ponedeljek, 19. april 2021

Sodelovanje med Bogom in človekom

Misel na 3. velikonočno nedeljo

Na tretjo velikonočno nedeljo nam Cerkev daje v branje odlomek iz Lukovega evangelija. Ta evangelist se veliko ukvarja z mirom, tako da lahko vse skupaj vedno znova povezujemo v to, kako dar Božjega miru, torej tistega, ki si ga ljudje sami ne moremo dati, prihaja na zemljo, se vrača v nebo, pa spet pride na zemljo. Če hočemo prav razumeti, potem ne moremo mimo nečesa središčnega v katoliški veri, ki je sveta maša, še natančneje, ne moremo mimo spremenjenja pri sveti maši. 

Ob spremenjenju je seveda važno še darovanje, saj mora kaj biti pripravljeno v dar, da se lahko spremeni. Seveda je osrednji dar, ki se spremeni, Jezus sam, dar kruha in vina se spremeni v Kristusovo telo in njegovo kri, čeprav pa je to tisto, kar je najbolj važno, saj po Svetem Duhu med nas pride prav sam Božji Sin, ki prinaša tisti mir, ki si ga sami ne moremo zagotoviti, pa to ni nujno edino, kar se tam spremeni. To je zagotovo tisti obči ali objektivni dar, ki se spremeni in poveliča za celotno Kristusovo Cerkev, kakor molimo v molitvi ob koncu samega darovanja: »V blagor tudi nam in celotni sveti Cerkvi.« 

Ni pa to vse, ker ima vsakdo možnost prejeti še subjektivni, osebni dar tega nebeškega miru, ki je v tem, da če mi Bogu izročimo v dar na oltar svoje življenje, le-to sveti angeli nesejo pred Božje veličastvo, da bi nato mi prejeli Božjo milost in blagoslov – v tem je ta dar nebeškega miru za posameznika. Zato imamo pri zakramentih bodisi splošno učinkovitost, ki je neodvisna od našega prispevka, imamo pa tudi še drugo učinkovitost, ki je pa odvisna od tega, koliko posameznik doprinese k sami daritvi, koliko torej daruje samega sebe v dar Bogu. Sveti Luka nam podaja to, kako najprej po Jezusovem učlovečenju Božji mir pride na zemljo, kako se nato, ko Gospod Očetu izroči dušo, slednji vrne v nebo, nato pa je, poveličan, spet darovan apostolom, zatem pa celotni Cerkvi. Zato ta: »Mir vam bodi!« ni kar tako. Rečeno je bilo, da so edina človeška stvar, ki je v nebesih, Kristusove rane, saj je to tisto, kar smo Gospodu prizadejali mi ljudje, vendar so te rane poveličane, mi pa smo po teh istih ranah ozdravljeni, kakor nam lepo pove v svojem pismu sv. Peter. 

Če torej želimo biti ozdravljeni, so sveti zakramenti bistveni za naše življenje, sveta evharistija pa nas ne more učinkovito zdraviti, če z njo ni združena še spoved, ki na sveto mašo in posebej na sveto obhajilo pripravlja. Slovenski jezik zanimivo pozna dva izraza – eden je prisotnost, drugi pa je navzočnost. Prisotnost nekako naznačuje, da smo fizično tam, medtem ko navzočnost pomeni bolj celostno udeležbo, zato pa se to slednjo besedo rabi tudi za resnično navzočnost Jezusa Kristusa v cerkvi. Če torej želimo imeti ta nebeški Božji mir v svojem srcu, poskrbimo, da ne bomo pri maši le prisotni, temveč navzoči. Poskrbimo, da bomo na oltar položili v dar svoje življenje, da bo poveličano obenem z Jezusom, potem pa to življenje, poveličano, po Sv. Duhu spet prejmemo. Sodelovanje med Bogom in človekom je za katoliško vero nekaj nujnega.

Objavljeno v tedniku Novi glas