre za nek povsem drugačen, lahko bi rekli, revolucionaren način molitve, ki ga tedanja judovska družba - in ne le ta - ni poznala. Jezus je namreč molitev začel z 'Oče', kar bi v aramejščini, ki je bila Jezusov jezik, zvenelo kot 'Abba' - torej 'Očka'. To nakaže, da ima Jezus z Očetom intimen in ljubeč ter zaupljiv odnos, to pa želi posredovati svojim učencem, da bi tudi oni imeli tak odnos. Molitev, ki je torej posebna tako po načinu, kakor tudi v besedah, ki pa nazadnje izraža naš odnos z Bogom.

Naš Gospod ne pravi, naj molimo malo, a dobro, saj predvideva, da molimo: "Kadar molite..." Hoče, da molimo veliko, da ne nehamo moliti, da torej nekako vedno molimo, a da tudi dobro molimo. Hoče, da resnično gre, kakor pravi katekizem, za naš pobožni pogovor z Bogom in njegovimi svetniki. Pogosto je v današnjem svetu le neko malomarno izgovarjanje svetih imen, začenši z Božjim, ko si celo nekaj izposojajmo iz angleščine, praktično nikoli pa ne gre za molitev. Pa bi lahko imeli večkrat kratke pobožne in spokorne vzklike in vzdihe, te kratke molitve, ki so še kako učinkovite. Pa, kakor smo rekli pri evangeliju o Marti in Mariji, stalno bi morali imeti odprt komunikacijski kanal z Bogom, angeli in svetniki, še posebej pa z Materjo Marijo. 

Za pravoverne Jude tistega časa je ta Jezusov način molitve gotovo bil nekaj škandaloznega, saj z Vsemogočnim, Stvarnikom nebes in zemlje, katerega imena se ne sme izgovoriti, nihče ne more biti na 'ti', kaj šele, da bi ga klicali 'Očka' - Bog je daleč nad svojimi stvarmi, daleč od praha zemlje, kar je človek. Jezus pa pravi, da med nami in Bogom ni nobene razdalje ali ovire - ker smo Kristusovi bratje, je nebeški tudi naš Oče! Če pa je naš Oče, potem mu lahko povemo vse, se mu popolnoma izročimo z vsem in v vsem, kar smo.

Besede so torej pomembne, saj nam jih je dal sam naš Gospod, po njegovem izročilu pa sveta Cerkev, ki je Matejevo popolnejšo različico uvedla v bogoslužje, še bolj pomembno pa je v molitvi naše srce. Če damo pred Boga svoje srce, pa ne v čustvenem smislu, ampak to pomeni, da se damo pred Boga z vsem, kar smo in kar imamo, potem nas on sliši in usliši. Ampak na drugačen način, saj nam Jezus ob koncu evangelija reče, da nam Bog da Svetega Duha, če ga vztrajno v molitvi prosimo. Bog nam torej pošlje darove Sv. Duha, v prvi vrsti svojo milost. Če s tem sodelujemo, obrodimo duhovni sad. Po apostolu Pavlu pa je sad Sv. Duha: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost,dobrotljivost, zvestoba, krotkost in samoobvladanje. 

Najbrž zlahka vidimo, kako v svetu teh sadov primanjkuje, ker pa gre, kot smo dejali, posledično tudi za sadove molitve, pomeni, da tudi te danes primanjkuje, ker pa je molitev izraz našega odnosa z Bogom, pomeni, da primanjkuje tudi tega. Ne le na duhovni ravni, ampak tudi bolj splošno, svetu primanjkuje pravega pogovora, kamor spada tudi poslušanje. Če pa se z nekom pogovarjamo in nas ta nekdo posluša, mora slednji tudi obstajati. Vidimo, kam pride svet, če ni Boga. Kot je dejal Dostojevski - če ni Boga, potem sem jaz bog.

Pridemo do temeljnega problema - da ima molitev smisel, mora za nas Bog obstajati, še več - ki ga kot osebo ljubimo. Kakor je Jezusova molitev motila Jude, tako lahko tudi danes naša molitev koga zmoti, kakor ga lahko zmoti naše obiskovanje cerkve in zakramentov. In to je lahko upravičeno. Že otroke pri verouku učimo, da je molitev pogovor z Bogom, pogovarjamo pa se lahko le z nekom, s katerim imamo resničen odnos. Jezus je bil in je, v Bogu zakoreninjen. On ljubi Očeta in Oče ljubi njega - brez tega tudi ni Jezusa, vsaj nima nekega globokega smisla njegov obstoj.

Brez tega globokega odnosa, bi Jezus govoril sam s sabo ali s svojo lastno senco. Toda, kako potem razložiti, da je svet obrnil na glavo v teh 2000 letih? In kako to, da po tolikih letih še vedno njegova oseba tako buri duhove? Le en način je - Jezus je resnični Božji sin, kar pomeni, da Bog obstaja! Če naj ima torej naša molitev smisel, potem Bog mora obstajati, z njim je tudi potreben odnos. Če tega ni, potem so vsi pomisleki tistih, ki nam očitajo obiskovanje obredov, več kot upravičeni, ker potem naš "biti veren" nima nobenega smisla, ampak smo si sami sebi nasprotni. Zaupamo lahko le nekomu, ki je resničen!

Moje končno vabilo naj bo zato, da imejmo pristen in zaupljiv odnos z Bogom, pogovarjajmo se z njim v molitvi. Molitve ne potrebuje on, temveč mi. Zakaj? Gotovo v molitvi ne bomo dobili takojšnje zadovoljitve tistega, kar mislimo, da so naše resnične potrebe. Ne, v molitvi bomo, če bomo vztrajni in pristni ter odprti, dobili sadove Svetega Duha. Kdo od nas pa si v globini svojega srca ne želi biti ljubljen, kdo ne želi čutiti notranjega veselja in miru? Kdo si ne želi biti potrpežljiv, blag in dobrotljiv? Tudi zvestoba, krotkost in samoobvladanje so za človeka temeljnega pomena, če želi resnično živeti in v tem svetu preživeti, čeprav to pomeni plavanje proti toku. 

nedelja, 17. julij 2022

Eno potrebno

Pri znanem “odlomku o Marti in Mariji”, kakor smo ga ljudje poimenovali, navadno naredimo rez med molitvijo in delom, pač po znanem pravilu sv. Benedikta. Kot bi bili sestri tudi nasploh takšni, da se je ena posvečala cel dan samo delu, torej “akciji”, druga pa samo molitvi, torej “kontemplaciji”. Pa ne gre za to, ampak za dani trenutek, dani položaj, v katerem sta se sestri znašli. Navajeni smo, da gledamo na tole zgodbo s preveč “vsakdanjimi” očmi, kar je pravzaprav tudi naša splošna težava.

Evangelist Luka nam namreč ne govori o neki vsakdanji situaciji, o nekem vsakdanjem dogodku, nekem vsakdanjem obisku. Ponavadi v tem odlomku vidimo vljudnostni obisk starega prijatelja, kar pa ni tudi evangelistov pogled, saj ni niti enkrat samkrat omenjeno ime gosta, temveč je omenjen njegov naziv, njegova označba: Gospod. Evangelist torej na vse skupaj gleda skozi perspektivo velikonočne skrivnosti, na obisk torej prihaja Odrešenik, odločilni gost. Takšen gost pa zlasti pričakuje, da pademo k njegovim nogam, kjer ga slavimo in poslušamo.

Odlomek je torej namenjen vsakemu Jezusovemu učencu, da bi mu povedal, kakšna naj bo njegova pravilna življenjska drža. V tej drži ima vse svoje mesto. Je čas za vsakdanja opravila, vendar pa mora biti tudi čas, ko se ta opravila umaknejo “svetim opravilom”. Temu se bomo tokrat nekoliko bolj posvetili, na koncu pa dodali še tisti vselej odprt kanal za Boga tudi sredi dnevnih opravil. Konec koncev ima obojno skupni imenovalec v pogledu na življenje, ki naj bi ga imel najprej seveda vsak kristjan, pa ne samo on, temveč naj bi po nauku Svetega pisma bilo zapisano v vsakem človeku. To, kar je zapisano, pa je, da je človekov trud seveda izredno pomemben, a do določene mere.

