sobota, 21. julij 2012

Pastirji, ki gredo na samoten kraj

Božja beseda te 16. nedelje med letom je osredotočena na podobo pastirja, ki je nekaj vsakdanjega za tisto družbo, v kateri je živel tudi Jezus s svojimi učenci, ni pa ta podoba več običajna za naš čas. Nekaj, kar je še vedno običajno, tudi v našem času, je to, da živimo skupaj s še drugimi ljudmi, veliko pa nas zanje tudi nosi neko odgovornost, pa tudi vzgojno poslanstvo. Lahko vzamemo podobo šefa na delovnem mestu, lahko duhovnika, učitelja, trenerja, še bolj pogosta in vsakdanja pa je vloga starša. Morda smo prevečkrat, kadar smo zaslišali besedo "pastir" pomislili na kakega škofa (logično, saj ima "pastirsko palico"), morda na župnika, saj nam je bila ta podoba na tak način tudi predstavljena. Ne rečem, da ni pravilna, je pravilna, gotovo, ni pa ta podoba popolna, če ji ne dodamo vsega tistega, kar smo zgoraj našteli, še zlasti pa vlogo staršev, kjer smo iz kolektivnega spomina posebej izbrisali očetovsko vlogo. 

Mozaik v Mavzoleju Galle Placide v Ravenni
Prejšnjo nedeljo nismo zastonj rekli, da pošilja oznanjat Jezus tudi nas, da veljajo njegove besede za vse kristjane, ker moramo tudi tokrat v tej smeri nadaljevati. Gotovo je res, da so škofje še na poseben način nasledniki apostolov, po škofih pa smo to tudi duhovniki, ker smo bili pač posvečeni, toda, velja tisto, kar nam je škof Metod dejal na duhovnih vajah pred diakonskim posvečenjem, da je "duhovnik najprej vernik." Tu pa smo, če si hočemo to priznati ali ne, na istem z vami. Tudi vi ste nasledniki apostolov, tudi vi ste pastirji, zlasti vsi tisti, ki ste starši. Zato besede iz evangelija veljajo posebej vam. 

Vaše vloge in vašega položaja vam ne zavidam, ker je starševska služba zelo zahtevna in naporna. Tudi zaradi te službe ste gotovo utrujeni in naveličani, da niti ne govorimo o vseh drugih stresnih situacijah, ki ste jih deležni v življenju, zlasti na delovnem mestu. Pred časom mi je pod roke prišla knjižica znanega p. Anselma Grüna, ki govori o utrujenosti. Težava vseh pastirjev danes - mene in vas - je predvsem v duhovni utrujenosti. Zato ni vseeno, kam nas, prek učencev, Jezus pošilja - na samoten kraj.

Zakaj nas pošilja tja? Ker vedno gleda na človeka in ve, vedno ve, česa najbolj potrebujemo. Ker želite vi svojo starševsko službo opravljati dobro, jaz pa svojo duhovniško, veljajo za nas tiste modre besede sv. Ambroža: "Če želiš dobro opravljati vse svoje zadeve, jih vsake toliko prenehaj opravljati." Pomeni, da moramo vsake toliko časa izpreči in se odpočiti. Da, tudi od starševske vloge se je treba vsake toliko znati odpočiti, pa od vsega tistega, kar nas utruja - na samotnem kraju. Pomeni, da si znamo najti nekaj časa zase, za svojega duha. To je lahko marsikaj, morda se - kot ima navado moj prijatelj - spočijemo ob poslušanju morja, morda napravimo sprehod v naravi, morda se usedemo in zares prisluhnemo glasbi, morda vzamemo v roke dobro knjigo... Še zlasti pa je za nas kristjane kraj počitka v napornem dnevu, če ga preživimo v pogovoru z Jezusom. Najlažje je seveda, če res zamenjamo okolje in gremo v cerkev, še boljše, če se udeležimo svete maše in na oltar položimo tisto, kar nas teži, morda se sprehajamo in molimo rožni venec... Možnosti je veliko.

