sobota, 24. september 2011

Dva sinova v meni

Morda je ta portret kmečkega družinskega življenja, ki nam ga Jezus pričara to nedeljo pred oči, le še neka bleda slika iz preteklosti – le malokateri otroci današnjega sveta še vedo, kaj pomeni delati v vinogradu ali na polju. Pa vendar je tudi tokrat še kako živa tista globoka resnica, ki nam jo evangelij sporoča. Prav lahko bi se res prepustili valovom domišljije, ki bi nas popeljali v tisto deželo, kjer so vsi ljudje dobri, pridni, se imajo med seboj radi. Lahko bi si tudi mi zapeli tisto pesem in si zaželeli biti 'Med iskrenimi ljudmi' (Majda Sepe je tako pela), pa nas evangelij prizemlji in nas postavi na realna tla: takšnega sveta ni.

V tem svetu, v katerm živimo, najdemo takšne in drugačne ljudi, ne pa popolnih. Imamo takšne, ki so podobni drugemu sinu, ki si sicer domišljajo, da so popolni, vidimo pa, da je to zgolj njihova maska, saj eno govorijo, drugo pa delajo (prvi sin je ostal zvest svoji besedi, čeprav je nato storil drugače kot je rekel). Lahko še nekoliko potenciramo zadevo in to prenesemo na njihov odnos do drugih: od bližnjega zahtevajo, da se do potankosti drži vseh zakonov in predpisov, njim samim pa to ni potrebno. V teh zakonih, predpisih, zunanjih oblikah celo iščejo svoje opravičilo, svoje izgovore, da jim ne bi bilo treba storiti tistega, za kar so se obvezali.

Govorimo tu o nekih tujih ljudeh? Ne, dragi moj brat in sestra, Jezus govori prav o meni in tebi, ki sva pri krstu postala Božja otroka, pri birmi pa naj bi se ta zadeva le še potrdila. Spet namreč beseda teče o 'vinogradu', kamor sva bila kot delavca sprejeta prav tedaj, ko je škof pomazilil najino čelo in dejal: 'N., sprejmi potrditev, dar Svetega Duha.' Ne vem, če je kdo tja, kakor tudi k drugim zakramentom, pristopil s figo v žepu (upam, da nihče od nas), dejstvo pa je, da smo Bogu, torej gospodarju tega našega vinograda obljubili, da bomo v njem delali. Obljubili smo, da se bomo trudili v življenju BITI kristjani in ne o tem zgolj in samo GOVORITI. Vsakokrat, ko nismo bili dobri kristjani, smo pa bili podobni drugemu sinu. Ker smo tu nekateri prejeli še kak drugi zakrament, kot npr. sveti zakon ali sveti red (duhovništvo), smo bili vselej, ko si nismo prizadevali biti dobri zakonci in starši ali dobri duhovniki, redovniki, redovnice... podobni drugemu sinu.

Vidimo, da tu Jezus ne govori o tem, kolikokrat smo bili pri maši ali koliko rožnih vencev smo zmolili ali kako zelo smo se postili, ampak predvsem o tem, kako smo znali bližnjega ljubiti, ga spoštovati, biti do njega usmiljeni. Kolikokrat je bil na prvem mestu človek in kolikokrat jaz sam ali moje sheme, ideologije?

V imenu vsega tega, ker mislim, da sem tako pravičen, pa se spravljam nad tiste iskrene ljudi, ki ga res velikokrat polomijo, so si pa sposobni premisliti, se pokesati, se spreobrniti - tu je tista ključna zadeva pri prvem sinu. Dokler je v nas še kaj življenja, se še vedno lahko tudi spreobrnemo in sprejmemo tisto, kar nam Bog ponuja. 'Dokler diham, upam,' ('Dum spiro, spero') pravi sveti Avguštin. Zato ima prav vsak človek na tem svetu možnost, da se odloči za Boga, kakor tudi, da se ponovno odloči za Boga. Moramo se pa zavedati, da si Boga ne zaslužimo, ampak ga lahko le sprejmemo. Da nekaj, posebej pa nekoga, sprejmemo, se je treba odpreti in odstraniti nekaj odvečne navlake, ki se je tako oklepamo, čeprav je ne potrebujemo.

Vera ni pravica, temveč dar. Sveta maša ni nekaj, kar lahko zahtevam, ampak je velikanski privilegij, h kateremu lahko pristopam, četudi sem Bogu tolikokrat zaloputnil vrata svojega srca, rekoč mu, da ga ne potrebujem, da naj se briga zase. Bodimo zares iskreni, ko izgovarjamo tiste stotnikove besede pri vsaki mašni daritvi: 'Gospod, nisem vreden, da prideš k meni...' Kajti, potrebujemo to neskončno ljubezen, brez nje nismo nič (1 Kor 13), ker se zapremo vase in sami sebe požremo.