Vzemimo prizor pri Guareschijevem Don Camillu, kjer neki sicer zvesti kristjan zataji svoja načela, ko mu komunistični župan Peppone obljubil dobro delovno mesto, če dovoli, da se njegova hči poroči z županovim sinom zgolj civilno. Ko župnik don Camillo izve za ta dogovor, obišče tega svojega župljana in ga takole ošteje: “Judež, za trideset srebrnikov izdajaš svojega Gospoda!” Nevestin oče pa: “Toda, gospod župnik, človek mora vendarle gledati na to, da preživi.” Don Camillo pa: “Pomisliti moraš tudi, da boš moral umreti, tam gori pa Peppone ne bo imel nobene besede.”

Lep nauk za vse nas, ki smo pravzaprav zelo pogosto vsi prevzeti in zatopljeni v to, kako si bomo zagotovili vse potrebno za lepo življenje. Nihče ne reče, da ni tudi prav, da poskrbimo za to, da dostojno in kolikor mogoče lepo preživimo to naše zemeljsko življenje tudi v materialnem smislu – to bi bilo nespametno. Je pa treba stalno treba imeti v mislih tudi to, da bo nekega dne treba umreti, tam pa naše takšno in drugačno bogastvo, nazivi, moči, veze in poznanstva ne bodo imeli nobene vloge.

Rekli smo že, kako se za evangelista Luka pot kristjana ne konča v zemeljskem Jeruzalemu, temveč gre naprej in je cilj v nebeškem Jeruzalemu, v nebesih. zato Gospodove besede Marti veljajo vsakemu od nas: »Le eno je pomembno!« Pomemben je tisti »boljši del, tisti nerazpadljivi del, življenje, kjer je blaženost in večna sreča, ne pa žalost in bolečina. Tega boljšega dela pa si ne moremo izboriti sami, ampak je Gospodov dar tistim, ki znajo odložiti vsakdanje skrbi, da bi padli k njegovim nogam in prisluhnili »besedam večnega življenja«.

Sveti očetje in učitelji pravijo, da je to "eno potrebno" naše duhovno življenje. Po p. Garrigou-Lagrangeu pa je svetništvo nekaj, kar je dostopno vsakomur, prav kakor je govorila sveta Mala Terezijka. Živeti moramo svoje življenje v neprestani Božji navzočnosti in v občestvu svetih, ne pa, da smo, kakor Marta, "vsi prevzeti" od nekih svetnih opravil. Tudi nas tako "skrbi in vznemirja" marsikaj, tako da nimamo "večnostnega" pogleda - vse se začne in konča pri stvareh tega sveta. Kot pa pravi Bernanos, ko premišljuje držo sv. Terezije Deteta Jezusa, moramo biti vselej otroški (ne otročji!) in misliti na svojega Očeta, ki je v nebesih. Konec koncev je naš cilj ta, da bi bili večno z Bogom, da torej v nebeški Jeruzalem, v nebesa pridemo, da dosežemo tistega, ki smo ga ljubili v tem zemeljskem življenju. Nihče pa k njemu ne pride drugače, kakor po Sinu. 

nedelja, 10. julij 2022

Kdo je moj bližnji?

Kristus učitelja postave napelje, da v primeru vprašanja o večnem življenju odgovori z zapovedjo ljubezni, o kateri potem naprej razmišlja in jo osvetljuje s pomočjo znane prilike o usmiljenem Samarijanu. Razmišljajmo zato s pomočjo zapovedi ljubezni. Ni le čustvo, ampak gre v končni meri za presežno in torej tudi duhovno stvarnost, gre za Boga samega, ki je ljubezen. 

Zanimivo je to, kako veliko se danes govori o odnosih in tudi o ljubezni, kako daleč pa smo od ljubezni in človeka potem v resnici. Kako daleč smo pravzaprav od osebe, ki je pravzaprav vedno tisti pravi cilj, ne odnos, ki je sredstvo. Pravzaprav je tudi odnos do bližnjega sredstvo, da pridemo do Boga, ki je naš poslednji cilj. Tudi ljubezen je, če je resnična, pravzaprav poosebljena, ker tista oseba je ljubezen, ali pa je ni. Torej, ko govorimo o veri, ne govorimo le o človeški osebi, temveč še prej o Osebi z veliko začetnico, ki je najprej Božji Sin Jezus Kristus, po njem, pa pridemo še do drugih dveh Božjih Oseb, Očeta in Duha. Ali ne starši svojih otrok poistovetijo z ljubeznijo? 

Ali ni tako pri zaljubljencih in zakoncih, da z ljubeznijo poistovetijo ljubljeno osebo? Zato je izrednega pomena, poleg tega, da je zelo zanimivo, kako je Gospod Jezus obrnil vprašanje učitelja postave in to vprašanje zastavlja tudi nam danes: "Komu si ti bližnji?" Za to gre namreč pri tistem: "Kateri od teh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?" (Lk 10,27-37). To vprašanje odzvanja tudi danes, kot recimo, kdo je bil bližnji tistemu, ki je umrl sam in so ga našli šele po dveh dneh? Veliko je danes te samote, a začne se pri tej razosebljeni in popredmeteni ljubezni, ki je torej težava naše duhovnosti. Je tvoja ljubezen Oseba in oseba? To vprašanje je zelo pomembno za vsakega od nas danes.

Zato je nadvse zanimivo, kako mnogi navajajo tisto Avguštinovo trditev:"Ljubi in delaj, kar hočeš!" Le, da se danes zadevo obrača in bi lahko prej rekli: "Delaj, kar hočeš, in ljubi!" Lahko bi rekli tudi: "Ljubi, kakor hočeš!" Mislim, da ni potrebno še nadaljevati v tej smeri, da bi razumeli, kam pes taco moli, pa se je nekaj na sodišču v tej smeri zgodilo. Misli se namreč, da Jezusova zapoved ljubezni pomeni, da so druge zapovedi sedaj odveč, da gre za razveljavitev ostalih zapovedi, pa temu seveda ni tako. Zapoved ljubezni je srce zapovedi, je neke vrste kompendij oz. koncentrat vseh zapovedi, prav tistih, ki jih je Mojzes dobil vklesane na dveh kamnitih tablah. Kot pa smo slišali v prvem berilu, so to tisti zakoni, ki so že zapisani v našem srcu in se moramo truditi živeti po njih zato, da bi bili bolj mi, da bi bili bolj ljudje, bolj Božji otroci, bolj Kristusovi učenci, bolj bratje in sestre med seboj. Tisti, ki ljubi, nosi namreč ljubljeno osebo vedno v svojem srcu in mu je nadvse drago, da naredi vse, kar le more, da bi bila tista oseba zadovoljna. 

Ljubimo Boga? Prav - koliko časa na dan mu posvetimo? Kako težko je v bistvu narediti tiste osnovne reči, ki so jutranja in večerna molitev, molitev v družini rožnega venca pri mizi po večerji, branje in premišljevanje Svetega pisma, posebej mašnih beril... Kako težko je graditi nedeljo na nedeljski maši, pa zadeva dandanes postaja le še privesek ali neka dodatna oprema, ki je ravno tako dobro, če je, ali pa ni. Če je rečeno, da je molitev pobožno govorjenje z Bogom in njegovimi svetniki, zakaj tega pogovora ne prakticiramo. Najvišja možna stopnja tega pogovora je pri sveti maši, pa jo tako lahko miselno izpuščamo, se je površno udeležujemo, se nanjo notranje in zunanje (tudi obleka in urejenost, zlasti poleti!) nič ne pripravimo. Se mar tisti, ki ljubi, ne pogovarja z ljubljeno osebo?

Če potem preidemo na svoje družine, starše, sorodnike in prijatelje - koliko časa jim posvetimo? Koliko časa gre za pogovor, igro ali podobne reči, koliko pa raje za televizijo, tablico, pametni telefon ali še kaj drugega? Govorimo, kako so mladi le še na elektronskih napravah, vendar je na mestu tudi vprašanje, od koga so dobili dober zgled. Službe se danes nadaljujejo doma, četudi na domačem kavču v nedogled, razne dejavnosti za otroke, ki so postale prava parkirišča, da se jih rešimo za par ur. Zakonci, ki se med sabo ne pogovarjajo več... Nima smisla naštevati, ker je pravo pravcato morje tega vsega. Res je težko je dobiti nekaj časa, ker smo mu prepustili, času namreč, pravico odločanja nad našim življenjem. Kdor nima časa, potem je že znamenje, da ima čas njega. Velja razmisliti. 

