petek, 28. april 2017

I kot ISLAM (2)

Cerkveni in družbeni antislovar (35b)

Že pred kar veliko leti, natančneje pred osemnajstimi, je kapucinski nadškof v Smirni (Izmir) v Turčiji pravil o zgovornem dogodku oz. še bolj zgovornih besedah v okviru tega dogodka. Dogodek je bilo uradno srečanje krščansko-muslimanskega »dialoga«. Na neki točki se je muslimanski govornik obrnil na navzoče kristjane in dejal: »Zahvaljujoč se vašim demokratičnim zakonom, vas bomo osvojili; zahvaljujoč se našim religioznim zakonom vam bomo zagospodovali«. Sicer so te besede in ta dogodek mnogi že navedli, a je zaradi svoje aktualnosti dobro, da se zadevo večkrat ponovi. Velikanska vsota denarja, ki z nafto prihaja v blagajne islamskih držav, bi nam morala dati misliti glede ene zadeve – kdo vrši karitativnost do tistih, ki obupani zapuščajo dežele tretjega sveta? Seveda samo krščanske ali ex-krščanske dežele, torej dežele s tovrstnimi temelji, med katerimi je seveda tudi demokracija in z njo povezani zakoni. 
 
Ta dobrota je namreč izključno krščanski koncept, četudi pa bi iskali z mikroskopom, ne bi našli šejkov med sponzorji mednarodnih humanitarnih organizacij, kjer se sicer najde takšne in drugačne sponzorje, tudi precej sumljivih okoliščin. Razen, ponavljamo, muslimanskih bogatunov. Tudi zadeve, kot so recimo »demokracija«, »socialna pravičnost«, »človekove pravice« in še druge podobne reči, ki so se rodile pod krščansko streho, tam tudi ostanejo, ker se jih samo tu razume in se z njimi strinja. Tudi »dialog« je samo enostranska zadeva, če tako rečemo, saj so tudi razna muslimansko-krščanska srečanja praktično vedno na pobudo krščanske strani. Tudi tisti namen, da bi se »bolje spoznali«, zveni kot ena floskula, če nismo politično in še kako korektni, saj bi sicer dejali le, da je zadeva odvečna. O Islamu vemo namreč že vse, kar je treba vedeti, vprašanje je, če hočemo vedeti. 
 
Poleg tega je tudi tako, da z muslimanske strani ni sogovornik en sam, tisti, ki pa želijo biti sogovorniki, bodisi povedo ene in iste stvari glede invazije in podjarmljenja, kar je pač v DNK islamske religije, bodisi pridejo »zmerni« in »razumni« muslimani, katerih mnenje pa v muslimanskem svetu kaj prida ne velja, če sploh kaj velja. Kot pa je bilo rečeno nekemu našemu sodelavcu, muslimani včasih na določena odgovorna mesta tudi nalašč dajo kakega, vsaj na videz, intelektualnega in močno spravljivega predstavnika, vendar imajo povsem drugačne namene, ki niso nič kaj prijetni, zelo milo rečeno. 
 
Imamo znova in znova poudarjeno ironijo zgodovine, ki se (če verujemo, skrbno vodena od določenih prstov, op. a.) poigrava s človekovo domišljavo inteligenco. Tako se je po padcu komunizma zgodilo, da so na površje ponovno priplavale tiste težave človeštva, ki so navzoče že praktično od vedno. Tako ni prišlo do nikakršnega »konca zgodovine«, tudi zato, ker do slednjega ne more priti, saj ima zgodovina bolj kot svoj konec, neki svoj cilj. Za to ni potrebno biti krščansko ali kako drugače veren, a pustimo to. Tako ni prišlo niti do »smrti svetega«, temveč se prav to »sveto«, kot ga pač določena stran pojmuje, vsiljuje s še ne videnim in občutenim nasiljem, za katerega se je – govorimo o muslimanskem svetu - mislilo, da se je končalo pred stoletji. Marsikdo se je tako zmotil v svojih napovedih za prihodnost. Kot se pogosto zgodi, so dejstva drugačna od napovedi. Zadnjič smo dejali, kako je vezivo islamskega nacionalizma zamenjal socializem-komunizem, sedaj pa je slednjega zamenjal islamski fundamentalizem, ki seveda vključuje nasilje. Kdo od teh strokovnjakov, ki so delali napovedi, je predvidel, da bo »best-seller« tretjega tisočletja Koran?
 
Objavljeno v tedniku Novi glas

sreda, 26. april 2017

Ne smeš – to je žaljivo!

