torek, 13. september 2011

Pomembna obletnica prelomnih dogodkov

Pred desetimi leti se je začelo na nek način novo svetovno obdobje. Tej trditvi v prid je lahko že način, kako se je vse skupaj tisto popoldne, 11. septembra 2001, odvijalo zame. Samo nekaj minut po tem, ko sem stopil z avtobusa, sem med korakanjem po domači Prvačini prejel SMS, kjer mi je prijateljica sporočala nekako takole: »Vklopi TV in si poglej, ker se je zgodilo nekaj strašnega«. In res, po televiziji smo lahko praktično v živo spremljali newyorške dogodke. Še nikdar prej nismo nobenega strašljivega dogodka mogli gledati prek zaslonov, pa tudi hitrost kroženja informacij je bila veliko hitrejša – to so bili šele začetki mobilne telefonije in hitrega interneta, vsaj kar zadeva nas, navadne ljudi. Danes imamo mobitel že praktično vsi, vsi imamo tudi hitri internet, TV je internetna… Mnogi terorističnim napadom v New Yorku in drugod ne pripisujejo večje teže, na njegovo mesto raje postavljajo dva dogodka: razširitev Facebooka na navadne ljudi, torej na ne-pripadnike samo nekaterih ameriških univerz, kakor tudi ekonomsko krizo izpred treh let. Ta dva dogodka sta resnično bila zelo pomembna, vendar ne moreta stopiti na mesto WTC, ki ju že deset let ni več.

Naš način razmišljanja in pogleda na svet ter dogodke v njem se je namreč takrat temeljito spremenil. Od takrat so vsi tovrstni dogodki svetu na očeh – najbolj znani je tisti z začetka poletja, ko Breivik s puško v roki pobija mlade udeležence poletne šole na otoku Utøya. Tudi teorija o koncu zgodovine je po 11. septembru pomahala v slovo, saj se je začel globalni spopad Zahoda, ki prvič ni izhajala iz njega samega, prišlo je do t.i. četrtega svetovnega spopada. Vse, kar je sledilo temu, pa je posledica terorističnih napadov, vse korenini v njih. Zahod je bil napaden na svojem lastnem ozemlju, simbol njegove ekonomske moči se je zrušil, na njegovo mesto je prišla ekonomsko-finančna agresivnost Kitajske, na mesto New Yorka je stopil Peking. Sama ekonomska kriza zahodne družbe, vključno z družbo Lehmann Brothers, se je delno tudi rodila iz iznajdljivega, a tveganega poskusa, da bi odgovorili na protiudarce terorističnih napadov.

Žal smo v preteklih dneh po medijih spremljali vse preveč čustvenih izbruhov, manjkalo pa je treznega premisleka vsega, kar se giblje okrog 11. septembra 2001. Tu je nujno treba omeniti zlasti dva dogodka. Prvi je mednarodna konferenca OZN na temo rasizma v Durbanu, v Južnoafriški republiki (31.8.-7.9.2001), drugi pa je uboj Ahmada Shaha Massouda, ki se je zgodil 9. septembra 2001. Glede konference velja povedati, da so islamske države udeleženke skušale vsiliti svoj plan dneva glede Bližnjega vzhoda. Te dežele niso bile pripravljene na noben kompromis, tako da so Izraelci in Američani zapustili prizorišče. Zanimivo je bilo videti, kako je v sebi sicer precej razklani muslimanski svet, tokrat ostal enoten v svojih zahtevah, kako je začutil, da lahko Zahodu vsili svoje zakone, ne glede na mednarodno prakso. Muslimani so se še kako zavedli, da je Zahod postal šibak, kar se zlasti vidi v tem, da so dosegli obsodbo 'islamofobije', kar bi naj pomenilo diskriminacijo islama, ki je enakovredna 'antisemitizmu'. Pogosto slišimo, da je islamofobija reakcija Zahoda (ali dela le-tega) na dogodke 11. septemra 2001, v resnici pa je ta koncept bil predhoden tem dogodkom, potem pa so ga v določenih krogih izkoristili, da bi nekako zajezili protiteroristične reakcije. Zahod je torej resnično postal islamofobičen, a v pravem pomenu besede – pred islamskim svetom so se mu začele tresti hlače. V tem oziru smo vedno znova priče, kako se zahodni svet boji jasne obsodbe diskriminacije ne-muslimanov v islamskih deželah.     

Kmalu zatem je bil umorjen 'Panjširski Lev' Ahmad Shah Massoud, afganistanski narodni junak, ki je najprej uspel v odporu proti Sovjetski zvezi, potem pa proti talibanom, s tem pa ohranil nadzor nad Panjširjem, velikim ozemljem. To je bil edini zares zanesljiv sogovornik in tudi edini, ki si je želel svobodni in demokratični Afganistan. Še marca 2001 je v evropskem parlamentu opozoril, kako Pakistan, Savdska Arabija in Al Kajda podpirajo talibane, kakor je tudi opozoril, da Al Kajda pripravlja velik napad na ZDA. Ta umor so poznavalci takoj videli kot znamenje nečesa hudega, Al Kajda pa je pravilno predvidevala, da talibanom in sebi v primeru napada naredijo uslugo z odstranitvijo njihovega največjega sovražnika, ki bi lahko pomagal Američanom pri vzpostavitvi demokratičnega Afganistana.
   