Zapoved ljubezni potemtakem ni zvit način, ki nam ga je dal Jezus sam, kako delati, kakor se vsakemu pač zdi, temveč je pomoč in navdih, kako v polnosti in polni zavesti delati tisto, za kar nas je Gospod ustvaril in postavil na ta svet. Kdor ljubi, se posveča Gospodu in bližnjemu, s tem pa uresničuje tudi samega sebe, saj se konec koncev posveča tudi sebi, s tem, ko služi drugemu in Drugemu.

nedelja, 26. junij 2022

Trdno na poti v nebesa

"Ko so se dopolnjevali dnevi, da bi bil vzet v nebesa, se je tudi sam trdno odločil iti v Jeruzalem" (Lk 9,51). Ključni stavek Lukovega evangelija je lahko oz. bi moral biti ključen tudi za nas. Govori namreč o odločitvi, a je ta odločitev nekoliko drugačna od ostalih - lahko namreč govorimo o Jeruzalemu kot mestu v Palestini, lahko pa to pomeni tudi še kaj drugega, pomembna pa je pot do tam.

O tem drugem pomenu nam spregovori sveti Pavel v pismu Galačanom. Govori nam o nekem drugem svetu, o duhovnem svetu, o duhovni poti, na koncu katere je Jeruzalem, a tisti nebeški, v katerega se na koncu svoje zemeljske poti dvigne Jezus. Ta cilj mora biti kristjanu jasno v mislih kot nekaj dosegljivega, ne nekaj abstraktnega, čeprav je zadeva tako daleč našemu razumu - tudi pot, ki jo predlaga naš Gospod, z njim pa tudi Pavel, se ne ravno sklada s človeškimi predstavami. Ali to tudi pomeni, da človeku ni blizu?

Če na pot proti Jeruzalemu, na hojo za Jezusom gledamo z "mesenimi" in ne "duhovnimi" očmi, se zdi, da ni človeku prav nič blizu vse to. Najprej je problematičen že cilj - Samarijani so bili skregani z Judi in so Jeruzalem takoj povezovali z njimi. Če bi Jezus ne bil Jud, bi šli za njim, tako pa... To se pač ne sklada z okviri njihove (ozke) religije. Danes bi se podobno kdo ne odpravil za Jezusom, ker to pomeni iti v Rim - Cerkve ne bi sprejeli. Zakaj? Ker preveč omejuje mojo svobodo - v Boga želim verjeti, a na svoj način, nihče mi ne bo pravil, kako. Tudi Jezusov nauk je lep, zdi se kot kakšen zenovski modrec - lepe besede, ki se jih bom, če mi bo ustrezalo, držal, ni pa nujno.

Odgovor na samarijansko držo s strani učencev tudi ni pravi. Želeli so se kar znebiti teh Samarijanov,
da ne bi okuževali prave vere. Tudi to je preozka, ideološko obarvana interpretacija.

Za oba primera velja, da hoja za Jezusom ne pomeni le izpolnjevanje nekega nauka ali filozofije, ampak odnos z njim. Potemtakem bi Bog ne poslal na svet svojega sina, temveč bi zgolj poslal knjigo z vsemi zapovedmi - v prvem primeru z modrimi izreki. Z obvladanjem izrekov in tehnik bi se nekdo lahko izkazal za vzvišeno in pametno duhovno bitje, v drugem primeru pa bi se človek izkazal kot Bogu všečen tako, da bi čim bolj dobesedno izpolnjeval napisano. Pa vendar je Bog poslal na svet svojega Sina, da bi bili z njim, da bi ga ljubili. Iz ljubezni sledi postava, ki je postava Duha.

Biti z Jezusom pa ni lahko, saj je treba sprejeti celoten "paket". Ta ne vsebuje lagodnega življenja - dobre plače, vile ob morju, jahte... Pot za njim je zahtevna, vsebuje odpoved, sprejemanje vsakdanjih križev in težav. Zahteva nenavezanost na stvari in na ljudi. Zahteva ljubezen do nekoga - do samega Gospoda Jezusa. Ljubezen ne navezuje nase, ampak nas notranje osvobaja. Na podoben način in iz podobnih razlogov je danes težko nase vzeti jarem zakona, se poročiti. Vprašanje je, ali sem cilja jaz, ali pa drugi oz. Drugi. Ko govorimo o pravi ljubezni, nisem v ospredju in središču jaz, temveč Bog in bližnji.

Treba se je tudi ločiti od svoje zgodovine in jo prepustiti, če rečemo z Avguštinom, neskončno usmiljenemu Bogu. Pa tudi s prihodnostjo ne smemo biti zasvojeni - z istim svetnikom jo prepuščajmo neskončno previdnemu Bogu. Treba je živeti danes, se čim bolj držati poti, čim bolj biti z njim. Pravzaprav je on tista pot, kakor nam pravi pri sv. Janezu. To je tisto, kar nas resnično osvobaja, pomirja in odrešuje.

Na tem mestu podajam zanimiv judovski midraš. Bog je poslal nadangela na zemljo oznanjat veselo novico skorajšnjega odrešenja. Čez nekaj časa se je angel vrnil in dejal Gospodu: "Nekateri so bili z eno nogo v preteklosti, drugi z eno nogo v prihodnosti, nihče pa ni imel časa."  

Mi se raje odločimo, da bomo odločno na poti z njim, z Gospodom Jezusom Kristusom. Imejmo čas za Gospoda. Tako bomo svobodni, veseli in mirni - vsaj v sebi. In ne bo nam mar, če si sposodim misel nekega islamskega mistika, če bomo umrli na poti proti cilju - ali ni to boljša izbira kot pa se sploh nikamor ne podati?

nedelja, 12. junij 2022

Kdo je Bog

Nekega dne se je sv. Avguštin sprehajal po obali in skušal razumeti skrivnost Boga. Ko je bil zatopljen v ta razmišljanja, je videl otroka, kako je z morsko školjko jemal vodo iz morja in jo zlival v luknjo, ki jo je bil izkopal v pesek. Svetega moža je zadeva pritegnila in je otroka vprašal, kaj dela. Ta mu je odgovoril: “Želim dati morje v to luknjo.” S preprostimi besedami je sveti Avguštin skušal razložiti otroku, da je to nekaj nemogočega. Nakar je malček dejal: “Preden boš ti dognal skrivnost Boga, bom sam že zdavnaj prelil celotno morje v tole luknjo.” Ko je to rekel, je otrok izginil. Sveti Avguštin je torej pomislil, kako je to moral biti angel, ki mu ga je poslal Bog, da bi ga poučil, kako je skrivnost Svete Trojice sicer res največja in najpomembnejša skrivnost naše vere, da pa ji mi, z našo omejeno pametjo, ne bomo nikdar prišli do dna.

Skrivnost Sv. Trojice, katere praznik danes obhajamo, je ena najtežjih za razlago. Znana je razlaga sv. Patrika, ki je zadevo razložil na podlagi triperesne deteljice – trije listi, ki oblikujejo eno samo rastlino, tako tri Božje Osebe, Oče, Sin in Sveti Duh oblikujejo enega Boga. Stvar je služila namenu, saj kralj na Irskem razumel in se odločil za krščanstvo, posledično pa tudi drugi ljudje. Še danes je zato simbol Irske triperesna deteljica, na dan sv. Patrika pa si jo ljudje pripenjajo na obleko. 

Skrivnost Sv. Trojice slavimo takoj po binkoštni nedelji, ker je prva od krščanskih skrivnosti, najpomembnejša. Pove nam, kdo je krščanski Bog, vendar pa je tudi ta skrivnost najmanj dostopna naši človeški pameti, našemu razumu - tako je tudi prav. Do največjih skrivnosti krščanske vere namreč ljudje sami, s svojim razumom, čuti in čustvi ne moremo priti. Na voljo so nam samo sledi, odsevi, odmevi, podobe teh skrivnosti. Te podobe so dovolj, da po eni strani lahko verujemo, po drugi strani pa vedno ostaja toliko senc, da lahko tudi ne verujemo. Vselej pa je za vero potreben cel človek, saj gre za odločitev celega človeka.