Vsekakor pa vsak od nas potrebuje ta samoten kraj, da se spočije, a v pravem smislu besede, da poskrbi za duhovno hrano. Dandanes smo, kot ugotavlja p. Grün, pa tudi sami opazimo, predvsem duhovno lačni, to pa nas zelo utruja še na drugih področjih. Tako torej potrebujemo to, da gremo "na samoten kraj in se malo spočijemo," v vseh letnih časih, ker to ne pomeni samo "iti na dopust". Iti nekam na dopust nam kaj lahko prav nič ne koristi, če ponavljamo stare vzorce in si na nek način prinesemo za sabo vse tisto, kar nas je težilo že doma. Iti na samoten kraj pomeni tako, da svoje življenje vsake toliko časa na samem položimo v Božje roke, pa bomo dobri pastirji, dobri vzgojitelji, dobri straši - skupaj z Gospodom. Množice so namreč, v evangeliju beremo, sledile učencem, a se je z njimi ukvarjal Jezus sam, ne učenci - bili so namreč "na dopustu". 

četrtek, 19. julij 2012

S starostjo gre rakom žvižgat tudi človekovo dostojanstvo

Resnična zgodba z grenkim sporočilom
 
Zanimivo izkušnjo sem dal skozi v preteklih dneh, ko sta me naš župljan in žena prosila za uslugo, saj sta se z neko odvetnico v Vidmu dogovorila za sestanek v zvezi s teto ženinega očeta. Kaj se je tej teti zgodilo? Pred davnimi leti se je iz rodne tolminske župnije odpravila po svetu, skupaj še z nekaterimi drugimi brati je bila nekaj časa tudi v Argentini, potem pa v Čedadu, kjer je živela v svoji hiši. Res je, da je bila nekoliko samosvoja in se prav pogosto ni dobivala s svojimi tolminskimi sorodniki, za pomoč, ki jo star človek vendarle potrebuje, pa se je proti plačilu dogovorila - kot se to pogosto dogaja v Italiji - z nekimi jugovzhodnimi Evropejci. 

S starostjo pride tudi bolezen, glava tudi ni več prava, zato je socialna služba končno sklenila, da žena zase ni več sposobna skrbeti. Treba je bilo najti oskrbnika zanjo in njeno premoženje, zdi se, da predvsem za slednje. Ker pa po zakonu sodišče mora o sodni obravnavi obvestiti samo sorodstvo do drugega kolena, tolminski sorodniki niso bili obveščeni. Naj povem, da to pomeni, da bi bilo sodišče dolžno obvestiti zgolj starše, brate, sestre, sozakonca in morebitne otroke nekoga, žena pa ni poročena. Ljudi, ki so skrbeli za ženo, pa še to proti plačilu, kot smo dejali, sodišče ni imelo za primerne, da bi bili oskrbniki, zato je pač določilo naključno tisto odvetnico, pri kateri smo bili, in sicer je njena oskrbnica sedaj za nedoločen čas. 

Pa to še ni vse, ker je imela žena stalno prebivališče v Čedadu, se žena ne sme premakniti iz videmskega sodnega okraja, četudi bi si želela, kar tudi si želi. Njena želja je, da bi umrla v Tolminu in bila tam tudi pokopana, kakor je tudi želja, da bi bila njena oskrbnica hči njenega nečaka, ne pa neka advokatinja, ki je še videla ni. 

Odvetnica nam je, karseda diskretno in prijazno, pojasnjevala, da je pač sodišče to sklenilo in se tega spremeniti več ne da. To nam je na vse pretege pojasnjevala. Seveda velja tudi poudariti, da se v hišo stare gospe ne da priti, ker ima ključ sodnik, če pa bi slučajno kaj potrebovala iz hiše, bi morala najprej poklicati odvetnico-oskrbnico, ki bi prosila sodnika, potem pa bi odvetnica in sodnik skupaj šla tisto natančno določeno zadevo iskat v hišo. Če bi hotela le malo na obisk v svojo hišo pa, to nam je jasno povedala odvetnica, sodnik takšni splošni prošnji ne bi ugodil. Hišo pa bodo po smrti gospe tako ali tako prodali, ker je sodnik pač tako sklenil. 

Vprašali smo še, če bi, ko umre, gospa lahko bila pokopana v Tolminu. Najprej je rekla, da bi bilo sedaj seveda nekorektno o tem govoriti, ko je človek še živ... A pustimo ob strani to hinavščino, saj smo ji dejali, da je to želja oskrbovanke same, pa je odvetnica dejala, da je tudi to odvisno od sodnika. Ko smo jo vprašali, če lahko po pravni poti mi pridemo do sodnika, nam je povedala, da ker zakonca nista dovolj bližnja sorodnika, do njega ne moreta priti, kakor tudi ne moreta videti sodnega sklepa, da pa tako ali tako niti odvetnica sama ni bila dolžna sestati se z nami, ampak je to le njena dobra volja. Če bi pomislila prej, je rekla, bi se vse dalo urediti, zdaj pa ni mogoče več spremeniti. Pravna služba, na katero sta se zakonca obrnila, je seveda menila drugače, in sicer, da se zadevo da tudi drugače urediti in razsodbo spremeniti, a je to že druga zgodba, ki šele pride na vrsto. 

