četrtek, 29. oktober 2015

G kot GOYA

Cerkveni in družbeni antislovar (8)

Najbrž nam je znana težava, ko je marsikaj odvisno od le drugače postavljene vejice, o čemer smo se s kolegoma Danijelom in Ivo pogovarjali ravno včeraj, ko smo se iz Nabrežine odpravljali nazaj domov. Znana je tista Sibilina prerokba, ki smo jo obravnavali pri latinščini in ki jo je dala nekemu vojaku, ki jo je vprašal glede razpleta vojne zanj osebno, saj je bilo obakrat odvisno, kam se postavi vejica pri: “Ibis redibis non morieris in bello”. Če namreč damo vejico pred “non”, pomeni, da se bo vojak vrnil in ne bo url v bitki, če pa jo damo za non, pomeni, da se ne bo vrnil, temveč bo umrl v bitki. Nekaj podobnega se je, kot sem bral pri Messoriju, dogajalo pri znani Goyevi jedkanici, kjer speči človek spi, sedeč na stolu in naslonjen na delovno mizo. Okrog njega je mračno nebo z netopirji. Na vidni ploskvi mize je Goya sam napisal stavek, ki je postal izredno znan: “El sueño de la razón produce monstruos”. 

Tu seveda nismo pri težavi s postavljanjem vejice, temveč pri težavi s prevodom. Španski samostalnik
“sueño” namreč lahko pomeni tako “spanec” kot tudi “sanje”. Če gremo “poguglat” na splet (da torej s pomočjo iskalnika “Google poiščemo”), najdemo praktično vedno samo ene vrste prevod, pa naj bo v italijanščini, angleščini ali francoščini: “Spanec razuma proizvaja pošasti”. Tu ne bom pisal različic v treh omenjenih jezikih, ker lahko poguglate sami. To je seveda možen prevod, vendar gre za razsvetljensko različico, ki je neke vrste opomin človeštvu, naj nikdar ne izklopi razuma oz. pazi, da bi razum nikdar ne prepustil mesta kaki drugi zadevi, zlasti ne veri, ko bi – po Pascalu – prepoznal, na svoji najvišji točki, da ga številne reči presegajo. Kar razum presega, seveda ni samo vera, temveč tudi, recimo, ljubezen, resnica, lepota, zlo, smrt … Po tisti razlagi Goyevega napisa tako ni onkraj razuma nič, tako kot naj po smrti ne bilo nič ipd. Če izklopimo razum, pa četudi le za trenutek, se rodijo le sence, nastanejo polomije, katastrofe, rodijo se pošasti. Tudi mali princ tu ne bi imel kaj iskati, ko pravi, da je treba gledati “s srcem”… 

No, tudi v tem primeru bi se dalo govoriti, da lahko razumemo tako in drugače. Vsekakor v preteklosti ni bilo malo takšnih, pa tudi danes jih ne manjka, ki so prepričani, da človek v primeru verovanja, upanja, pa tudi čustvovanja in podobnih reči, razum izklopi. Sv. Janez Pavel II. nam je v okrožnici “Veritatis splendor” sicer dejal nekaj drugega in ima prav. Oboje je potrebno – tako razum kot srce, da bi bilo verovanje pravo, pa tudi zato, da prav ljubimo oz. da so pravi naši odnosi. Nevarnosti sta vsaj dve – po eni strani “racionalizem”, razumarsko postopanje v življenju, po drugi pa “sentimentalizem”, ko v življenju postopamo samo s pomočjo čustev, dodati pa moramo še vsaj “uživaško” in “koristoljubno” postopanje, našlo bi se pa še kaj. Verjetno tako že s pametnim sklepanjem pridemo do tega, da Goya ni mislil “spanca”, temveč “sanje”. 