O rušilnosti politično korektne miselnosti in vzgoje

Ob vsakdanjem brskanju po Facebooku, kjer malo pogledam, če je kaj zanimivega, sem našel povzetek intervjuja, ki ga je za revijo Tempi pred skoraj letom dni dala britanska libertaristična pisateljica Claire Fox, ustanoviteljica inštituta “The Institute of Ideas” in še kaj. Rodila se je katoliškim staršem v okolici Manchestra, nikdar pa ni skrivala svojega levičarstva. Zase še vedno pravi: “Sem levičarka, saj zares verjamem v svobodo in v pravice žensk. Nisem zamenjala svojih prepričanj, če že, je levica tista, ki se jim je odrekla.” No, ta nekdanja članica Revolucionarne komunistične partije (Revolutionary Communist Party) je napisala knjigo 'To se mi zdi žaljivo! ' ('I Find That Offensive! '), kjer obsoja škodo, ki se dela novim generacijam z edino veljavno miselnostjo “politično korektnega”. Pravi, da gre v resnici za miselnost, ki je v resnici “antiliberalna in sovražna do žensk”.

Kot mnogi nekonformistični intelektualci ima tudi sama praktično od nekdaj težave, posebej velike
ima zaradi svojega zagovarjanja svobode mišljenja in govora, obsodbe multikulturalizma in politčne korektnosti. Ker gre za pravzaprav “belo vrano”, je deležna tudi precej “prijateljskega ognja”, saj močno streljajo po njej tudi levičarji. Napisala je tako knjigo o “snežinkasti generaciji”, da bi spregovorila o sodobnih mladih. Kaj misli pod to “snežinkasto mladino”? “Tako so opisani ameriški in britanski dvajsetletniki, ki so se nesposobni spopasti z vsem tistim, kar se jim kaže kot problematično oz. kar razumejo kot žaljivo samo zato, ker se ne sklada z njihovim načinom mišljenja, ki je seveda tisti, kot ga pozna splošni “mainstream”. Tako krhki so, da, ko se znajdejo pred idejo, ki je drugačna od njihove, prosijo, da se le-to odstrani, da bi imeli mir. To se dogaja, ker absolutno niso zmožni, da bi se spopadli z drugačnimi pogledi z razumnimi argumenti. Točno tako krhki so kot snežinke.”
 
Da navedemo misli Claire Fox, smo se odločili, ker se tudi sami spopadamo s podobnimi težavami, ko se ne strinjamo s prevladujočo miselnostjo. Edino, najbrž bi bilo treba pri nas nekoliko popraviti starost tistih, ki zahtevajo, da se tisto, kar se ne sklada z njihovim prepričanjem ali miselnostjo, umakne, zlasti ko govorimo o medijskem svetu. Pa, da ne bo pomote, nobena stran ni izvzeta iz cenzure, kot lahko zlahka zasledimo. Tako se torej obtožuje po eni strani »ta rdeče«, kako nočejo vsega objaviti, po drugi strani pa se uporablja isti sistem.
 
A nadaljujmo s Claire. Da napiše knjigo se je odločila zlasti potem, ko je bila priča dogodku med eno od okroglih miz s študenti, kamor je bila povabljena v zadnjih letih. Bila je pred množico sedemnajstletnikov v neki višji šoli (srednji šoli za Slovenijo, op.a.), da bi jim govorila o spolnem nasilju. Vprašala jih je, kaj mislijo o primeru znanega nogometaša, ki je zaradi spolnega nasilja bil zaprt, odsedel predpisano kazen, potem pa ga je njegov klub spet zaposlil. Praktično vsi so bili mnenja, da je to bilo narobe, pa da bi tisti nogometaš moral ostati v ječi do smrti. Ko je Claire začela argumentirati svoje prepričanje, da pa je prav, da je dobil še eno priložnost, potem ko je odslužil predpisani dolg z oblastmi, so pričele mladostnice histerično jokati in vpiti, vse škandalizirane, zatrjujoč, da nikakor ne sme trditi česa podobnega, saj spolno nasilje zaznamuje žrtev za celotno življenje. Claire jim je odgovarjala, da se ne strinja, da je odkup vendarle možen, nakar so ji začele vpiti eno samo stvar – da ne more tako govoriti, ker je pač žaljivo.
 
