Seveda je bilo v meni takoj več negativnih odzivov, a sem vseeno
razmišljal dalje, da bi najprej lahko spregovoril o pozitivnih. Našel sem en precej tehten pozitivni razlog. SK je s to akcijo želela naš pogled odvrniti od samovšečnega pogleda na same sebe, da bi tako lahko ob sebi začutili trpljenje svojih bratov in sestra, ki so zapadli v suženjstvo alkohola. Tako bi lahko v njih našli trpečega Kristusa in mu pomagali, kajti karkoli storimo enemu od najmanjših izmed bratov in sestra, storimo Jezusu samemu, kot lahko zasledimo v evangeliju.
Pa vendar je stvar tudi problematična. V primerih zdržka od nečesa je vedno vprašanje, kateri cilj je v ozadju, kaj imamo s tem namen doseči. Danes se namreč spet pojavlja antično grško pojmovanje askeze kot vaje za lastno izpopolnitev, za krepostnost. Ta nevarnost je vedno prisotna, tudi v tem primeru. Lahko se namreč štirideset dni vzdržimo od pitja alkohola, da se izkažemo krepostne, močne, ne pa iz solidarnosti do zasvojenih. Na ta način spremembe pogleda, spreobrnjenja, ne dosežemo, ampak le povečamo svoj napuh in ne moremo začutiti drugega ob sebi. V tem primeru torej sploh ne moremo govoriti o postu, ampak o zdržku, ki je pa sam sebi namen.
Zdržek od jedi in pijače je v krščanskem pojmovanju, že od cerkvenih očetov dalje, namenjen temu, da spremenimo svoj pogled. Najprej, da smo sposobni iskati globlja nagnjenja in hrepenenja, ki se skrivajo v nas. Požrešnost in nečistost sta namreč (vsaj na krščanskem Vzhodu) najmanj pomembni grešni nagnjenji, sta posledica težav z drugimi nagnjenji, od katerih so na najvišjem mestu žalost (nad srečo drugih - na Zahodu je to nevoščljivost), pohlep in napuh. S pomočjo zdržka od hrane, se naša pozornost tako obrne k drugim nagnjenjem, da se ne ukvarjamo le s svojo požrešnostjo in nečistovanjem, ker tako nič ne rešimo.
S postom je nadalje tesno povezana molitev. Molitev, ki ni le prošnja, ampak predvsem zahvala, izročanje in slavljenje, je lahko dober pokazatelj, da se nekaj v nas spreminja, da se odpiramo drugemu in Drugemu, torej Bogu. V propagandi za to akcijo nisem zasledil goreče prošnje, naj za naše brate in sestre alkoholike molimo, zanje darujemo trpljenje, svete maše ipd. Nič. To je ena od stvari, ki so me zmotile.
Še ena stvar - z alkoholom in drugimi omamami imajo težave, in to velike, tudi naši mladi, pa ni nihče prosil, naj v postnem času leta mladih še posebej prosimo zanje. Torej je leto mladih spet ostalo bolj na papirju.
Naša krajevna Cerkev tudi še ni ugotovila, da je danes mentaliteta ljudi drugačna. Take akcije me spominjajo na začetek prejšnjega stoletja, ko je obstajalo veliko abstinenčnih društev, ki so vodila pravo ideološko gonjo in moralizirala ter pritiskala na župnike, da bi tudi oni počeli enako. To se je počelo v imenu moralnih vrednot, ki so bile postavljene najvišje, in so posvečevale sredstva. Paradoksalno je pa to, da je ravno vse to moralno nedopustno!
Cerkev najprej ne more voditi neke svete vojne proti alkoholu in drugim razvadam, ker to ni nikakršna vzgoja, ampak se na ta način le še priskuti več ljudem kot organizacija. V nekaterih preteklih objavah smo že rekli, da je treba vzgajati z osebnim zgledom, ne pa po farizejsko.
S tem v zvezi bi opozoril še na demoniziranje določenih stvari, kar tudi zasledimo v Cerkvi. Alkohol je po tem vzorcu 'a priori' slab in ni hrana. Malo manjka, da vina, piva ipd. ne razglasimo za hudičevo iznajdbo, ki jo je torej treba odstraniti brez vsake milosti. Skušamo ustvariti neko societas perfecta (popolno družbo), kjer ni nobenega zla, ljudje pa so krepostni. To je velika zmota, ki v skrajnosti lahko privede do zanikanja obstoja greha, a le pri sebi.
Če nekoliko pretiravam, bi lahko analogno predlagali neko drugo postno akcijo. Ker smo v letu mladih, bi lahko zakoncem, posebej mlajšim, predlagali, da se v postnem času vzdržijo od spolnih odnosov, iz solidarnosti do vseh mladih, ki imajo s tem težave. Se vam zdi to neverjetno? Vedite, da obstajajo ljudje, in ni jih tako malo, ki bi bili sposobni česa takega.
Ko človek noče pogledati globlje, iskati globljih vzrokov, priznati svoje grešnosti... pride do takšnih in podobnih ekscesov. Cerkev gleda, kakor smo na tej strani že večkrat rekli, na človeka kot celoto, kot ustvarjeno bitje, ki ga Stvarnik ljubi, ne pa trpinči na take načine. To bitje se mora svojemu Gospodu le odpreti, mu zaupati svoje težave in se prepustiti njegovemu usmiljenju. Tudi druge stvari so načeloma dobre, a, v primeru alkoholnih pijač (pa tudi česa drugega), v zmernih količinah. Zagotovo pa vino ni nekaj hudičevega, sicer ga Jezus ne bi izbral, da se pri maši spreminja v njegovo kri!
Zato se mi zdi ta postna akcija vsaj na trhlih temeljih, če že ne nesmiselna. Pravi način reševanja takih in podobnih težav je zagotovo vzgoja. Koliko sploh naredimo zanjo? Pravi in prvi kraj vzgoje je družina, če jo razbijemo, oziroma izničimo njeno neprecenljivo vrednost, potem se to kaj kmalu pozna tudi na širšem družbenem področju, ki nima več vrednot. Nazadnje se še vprašajmo, če sploh imamo pravo kulturo prehranjevanja in pitja. Smo še sladokusci, ki hrano uživajo počasi, jo okusijo in ob njej uživajo ter se Stvarniku za te dobrine zahvaljujejo? Si še znamo natočiti kozarček prav ohlajenega dobrega vina, ga povonjati, okusiti in z užitkom počasi spustiti po grlu? Mislim, da ne. Za to se ne dovolj trudimo, si ne vzamemo časa za prehranjevanje. Tu se začne, potem pa nam časa začne primanjkovati tudi za bližnjega in za Boga. Pa na zdravje!