nedelja, 17. avgust 2014

Vztrajna molitev

V odlomku o veri kananejske žene je veliko koristnih naukov, mi se bomo zaustavili ob tistem, kar nas odlomek uči o molitvi.

Gotovo je v tem oziru najpomembnejša spodbuda k vztrajnosti in nepopustljivosti, ne glede na vse prepreke
in ne glede na to, da - vsaj človeško gledano - molitve in prošnje niso uslišane. Gospodova pota so skrivnostna, so drugačna: "Kajti moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori Gospod. Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moje poti nad vašimi potmi in moje misli nad vašimi mislimi." (Iz 55,8-9). Bog torej deluje na drugačen način in sploh ni nujno, da nas ne usliši. Pogosto to stori na drugačen način, zato je potrebno še naprej zaupno vztrajati v molitvi in ne popustiti v svojih prošnjah. 

Vendar pa je treba tu povedati še nekaj. Ko je omenjena v Svetem pismu molitev, je to mišljeno zelo široko, medtem ko ljudje stvari radi zožamo. Kaj in na kaj vsakdo pomisli, ko sliši besedo "molitev"? Navadno asociacije na to besedo niso ravno prijetne. Morda pa na molitev nimamo pravega pogleda. Pa se še enkrat ozrimo na prej omenjeni odlomek iz Izaija, ki je le eno poglavje pred današnjim prvim berilom. Tam smo spodbujeni k tej širši obliki molitve, hkrati pa najdemo v besedilu tudi vsebino molitve: "O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja, pridite, kupite in jejte! Pridite, kupite brez denarja, brez plačila vino in mleko! Zakaj trošite denar za to, kar ni kruh, in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti? Poslušajte, poslušajte me in jejte dobro, naj uživa v sočni jedi vaša duša. Nagnite svoje uho in pridite k meni, poslušajte in bo živela vaša duša ... Glej, narode, ki jih ne poznaš, boš poklical, in narodi, ki te ne poznajo, bodo prihiteli k tebi, zaradi Gospoda, tvojega Boga, in zaradi Svetega Izraelovega, ki te je poveličal. Božja beseda je živa. Iščite Gospoda, dokler se daje najti, kličite ga, dokler je blizu! Krivični naj zapusti svojo pot in hudobni svoje misli. Vrne naj se h Gospodu, da se ga bo usmilil, k našemu Bogu, ki je velik v odpuščanju." (Iz 55,1-8). 

Jasno nam tako postane, kaj je to molitev. To je zakramentalno življenje, zlasti evharistija in sveta spoved. Potem je to branje in premišljevanje Svetega pisma. Tudi branje in poglabljanje krščanskega nauka, ki ga premalo dobro poznamo (tudi duhovniki) se lahko šteje kot molitev. Zatem pride družinska molitev, za katero je primeren zlasti večerni čas. Koliko je še te družinske večerne molitve? Pa ni treba, da bi bila to komplicirana zadeva, ko se lahko zberemo skupaj, preberemo odlomek iz Svetega pisma, zmolimo desetko rožnega venca in še večerno molitev - to ne bi smelo biti tako težko izvedljivo. Nato pride še osebna molitev, ki je še kako pomembna zlasti zjutraj in zvečer. Zjutraj je treba izročiti dan v Božje in Marijine roke ter v roke angelov in svetnikov za blagoslov in varstvo čez dan. Zvečer je premislek dneva, kjer premislimo, kaj se je zgodilo čez dan - v dobrem in slabem smislu. Slabo obžalujemo, za dobro se zahvalimo, obenem je to tudi čas za prošnje za naslednji dan. Vse to potem, skupaj s seboj in drugimi dragimi ljudmi, izročimo spet v Božje in Marijine roke ter v roke angelov in svetnikov. 

Če na to pozabimo, v tem ne vztrajamo, to opustimo, potem nismo daleč od tistega, za kar je bila označena kananejska žena in je to tudi sama priznala. To nam potrdi Renzo iz romana Alessandra Manzonija "Zaročenca" ("I promessi sposi"), ko se odpravlja spat na kup' sena, pa skoraj pozabi na večerno molitev. Ko se spomni, si reče, da vendarle ne more iti spat kot pes, temveč kot kristjan, zato pa je treba najprej zmoliti. Kako lahko pričakujemo takšnih in drugačnih milosti, Božje pomoči, če pa naše molitveno življenje, in sicer v najširšem smislu, ni dobro?