Po pomnožitvi kruha in rib Jezus takoj prisili učence v čoln. Ljudje, vsaj neko število med njimi, so namreč imeli napačno predstavo Mesija, pa so ga hoteli v triumfu peljati v Jeruzalem, da bi ga postavili za kralja (prim. Jn 6,15). Tudi apostoli so bili še precej polni tovrstnih idej, pa je obstajala upravičena bojazen, da bi se pridružili množici in idejo uresničili. Jezus jih je tudi, kakor se zdi, hotel naučiti, naj bežijo daleč stran od prazne slave (sv. Janez Krizostom).
V našem odlomku vidimo, kako dela vera v Kristusa čudeže, pa je tudi Peter lahko celo hodil po vodi. Pravijo pa cerkveni očetje, da je potem, ko svojega pogleda ni imel več usmerjenega v Gospoda, njegovo vero brez težav odpihnilo. Ko je človek usmerjen le v samega sebe, potem vse skupaj tudi gradi na sebi, torej so tudi temelji zgradbe takšni, kakršen je on sam – krhki in minljivi. Ni potrebna velika sila, da se vse skupaj sesuje kot hišica iz kart ali kakor grad iz mivke (prilika o dveh hišah, Mt 7,24-27). Zato je tako pomembna povezanost z Bogom, kar nam Kristus pokaže s svojo napotitvijo na goro, ki pomeni kraj Božje navzočnosti.
Vidimo, kako se je po Sloveniji marsikaj od tega uresničilo, še pred tem pa smo podobne slike lahko videli po sosednji Italiji. V neki meri gotovo gre tudi za Božja opozorila, da moramo svoj življenjski pogled s samih sebe preusmeriti spet na Kristusa in na njegovo Mater Marijo, ki nam jo je dal na križu tudi za našo Mater. To so prva dejanja in prvo delo, kar mora kristjan storiti. Nuditi materialno pomoč je seveda dobro, tisto, kar je narobe, je trobiti povsod to zadevo: "Kadar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci po shodnicah in po ulicah, da bi jih ljudje hvalili. Resnično, povem vam, prejeli so svoje plačilo." (Mt 6,2). Kakršnakoli materialna pomoč mora torej biti dana brez neke reklame po vseh kanalih, češ: "Glejte me, kako sem dober!" Za vse to prejmemo pač le plačilo tega sveta. Tega populizma smo se dovolj nagledali v preteklih dneh, žal je ostalo tudi pri dušnih pastirjih, duhovnikih in škofih, samo pri materialni plati. Potrebno je oznaniti evangelij spreobrnjenja, sploh ob takih primerih. Četudi namreč govorimo o evangeliju kot o veseli in dobri novici, pa to še ne pomeni, da gre za oznanilo, ki bi bilo dobro ali po volji človeku kot takemu. Velikokrat gre za trdo besedo, ki je človek noče slišati.
Potrebna je ne samo molitev, ki je seveda kristjanova vsakdanja hrana, vsak verni laik pa naj bi molil vsaj petnajst minut dnevno v osebni molitvi, prav toliko pa naj bi bilo še skupne molitve, temveč resnična Božja navzočnost v zakramentih, posebej sta mišljena zakramenta pokore, ki je drugi krst po svetih očetih, in osrednjega zakramenta presvete evharistije. V tej moči potem namreč stvari v življenju uspevajo, tam se pa tudi učimo tistega, kar naj bi potem, kakor smo zadnjič dejali, ponesli v življenje. Učimo se samoodrekanja, trpljenja, odpuščanja, umiranja sebi, da bi potem tudi vstali in vse to ponesli v svet. Na ta način tudi prepoznavamo Božje delovanje v svetu, pa smo po tej plati podobni veliki začetni veri apostola Petra, hkrati pa moramo skrbeti, da ne bi tudi naše vere odpihnilo, kakor je njegovo. Pa seveda ne gre nujno za velike čudeže, ampak za tiste male vsakdanje čudeže, ki nam vlivajo dovolj moči, poguma, upanja in vere za to, da hodimo pogumno naprej po sicer težki poti življenja.
