sobota, 30. junij 2012

Izročimo svoje breme Kristusu

V evangeliju 13. nedelje med letom se v Markovi pripovedi prepletata dve zgodbi – o Jaírovi hčeri, ki je na smrt bolna in umira, načelnik shodnice pa Jezusa prosi, naj jo ozdravi, in o krvotočni ženi, ki je ozdravljena z dotikom Jezusovega oblačila. Poglejmo si to drugo zgodbo.

Žena je v sebi ranjena. Tudi vsak od nas nosi v sebi določene rane, ki so skrite v nas in jih nočemo kazati drugim, ker se jih sramujemo. Podobno kot žena, jih tudi mi skrivamo, tudi iz strahu, da ne bomo razumljeni, da se nam bodo posmehovali, nas ne bodo jemali resno ali celo, da bomo spet zlorabljeni. Takšna žena pride k Jezusu in tudi mi lahko pridemo k njemu. Kako?

Prvi korak je v spoznanju teh svojih ran. Ne smemo jih ignorirati in iti mimo njih, temveč jih je treba ozdraviti, sicer ne moremo vzleteti – lahko nogometaš igra s poškodovano nogo? Najprej jo mora pozdraviti.

Drugi korak je v tistem, da mnogi zdravniki žene niso mogli ozdraviti. To so napačne rešitve v našem življenju. Mi notranje krvavimo, zadeve pa skušamo pozdraviti na razno razne načine, vendar je navadno to zgolj zunanje zdravljenje. Vržemo se v kariero, v položaj, porabimo velike vsote denarja, da bi si postavili neke trdne materialne temelje. In vendar nismo srečni, izpolnjeni, zadovoljni. Zakaj? Ker tiste notranje rane lahko ozdravi le eden – Jezus Kristus. Problem je, da ga ne iščemo, ker mislimo, da se vedno da najti še ena rešitev. Vsak od nas ima v rokavu vedno še enega asa. Prava sprememba pride le od Boga, pa naj bodo zdravniki sveta še tako dobri, ne morejo ozdraviti določenih ran.

Tretja zadeva: žena je slišala govoriti o Jezusu. Mi se ne zbudimo nekega jutra in ugotovimo tega nenadnega interesa zanj, temveč nekje zanj slišimo, nekdo nam o njem govori. Tu je naloga za vse nas kristjane, da se ne zapiramo v svoje varne hiške, med štiri cerkvene stene, ampak pričujemo in govorimo o Jezusu in zanj. Saj veste, da se mesto na gori ne more skriti. Če nas evangelij res nagovarja, če evharistija v nas res deluje in nas spreminja, moramo to vendarle širiti naokrog, povedati še drugim. Pri krstu smo bili maziljeni z dišečim oljem svete krizme, da bi širili prijeten Kristusov vonj.

Seveda slišati o Kristusu ni dovolj, temveč se mora vsakdo potruditi, da do njega pride. Krvotočna žena je tako podobna ljudem današnjega časa, ki smo veliki individualisti. Svoje rane skriva pred svetom, še pred najbližjimi ljudmi, do rešitve pa se skuša pretolči sama. Veliko lažje je priti do ozdravitve notranjih ran tako, da nam pomaga skupnost - družina, prijatelji... Pa saj ni treba, da povemo o vseh podrobnostih, lahko pa prosimo določeno število ljudi, da molijo za nas, za ozdravitev naših notranjih ran. Danes, v svetu hitrih telekomunikacij se to da doseči zelo na hitro - pošljemo kak sms, nalepimo na FB zid... Tako pa današnji kristjani hodimo tudi v cerkev, kot pravijo lepo Srbi: »Vsak zase, k'o prase.« In se vase zaprti od znotraj počasi razjedamo.

Ob srečanju z Jezusom, Božjim zdravnikom, če rečemo še nazadnje, se v nas nekaj sproži in čutimo potrebo po tem, da se Bogu zahvaljujemo in ga slavimo. Slavimo tudi tako, da obiskujemo cerkev in prejemamo zakramente – to je naša duhovna hrana. Slavimo in se zahvaljujemo pa tudi z našim življenjem, ki se trudi biti čim bolj evangeljsko. Tri ravni, torej: bogoslužje ali liturgija, potem oznanjevanje in nazadnje dobrodelnost ali diakonija. To bi moralo krasiti vsako pravo in pristno krščansko skupnost.

Vidim zato, da je teh krvotočnih žena danes izredno malo. Kristjani namreč o Jezusu veliko slišimo, a nič ali skoraj nič ne naredimo, da bi ga tudi zares srečali. Tako je tudi maša le neka lepa in pobožna navada, ne spreminja pa zares našega življenja. Naj velja za nas druga kitica pesmi »Pod podobo kruha skrit«, ki jo je uglasbil Vinko Vodopivec: »Tu potoži zdaj gorje Božjemu zdravniku, vdano priporoči se, Božjemu sodniku.« Izkoristimo priložnost in položimo svoje življenje na oltar, da Jezus ozdravi naše rane, da bomo lahko prinesli novo življenjsko moč najprej v naše družine, potem pa se to le širi naprej. Več zdravih družin pomeni več zdravih župnij, iz tega nastane več zdravih škofij... Saj veste, kako se je razlegalo po Petrovem trgu jeseni leta1978: "Vi, ki vas razjeda dvom, ne bojte se sprejeti Kristusa in njegove moči. Ne bojte se! Odprite oz. na stežaj odprite vrata Kristusu. Njegovi odrešilni moči."

