»Z Belcebubom, poglavarjem demonov, izganja demone.«

V branje vam dajem "punkta", ki sem jih imel v četrtek za bogoslovce v semenišču. Je sicer namenjeno ožjemu krogu, vendar pa lahko tudi kdo drugi najde kaj zase. Razmišljal sem ob petkovem evangeliju Lk 11,14-26. Izpostavljena sta dva možna vidika aktualizacije.

Najprej sem razmišljal o tem, kako bomo mi kot duhovniki v podobnih situacijah, v kakršnih se je znašel Jezus. Naloga vsakega kristjana je, da išče resnico, si zanjo prizadeva in se je ne boji povedati, tudi takrat, ko ni ravno udobno zanj, da bi jo povedal. To je preroška služba, ki smo jo prejeli pri krstu, toliko bolj pa bomo tega deležni pri mašniškem posvečenju. Duhovniška služba v tem pogledu ni enostavna, saj svet pričakuje, da se bomo izražali, ravnali in mislili z njegovo mentaliteto, Cerkev, torej Božje ljudstvo, pa od nas pričakuje drugačno perspektivo, perspektivo večnosti. Pričakuje, da ji oznanjamo Božje kraljestvo, sivega in vedno enakega vsakdana imajo namreč ljudje več kot dovolj. Pri tem pa seveda ne moremo ugajati vsem, še posebej ne tistim, ki jim ta perspektiva večnosti ne diši kaj preveč. Takrat smo izpostavljeni ostremu nasprotovanju, lahko rečemo, da celo demoniziranju. Obtožbe nazadnjaštva, nerazgledanosti, mentalne prizadetosti so še najmanj, kar nas v tem primeru lahko doleti. Pripravljeni moramo biti na to, da nas v tem primeru marsikdo vleče po zobeh, nam našteva vse ženske, s katerimi se ponoči družimo, otroke, ki bi naj bili naši, dandanes pa je moderno tudi, da postanemo pedofili. Na vse to moramo biti pripravljeni, saj nas Kristus pošilja kakor jagnjeta med volkove. To je pač tista pot križa, ki jo moramo kot duhovniki prehoditi. Lahko se tudi odločimo, da se tej trnovi poti izognemo s tem, da smo politicaly correct, da se torej o situaciji v svetu ne želimo opredeliti, čeprav je to naša preroška dolžnost. Z očmi tega sveta je to ne samo razumljivo, temveč edino pametno, tako se izognemo sovražnikom in smo z vsemi prijatelji. Toda spet smo pri perspektivi večnosti, kjer nas Kristus opozarja, naj ne bomo mlačni, sicer nas izpljune.

Zdaj pa še drugi vidik. Vsak človek je zaznamovan s padcem prvega človeka. Nekateri bi se temu problemu danes raje ognili in govorili, da je vsakdo rojen kot nepopisan list, torej kot dober in brez greha, vzgoja pa ga pokvari. Vendar pa se potem le vrtimo v začaranem krogu in si na problem zla ne moremo odgovoriti. Zaradi tega padca torej v nas deluje tudi hudi duh in kaj hitro se mu lahko pustimo zapeljati. Tako postanemo obtoževalci mi in demoniziramo brata. Napuh in nevoščljivost naša srca napolnijo s sovraštvom in svojega bližnjega namesto kot brata vidimo kot tekmeca ali celo sovražnika. Cerkev kot ne le sveta, ampak tudi grešna je še kako izpostavljena temu. Govorimo lahko o tako imenovani invidia clericalis oz. duhovniški nevoščljivosti. Ta nastopi hitro in po tiho in, kadar mislimo, da smo pred njo na varnem, smo ji najbolj izpostavljeni. Dobimo svoj košček zemlje, ki se imenuje župnija, svoj krog ljudi, imamo svoje mišljenje od katerega ne odstopamo, četudi je napačno. Imamo tudi tisti klerikalni občutek izvoljenosti, ko mislimo, da imamo do vsega tega pravico, pa temu ni tako. Tistega, ki nam kaj reče, nas na kaj opozori, celo živi drugače od nas, obložimo z vsemi mogočimi zadevami, tako da bi spet bilo mogoče reči, da ga demoniziramo. Demoniziramo tudi svojega bližnjega brata duhovnika, ki mu na župniji uspeva vse, nam pa nič. Tedaj rečemo, da ima ta opravka vsaj z mafijo, če že ne s hudičem, normalnemu duhovniku namreč kaj takega niti v sanjah ne bi moglo uspeti. V teh primerih se moramo zamisliti in pogledati v svoje srce. Tam namreč nekaj ni v redu. Moramo se spreobrniti in zavzeti ponižno držo, po kateri nam je, karkoli smo in kar imamo, podarjeno od zgoraj. Podarjeno nam je duhovništvo, župnija, ljudje, celo naš brat duhovnik in celo škof. Vsak dar pa, ki prihaja od Boga, ne more biti od hudega, ampak je dober. Če to spoznamo, potem je naše srce spet ponižno in polno ljubezni, ne več sovraštva.

