sobota, 20. junij 2009

Kaj se bojiš?

Kako zelo je prisoten strah v človeku. Gre za neko čustvo tako zelo lastno človeškemu bitju. Gre za nekaj, kar nam zavira eno od temeljnih človeških kreposti, srčnost, je pa tudi zelo močno povezano z vero.

Tej se je danes že marsikdo odpovedal, misleč da je tako močan, da bo že sam 'zvozil' preko morja življenja. Dejansko to ni težko, kadar je to morje mirno, kadar je dovolj že lahno, 'turistično' veslanje. Težave pa nastopijo ob viharju, ki se nemalokrat pojavi kar od nekod.

V viharnih nočeh se šele zavemo svoje majhnosti. Podali smo se s čolnom na morje, prepričani vase, naenkrat pa vidimo, da smo sami preslabotni, da smo v nevarnosti, da naš čoln potone. Zdi se, da so se prav vse zle sile tega sveta zgrnile na nas in da se neusmiljeno zaletavajo v naš čoln. Sami se tem silam ne moremo upreti.

Marsikdo od kristjanov se v težavah obrne na Boga, a se prevečkrat zdi, da Bog ne pomaga, da ne priskoči na pomoč. Toda Bog ne more priskočiti na pomoč, če v nas ne najde predpostavke zanjo, če ne najde sidrišča - vere.

Bogu se moramo odpreti, a odpre nas lahko samo vera. Ta je tista trdna skala, v katero se valovi lahko zaganjajo kolikor hočejo, a je ne zganejo z mesta. Želim povedati, da ta ne sme biti samo zadnji izhod v sili. Vera mora biti nekaj vsakdanjega, biti mora naš vsakdanji kruh.

Šele tako, da se vsak dan trudimo gojiti prijateljstvo z Bogom, nam bo Bog lahko pomagal. Toda Bog ne želi pomagati le nam, ampak vsem ljudem! Zato ponesimo oznanilo o veličastvu in oblasti vstalega Kristusa vsem, pričujmo zanj!

ponedeljek, 15. junij 2009

Sveto Rešnje telo

V četrtek smo praznovali zapovedani praznik sv. Rešnjega Telesa in Krvi. Ker sem imel še zadnje izpite, se nisem oglašal na blogu, zato pa danes objavljam del papeževe pridige, ki se mi zdi najbolj aktualen.

"Vera v sveto Rešnje Telo ni nekaj samo po sebi umevnega! Danes obstaja nevarnost potuhnjene sekularizacije tudi znotraj Cerkve, ki se lahko odraža v evharističnem bogočastju, ki je le formalno in prazno, v bogoslužjih, kjer ni tistega sodelovanja srca, ki se odraža češčenju in spoštovanju do bogoslužja. Vedno je zelo močna skušnjava, da bi molitev zreducirali na površne in z naglico zaznamovane trenutke, tako da nas premagajo aktivizem in zemeljske skrbi. Pri molitvi Oče naš izrečemo prošnjo: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh«, pri tem pa seveda pomislimo na vsakdanji kruh za nas in vse ljudi. Vendar pa je ta prošnja globlja. Grška beseda epioúsios, ki jo prevajamo kot vsakdanji, se lahko nanaša tudi na »nad-bistven«, na kruh »prihodnjega sveta«. Nekateri cerkveni očetje so v teh besedah videli nanašanje na Evharistijo, na kruh večnega življenja, novega sveta, ki nam je dan že danes pri sveti maši, da bi že od sedaj v nas začel rasti prihodnji svet. Z Evharistijo torej nebesa pridejo na zemljo, božji jutri se spusti v sedanjost in čas je kot obdan z božjo večnostjo."