V evangeliju bele nedelje, ki je postala tudi nedelja Božjega usmiljenja, smo slišali Gospodove besede apostolom: »Prejmite Svetega Duha; katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« Te besede ne veljajo le apostolom, temveč vsakemu kristjanu. Vsak od nas jih torej mora vzeti zelo resno, saj smo povabljeni, da delamo v smislu enega od blagrov: »Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli« (Mt 5,7).
In res bi vsak od nas v globini srca rad dosegel usmiljenje. Sv. Peter Krizolog zato pravi: »O človek,
bodi sam sebi merilo odpuščanja. Kakor želiš, da bodo drugi usmiljeni do tebe, bodi tudi ti usmiljen do drugih.« Potem pa nam pove, kako pridemo do tega usmiljenja: »Zato naj bodo molitev, post in usmiljenje za nas edinstvena sila, da dosežemo Boga, naj bodo za nas edinstvena obramba, ena molitev pod tremi različnimi vidiki”. Morda nismo navajeni usmiljenja, kakor je tu navedeno, saj je nekaj zelo konkretnega, praktičnega, oprijemljivega. Mi bi o usmiljenju in odpuščanju zlasti veliko govorili in razpravljali, ne bi pa konkretno usmiljeni bili. Kristjani zato nimamo predloženih “besed usmiljenja”, temveč imamo “dela usmiljenja”, tako telesna kot duhovna.
Kako kaj vršimo ta dela usmiljenja? Oni dan je naš profesor prava lepo povedal, kako mu vselej ob teh razpravah o usmiljenju pride na misel Matejeva prilika o ovcah in kozlih, kjer je tudi sam Gospod Jezus zelo stvaren, konkreten v tem, kaj je usmiljenje, glede na to, da so judje na veliko o tem razpravljali, manj pa bili za akcijo. Ljudje smo pač narejeni tako, da čakamo in pričakujemo. Kaj pa? Da bodo seveda drugi nam nekaj naredili. Četudi ne govorimo tega na glas, pa je vselej tisto v naših mislih: “Jaz bom do drugih usmiljen, kadar bodo oni usmiljeni do mene…” In tako razmišljamo vsepovprek, kakor da ne bi bili kristjani, temveč bi veljal neki zakon karme za nas. Prijatelj večkrat reče, kako takrat Kocbek ni ustanovil revije “Beseda”, temveč “Dejanje”. Tudi naša vera je “Beseda, ki je postala meso” – ni torej nekaj abstraktnega, temveč konkretnega. Zato se potrudimo vsak večer vprašati same sebe, kako smo bili konkretno kaj čez dan usmiljeni, če bi že radi usmiljenje dosegli.
Ker smo govorili o zelo konkretnem usmiljenju pri cerkvenih očetih, se ozrimo še na sv. Janeza Zlatoustega, ki nam v tem oziru ponuja petero poti sprave, kar lahko vsak od nas prenese v življenje in vsaj nekaj od tega resnično naredi. Biti konkretno čez dan vsaj malo usmiljen je namreč naša dolžnost, kakor je naša dolžnost vsaj tista minimalna vsakdanja molitev. Petero poti sprave, torej: “Prva pot je obsodba lastnih grehov. Druga je odpuščanje vseh meni prizadejanih krivic. Tretja pot je molitev, četrta pot je v miloščini, peta pa v ponižnosti … Ko smo tako spoznali način, kako zdraviti naše lastne rane, se teh zdravil tudi poslužujmo. Ko bomo potem pridobili pravo zdravje …, bomo šli naproti Kristusu, kralju slave, in bomo pridobili večne dobrine po milosti, usmiljenju in dobroti samega našega Gospoda Jezusa Kristusa”. Zaupna in vztrajna molitev kakor tudi dejavna pomoč bližnjemu so tiste gotove poti do Božjega usmiljenja, ki se jih lahko posluži prav vsak kristjan. Tu moramo spoznati, da pa kaj dosti v te poti ne verjamemo, ker tudi ne verjamemo, da nam Bog lahko kdaj odpusti naše prestopke. Sv. Marija Favstina Kowalska je slišala od Jezusa samega: “Želim, da duhovniki oznanjajo moje veliko Usmiljenje do duš grešnikov. Grešnik se ne sme bati, približati se Meni … Poglej moje Srce, ki je polno ljubezni in usmiljenja do ljudi, še posebej do grešnikov” (Dnevnik 50.1663).
Božji služabnik don Oreste Benzi, ustanovitelj Skupnosti Janeza XXIII., ki med drugim rešuje dekleta, ki po italijanskih ulicah počnejo najstarejšo obrt, se ozre na besede v začetku Svetega pisma: “Ni dobro človeku samemu biti”. Pravi, da je tu zadeva splošna, ker Bog govori človeku nasploh in ne le enemu konkretnemu moškemu, ki bi potreboval žensko. Zato pravi don Oreste, da gre stavek prevesti v: “Človek je bitje za…” Takole potem nadaljuje: “Praktično ti postaneš človek takrat, kadar nisi več ti središče samega sebe… človek ni narejen,da živi zase, človek je narejen, da živi za drugega in za Drugega, ki je neskončen, v katerem pa najde delnost.” Zato bi konkretnost usmiljenja bilo treba vselej razširiti naprej in pridemo na družine, iz katerih pa je potem sestavljena župnija. Župnija je vselej tista malo večja družina, ki v sebi združuje več družin in posameznikov ter skupin. Župnija bo torej konkretno toliko usmiljena, kolikor bodo usmiljeni njeni posamezniki in družine ter skupine. Zavežimo se danes pri Svetogorski Kraljici, da bomo kot posamezniki in družine vsak dan konkretno prispevali svoj kamenček v palačo usmiljenja. Ponovimo si večkrat Gospodovo naročilo iz Lukovega evangelija: “Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!” (Lk 6,36).