V 1. delu adventa govorimo o poslednjih človekovih rečeh, vstopili pa smo v novo cerkveno in bogoslužno leto, ki se vsakič začne z adventnim časom. Kote rečeno, čakamo na tistega, ki prihaja, lahko pa tudi na tisto, kar prihaja. Cerkveni očetje in učitelji (najbolj se opiramo na sv. Bernarda) govorijo o treh vrstah prihodov Kristusa - o tistem v mesu, ki se je že zgodil, o njegovem duhovnem prihodu, ki naj bi bil za vsakega posameznika nekaj aktualnega, kar mora doseči v času svojega zemeljskega življenja, pa seveda o drugem Gospodovem prihodu ob koncu časov. Res je sicer, da bi se moral vsak človek precej bolj ukvarjati ne toliko s tem, kdaj bo ta splošni konec časov, kolikor bolj, kdaj bo konec njegovega zemeljskega časa, torej kdaj bo umrl. Kakor nam lepo pove katekizem, o smrti vemo le, da bomo umrli, ne vemo pa tega, kdaj, kje in kako se bo to zgodilo. Zato nas naš Gospod vabi k čuječnosti.
Enostavno povedano, treba je delati svoje stanovske dolžnosti ob njihovem času, torej vse tisto, kar pripada posameznikovemu stanu. Najprej je treba reči, da smo kristjani, zato pa je potrebno pri vsem, kar smo, dodati še pridevnik »krščanski«. Najboljši kristjanov antidepresiv je vsakodnevna 15-minutna molitev, kar je minimalna kristjanova dnevna dolžnost, če seveda ni duhovnik ali redovnik. Vse pa se potem giba okoli jasnega urnika ali režima, ki ga imamo v dnevu, kjer vselej delamo tisto, kar imamo ob določenem času delati – v službi se posvetimo službi, doma se posvetimo svojim, ko beremo, beremo, ko se igramo, se igramo, ko imamo čas za sprostitev, ga izkoristimo. Res je, nekoliko vojaški jezik je to, ampak dejansko si je treba postaviti režim dneva.
Greh pa je tudi neprestano delati, brez vsakršnega predaha, žal pa danes premnogi kristjani še nedeljo izkoriščajo za »hlapčevsko« delo, kot je bilo lepo označeno s starinskim izrazom, pa za nakupovanje, prej pa za počitek, ker v dneh pred tem zanj ni bilo časa. Nič ne de, če so sveti zakramenti, predvsem sveta maša, in predvsem nedeljska, sredstva za dosego Božje milosti, torej za dosego tiste življenjske vitalnosti več, po kateri vsi hrepenimo. Ker je slednja zastonjski dar, si domišljamo, da bo prišla kar sama od sebe, nam pa nič ni treba storiti. Ni res - z milostjo je potrebno sodelovati, predvsem to pomeni, da se notranje očistimo in uredimo, kar se dogaja z redno molitvijo, spovedjo in udeležbo pri nedeljski in praznični sveti maši. Kakor drugod, bi tudi na tem področju radi samo dosegli pravice, ne bi pa najprej izpolnili svojih dolžnosti.
V evangeliju je omenjeno vsakdanje delo. Ni težava v tem, da je nekdo »vzet« med svojim rutinskim delom, ker se to lahko zgodi, temveč, da je takrat pripravljen. Neki menih je v času sprostitve recimo igral šah z drugim, pa so ga vprašali, kaj bi napravil, če bi se pa sedaj zgodil drugi prihod in bi prišel Gospod Jezus. Odvrnil je, da bi še naprej igral šah, ker bi Jezus takrat to od njega tudi pričakoval. Sv. Janez Fisher je bil pripravljen na svoje srečanje s Kristusom ob mučeniški smrti. Zato je, potem ko so ga zbudili dve uri prezgodaj, še dve uri lepo spal, dokler ga niso ponovno zbudili, da bi ga končno usmrtili. Takrat je pač bil čas za spanje. Ljudje so v Noetovih dneh bili opozorjeni, naj se odvrnejo od pregrehe in naj živijo krepostno, a se za to niso zmenili, temveč so le hlastali za svetnimi užitki. Da nas ne bi našel nepripravljenih, nas zato Gospod vabi, da v adventnem času stvari spet postavimo na njihovo pravo mesto, kjer bodo sredstva sredstva, lepo podrejena ciljem.