Messori navaja članek strokovnjaka z naslovom “Krščanska ikonografija in revolucionarno slikarstvo”, ki je bil objavljen v jezuitski reviji Civiltà cattolica, ki je sicer znana po svoji strokovnosti in resnosti v svoji več kot stoletni tradiciji izhajanja. Goya naj bi tako mislil na “sanje razuma”, ne pa na “spanec”. Po tej razlagi naj bi namreč “pošasti” proizvajal prav racionalizem, ker se seveda na tak način izklopi vse drugo, razen vsemogočnega razuma. Razum je torej merilo za presojo resničnosti, realnega. Tisto, česar razum ne doseže oz. celo obseže, ne obstaja. Ali niso katastrofe povzročile “sanje razuma”, torej moderne ideologije, tiste, ki so svoje krvave poskuse pričele prav ob koncu 18. stoletja, ko je živel še vedno tudi Goya (1746-1828)? Goya tako ni proti t. i. “mračnjakom”, temveč proti “razsvetljencem”, ki jih simbolizira speči intelektualec pri svojih spisih, v katerih je morda eden od tistih načrtov za raj na zemlji. Takole piše v omenjenem članku v jezuitski reviji: “Goya kaže, da je napačno pojmovanje človeka kot po naravi dobrega (temelj misli Rousseauja, ki je velik mojster jakobinizma), h kateremu bi se človeštvo lahko vrnilo s pomočjo svobode, človekovih pravic, vzgojo, enakostjo. Močem razuma uspe le prikriti temne plati človekove notranjosti, nesoglasja, nagone, vendar pa ne morejo utišati rušilne jeze, agresivnosti in strahu. Na najvišji točki francoske revolucije, v času terorja, ki je temeljil na “krepostih”, so ti elementi prišli na površje in zagospodovali … Sanje razuma, ki so sprva lepe in navdušujoče, se hitro spremenijo v more, kjer kraljujejo pošasti”. 

Tako se je zgodilo z mnogimi megalomanskimi sanjami, kjer se je delalo zelo razumne, vsaj na videz, sheme, v praksi pa je prišlo do katastrofalnih posledic. Spomnimo lahko na Kambodžo. Paziti je torej treba po eni strani na to, kako se stvari prevajajo, po drugi strani pa moramo biti pozorni tudi bralci, da prevedenega ne vzamemo za suho zlato. Za suho zlato pa se ne sme vzeti niti variant, ki nam jih ponujajo mediji, ki v svojih povzetkih velikokrat sploh ne povzamejo zares besed raznih osebnosti, temveč jim celo polagajo v usta tisto, česar ti sploh niso nikdar rekli.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

nedelja, 25. oktober 2015

Spregledati, vstati in kreniti na pot

Evangelij nam ponuja tokrat ozdravitev slepca, ki tokrat ima tudi ime, kar je izjema, saj praviloma ozdravljenci nimajo imena. Tu je ime zanimivo zato, ker pomeni lahko vsakega od nas, saj se lahko prevaja tudi kot "sin nečistega", označuje pa, kot pravijo cerkveni očetje, tistega, ki je posveten oz. duhovno slep. Vsak od nas torej je v takšni in drugačni meri "posveten", v smislu, da ga preveč zanimajo resničnosti tega sveta, premalo pa duhovna razsežnost, ki je na koncu tista, ki je v življenju resnično pomembna. Zemeljske reči minejo, pa naj bodo to materialne zadeve, čustva, medčloveški odnosi. Če ne prej, jih izbriše človekova smrt, Bartimajeva zgodba pa nam govori tudi o tem, kako tega nima niti tisti človek, ki ostane sam, kakor ta slepi berač. Nikogar nima, ki bi mu lahko izkazoval čustva, nikogar za odnos, vsaj tako je prepričan, dokler se mu ne odprejo oči, a tu ne gre toliko za telesno ozdravljenje vida, temveč za to, da ugotovi, da človek v resnici nikdar ni sam, četudi bi ga ves svet zapustil. Našel se bo seveda kdo, ki se bo pritožil nad tem, da smrt naših odnosov ne uniči, temveč jih spremeni, vendar je tako le za tistega, ki zna gledati preko, onkraj samo zemeljskega. Za takšno gledanje so pa potrebne duhovne oči, potrebna je vera. Sicer velja, da je narava pač narava oz. po domače: fizika je fizika - človek se rodi, živi, z vsem, kar k temu spada, nazadnje pa umre. Najprej ga ni bilo, potem je bil, potem ga spet ni.

