Vsako drugo postno nedeljo poslušamo evangeljski odlomek o
Jezusovi spremenitvi na gori, ki ima bogato sporočilo ne samo za naše postne,
temveč tudi za življenjske boje. V njih vidimo, kakor smo zadnjič dejali, vse
preveč črno, ne vidimo se ven iz njih. Morda pa gledamo na življenje preveč
ozko. Evangeljski odlomek nam namreč pove nekaj, kar drži za naše duhovno
življenje, ki je izjemnega, temeljnega pomena za kakovost našega bivanja
nasploh, kakor tudi – smo rekli – za kakovost naših odnosov. Na neki način je
besedilo sestavljeno iz treh delov. Najprej je vzpon, potem čas na gori,
nazadnje pa povratek.
Od kod se moramo vzpeti in kam? Vzpon pomeni dvig iz nekega
sveta ali okolja v drugo okolje. Za nas to pomeni dvig iz našega
avtoreferenčnega življenja. Priznajmo si, da smo preveč zazrti sami vase in v
naše težave, preko katerih sploh nismo sposobni pogledati. Ves čas si govorimo,
kako smo ubogi, kakšne krivice se nam dogajajo. Ves čas si, v prenesenem
pomenu, tipamo zapestje in čelo, da bi videli, če je z nami vse v redu, ker smo v strahu za svoj obstoj.
Pred seboj nimamo cilja, ampak je vsak od nas cilj in referenca samemu sebi.
Prav zato nas je tudi strah. Vsak najmanjši piš, ki razmaje naše negotove in
krhke temelje, nam nažene grozo v kosti. V takem se bojimo odnosov in ljudi, ker
nas lahko ranijo in prizadenejo. Vse, kar delamo, je to, da bežimo. Bežimo, ker
upamo, da bomo vendarle našli kako gotovost, kak varen pristan, a vse to iščemo
na napačnih naslovih. Nazadnje smo, ko se vse to sesuje v prah, še bolj prazni
in razrvani kot prej.
Rešitev je samo v vzponu na goro. Ta v Svetem pismu pomeni
Božjo bližino. Jezus nas vabi prav tja, ker je navadno tudi on sam v pogovoru z
Očetom. Temu rečemo “sveto”. V to nas vabi Jezus, ker nas želi potegniti iz
zadušljivosti sivega vsakdana. Kliče nas na goro v molitvi, v branju in
premišljevanju Božje besede, še zlasti pa nas kliče v cerkev. Tam je sicer
vedno navzoč, vendar pa je tam še posebej z nami v zakramentih. Na goro se je
tako treba povzpeti vsak dan, v smislu molitve in Božje besede, vsaj enkrat na
teden pa smo poklicani tudi k vzponu na še višjo goro, ki jo predstavlja
nedeljska sveta maša.
Seveda na goro nihče ne kar pride, ampak je potreben vzpon.
Ta vzpon zelo pogosto ni lahek. Kaj bi hodili na goro, ko je dovolj udobno
doma. Kaj bi molili, kaj prebirali in premišljevali Sveto pismo, kaj hodili k
maši in spovedi. Bomo že našli, sami, rešitev iz naših težav. V svoji
površnosti ljudje mislimo, da so naše človeške težave le nekaj površinskega, a
je zadeva precej globlja, ker gre v končni fazi za vprašanje zla in smrti. Tega
dvojega pa mi sami ne moremo rešiti. Potrebujemo pomoč “od zgoraj”. Zanimivo,
da se ta pomoč skriva ravno v tako banalnih zadevah, kakršna je molitev npr. rožnega venca. Kakršno je branje Svetega pisma, ki ga je treba samo vzeti,
odpreti in brati. Kakršno je pomuditev v cerkvi za par minut. Kakršno je
ne nazadnje udeležba pri sveti maši. Tako malo je treba, pa vendar veliko. V nas
se nekaj ali nekdo upira, ker je zdravljenje včasih tudi boleče ali ker so
zdravila grenka, pa to vendarle potrebujemo.
Težak je ta vzpon, a ga je treba premagati. Treba je
odgovoriti na ta klic, da iz smrti vstanemo v novo življenje – na gori se namreč
naše borno življenje, če ga le znamo izročiti Jezusu, poveliča, vstane od mrtvih. Odprimo se
mu že vendar, povejmo mu, kaj nas v življenju muči, pa tudi veseli. Povejmo mu,
kateri ljudje so del našega življenja – v dobrem in slabem. Povratek v
vsakdanje življenje, kar predstavlja sestop z gore, bo tako drugačen. Pred nami
bodo še vedno življenjski boji, vendar bomo šli vanje drugačni, z novim zanosom
in močjo.