Muslimani 2

Judovsko-krščansko Sveto pismo je preživelo napad racionalistične kritike. Vprašanje je, kaj bo v tem pogledu s Koranom, kaj se bo namreč zgodilo, ko ga bodo po dolgem in počez secirali »strokovnjaki«, z vso zagnanostjo, ki jo je določena akademska raziskava namenila Svetemu pismu. Vsekakor bo to soočenje Islama z vsemi našimi strupenimi kislinami, po vsej verjetnosti, dolg in dramatičen proces, katerega konca mi najbrž sploh ne bomo videli.

Na Islam kristjani pogosto gledamo z našimi kategorijami in pogledi, postavljamo ga v naše okvire, kot je na primer misijonska razsežnost. Poglejmo, kako je s to v Islamu.

V resnici muslimani nikdar niso imeli organiziranega apostolata, misijonskih struktur, kakršne je imelo in jih ima krščanstvo. Nasprotno, niso priporočali spreobrnjenja h Koranu. Zgodovinarji so skoraj enotnega mnenja, da je Mohamed umrl, ne da bi lahko predvidel takšno širitev vere, ki jo je oznanjal, mislil je namreč, da je oznanilo namenjeno le prebivalcem Arabskega polotoka. Tem je namreč želel dati monoteistično verovanje, da bi jih tako odvrnil od poganskega vraževerja, želel je tudi ustanoviti skupnost po vzoru že obstoječih judovske in krščanske skupnosti.

Neverjetna in nepredvidena arabska širitev, ki se je zgodila po Prerokovi smrti nikakor ni potekala po »ljudskih predstavah«, po načinu »veruj ali umri!«. To dokazujejo krščanske in judovske manjšine, ki obstajajo še danes, po več kot tisočletju islamske prevlade. Muslimani namreč niso šli v vojsko, da bi spreobrnili ljudi v njihovo vero, temveč, da bi podvrgli svoji oblasti osvojena ozemlja (pri verstvih smo se učili, da je Islam vera podrejanja). Po začetnih pokolih so namreč s premaganimi sklenili pravo »varovalno pogodbo«, po kateri so plačevali davek in sprejeli javno ponižanje s tem, da so priznali privilegije gospodarjev. Teh dokumentov je še veliko ohranjenih po državah, ki so jih zasedli Arabci, ponekod še vedno veljajo.

Med dolžnostmi, ki so jih morali podjarmljeni spoštovati, je bila prepoved uporabe zvonov, prepoved kazanja krščanskih in judovskih simbolov v javnosti (križ, Davidova zvezda…), prepoved gradnje novih cerkva in samostanov, gradnje večjih in višjih hiš od muslimanskih in nazadnje obveza, zastonj prenočiti romarje v Meko. Tem pa se pridružujeta še dve zanimivi prepovedi: namreč prepoved branja Korana in prepoved, da bi v njem poučevali otroke. V večini primerov je bilo judom in kristjanom jasno naloženo, da morajo ohraniti svojo vero, za tistega, ki bi svojo vero zapustil, je veljala smrtna kazen.

V ozadju vseh teh prijemov, ki jih kristjan težko razume, so predvsem razlogi ekonomske narave. Muslimansko »varovanje« je imelo svojo ceno, in to precej visoko, »varovanci« so kdaj pa kdaj morali plačati tja do treh četrtin lastnih prihodkov. Seveda so davke plačevali le podjarmljeni, muslimani pa so živeli od njih. Od tod tudi izhaja prepoved nearabcem, da bi lahko postali člani »kaste« privilegirancev s tem, da bi izpovedali vero v edinega Boga in njegovega Preroka. Vsak spreobrnjenec več, je pomenil tudi enega prisiljenega »davkoplačevalca« manj.