To pa je le en primer, saj se ji podobno dogaja na raznih drugih konferencah, ko pod vprašaj postavi multikulturalizem ali svobodo izražanja kristjanov glede določenih vprašanj. Prišlo je torej do neke nove diktature, kjer ni dovoljeno več priznati niti tistih različnosti, ki vendarle veljajo, pa se ne sme recimo uporabljati določenih besed, ki označujejo lastnosti nekoga, ker so seveda žaljive. Nasprotno mnenje ni več dopustno: »Univerza v Edinburgu je celo grozila študentki, da jo bo izključila, ker je v sklopu nekega srečanja dvignila roko, da bi izrazila svoje nestrinjanje z določeno vsebino, o kateri je tekel pogovor.« Pa prihaja do neke vrste »nevzgojenosti«, saj učitelji, profesorji, vzgojitelji, konec koncev pa tudi starši, ne opravljajo enega od svojih temeljnih vzgojnih poslanstev: »Tako delajo nasprotno od tistega, kar bi morali – vzgojiti otroke h kritičnosti tako, da jim predložijo jasna izhodišča, s katerimi se potem lahko primerjajo še z drugimi, da bi jim tako pomagali zrasti tako, da bodo sposobni argumentirati in misliti.«
 
Potem se namreč sprašujemo, kaj da je narobe s temi mladimi: »Iz istega razloga smo se znašli z mladino, ki je obsedena z vsem, celo z okoljem in s hrano, ko je preplašena za gram soli preveč v hrani. Potem se pa sprašujemo, kako to, da so ti mladi tako patološko obsedeni s telesom in zdravjem … te reči so produkt strahu, ki se je rodil iz ene in iste vzgojne ideje, tiste ene generacije, moje, za katero sta največji vrednoti meščansko porabništvo in udobje in za katero je maksimum življenja to, da se živi nemoteno. Težava pa nastane potem, glede na to, da je življenje polno nasprotij, da smo nesposobni odreagirati, ko se pojavijo težave. Dodajam, da je tak tip vzgoje nevaren še iz enega razloga, saj spodbuja slabšanje medosebnih odnosov tako, da veča nezaupanje«. Tako se sproža rdeči alarm, ko naredijo fantje kako neumnost, ko ponagajajo sošolkam ali drugim, kar je nekoč veljalo za normalno, pa se je tudi »normalno« reševalo – z ustrezno kaznijo v šoli in doma, poleg kake vzgojne in, če dodamo, zdravilne, klofute.
 
Claire Fox tako pravi, da so rušilne te kampanje proti mladim nasilnežem, proti nasilju nasploh, proti diskriminaciji, kot tudi prepoved učiteljem, da ne bi imeli z učenci drugačnih vezi kot le strogo profesionalnih. Nagajanje sošolkam postane dejanje spolnega nasilja, ki ga dela spolni maniak, če ni, pa bo to postal. »Po drugi strani pridemo do tega, da imamo vsako nežnost odrasle osebe za dejanje, ki gotovo cilja k nečemu drugemu. Na ta način se ženske vse bolj bojijo moških, mladi pa ne znajo več razločiti med šalo in zlorabo. To prerase v nezaupljivost do odraslih in napravi mlade nesposobne, da bi sprejeli tveganje, ki se vedno skriva v vseh odnosih, zato se pa raje poslužujejo umetnih in nič kaj zdravih odnosov na medmrežju«. To odrasli delajo, ker so izgubili upanje in so sami polni strahov. Izgubili so vero v življenje. Goreče prosimo vstalega Gospoda, da nam vse to milostno podeli.
 
Objavljeno v velikonočni prilogi "Bodi človek!" tednika Novi glas.

nedelja, 23. april 2017

Usmiljeni kakor Gospod

Na 2. Velikonočno nedeljo, ki jo tradicionalno imenujemo »Bela nedelja«, beremo evangelij o prikazanju vstalega Gospoda apostolom, med katerimi prvič ni Tomaža. Ko je slednji končno med njimi, slišimo besede, naj da prst v Jezusove rane. Ni zastonj sveti papež Janez Pavel II. Te nedelje razglasil tudi kot tisto Božjega usmiljenja, saj prav to Jezusovo naročilo Tomažu pomeni tudi nam, naj bomo dejansko usmiljeni, ne le z jezikom. Gre za navodilo dejanske ljubezni, prav takšne, kakršno nam je izkazal Gospod Jezus sam, pa jo kažejo poveličane rane na njegovih rokah, nogah in strani. Da bi torej bili usmiljeni kakor Oče, je treba biti usmiljeni kakor Sin, za kar pa je treba kakor Sin tudi ljubiti, kar nam je konec koncev tudi v novi zapovedi zapovedal: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.« (Jn 15,12).