Imamo torej sledi Božjih skrivnosti, ki jih lahko odkrijemo v stvarstvu, ker jih je pustil Stvarnik sam, glede na to, da je vse Božje delo. Ker je tako, nas te skrivnosti seveda presegajo, vendar pa hkrati lahko dojamemo, kako kljub temu niso proti našim čutom, čustvom in zlasti razumu in da na neki način lahko v te skrivnosti vstopimo. Sledi, ki jih odkrivamo v stvarstvu, kadar se uspemo zares čuditi in zreti, nam lahko pomagajo v potrditvi naše vere v obstoj Boga, ki je Stvarnik, ki je tudi neskončno moder, ker je tako čudovito uredil vse. S psalmistom tako lahko vzkliknemo: »Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!" (Ps 8).

Prek opazovanja stvarstva tako lahko pridemo do Boga, kakor nam je s svojimi peterimi potmi do Boga pokazal tudi sv. Tomaž Akvinski. Vendar pa nam to seveda ne zadostuje, saj mi ne potrebujemo »boga filozofov«, kot ga je označil Pascal, temveč: »Boga Abrahamovega, Izakovega in Jakobovega.« Torej ne potrebujemo boga, kot si ga ustvarimo in zamislimo ljudje, po naši podobi, temveč potrebujemo spoznati Boga, kakršen in kdor je v resnici.

V Svetem pismu vidimo, kako se je Bog razodel očakom in kasneje  prerokom – na neki način je torej povedal, sporočil, kdo je. Vendar pa se je v polnosti to, da je Troedini Bog, da je Trojica, da je Oče, Sin in Sveti Duh, razodelo šele tedaj, ko je Bog sam stopil iz nebes k nam, ko je Božji Sin postal človek. Šele po njem smo lahko spoznali, da Bog obstaja v treh osebah. V treh osebah tudi vselej deluje. 

Svetopisemski stavek, ki nam najbolje razkriva, kdo je Bog, je zelo kratek: »Bog je ljubezen« (1Jn 4,8). Tako je po razodetju zapisal apostol Janez. Bog je trojen prav zato, ker je Ljubezen, ker je odnos, ker je neprestana dinamika, neprestano podarjanje in prejemanje, hkrati pa v njem ni zadrževanja zase. Saj je apostol Pavel za pravo ljubezen zapisal, da »ne išče svojega«. Zakaj tako? Ker ko govorimo o ljubezni, govorimo vedno o odnosu med osebami, celo o edinosti in celo o občestvu med osebami. In vedno, tudi v medčloveških odnosih, če so pravi, imamo v bistvu tri osebe, ki ta odnos tvorijo: imamo osebo, ki ljubi; imamo osebo, ki je ljubljena in imamo medsebojno ljubezen, ki je pravzaprav tudi oseba, če tako pogledamo. Ljubezenski odnos mora namreč biti nekaj, da tako rečemo, otipljivega, hkrati pa tudi nekaj presegajočega, večjega od nas ljudi. Tako je Sveto Trojico in odnose v njej razumel sv. Avguštin: Oče je tisti, ki ljubi, Sin je ljubljeni, Sv. Duh je vez ljubezni med njima. Oče ljubi Sina, Sin ljubi Očeta, njuna medsebojna vez ljubezni pa je Sveti Duh. Ljubezen je samo tam, kjer je edinost, oziroma občestvo, kjer je so-deležje v ljubezni, kjer vsakdo daje svoj delež in prejema svoj delež. Mi ljudje smo seveda med seboj razdeljeni, ker nismo sposobni popolne ljubezni, Bog pa je tako popoln, ljubezen med tremi osebami je tako popolna, da je iz treh oseb en sam Bog.  

Kot smo zgoraj tako že nakazali, se najbolje Božja podoba, torej tudi podoba Sv. Trojice zrcali v človeku, saj sta moški in ženska za angeli najodličnejša med ustvarjenimi bitji, a takrat, ko postaneta - tako in drugače - mož in žena. Bolj ko zato človek ljubi, bolj ko je svet, bolj vstopa v Boga, v njegovo skrivnost, bolj ga okuša, zato pa spoznava. Ni zato vseeno, kako živimo.

Najbolj se slika Sv. Trojice seveda svetu razodeva po družini, ker je tam lahko zares vidna prava ljubezen. Toda, prava družina je ena sama, ker je pečat ljubezni samo zakrament svetega zakona, saj tako Bog vstopi v medčloveški odnos in se slednji tako odpre onkraj zgolj človeškega v presežno. Seveda pa so vsi člani družine zato poklicani k svetosti in trudu za dober odnos do Boga in med seboj. Takšna družina potem sveti navzven.

nedelja, 22. maj 2022

Neprestani trud za posnemanje

Na nedeljo pred vnebohodom premišljujemo o ljubezni in miru, ki nista takšna, kakršna pojmuje svet. Ne gre torej za čustva ali celo za dobra čustva, temveč za dva Božja darova, od katerih je ljubezen celo božanska krepost. Kar pa nam v evangeliju Gospod pravi, je, da je mogoče ljubezen preveriti, in sicer zelo enostavno, čeprav hkrati drži, da pa je ni tako enostavno živeti, vsaj ne tako, kot bi ljudje to želeli, ali kakor bi dandanes ljudje to želeli. Nekaj, kar je nam ljudem danes splošno, je, da nočemo, da bi karkoli v življenju od nas zahtevalo več kot je potrebno. Z malo truda želimo velike rezultate. Tudi ne radi vidimo, da bi bilo karkoli večje od nas, ampak moramo vse obvladati, kontrolirati, imeti v pesti, celo posedovati. V tej logiki pojmujemo tudi ljubezen in mir.

Tako sem sam tisti, ki lahko od drugih zahtevam, drugi pa od mene ne smejo zahtevati. Ko mi je nekajvšeč, se moram tega polastiti. Ko mi je nekdo všeč, ga moram imeti. Moram namreč zadovoljiti svoje želje, svoje hrepenenje, svojo praznino. Seveda bo ta zadeva funkcionirala do tedaj, ko mi bo nekaj ali nekdo všeč, do kadar bodo moje želje potešene, do kadar bo “feeling”. Brž ko temu ne bo tako, bom zadevo ali človeka odložil kot odvečno breme in poiskal kaj ali koga drugega. V tej smeri bom iskal vedno novo in novo, nove avanture. Preizkusil bom to in ono, ta in oni način. Kljub vsemu temu pa še ne bom ne zadovoljen, ne zadovoljèn. Ne bom izpolnjen, ne bom srečen. V sebi bom nemiren. Morda bom vendarle ugotovil, da sta ljubezen in mir, po katerih hrepenim, večja od tistega, kar si lahko zagotovim sam in da sta večja tudi od človeške ljubezni in miru. Ljudje si prave ljubezni in miru sami ne moremo zagotoviti, ker sta prava ljubezen in mir večja od nas, nas presegata.

Ko se enkrat tega zavemo, ko to spoznamo, se začnejo lahko pripravljati primerna tla, da se vanje vsejeta pravi mir in ljubezen, ki sta vselej zastonjski in nezasluženi dar, ki si ga ljudje sami nismo sposobni zagotoviti, lahko pa smo tega daru deležni. Pripravljati primerna tla pomeni gojiti in poglabljati odnos z Gospodom Jezusom, kar pa seveda ni enostavna zadeva, zato pa mnogi odnehajo. "Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi," nam pravi Jezus v današnjem evangeljskem odlomku. Pomeni, da če imam Jezusa resnično rad, ga bom tudi posnemal, se bom trudil živeti kakor je on živel in se bom trudil gojiti odnose, kakor jih je gojil on sam. Vendar je to težko in zahtevno. Zato danes ni toliko težava v tem, da bi ljudje delali odkrito toliko proti Bogu in proti njegovemu sinu Jezusu. Ljudje tudi ne zavračajo vnaprej evangelija in Božjih zapovedi. Takšnih ljudi je morda peščica. Veliko je žal takšnih, ki se deklarirajo za kristjane, so pa v resnici nedeklarirani agnostiki. Naj razložim. Veliko je krščenih, ki niti ne odkrito govorijo in delujejo proti krščanskemu nauku, je pa njihovo življenje daleč od le-tega. Pa to ne velja le za "navadne vernike", temveč za vse vernike, torej vključno z duhovniki in škofi. Morda pa sem tudi sam med takšnimi.