Tako je, če tudi mi sedimo v prahu zemlje, kraj poti, kakor slepi Bartimaj, in se ne dvignemo, otresemo tisti prah s sebe in se podamo na pot. Če nas duhovna razsežnost ne zanima, je prav tako, kot da bi ne bili na poti, temveč bi bili ob njej, ustavljeni. Če še tako napredujemo v smislu tega sveta, pa nikamor ne gremo v tistem globljem smislu, če nas ne zanima duhovna raven. Ni treba, da smo materialno bogati, vplivni in močni, da bi po drugi strani bili sami. Kaj nam pomaga cela množica ljudi ob sebi, če pa smo duhovno siromašni? Imamo sicer lahko lepe medčloveške odnose, gojimo lepa čustva in si jih izkazujemo, obenem pa trepetamo v strahu, da bi to izgubili. Treba je tako vstati, se dvigniti, ker je potrebna višja raven življenja, potrebno nam je duhovno življenje in duhovni pogled na življenje. In če imamo po eni strani tiste ljudi, ki nas kličejo k temu, da se na to višjo raven ne bi dvignili, temveč bi ostali pri tem, kar smo in imamo, četudi v resnici nimamo nič, imamo pa po drugi strani tudi takšne, ki nas imajo resnično radi in nas vabijo k temu, da se dvignemo ter se odločimo za življenje v Kristusu. Nihče pa ne vstane sam od sebe, temveč, ker ga Gospod Jezus kliče, dokler pa svojega resničnega stanja, ki je bedno, končno in umrljivo, ne spozna, do tedaj tega klica ne more slišati. 

In seveda, kako vedeti, kaj nas teži, če se tega prej sploh nismo zavedli? Svoje slepote se je potrebno najprej sploh zavedati. Slepi je kričal, a je tudi vedel, kaj hoče, kaj želi, dandanes pa je po eni strani veliko kričanja, ne znamo pa izraziti tistega, kar je v nas - ne tistega, kar je dobro, kakor tudi ne tistega, kar je narobe. Zato se ne znamo ne zares zahvajevati niti zares prositi. Ni dovolj, da povemo le, kako je nekaj "fajn" ali "slabo", kako je nekaj "kul" ali "bed" ali še kako drugače, kot se danes pač izražamo, ampak je potrebno jasno formulirati zadevo. Ni dobro niti krožiti okrog zadeve kot mačka okoli vrele kaše, če vzamemo star slovenski rek - pol ure torej govoriti, da ne bi povedali pravzaprav nič. Potrebno se je malo potruditi in narediti tri bistvene korake - spoznati se, sprejeti se in se premagati, narediti torej tisti korak za napredek, stopiti na pravo pot, se poboljšati. Ravno to pomeni beseda "askeza", ki danes ni več tako aktualna, namreč "napraviti podvig". Po tem prvem podvigu je veliko lažje napraviti še kakega, sploh pa tistega, da odvržemo plašč, da se torej odpovemo svetnim skrbem, da bi se raje izročili v Kristusove roke in mu sledili. Konec koncev nam ozdravitev te notranje slepote prinese tudi to, da nam zapovedi, evangeljske zahteve in nauk Cerkve niso več neko breme, temveč spoznamo, da so za nas nekaj dobrega, čeprav seveda ne nekaj lahkega. Če gremo na pot za Kristusom, kakor Bartimaj, to pomeni tudi sprejetje celotnega nauka, čeprav vemo, da pot še zdaleč ne bo lahka. Pomembno pa je vseeno hoditi. Iti naprej, četudi padamo. Življenska pot je vedno križev pot - če je tako veljalo za našega Gospoda, kako ne bo tudi za nas?