Po beli nedelji nam spet priskoči na pomoč apostol Tomaž, ki
se mu tokrat pridružuje še apostol Filip. Brez Tomaževe negotovosti in
spraševanja: “Gospod, ne vemo, kam
greš. Kako bi mogli poznati pot?” (Jn 14,5), bi ne dobili tistega tako
pomembnega Gospodovega izreka, ki si ga lahko večkrat sami pri sebi ponovimo,
kakor ga lahko ponovimo vsem tistim, ki dvomijo: “Jaz sem pot, resnica in
življenje” (Jn 14,6). Našo smer, ki so nebesa, kdaj pa kdaj izgubimo. Pa ne, da
tako pogosto prav zablodimo, temveč gre bolj za to, da nam gre ta smer iz
glave, kakor nam gre iz naše glave, iz našega obzorja tudi tisti, ki je pot,
Gospod Jezus Kristus.
Danes je tako, da imamo velikokrat tisti dve skrajnosti –
prevelika gotovost vase, po drugi strani pa
popolna negotovost in neodločnost,
tudi strah. Nobena od obeh skrajnosti ni dobra, vsekakor pa za obe drži še
nekaj – obe računata le na človeka. Lahko rečemo, da v nobeni od obeh
skrajnosti ni prostora za Boga, saj napuh, samozaverovanost, kakor tudi skrajni
dvom, mlahavost in neodločnost ne puščajo prostora. Res je, treba je narediti v
življenju tisto, kar smo sposobni, a se je treba tudi hkrati zavedati, da je,
kot bi rekel Pascal, neverjetno veliko število stvari, ki nas ljudi presegajo.
Samo na ta način bomo šli v smeri čudovitega življenjskega pravila sv.
Benedikta, ki se, kot je najbrž znano, glasi: “Moli in delaj!”
Na tisto prvo namreč ljudje izjemno radi v današnjem svetu
pozabimo. Toda na ta način izgubimo smer in ne vemo več za pot. Kristus je
tisti vogelni kamen, ki drži, kakor nas opozarja apostol Peter, skupaj našo
zgradbo. Tu lahko vidimo zadevo v luči posameznika in njegovega življenja,
kakor tudi širše, kot družbo in kot Cerkev. Pravi temelj je Kristus, mi vsi pa
se vzidavamo v to zgradbo. To pomeni, da nas je treba primerno obdelati, da
bomo lahko del “hiše Gospodovega Očeta”. S krstom se to obdelovanje prične,
traja pa vse do smrti. Kamen, ki pa se ne pusti obdelati, zgradbi ne koristi in
bo zavržen. Samo toliko časa, kolikor živimo, imamo čas, da se pustimo Gospodu
obdelovati, s tem, da če je nekaj, kar ne vemo, to, koliko časa bomo še živeli
na tej zemlji.
Oblikovanje pa se vrši po udeležbi in prejemanju svetih
zakramentov, po poslušanju in izpolnjevanju Božje besede, po molitvi, kakor
tudi po poglabljanju v vsebino krščanske vere in trudu, da to vero živimo.
Tistega, ki si domišlja, da bo vse rešil sam, Gospod opozarja, še enkrat: “Jaz
sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.”