Marija in Jožef darujeta Bogu Jezusa, ki je po eni strani njun sin – v zemeljskem smislu, po drugi pa je Božji Sin, tudi njun Gospod in Odrešenik. Lep poudarek tudi za nas, da bi naše oči bile sposobne gledati prek tistega, kar je samo zemeljsko dejstvo, da bi torej naš pogled šel še naprej in bi se v vsej polnosti zavedli, da smo sinovi Najvišjega. Tudi starši za svoje otroke bi se morali bolj zavedati tisto, kar je dejal Gibran v Preroku, da njihovi otroci v resnici sploh niso njihovi, temveč otroci Najvišjega. Prepogosto so naše oči priklenjene na zemljo in se nam zdi prava stvarnost samo tista zemeljska, nasprotno pa se nam ne zdi prava stvarnost tudi nebeška. Če smo pošteni, gledamo vse preveč z zemeljskimi očmi, od sebe, do drugih, pa do življenja. Tudi ko beseda nanese na Cerkev, mislimo, da govorimo v tem primeru o duhovščini, ne pa o veliko širši stvarnosti (kjer smo vsi kristjani, verne duše in vsi "Nebeščani"), katere pomemben del je tudi vsak od nas, pa čeprav se v vsej tej množici, ki to stvarnost sestavlja, tako da je pravi ocean, zdi, da kot posameznik nisem pomemben. Pa sem pomemben, a le s pravim pogledom in držo.
Zelo je tako pomembna ta naša drža, ta naš pogled, ki zna “videti čez”, ki priznava to, kar v resnici velja – da je Bog naš Stvarnik, mi pa smo njegova ustvarjena bitja, ta bitja pa so od njega in njegove dobrote in usmiljenja odvisna. Bolj ko to človeku postaja jasno, bolj postaja Bogu hvaležen za vse, kar je in kar ima. Zaveda se, da bi lahko njega in vsega, kar obstaja, tudi ne bilo. Zaveda se čudeža življenja in bivanja na tem svetu. Počasi prihaja tudi do zavesti, da smo ljudje ustvarjeni še za nekaj veliko, veliko večjega od nas samih.
Svečnica tako v nas zbuja hvaležnost in nam pove, kako to hvaležnost tudi na zunaj izražati. Tega zunanjega izražanja hvaležnosti Bogu pa ne potrebuje Bog sam, temveč jo potrebujemo mi. Kaj je zunanje izražanje hvaležnosti? Evangelij nam lepo pove, da je to molitveno in bogoslužno življenje. Ugotovimo, kako je vera celoživljenjski napor, ki zahteva celega človeka. Pove nam pa tudi, da ta napor obrodi nekoč bogate sadove, kakor se je zgodilo starčku Simeonu. Ta nekoč morda niti ne bo v času našega zemeljskega življenja, ni nujno. Vse prepogosto se nam zdijo Božje tolažbe le majhen obliž n arano, spričo tolikega trpljenja, ki je na svetu, vendar pa moramo zaupati. Bog je zvest svojim obljubam. Vera je tesno povezana z zaupanjem in tudi naporom.
Tudi vsak od nas je tako povabljen k darovanju Gospodu. Zato ne smemo pozabiti najprej na jutranjo in večerno molitev. V jutranji molitvi Bogu darujemo svoj dan in vse, kar bomo počeli, kakor tudi prosimo za njegov blagoslov in bližino. Ker pa smo zgoraj dejali, da mislimo širše, ko rečemo Cerkev, kličemo vsako jutro na pomoč tudi vse nebeške prijatelje, angele in svetnike, kakor tudi duše v vicah. Kakor je nekoč dejal Chesterton, so mistiki tisti ljudje, ki se zavedajo, da sta dva svetova boljša od enega samega. Tudi za nas mora veljati ta misel. Prav tako smo povabljeni, da se kdaj čez dan vsaj na kratko spomnimo na Boga in nebeško druščino, potem pa je izrednega pomena večerna molitev. Pri njej pregledamo svoj dan ter Bogu izročimo dobro in slabo. Na koncu se tudi sami izročimo v Božje varstvo in v varstvo celotne nebeške vojske in vernih duš. To je tisti vsakdanji minimum kristjana, kamor spada zraven še nedeljski in praznični obisk svete maše ter redna spoved. Ponavljam, da tega ne delamo zato, ker bi Bog to potreboval, temveč zato, ker mi to potrebujemo in se na ta način Bogu darujemo z vsem, kar smo in kar imamo, hkrati pa se mu tudi za vse zahvaljujemo.
Zato se bomo potrudili, da se bomo na mašo in spoved vselej ustrezno pripravili. Zelo pogosto namreč vse to opravimo zelo na hitro, kot današnji človek dela pravzaprav že vse. Toda, k maši je treba vselej nekaj prinesti, zato da od nje lahko tudi kaj odnesemo, enako pa velja tudi za sveto spoved. Ko pridemo v nedeljo k maši, je to zahvala ne samo za dan, ki je za nami, temveč je to zahvala za cel teden in za vse življenje, ki je za nami. Ni le prošnja za tistih par ur, ki so pred nami, temveč je to prošnja za cel teden in vse življenje, ki nas še čaka. Tega se moramo zavedati in se za to vselej potruditi. Vsak od nas mora prinesti svoj osebni dar v svetišče, prav kakor sta to storila Jožef in Marija. Prinesti mora samega sebe ter svoje življenje, z vsem svetlim in temnim, kar je v tem življenju. Samo tako bo lahko kaj tudi odnesel. Ne pozabimo pa tudi, da je s sveto mašo in pripravo nanjo tudi tesno povezana sveta spoved, kjer se edino lahko primerno očistimo, da bo naša daritev vredna in čista, kakor tudi za to, da bomo lahko vredno pristopili k obhajilu, kjer se nam v hrano daje sam Božji Sin.