Tako je, če zame Jezus ni živ in potemtakem ni oseba, s katero je mogoče imeti odnos. Pomeni, da tudi vstajenja ni bilo, vsaj zame ne, saj: "Če Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera" (1 Kor 15,14). Odveč je govoriti, da sem kristjan, če moje življenje govori nasprotno. Lahko sem tudi vsak dan pri maši, celo večkrat na dan, pa je vse skupaj prazno in zlagano, če se potem moje življenje odvija povsem drugače. Ko je pred kratkim papež Frančišek nastopil svojo službo, so mnogi govorili, kako da je "lepo povedal". Pa sem se potem vprašal, kaj to pomeni, da je lepo povedal? Lahko cel dan skandiram papeževo ime na trgu sv. Petra, lahko sem celo med t.i. "Papa boys", pa to nič ne pomeni, če potem živim svoje življenje naprej po starem, kot bi papež ne rekel nič. In dejansko ni povedal ničesar, če njegove besede niso vplivale na moje življenje. In bi lahko šli še naprej v tej smeri, a mislim, da smo se razumeli.

Kristjan ne morem biti samo na papirju, kakor ne morem biti samo na papirju mož ali žena, oče ali mati, sin ali hči, prijatelj ali prijateljica. Vsi naši odnosi zahtevajo celega človeka, tudi odnos z Jezusom zahteva celega človeka in je celo podlaga za to, da so pravi tudi ostali kristjanovi odnosi. Vseskozi se je treba pošteno truditi v tej smeri in nikdar odnehati, kajti samo to prinaša pravi mir in ljubezen v dušo, kakor tudi pravo zadovoljstvo in izpolnjenost. Za konec pa še: nimam kaj zahtevati nekih pravic, dokler nisem izpolnil svojih stanovskih dolžnosti. Izpolniti dolžnosti pomeni živeti v skladu s tistim, kar sem. Če pa živim v skladu s tistim, kar sem, potem mi ne bo treba ničesar zahtevati, ker mi bo že podarjeno.

nedelja, 15. maj 2022

Delo za poveličanje

Ko Gospod Jezus pravi, kako bo poveličan oz., če vzamemo bolj dobesedno “proslavljen”, se trpljenje in smrt na križu še nista izvršila, se je pa že izvršila njegova nekrvava žrtev pri zadnji večerji, ko se je ljudem popolnoma izročil. Proslavljen je Gospod pri sv. Janezu na križu, potem pa je, po sami Očetovi obljubi, poveličan in proslavljen še enkrat - v nebesih. Napoveduje namreč svoje kraljevanje skupaj z Očetom v nebeški slavi. 

Proti tej nebeški slavi pa hodimo tudi mi, kakor nam sporočata mašni berili, od katerih je prvo iz Apostolskih del, drugo pa iz knjige Razodetja. Torej, tudi mi smo na poti proti nebeškemu Jeruzalemu, a ta pot še zdaleč ni lahka, saj nas Pavel in Barnaba opozarjata: “Skozi veliko stisk moramo iti, da pridemo v Božje kraljestvo”. Ker pa je ta pot zahtevna, so odzivi nas ljudi nanjo kaj različni. Ljudje smo namreč danes postali “komot” in za dosego nečesa ne bi naredili nič več od tistega, kar je nujno potrebno, težava pa je, da je ta “pot v nebesa” nekaj izredno zahtevnega in zato marsikomu danes ne diši in torej veliko ljudi ne hrepeni več po tej večni slavi. 

Sami nikakor nismo sposobni preskočiti ovir, ki pridejo na življenjski poti, da sploh ne govorimo o tem, da bi sami prišli do nebes. Pa sedaj ne govorim samo o posameznem človeku, ampak da ljudje kot taki tega nismo sposobni. Ostati moramo v Gospodu Jezusu, ki nam daje potrebne milosti in darove, da zmoremo in uspemo priti tja, kjer nam je pripravljen prostor, on je pot do tam (Jn 14). 

Mi smo samo majhni in nebogljeni otroci brez njega in ne moremo storiti ničesar (Jn 15,5). Jezus drži svoje verne v roki, kakor drži tistih sedmero zvezd na začetku knjige Razodetja (Raz 1,16). Kakor zvezde pa ima v svoji roki tudi tiste potrebne darove in milosti, ki si jih sami sicer ne bi mogli nikdar zagotoviti, on pa dobrotno odpira svojo roko in nas napolnjuje s svojimi milostnimi darovi (Ps 145,16). Ti milostni darovi so tiste krščanske kreposti, ki jih je sedem, kakor je sedem tistih zvezd. Te zvezde sicer vse lepo sijejo, najbolj sijoče pa so seveda tiste tri, ki jim pravimo tudi božanske kreposti (onim štirim pravimo srčne ali človeške kreposti: preudarnost, pravičnost, trdnost in stanovitnost), ker nam jih v končni fazi lahko podari samo Bog: vera, upanje in ljubezen. Te tri so tiste zvezde ki razsvetljujejo našo življenjsko pot, da lahko gremo naprej, četudi je toliko teme v življenju. So darovi, milostni darovi, ki si jih nihče od nas ne more zagotoviti sam, ampak je poleg našega truda potrebna še Božja milost. 

Imamo tako tri izredno močne zvezde, ki nam, če res skrbimo za dober odnos s Kristusom, močno svetijo v življenju in nam pomagajo premagovati tiste sicer nepremagljive ovire. Pravzaprav je pri vseh treh omenjenih skrivnostih (izraz krepost je pač bistveno premalo) tako, da jih lahko malo boljše živimo le skozi Jezusa, ki je dejal, da je “vrata” (Jn 10). Vera, ki je samo človeška, ni nič, postane neka navada, rutina, se pomeša še z drugimi, postane lahko celo nekakšen beg iz resničnosti in torej zares neke vrste “opij za ljudstvo”. Upanje, ki je samo človeško, se kmalu spremeni v obup. Ljubezen, ki je od vseh treh največja in, za razliko od obeh prej omenjenih, "nikoli ne mine" (1 Kor 13), ni kaj dosti vredna, če je samo neko čustvo in nek “feeling”. Brez Jezusa te reči, pa tudi še ostale, nimajo pravega goriva, nimajo pravega soka. 

Naj uporabim lep primer papeža Janeza Pavla I., ko je govoril o zapovedih, ker velja podobno tudi za nas. Takole je povedal: “Nekdo je enkrat šel kupovat avto v poslovalnico. Prodajalec mu je dal poduk: ‘Vedite, da avto dobro deluje, zato morate lepo skrbeti zanj, ste razumeli? V rezervoar morate vselej točiti le super bencin, za zglobe pa uporabljati fino olje.’ Kupec pa mu je odvrnil: ‘Ne, no. Smradu bencina ne prenašam, olja pa tudi ne. V rezervoar bom raje nalil penino, ki mi je tako všeč, zglobe pa podmazal z marmelado.’ Prodajalec je na to odvrnil: ‘Napravite kakor želite, a se potem ne prihajajte pritoževat, če boste nekega dne končali s svojim avtom v obcestnem jarku!’ Gospod je z nami napravil nekaj zelo podobnega – dal nam je to telo, ki ga poživlja razumna duša in dal nam je dobro voljo. Rekel nam je: ‘Tale avto je zelo dober, ampak moraš zanj lepo skrbeti.’” 

Pri krstu smo torej dobili ustrezna sredstva, da bi lahko prišli v nebesa, dobili smo avto, ki nas lahko pripelje do tja, če tako rečemo. Vendar moramo svoje za ta cilj narediti. Pri Jezusu dobimo gorivo za ta naš avto, a moramo redno polniti rezervoar, mi pa danes zelo rabi pozabimo na to duhovno hrano in na Jezusa samega. Potem se pa čudimo, kako sredi puščave ostanemo sami, nebogljeni in obupani. Trudímo se torej, da bomo z rednim zakramentalnim in molitvenim življenjem ter poglabljanjem našega verskega znanja vselej skrbeli, da bo naš duhovni rezervoar poln, zglobi podmazani, mi pa se bomo lepo vozili po poti v slavo.