In zakaj sem to kriminalko zapisal? Ker bo prav kmalu isto tudi v Sloveniji, saj se tudi pri nas pridno učimo stare ljudi spreminjati v živali v hlevu, ki nimajo več nobene pravice ne dostojanstva. Si star? Velike hiše ne potrebuješ. Pravzaprav ne potrebuješ niti velike pokojnine. Znižajmo jo, da bomo nekega dne dobili tvojo hišo, za katero tako ali tako ne boš mogel več plačevati ogrevanja in podobnih reči. Za vse drugo je pa tako ali tako tu socialna služba, ki strokovno ugotovi, kdaj ne živiš več v "človeka dostojnih razmerah". Dragi moji, v "človeka dostojnih razmerah" mi ne živimo že kar nekaj časa več. In tista starka je lahko tudi imela nekoliko razmetano hišo, a je bila na svojem in je imela vsaj svoje dostojanstvo, ki so ji ga ti "dobrotni" javni uslužbenci sedaj odvzeli in gospa ne ve niti tega, če bo lahko pokopana ob starših in bratih pri sv. Urhu v Tolminu, kjer njena edina sorodnica, ki je preveč daljna, da bi se sodišče zanjo zmenilo, plačuje grob tudi za to staro teto.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

nedelja, 15. julij 2012

Vsi smo poslani

Ko slišimo, da Jezus pošilja svoje apostole oznanjat, se nam morda zdi, da to nas ne zadeva oz. da ne zadeva vseh kristjanov, temveč zgolj tiste "profesionalne" oznanjevalce. "Naj bomo kot jehovci in zvonimo ter trkamo po vratih domov?" se morda sprašujemo. Morda še nismo povsem razumeli, kako pri krščanskem oznanilu še zdaleč ne gre zgolj za besede, temveč za držo, za življenje. Dvanajsteri smo vsi kristjani, brez razlike in vse nas naš Gospod kliče, da pridemo k njemu oz., če bi pogledali izvirnik, da pridemo vanj. Odnos z njim mora namreč popolnoma prešinjati vse naše življenje, naše bivanje. Zato pa smo res vedno na poti in se vedno moramo vračati k Njemu, ki je izvir žive vode za nas, ki je tudi "gorivo" za naše oznanjevanje.

Kaj pomeni oznanjati? Pomeni, kakor slišimo ob zaključku evharistične molitve pri maši, živeti: "Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu." V vsakdanjem življenju mora biti to vidno, da nas je "Bog pred stvarjenjem sveta izvolil v Kristusu," kakor smo slišali v drugem berilu. Zastonj so vse lepe besede, če pa potem v našem življenju ni niti "k" od krščanstva.

In kakšen je kristjan? Popotnik je, ki ve, da izhaja iz Kristusa in se vanj vrača, ki pa mora tudi pustiti ob strani posvetne skrbi. Ne, da niso pomembne, so tudi pomembne, saj danes brez določenih materialnih sredstev ne moremo živeti, a niso na prvem mestu. Če je tisto najpomembnejše, potem odločilnega koraka v življenju nikdar ne bomo naredili. 

Pa še nekaj je važno. Učenci so poslani po dva in dva, v tej moči so sposobni izganjati hude duhove, ozdravljati... Skupnost je važna, tista, ki je zbrana v Gospodovem imenu, pa četudi sta samo dva ali trije, kot je drugod rečeno. Skupnost odganja tistega, ki je razdiralec in skupnost zdravi, če je seveda jasna zavest, odkod izhaja in kam je namenjena - Kristus je začetek in konec, je temelj vsake krščanske skupnosti. Sicer smo samo združba posameznikov, individuumov, nikakor pa ne skupnost. 

Če torej velja, da je Kristus temelj našega življenja in naše skupnosti, potem se nimamo česa bati. Težave in nasprotovanje nam nič ne morejo, ker jih otresemo kakor prah z oblačila. Le, da ne bi tisti prah za kristjana predstavljala molitev, sveta maša in sveta spoved!