petek, 29. junij 2012

Človeški in Božji temelji

Najbrž se je kdaj zgodilo tudi vam, da ste rekli kaj takšnega, za kar ste si dejali: “Pa saj tega nisem mogel reči sam od sebe”...
Človeški in Božji temelji

Tako je; kar velikokrat se to zgodi, ko rečemo nekaj pametnega, globokega, plemenitega. Ko pride prava beseda o pravem času. Pa ne kakršnakoli beseda, temveč je to naše govorno sporočilo tudi vsebinsko bogato. Imamo torej občutek, da nam je bila ta beseda zares od nekod dana, da je prišla kot “mana iz nebes”, kakor lepo pravi italijanski rek. Takrat se človek spomni evangeljskih besed: “Ne skrbite, kako in kaj bi govorili, kajti tisto uro vam bo dano, kaj naj bi govorili” (Mt 10,19). 

Če se potrudimo in se obrnemo na Boga, pridejo tudi prave besede, zlasti to velja za nas pridigarje, ki se velikokrat potem čudimo, kako naše besede niso imele nikakršnega učinka.  Jezus o tem pravi: “Ne boste namreč govorili vi, temveč Duh vašega Očeta bo govoril v vas” (Mt 10,20). Tako je, Sveti Duh, ki ga pošilja Jezus Kristus, je tisti, ki govori v nas. Če ga prosimo, toliko bolj. Večkrat pa smo presenečeni, kako govori Božji Duh prav po vseh ljudeh, ne da bi ga sploh prosili, po vernih in nevernih, saj je sv. Tomaž Akvinski, Doctor Angelicus – Angelski učenjak – dejal, kako je, karkoli pametnega reče kdorkoli na tem svetu, od Svetega Duha. Zakaj? Spomnim se besed našega duhovnega voditelja dr. Primoža Krečiča (sicer tudi sodelavca naše priloge) iz semenišča: “Milost gre čez”. Čeprav se vedno nasmehnem ob teh besedah, pa vendarle drži, kako nas Bog prehiteva v svoji ljubezni in nam daje dobrotno svoje darove, četudi ga zanje še niti prosili nismo. 

Pa ne samo, kar govorimo, tudi tisto, kar delamo, je dobro in plemenito, če je od Boga. Kitica pesmi slednice 'Pridi, pridi, Sveti Duh', ki jo pojemo ali prebiramo na praznik Binkošti, namreč takole pravi: “Saj brez tvoje milosti človek poln je bednosti, k sreči nič ne priduje”. Ljudje večkrat govorimo in delamo tako, da preveč računamo le na svoje sposobnosti, ne prosimo pa k Svetemu Duhu za razsvetljenje. Potem se pa velikokrat čudimo, kako se naše delo, naša prizadevanja in podobne zadeve sesujejo kot hišica iz kart. Gradimo namreč na napačnih temeljih. Imamo seveda veliko dobrih namenov in sklepov, a kaj, ko se brez pravega temelja vse spremeni v pravo nasprotje tistega, kar je bila naša prvotna zamisel ali želja. V zboru farizejev je Gamáliel, ko so sodili apostolom, jasno povedal, kaj se zgodi z zadevo, ki temelji le na človeških načrtih, kako pa je s tistim delom, čigar temelj zaupamo Bogu: “Če sta njihov načrt in njihovo početje od ljudi, bosta propadla; če pa izhajata od Boga, jih ne boste mogli uničiti” (Apd 5,38-39). 

Vse tisto, kar delamo, pa Bogu ni po všeči, propade kakor hiša na pesku, katere “podrtija je bila velika”. Ob takšni podrtiji se nam vernikom ponudi priložnost, da ugotovimo, kako morebiti oz. skoraj zagotovo, nismo gradili na pravih temeljih. Tedaj je čas za tisto, kar počnemo v začetku vsake sv. maše: “Vsemogočnemu Bogu in vam, bratje in sestre, priznam, da sem grešil”... Kar je dobrega, prihaja od Boga, kar človek dela sam, brez Boga, je obsojeno na propad, ker je – kakor človek – zaznamovano z grehom. Z grehom pa je tako, da ga je treba najprej priznati in se ga pokesati. 

Tako se lahko začne graditi znova – na pravih temeljih, s pripravljenostjo, da za pretekle napake plačamo tudi potrebni davek. Takšno je življenje kristjana. Res je – kdor dela, tudi greši. Res je tudi, da je človeško, motiti se. Je pa tudi res, da je vztrajanje v grehu, diabolično. Takšno je tudi vztrajanje v lastnem prav, če se izkaže, da nimamo prav. Če se kristjan odpove svojemu ponosu in se pokesa, mu Bog krivdo dobrotno izbriše. Ker pa je ljubezen tudi pravična, je treba za svoje grehe tudi zadoščevati. To naredimo tako, da se čim bolj potrudimo popraviti povzročeno škodo. Na to drugo razsežnost, brez katere pa sprava ni popolna, smo v pokoncilski Cerkvi kar malo pozabili. Vendar, ali je ljubezen brez pravičnosti sploh prava ljubezen?
 
Objavljeno v prilogi tednika "Novi glas", "Bodi človek!"