nedelja, 8. maj 2022

Poslušati pravi glas

Ko na 4. velikonočno nedeljo, »nedeljo Dobrega Pastirja« poslušamo, da "njegove ovce poslušajo njegov glas", je dobro povedati par podrobnosti iz pastirskega življenja Bližnjega Vzhoda. Pastir je tam vedno hodil pred čredo in jo je vodil, čreda mu je torej sledila. Staja za ovce je bila narejena iz lesenih kolov ali iz kamnov, tako da je ščitila pred divjimi zvermi ali tatovi in roparji, ne pa pred vremenskimi nevšečnostmi. V staji je bilo več čred, katere so nato pastirji zjutraj prišli iskat, eden od pastirjev pa je noč preživel pri ovcah, da jih je čuval in branil. Vsako jutro so torej prišli pastirji in klicali svoje ovce, te pa so šle le za svojim, ne pa za tujim pastirjem. Kot pastir tudi nas Gospod Jezus Kristus kliče, da mu sledimo na pašo. Jezus pa ni kar neki pastir, temveč je dobri pastir, ki se z vso vestnostjo in ljubeznijo razdaja za svojo čredo - on je torej vsako noč tisti pastir, ki ostane s svojimi ovcami, saj je z nami "vse dni do konca sveta". Podobno kot on se za svoje otroke, za svojo družino trudijo razdajati starši. Kjer je ta dobri pastir, so ovce varne in pridejo do dobre paše, ki jih resnično nasiti. Psalm o Dobrem Pastirju pravi: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče, k vodam počitka me vodi. Mojo dušo poživlja« (Ps 23/22,1-3). Zlasti ta zadnja trditev nam pove, da pri vsem skupaj ne gre za telesno in materialno hrano, kolikor bolj gre za »dušno hrano«, čeprav tistemu, ki se zna kolikor je le mogoče izročati v Božje roke, zares »nič ne manjka«, ker Gospod za nas poskrbi v takšnem in drugačnem smislu, če mu le dovolj zaupamo, kakor to velja tudi za Božjo Mater Marijo, kateri je posvečen mesec maj. 

Vendar je tako, da prihaja tudi k nam več pastirjev, če pa je edini dobri le Jezus, potem so vsi drugi vsaj manj dobri, če že ne slabi. Gospod nas po svojem svetem nauku in po svetih zakramentih hrani s pravo hrano, vendar se je treba odzvati vsak dan znova njegovemu glasu in iti za njim. To velja tudi za vse tiste, ki nas je ta Dobri Pastir poklical za pastirje. Tudi mi smo torej najprej njegove ovce, njegovi učenci, kakor so lepo apostoli prikazani v sv. Apolinariju v Classeju pri Ravenni - sv. Apolinarij se je upodobil po pravem Dobrem Pastirju, zato je namesto Jezusa tam prikazan on, njegove ovce pa mu sledijo. Slediti je treba pravemu katoliškemu nauku in se hraniti v molitvi in zakramentih. Kot je lepo rečeno v evangeliju, svoje duše drugod, na drugih naslovih, ne bomo nahranili, čeprav si tako domišljamo. 

Drugod pri apostolu Janezu je rečeno, da bo tisti, ki bo jedel od kruha, ki nam ga daje Gospod Jezus, živel vekomaj. Ta Dobri Pastir nas torej vodi k nebeškim pašnikom, daje nam »hrano iz nebes«, da bi hrepeneli po nebesih, po večnem življenju in se tudi trudili tja priti. Tja pridemo, če imamo nekatere dobre lastnosti, ki jih imajo ovce, ki pa danes niso več tako moderne, to pa so: “poslušnost”, “pokorščina” in “ubogljivost”. Psalm namreč pravi, da nas Gospod, ki je Dobri Pastir »vodi po pravi poti« (Ps 23/22,3). Pomeni, da mora biti naša vera otroška v smislu zaupljivosti. Otrok zaupa svojim staršem, da mu hočejo dobro, da ga hočejo naučiti lepih in koristnih stvari, da ga vodijo po pravi poti. Enako mora zaupati kristjan svojemu Gospodu in se vsak dan v molitvi truditi, da se zgodi, kakor molimo v molitvi »Oče naš«, Božja in ne kristjanova volja. Če malo parafraziramo junaka našega otroštva, Kekca, potem velja: »Božja volja je najbolja.«

Vidimo, kako lahko iščemo kjerkoli po svetu, pa svoje sreče in zadovoljstva, prave hrane, ne bomo našli drugod, kot le na Jezusovem pašniku, ki je Cerkev. Tu imamo vse tisto, kar potrebujemo za to, da živimo tako, kot Jezus in Marija želita od nas. Če poslušamo glas Jezusa in njegove Cerkve ter se hranimo z nebeškim kruhom v zakramentih, hodimo po pravi poti, ki vodi v nebesa. Tja si vsi moramo želeti priti, ker tam ne bo več žalosti, bolečine, kakor tudi ne smrti. Tam nas Jezus pričakuje, da bomo z njim srečni za vedno.

nedelja, 1. maj 2022

Povabljeni na pravo pot

V evangeliju, kjer prevladuje število tri, je zelo pomembno naše poistovetenje z Gospodovimi učenci, zlasti s tistim, ki navadno izstopa, to pa je apostol Peter. 

Po Mariji Magdaleni, apostolki apostolov so učenci so dobili jasna navodila, da naj gredo v Galilejo, kjer bodo videli Jezusa. Apostoli tudi gredo v Galilejo, kjer se je vse skupaj začelo, vendar pa je njihova napaka v tem, da gredo povsem nazaj in  začnejo spet delati tisto, kar so delali, še preden so srečali Jezusa. Spomnimo se, kako je rekel pa Jezus Petru, ko je slednji bil še Simon, kako odslej ne bo več lovil rib, temveč ljudi. Kasneje se je ta obljuba sicer uresničila, kakor smo slišali v prvem berilu, a v evangeliju temu še ni tako. Petrove oči, ki niso v prvi vrsti tiste telesne, temveč duhovne oči, namreč še niso očiščene. Podobno velja tudi za ostale apostole, razen za enega, po izročilu je to Janez, ki ima svojo notranjost zamegljeno nekoliko manj od ostalih in potem prvi spozna Gospoda. Če pomislimo, Gospoda ni spoznala Magdalena, kakor tudi ne učenca na poti v Emavs, kar pomeni, da je treba za to, da bi spoznali poveličanega, vstalega Gospoda, ubrati neko drugačno pot. To pot je ubrala "tista, ki je verovala", Božja Mati, zato se ji je, po izročilu in veri, Jezus tudi prvi prikazal.

To je prvo sporočilo za nas. Sprašujemo se, kako da ne spoznamo Gospoda, vendar pogosto ubiramo neke vedno enake poti, prepuščeni smo starim življenjskim vzorcem, ki so seveda napačni. Pri verovanju je več nevarnosti v tej smeri. Najprej lahko mislimo, da bomo do njega prišli s pomočjo neke družinske folklore, zato se tre cela množica ljudi na oljčno (cvetno) nedeljo in na blagoslovu velikonočnih jedi. Zato je tudi Božič postal samo neki družinski praznik, čeprav se po drugi strani lahko upravičeno sprašujemo, kaj smo naredili iz družine… Ne pomaga nam niti neko znanstveno dokazovanje, ne pomaga nam razum, ne pomagajo nam naši čuti, niti naša čustva. So stvari, ki so večje, tako od našega razuma, kakor tudi od naših čutov in čustev. Vera gre še naprej od tega in nam daje takšne vrste oči, ki so sposobne zaznati poveličanega Gospoda v našem življenju. Veliko ljudi prehitro zapušča pot vere, ne da bi nanjo niti dobro stopili, ker ostajajo na ravneh folklore, zgolj razuma ali razumarstva, čutov in čustev.

Ne izključujemo vseh naštetih stvari, obstaja pa velika težava pomešanja sredstev s ciljem. Zato se je treba vedno vprašati, če so naš cilj dokazi za obstoj Boga ali Bog sam, če govorimo o razumarju. Podobno se je treba vprašati, če je cilj naše dobro počutje in dobra čustva ali Bog sam? V obeh primerih namreč velja, da je v življenju dovolj tako svetlobe kot tudi teme. Vse samo dobro je samo ne enem otoku, ki ga je sv. Tomaž More lepo poimenoval Utopija. Podobno danes radi iščemo predvsem odnose, namesto osebe. Tudi to je pomešanje sredstev s ciljem. Kakor je spraševal tiste, ki so ga prišli aretirat, tudi danes Jezus sprašuje tudi današnje kristjane, torej mene, tebe in vse nas: “Koga iščete?” Lahko seveda odgovorimo enako, a to ni pravi odgovor, saj ne iščemo neke zgodovinske osebnosti iz nekega kraja, temveč iščemo živo osebo, ki “s poveličanimi ranami kraljuje na veke”.

