Maša – vir in vrhunec (3)
Maša je že nekaj časa prepuščena na milost in nemilost rokam in ustom tistega, ki mašuje. Postala je brez pravil oz. mnogi se teh pravil sploh ne držijo, temveč so sami svoji mojstri in pozbljajo na Božje pravice – ius divinum. Giovannino Guareschi je to lepo upodobil pred že skoraj petdesetimi leti, ko je napisal delo "Don Camillo e i giovani d’oggi", kjer se po ustih svoje literarne stvaritve, don Camilla, obregne ob številne takratne parole, kamor spada tudi terjanje pravic za vsako ceno. Don Camillo mlademu don Chichiju lepo pojasni, kako je v Cerkvi tisti, ki ima pravice, samo Bog, ostali pa imamo do njega dolžnosti.
Zagotovo vse zmede ne moremo naprtiti samo 2. vatikanskemu koncilu, čeprav je treba priznati, da so besedila, ki so izšla po zadnjem cerkvenem zboru, še kako pripomogla k tej zmedi, ki vlada na področju katoliškega bogoslužja, začenši z bogoslužno reformo, ki je postala pravzaprav revolucija. A do tega še pridemo. Vsekakor pa drži, da, če se je šlo pred tem morda v eno skrajnost s pretiranim rubricizmom, potem smo sedaj priče drugi skrajnosti, da so pravila obhajanja bogoslužja samo neke vrste okrasek, ne pa nekaj obveznega. Vendar pa obstaja na tem področju neke vrste Božje pravo. Bog ima pravico, da ga častimo in slavimo, da ga – če rečemo s tujko – adoriramo.
To je sporočil najprej Mojzesu, ko mu je do potankosti naročil, kakšno naj bo svetišče, kakšna obleka in kakšno bogoslužje, kakor beremo v Svetem pismu. Tudi Jezus je povedal Samarijanki, kako častiti Očeta, svojim apostolom pa, kako pripraviti zadnjo večerjo. Gospod ne prenaša tega, da nekdo po mili volji uzurpira pravico pri bogoslužju – Bogoslužje pripada Gospodu. Ta svoje Božje pravo izraža po svoji Cerkvi, ki način obhajanja bogoslužja prenaša iz roda v rod in ga oblikuje. Zdi se, da to Božje pravo ne obstaja, kakor tudi, da ne obstaja v Cerkvi več neka vrhovna oblast oz. se zdi, da ta oblast obstaja zgolj na papirju, ko pa ne samo vsako cerkveno ozemlje, ampak celo vsak duhovnik na bogoslužnem področju dela po svoji podobi in sličnosti. Sveta maša in druga bogoslužna opravila so, najprej, postala prava poplava besed, ko je treba vse razložiti in vse povedati s svojimi besedami, češ da tistih, ki so napisane, ljudje ne razumejo, namesto da bi se držali načela per ritus et preces, ki ga v 48. členu zagovarja tudi Konstitucija o svetem bogoslužju (SC, B).
V izročilu Cerkve namreč vselej drži, da so zakramenti učinkoviti v prvi vrsti sami po sebi (ex opere operato) , vendar pa se je treba držati tudi njihove oblike, sicer izvodenijo. Res je, potreben je tudi naš doprinos, ampak ta je zlasti v naši predispoziciji za prejem teh zakramentalnih milosti, ne pa, da bomo delali po svoje. Mi se moramo zlasti izprazniti samih sebe in lastnega napuha, da bi lahko prejeli milostni dar zakramentov, zlasti svete evharistije. Osrednja osebnost maše ni in ne sme biti duhovnik ali, kar je še huje, kdo drug. Druga zadeva – bogoslužje ne more postati kateheza. Izgovor, da je to postala, je vselej eden in isti – “pastoralni razlogi”. Toda, tudi bogoslužje ima svojo obliko iz pastoralnih razlogov, saj, kot smo dejali, oblikuje ljudi. To pa dela na svoj način, ki ni enak tistemu, s katerim se poučuje, denimo, verouk. Potem pa pridemo do tega, da se otrokom ne dovoli, da bi se udeleževali slovesnih bogoslužij (če ta po določenih župnijah sploh še obstajajo), govoreč, kako imajo svoje posebne psihološke potrebe in kako ne razumejo. Kot da je treba vse razumeti. Pascal je dejal, kako je najvišja stopnja, ki jo doseže človeški razum, spoznanje, da ga številne stvari presegajo. Tu otrokom preprečimo, da bi se soočili z Božjo skrivnostjo in presežnostjo tako, da bi bili deležni čudenja, tišine (kolikor je sploh še je po določenih cerkvah), sakralne glasbe, molitev in zahvale, česar so bili deležni še naši starši kot otroci. Si otroci morda ne želijo odrasti in biti z odraslimi? Morda pa mi tega ne želimo, potem se pa pritožujemo, da imamo v hiši velike otroke, ki se niso sposobni soočiti in spopasti z resničnim življenjem.
Da bi se spopadli z vsemi deviacijami in težkimi kršitvami na bogoslužnem področju, je papež Janez Pavel II. leta 2004 izdal navodilo Redemptionis sacramentum (Zakrament odrešenja) , ki pa je, kot bi ga ne bilo. In vendar je v svoji Reguli sv. Benedikt dejal, da ne sme biti nič pomembnejše od bogoslužja, od Božje službe. Bogoslužje je “Božje delo”, Opus Dei, ki prihaja “z višav na zemljo”, kakor lepo pove krščanski Vzhod. Pri nas te zavesti ni. Pravimo, da bomo raje naredili mi po svoje zadevo, ker bo boljša. Tako so oltarji postali mize, ki jih je treba čim bolj približati ljudem, ne pa mesto, kamor se je treba povzpeti, kakor na Golgoto. Kakor je lepo dejala Simone Weil, nebes ne dosežemo tako, da skačemo v višino, ampak se morajo nebesa spustiti k nam. Da bi se to zgodilo, moramo spet priti do vere, da je Gospod Jezus Kristus resnično in ne samo duhovno ter simbolično navzoč med nami. To je namreč bistvenega pomena, saj je njegovo meso, ki nam je podarjeno pri sveti evharistiji, vir tistega pravega življenja, ki človeka notranje preobrazuje: “Vsa množica se ga je poskušala dotakniti, kajti iz njega je izhajala moč in ozdravljala vse” (Lk 6,19).