Skupek dogodkov tistega septembra 2001 nam pomaga tudi pri razumevanju aktualnih dogodkov po islamskih deželah, kjer se spopadajo islamski skrajni tokovi in demokratična gibanja, kjer je možno še prav vse. Tu je Zahod poklican k temu, da se končno le enkrat strezni in neha kazati znake šibkosti, podrejanja in drugih podobnih stvari, saj ravno to hočejo določeni tokovi v muslimanskem svetu. Zahodni svet mora najti svojo identiteto – prav veliko časa nima več.

Objavljeno v zadnji številki Novega glasa.

nedelja, 11. september 2011

Ljubezen ne pozna mere

Ob prebiranju današnjega evangelija mi pride na misel tista italijanska reklama za telefonskega operaterja, ko je dekle po telefonu fanta spraševalo: »Me ljubiš? Koliko me ljubiš?« Tudi v našem odlomku Peter Jezusa sprašuje po količini. Res, da sprašuje po količini odpuščanja, a odpušča le tisti, ki ljubi.

Velikokrat mi zazvenijo v ušesih besede zakoncev iz Sežane ob srebrni poroki, ko so ju spraševali, kako sta uspela ostati skupaj toliko časa, kakšen je recept. Rekla sta, da je ta recept v eni sami besedi: »Odpuščánje.«

Sliši se seveda zelo enostavno, pa nikakor ni, ravno zato, ker je človek drugačen od Boga, ker človek vsako stvar meri in ocenjuje. Vedno gleda, kako bi se na takšen ali drugačen način okoristil, kako bi prišel dobro skozi. Bilanca je seveda v tovrstnem početju zelo važna. 

Dandanes je nekaj dobro in koristno le, če prinaša 'profit', torej, po slovensko – dobiček. Žal to velja tudi za naše 'odnose', oziroma bi jih bilo bolje označiti za zveze. Prijatelj bom s tistim, ki mi bo prinesel večjo korist, prav tako se bom spustil v zvezo ali poroko le z nekom, ki ima denar, moč ali družbeni položaj. Takole merimo in tehtamo. Tehtamo in merimo tudi, koliko se nam, dobesedno, splača poročiti se in imeti otroke. Vsaka zadeva nas na nek način stane, vsakdo nam hodi v zelje in nam odžira naš 'kapital', naše premoženje. To se lepo vidi tudi na meddržavni ravni, kjer bogate države že dolga desetletja na revne gledajo kot na zajedavce, kot na 'nebodigatreba'.

Ker pa tako gledamo na vse, skušamo tudi na tak način odpuščati sočloveku. Mislimo si, da je treba vzpostaviti pravično 'bilanco' – če je nekdo storil meni nekaj, mu je treba z isto mero tudi vrniti. Če bi veljalo med nami talionsko načelo 'oko za oko in zob za zob', bi še bilo v redu, vendar pa nas evangelij opozarja, kako smo ljudje, ko se zapremo sami vase in vse presojamo skozi očala jeze 'brez mere' hudobni, kako v svoji ozkosrčnosti znamo narediti 'iz muhe slona'. Popelje nas na začetek Svetega pisma: »Kajti Kajn bo sedemkrat maščevan, Lameh pa sedeminsedemdesetkrat« (1 Mz 4,24). Za vsako krivico, ki se nam je zgodila ali ki mislimo, da se nam je zgodila, je treba vrniti z mnogo večjo mero, pravzaprav brez mere – »mož, ki je to storil, mora umreti«(2 Sam 12,5)! Tako ali drugače je treba človeka uničiti, ga pohoditi, ga odstraniti s položaja.

Jezus nas, nasprotno, uči, da moramo res biti 'brez mere', vendar v ljubezni in odpuščanju. Vselej nam mora v ušesih zveneti: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Mt 5,48). Ta resnično nima mere v ljubezni in odpuščánju. Če ga iz srca prosimo, nam odpusti še tako velikanski dolg (Heród Véliki je imel npr. letni proračun ok. 900 talentov) – to je storil že neštetokrat in še ničkolikokrat bo to storil. Naša mera je ta, da moramo vedno in brez zadržkov odpustiti. Po tem, koliko in kako znamo odpustiti, lahko vidimo, kje smo na naši poti.

Kadar grešimo, smo človeški, kadar odpustimo, smo zares Božja podoba. Naše srce je takrat res podobno Božjemu. To moramo delati, za to se truditi, saj nam v nasprotnem primeru – spet smo pri količini – ne bo pomagalo niti deset tisočkrat deset tisoč rožnih vencev, kakor nas je v prvem berilu lepo posvaril modri Sirah: »Kako bo človek, ki kuha jezo zoper drugega človeka, pri Gospodu iskal ozdravljenja« (Sir 28,3)?