Lahko seveda pustimo vse skupaj in gremo spet v tisto staro, kar si domišljamo, da obvladamo, a se potem izkaže, kot se je tudi izurjenim ribičem apostolom, da svojega življenja ne obvladamo. Nanj vpliva toliko reči, da se zelo zlahka zalomi in ni nobenega uspeha. Veliko ljudi tako danes živi, kot bi Boga ne bilo. Pravi izziv pa je postavil nekoč zaslužni papež Benedikt XVI., ki je dejal, da naj se trudimo živeti, kot da bi Bog bil, kot da bi obstajal. To seveda ni enostavno, ker se mora človek truditi živeti po krščanskih načelih, moliti in živeti zakramentalno življenje, vendar je prav takšen način življenja tisto, ki nas odpira podobnim navdihom in povabilom, kakršnega so slišali apostoli od sprva neznane osebe: “Vrzite na desno stran in boste našli!” Tisti svetopisemski izrek, da bo rešen tisti, ki bo vztrajal do konca, ni tako iz trte izvit. Večkrat se je izkazalo, kako se je trdo delo, tudi na duhovnem področju, obrestovalo. A seveda v današnjem svetu tega, da bi trdo delali in tudi potrpeli, ne poznamo več. Izrek sv. Benedikta: “Moli in delaj!” je zato še kako aktualen tudi današnjemu času. Če si bomo namreč postavili neki red v vsakdanje in molitveno življenje, če se bomo potrudili, delali in vztrajali, se bo to nekega dne obrestovalo. Pa ne le za nas osebno, temveč tudi v skupnosti, v kateri živimo, ne nazadnje pa tudi v državi in narodu, katerih del smo.

nedelja, 24. april 2022

Odpreti vrata Kristusu

»Če ne vidim, če se ne dotaknem, ne položim roke, ne bom veroval!« Tomaž hoče biti gotov, želi imeti zagotovilo. Kakor vsi ljudje, ki nam ni dovolj beseda, dvomljivi kot smo, ampak hočemo fizičnih dokazov. Konec koncev je to katoliška kultura, na podlagi katere se je razvila na t. i. Zahodu tudi znanost. Vsaj zadnji dve leti pa je zadeva bila v veliki krizi, ki se še nadaljuje. Tudi vera potrebuje razumnost ali racionalnost, potrebuje dokaze. Če Jezus resnično živi, vse spremeni, pravzaprav se vse obrne na glavo, pa ne le v Tomaževem življenju, ampak za vsakega človeka, za vse človeštvo. Kakor mi, tudi Tomaž izkuša, kako težko je verovati, pokaže na človeški faktor ali na faktorje, ki pri tem vplivajo. Vera si postavlja vprašanja, kakor nas uči celo naša Mati Marija, pa je tista, ki je verovala! Ni takoj odgovorila z »da«, ampak je najprej postavila vprašanje: »Kako se bo to zgodilo…« Že res, da je na koncu tisti korak vere, ko enostavno rečemo: »Zgôdi se!« tudi treba narediti, vendar pa do tega koraka ne pridemo kar tako, ampak mora biti to neke vrste premišljeno, razumno dejanje – ne vedno, ampak za velike odločitve v življenju to gotovo velja.

Za Tomaža vemo, da se ni dal kar tako prepričati. In vendar se je njegova negotovost vedno spremenilav blagoslov za celotno skupnost, posledično pa tudi za celotno Cerkev, saj so te zadeve zapisane v evangeliju. Pomislimo samo na tisti dogodek pri zadnji večerji, ko je apostolom Jezus dejal: »Kamor jaz grem, poznate pot.« Takrat ga najbrž nihče izmed apostolov ni razumel, pa vendar so bili vsi lepo tiho, kakor smo bili navadno vsi tiho v razredu ali predavalnici, četudi nismo razumeli tistega, kar nam je učitelj ali predavatelj razlagal. Če takrat Tomaž ne bi na glas povedal, kaj misli in kaj ga muči, bi najbrž ne dobili enega od najlepših in najvišjih evangeljskih stavkov: »Jaz sem pot, resnica in življenje« (Jn 14,1-14). Kakor piše Gregor Véliki, »je bila Tomaževa nevera bolj koristna kakor vera učencev, ki so verovali.« Na ta način je namreč ta iskreni in neposredni »negotovež« Jezusa malodane prisilil, da mu da bolj »otipljiv« dokaz vstajenja.

Vernik pri maši je v zelo podobnem položaju, v kakršnem je bil Tomaž. Pri maši pri spremenjenju namreč Gospod prihaja prav tako med nas »pri zaprtih vratih«, od znotraj. Prosi nas, naj odpremo vrata svojega uma, da bi ga srečali in se dotaknili njegovih ran, vendar pa moramo mi še bolj Jezusa prositi, da bi se on dotaknil naših ran, da bi jih ozdravil. Doživljamo izkušnjo gobavca, ki mu je rekel: »Gospod, če hočeš, me moreš ozdraviti.« Jezus pa se ga je dotaknil in mu odgovoril: »Hočem, bodi ozdravljen« (Mt 8,2-3). Zato molitev pri obhajilu: "Gospod, nisem vreden..."

V primerjavi s Tomaževo situacijo pa je težja, ker se od današnjega vernika, od današnjega Jezusovega učenca zahteva več. V četrti kitici pesmi »Molim te ponižno« pravi sv. Tomaž Akvinski, ki se imenuje po apostolu: »Tvojih ran ne gledam kot Tomaž nekdaj.« Apostol Tomaž je videl Jezusove rane in je veroval – mi moramo verjeti, ne da bi jih videli. Toda, imamo nekoga, ki nam prihaja na pomoč, kakor smo dejali od znotraj, le odkrito mu moramo povedati, kaj nas muči, kakor je to znal Tomaž. Jezusa moramo res iskreno in iz srca prositi, naj »pomaga naši neveri« (Mr 9,24).

In prav s to prošnjo se končuje ta četrta kitica čudovite evharistične pesmi sv. Tomaža Akvinskega, ki je tudi moje novomašno geslo. Dobesedni prevod iz latinskega izvirnika je na tem mestu boljši: »Daj, da bom vate čedalje bolj veroval, zaupal in te ljubil.« (Fac me tibi semper magis credere, in te spem habere, te diligere). Skupaj papežem Janezom Pavlom II. moremo tako klicati: »Vi, ki vas razjeda dvom, ne bojte se sprejeti Kristusa in njegove moči. Ne bojte se! Odprite oz. na stežaj odprite vrata Kristusu. Njegovi odrešilni moči … Pustite Kristusu, da spregovori človeku! Samo on ima besede življenja. Da, večnega življenja!« (22. Oktober 1978 na trgu sv. Petra)

nedelja, 17. april 2022

Luč v temo grobov

Kristusov grob je podoben vsakemu od naših grobov, ker je tudi njegova smrt takšna kot so naše smrti oz. je bila celo nasilna, kar naše večinoma sicer niso. Po medijih pa vidimo veliko teh okrutnih smrti, zato lahko rečemo, kako je ta konec človeškega zemeljskega življenja danes postal spektakel, da bi postala smrt nekaj oddaljenega, da je nihče od nas ne bi ozavestil. Ko vendarle doleti koga od naših bližnjih pa veste sami, kako ni prav nič nekaj oddaljenega, temveč postane smrt tudi moja. Ko doživimo smrt, nastane gosta tema in zbeganost. Na neki način tudi sami vstopimo v grob tistega, ki je umrl, sploh, če je to bil kdo od res bližnjih ali tudi kdo, ki smo ga poznali. Rekel bi, da je prav, da je tako. To je nujno dejanje, če hočemo to veliko zlo smrti kakorkoli osmisliti, najti vsaj majhen razlog za to, da upamo in verujemo.

Grob pa ne predstavlja samo smrti, temveč zlo nasploh. Gre predvsem za vse tisto zlo, ki človeka doleti, tega pa je kar veliko, če pogledamo, koliko je bolečine, bolezni in trpljenja na svetu, vsi pa smo ga v večji ali manjši meri deležni. Bilo bi utopično pričakovati, da v življenju tega zla ne bi bilo – tudi to je resničnost in del življenja. Bolj kot pa to zlo odrivamo nekam stran, da bi šlo v pozabo, bolj pride po neki drugi poti spet nazaj, saj vemo, kaj pravi ljudski pregovor, da »srečo iščemo, nesreča pa pride sama«. Na tem svetu je tako, da poleg luči obstaja tudi senca, še tako dobra stvar pa ima tudi svoje slabe plati. Tako je pač z zemeljskimi in človeškimi stvarniki. Nerealno bi zato bilo pričakovanje, da grobov ne bo več, lahko pa se zgodi nekaj drugega.

