Že pred kar veliko leti, natančneje pred osemnajstimi, je kapucinski nadškof v Smirni (Izmir) v Turčiji pravil o zgovornem dogodku oz. še bolj zgovornih besedah v okviru tega dogodka. Dogodek je bilo uradno srečanje krščansko-muslimanskega »dialoga«. Na neki točki se je muslimanski govornik obrnil na navzoče kristjane in dejal: »Zahvaljujoč se vašim demokratičnim zakonom, vas bomo osvojili; zahvaljujoč se našim religioznim zakonom vam bomo zagospodovali«. Sicer so te besede in ta dogodek mnogi že navedli, a je zaradi svoje aktualnosti dobro, da se zadevo večkrat ponovi. Velikanska vsota denarja, ki z nafto prihaja v blagajne islamskih držav, bi nam morala dati misliti glede ene zadeve – kdo vrši karitativnost do tistih, ki obupani zapuščajo dežele tretjega sveta? Seveda samo krščanske ali ex-krščanske dežele, torej dežele s tovrstnimi temelji, med katerimi je seveda tudi demokracija in z njo povezani zakoni.
Ta dobrota je namreč izključno krščanski koncept, četudi pa bi iskali z mikroskopom, ne bi našli šejkov med sponzorji mednarodnih humanitarnih organizacij, kjer se sicer najde takšne in drugačne sponzorje, tudi precej sumljivih okoliščin. Razen, ponavljamo, muslimanskih bogatunov. Tudi zadeve, kot so recimo »demokracija«, »socialna pravičnost«, »človekove pravice« in še druge podobne reči, ki so se rodile pod krščansko streho, tam tudi ostanejo, ker se jih samo tu razume in se z njimi strinja. Tudi »dialog« je samo enostranska zadeva, če tako rečemo, saj so tudi razna muslimansko-krščanska srečanja praktično vedno na pobudo krščanske strani. Tudi tisti namen, da bi se »bolje spoznali«, zveni kot ena floskula, če nismo politično in še kako korektni, saj bi sicer dejali le, da je zadeva odvečna. O Islamu vemo namreč že vse, kar je treba vedeti, vprašanje je, če hočemo vedeti.
Poleg tega je tudi tako, da z muslimanske strani ni sogovornik en sam, tisti, ki pa želijo biti sogovorniki, bodisi povedo ene in iste stvari glede invazije in podjarmljenja, kar je pač v DNK islamske religije, bodisi pridejo »zmerni« in »razumni« muslimani, katerih mnenje pa v muslimanskem svetu kaj prida ne velja, če sploh kaj velja. Kot pa je bilo rečeno nekemu našemu sodelavcu, muslimani včasih na določena odgovorna mesta tudi nalašč dajo kakega, vsaj na videz, intelektualnega in močno spravljivega predstavnika, vendar imajo povsem drugačne namene, ki niso nič kaj prijetni, zelo milo rečeno.
Imamo znova in znova poudarjeno ironijo zgodovine, ki se (če verujemo, skrbno vodena od določenih prstov, op. a.) poigrava s človekovo domišljavo inteligenco. Tako se je po padcu komunizma zgodilo, da so na površje ponovno priplavale tiste težave človeštva, ki so navzoče že praktično od vedno. Tako ni prišlo do nikakršnega »konca zgodovine«, tudi zato, ker do slednjega ne more priti, saj ima zgodovina bolj kot svoj konec, neki svoj cilj. Za to ni potrebno biti krščansko ali kako drugače veren, a pustimo to. Tako ni prišlo niti do »smrti svetega«, temveč se prav to »sveto«, kot ga pač določena stran pojmuje, vsiljuje s še ne videnim in občutenim nasiljem, za katerega se je – govorimo o muslimanskem svetu - mislilo, da se je končalo pred stoletji. Marsikdo se je tako zmotil v svojih napovedih za prihodnost. Kot se pogosto zgodi, so dejstva drugačna od napovedi. Zadnjič smo dejali, kako je vezivo islamskega nacionalizma zamenjal socializem-komunizem, sedaj pa je slednjega zamenjal islamski fundamentalizem, ki seveda vključuje nasilje. Kdo od teh strokovnjakov, ki so delali napovedi, je predvidel, da bo »best-seller« tretjega tisočletja Koran?
Objavljeno v tedniku Novi glas