Jezus je popoln v ljubezni in usmiljenju, ker je Bog. Je pa ta Bog nase privzel tudi človeško naravo,
in sicer popolnoma, do konca, tako da je popolnoma izkusil tudi naše trpljenje in smrt. To pomeni, da se iz naše majhnosti in nizkosti lahko ljudje poveličujemo z Jezusovo pomočjo, ko se z darom Svetega Duha dvigamo od padle človeške narave k poveličani človeški naravi, kjer ravno majhnost, krhkost, ponižnost, bolečina in celo smrt postajajo nekaj velikega. Vse to se z Gospodovo pomočjo izmuzne zemeljskim zakonom, ki sicer tako močno oklepajo človeka in ga obsojajo na propad. Zaradi Gospodove vstajenjske moči pa tudi mi s psalmistom vzklikamo: »Ne bom umrl, ampak živel, pripovedoval bom o Gospodovih delih.« (Ps 118 (117),17).

Tako razumemo, da obisk prek zaprtih vrat seveda ne pomeni le stvarnega dogodka, da torej evangelist ne le podaja nečesa izrednega, kar se je zgodilo nekoč v zgodovini, temveč je sporočilo neke duhovne stvarnosti. Prihod pri zaprtih vratih je zatorej dogodek, ki se dogaja še danes, vse od Gospodovega vstajenja naprej. Tudi danes duhovna raven premaguje tisto samo zemeljsko in človeka dviga iz njegovih grobov k nebu, da spet postaja podoben Bogu, kakor in za kar je pač nekoč tudi bil ustvarjen. Tisto, kar je pri ljudeh in po zemeljskih zakonih nemogoče, je namreč pri Bogu mogoče – tudi to, da če človek telesno umre, še vedno lahko živi, a le tedaj, če pa po drugi strani odpira Gospodu vrata svojega srca, da tja naseli svojega in Očetovega Svetega Duha. Samo tako se je mogoče dvigati nad zemeljsko in samo tako, če je v Bogu poveličano, je naše trpljenje in zlo lahko smiselno.

Če svoje trpljenje in zlo, ki nas v življenju pač doleti, tu nimamo izbire, darujemo Gospodu zelo konkretno – v molitvi, še zlasti pa v svetih zakramentih, posebej v tistih dveh, ki ju imamo vedno na voljo, torej v sveti spovedi in sveti evharistiji, bomo postajali konkretni v usmiljenju tudi do naših bližnjih. Kdor namreč svoje življenje konkretno izroča v Božje roke, pa to pokaže tudi s svojim trudom za duhovno življenje in poglabljanje, se mu izboljšajo tudi medčloveški odnosi, ker ga prežarja tista ljubezen, ki sije iz Gospodovih ran. Tisti, ki pa, nasprotno, duhovno noče živeti, pa se za to ne potrudi, bo pač tudi umrl tako, kakor je živel. Gospod namreč skozi vrata srca ne prihaja, ampak potrpežljivo čaka, kdaj mu jih bo človek odprl. Kot nam namreč lepo pravi knjiga Razodetja, je treba dajati Gospodu Jezusu prostor, da črpamo moč iz njegovega vstajenja, saj: »Blažen in svet, kdor ima delež pri prvem vstajenju! Nad takimi druga smrt nima nobene oblasti, ampak bodo postali Božji in Kristusovi duhovniki ter bodo kraljevali z njim tisoč let.« (Raz 20,6). Sicer pa nas čaka »druga smrt«, ki je v vsakemu primernem večnem trpljenju – spet glede na to, kako smo živeli. Zato pa je treba nekaj ukreniti, prav osebno, v smeri usmiljenja.

Prvi pogoj je ta, da nismo samo na mestu in čakamo, kako bodo drugi usmiljeni, največkrat seveda čakamo, da bodo usmiljeni do nas samih. Povabilo je, da bomo sami pri sebi naredili korak naprej iz zagledanosti in zaprtosti vase. Najprej smo takšni tudi v odnosu z Bogom, ko čakamo, da bo on usmiljen do nas, sami pa za dosego usmiljenja ne naredimo praktično nič. Usmiljenje je seveda, če govorimo o Bogu, njegov veliki dar, a je dar vselej treba tudi sprejeti. Torej gre vselej za neko delo v smeri dobrega, za osebno prizadevanje, za pripravo “terena”. Povabljeni smo k temu, da bi bili najprej usmiljeni DO Očeta. To bomo, če še enkrat ponovim, s trudom za duhovno življenje. Tako bomo veliko bolj usmiljeni že hkrati tudi do sebe, kar samo po sebi pa se bo povečalo naše usmiljenje do bližnjih. Opazili bomo to konkretno doma. Seme namreč raste samo po sebi, da sejalec niti ne ve, kako – zelo podobno je z ljubeznijo in usmiljenjem pri nas. Naredimo zato korak naprej v duhovnem življenju.