Na veliko soboto zvečer pride v cerkev le majhen plamenček, ki pa se nato od sveče do sveče razširi po celotni notranjosti stavbe. Morda se zdi to simbolno dejanje nekaj banalnega in brez veznega, vendar pa nam hočeš, nočeš sporoča, da je edina rešitev za nas ljudi ne v tem, da se skušamo svojih grobov znebiti, temveč raje ta, da vanje spustimo majhen plamenček luči, ki je sposobna pregnati temo. Verjamem in želim verjeti, da se za Veliko noč zbere malo večje število ljudi tudi zato, ker nas je še vedno veliko takšnih, ki želimo upati in verovati, da smrt ni zadnje dejanje našega življenja. Želimo res verovati skupaj s sv. Janezom Zlatoustim, da s prihodom Jezusa Kristusa med nas ljudi, zadnje dejanje ni več smrt temveč »zaspanje«, kot to pravijo vzhodni bratje kristjani, da bi se potem zbudili v neko naročje, v neki objem. Želimo upati in verovati, da nas čaka topel sprejem in objem našega dobrega nebeškega Očeta, našega brata Jezusa Kristusa in naše ljube Matere Marije. Spet ne govorimo le o smrti, temveč o vsem zlu, ki je del našega življenja – Kristusova vstajenjska luč sporoča, da nobeno zlo nima zadnje besede, četudi bi se sprva tako zdelo, temveč z njegovo pomočjo vse to postanejo premagljive ovire. Še vedno so ovire, a so tudi premagljive.

Noben naš grob ni in ne more biti kraj smrti oz. kraj, kjer bi zlo in smrt imela zadnjo besedo. V vsak grob lahko posije luč, pa če se zdi še tako brezupno. Francoski škof in duhovni pisatelj Charles-Louis Gay pravi lepo: »Je bil tisti Jezusov grob morda kraj smrti? Vsak grob je kraj smrti. V resnici pa, zaradi vere, ki je prava luč, ali je tisti grob skrival v sebi življenje ali smrt? Bilo je to življenje, tiho življenje, če hočemo, življenje, ki je bilo skrito in kot vsejano, čakajoč pravi trenutek, da se odpre in se razodene svetu, in vendar je šlo prav za življenje, in to kakšno življenje! Bilo je to vzvišeno, polno, kraljevsko življenje, ki je imelo oblast nad sabo, ki se je, potem ko je to svobodno želelo, skrilo za tri dni, da bi kmalu vzniknilo na plano ter preplavilo počasi vse, ker je močnejše od časa, širša od vesolja in globlja od pekla. Da, vse to, kar je umrlo v tebi, o moj Bog, je bolj živo od vsega ostalega, kar živi na nebu in na zemlji. Pšenično zrno spet vzcveti v klas – ne postane le en klas, temveč neskončna žetev, ki napolnjuje zemljo, obstane vse do zadnjega dne in božansko hrani našo borno človeškost. Vse življenje Cerkve, vse do konca sveta, vse nadnaravno življenje, podarjeno ustvarjenim bitjem, izvira iz tiste izdolbene skale, kjer je tvoje telo počivalo tri dni…«

Bratje in sestre, ne recimo tudi mi, da je vse zaman, da je vse zastonj. Nobena zahvala, nobena prošnja, nobena tožba, nobena solza niso zastonj! Ni zastonj nobena naša, še tako majhna molitvica, ni zastonj priti v domačo Cerkev. Tu namreč najdemo tistega, ki je sicer drobna lučka, a edini lahko razsvetli naše grobove, vse naše temine. Če najde le majhno špranjo, bo to naredila. Kot smo pa videli, ima ta lučka tudi to lastnost, da se veča in širi, dokler nas v notranjosti ne popolnoma razsvetli. Kot rečeno, verjamem, da si te luči želimo, zato ji odprimo vrata svojega srca. Svetloba slavno vstalega Kristusa naj razsvetli temino naših grobov! Blagoslovljeno Veliko noč! Kristus je vstal, resnično je vstal! Aleluja! 

nedelja, 3. april 2022

Iz tišine

Ob znanem evangeljskem odlomku o prešuštnici obhajamo tiho nedeljo. Prepoznati se moremo tako v grešnici, kot tudi v pismoukih in farizejih. Tisto: "Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen..." je še prelahko nalepiti vsakemu od nas kot specifikacijo, ker smo namreč grešniki prav vsi ljudje: "Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave" (Rim 3,22-23). Smo pa tudi vsi mi kot evangeljski pismouki in farizeji. Ne izkoristimo namreč priložnosti, da bi ostali tiho in se zamislili nad samimi sabo, temveč govorimo veliko in preveč - posebej o drugih. 

Zanimivo je tako opazovanje reakcije našega Gospoda, ki ostane lepo tiho. Oglasi se šele, a zelo na kratko, kar pa je dovolj, ko sogovorniki ne nehajo pritiskati vanj. Spet nam tiha nedelja ponudi tišino kot izredno pomembno, če ne ključno orodje, da bi lahko potem primerno uporabljali dar besede in govora. Prava beseda in pravi govor se morata namreč vselej roditi iz tišine in poslušanja. Pri nas ljudeh temu seveda večinoma ni tako, temveč velja prej tisto pravilo, da je treba govoriti in govoriti, kričati in kričati - nekaj bo že ostalo. Ostane res marsikaj, veliko pravzaprav. Vendar so to ruševine in prizadetost, kar pač ostane za našimi besedami in hrupom. 

Tako je na tem svetu, da se najboljše rodi iz miru in tišine. Ko govorimo o cerkvenih zadevah, se je iz tišine recimo rodila koralna glasba, ki je latinskemu bogoslužju lastna. Seveda pa tišine in miru danes ne maramo, ker nas praktično prisilita, da se ukvarjamo sami s sabo in s tistim, kar nas označuje. Vendar, kaj je krščanska vera brez tega? Kvečjemu neka ideja ali filozofija, kar so danes zagotovo postale ljubezen, usmiljenje, pravičnost... 

Vse skupaj smo popredmetili, zato pa GOVORIMO O - marsičem. Govorimo o ljubezni, usmiljenju in pravičnosti. Veliko tudi govorimo o ljudeh, zlasti drugih. V zvezi z ljudmi, je danes nekaj izredno modernega veliko govoriti o odnosih. Ko tako govorimo o razno-raznem, pomeni, da je vse to predmet našega opazovanja, torej tudi naši odnosi. Torej smo prav taki, kakršni so pismouki in farizeji v evangeliju, ki so govorili o ženi, o postavi, o Mojzesu in o Bogu. Kristjani smo velikokrat prav takšni.

Na drugi strani imamo Kristusa, ki GOVORI Z nekom - s pismouki in farizeji, s prešuštnico... Seveda pa veliko tudi govori z Bogom, da bi potem lahko ljudem tudi govoril o njem. V svoji prvi okrožnici nam je papež Benedikt XVI. lepo povedal naslednje: “Kristjanova vera ne izvira iz neke etične odločitve ali velike ideje, temveč iz srečanja z nekim dogodkom, z neko Osebo, ki daje njegovemu življenju novo obzorje, s tem pa tudi odločilno usmeritev.” (Benedikt XVI., Bog je ljubezen, 1). Tako vidimo, kako niso bistveni zares naši odnosi, ki so vselej le sredstva, temveč osebe, z veliko in malo začetnico. Kot je lepo dejal don Giussani, je bilo v preteklosti veliko osebnosti, o katerih se da marsikaj povedati, ni pa mogoče govoriti z njimi. Zelo žalostno bi bilo tako v tem pogledu, če bi tudi danes Bog, Jezus Kristus, pa tudi naši bližnji bili le osebnosti. Niso namreč najpomembnejši odnosi, temveč osebe - brez njih ni nobenega odnosa. Govoriti o nekom je lahko, govoriti z nekom je precej težje. Tudi zato, ker to zahteva tišino in poslušanje.

Zato smo povabljeni, še zlasti v tem drugem delu postnega časa, da bi znali malo več prisluhniti tišini in drugim, šele nato pa tudi k temu, da bi bolj umerjeno (torej s pravo mero in pretehtano) ubesedili, kar je treba. Tako bomo znali prav ceniti dar besede in govora, pa tudi dar oseb, ki so nam dane v življenju, z veliko in malo začetnico.