torek, 8. januar 2019

Barve našega življenja

Predstavitev zanimive knjige

Potem, ko so imeli dijaki v Vipavi predstavitev knjige, sem se odločil, da objavim tale zapis o njej iz prehoda med letoma 2011 in 2012 v naši prilogi. Knjiga je še vedno aktualna, morda res zlasti za najstnike, tudi zato, ker z lahkotnim in njim razumljivim jezikom prednje postavi kar težke, a nujne teme.  

Čeprav je od mojih šestnajstih let minilo že kar nekaj časa (za šestnajstletnike sem tako že star,
čeprav se sam še ne uvrščam v to kategorijo), me je prvenec italijanskega profesorja književnosti Alessandra D'Avenie  "Bela kot mleko, rdeča kot kri" (Družina, 263 strani, 16,20€) pritegnil k branju, tudi zato, ker ga je prevedel moj nekdanji "cimer" v semenišču, Janko Jožef Pirc. Prevajalca velja pohvaliti za pogum in voljo – najbrž je želel tudi slovenskim mladim posredovati čudovito knjigo, ki ga je nagovorila, ko jo je bral v italijanščini. Tisti, ki vam je blizu italijanski jezik, vas bo mestoma prevod tudi zmotil, a moramo vseeno prevajalcu priznati, da mu je uspelo lepo posredovati samo vsebino in sporočilo dela, kar je tudi najbolj pomembno.  

Romanov ali sploh del, ki bi posredovali takšno vsebino, je namreč malo. Del, ki bi uporabljali takšno govorico, ki je mladim blizu, ki se trudi biti njihova, pa sploh še nisem zasledil. Pa ne gre tu za nobeno čudno "skropucalo", kakršna je bila "čefurščina" Vojnovičevega pseudo-romana, katerega ime je vsem dobro znano in ga zato ne bom navedel. Najdemo določene izraze, ki jih mladostniki uporabljajo (čeprav so prevajalcu naročili, naj umakne razne "grde besede", ki seveda so v izvirnem besedilu), kar delu da svoj čar, vendar pa jezik ostaja bogat. Ko zdaj prebiram še drugi roman italijanskega avtorja, "Stvari, ki jih nihče ne ve" (Cose che nessuno sa) – v italijanščini, ker še ni preveden v slovenščino -, prav uživam v sočnem in bogatem jeziku ter prefinjenem slogu D'Avenie (Medtem je bilo prevedeno tudi še to in še kako drugo delo avtorja!).

Glavni junak romana "Bela kot mleko, rdeča kot kri" je šestnajstletni Leo – ki bi lahko bil katerikoli šestnajstletnik na Zahodu, saj je prav takšen kot ostali – zanimajo ga podobne reči, je zaljubljen, svoj prosti čas preživlja na spletu, igra igrice, je strasten nogometaš oz. malonogometaš, ki se s prijatelji ne podi le za žogo in dekleti, ampak tudi pogosto zavije v McDonalds. Naokrog se vozi z mopedom z uničenimi zavorami, v ušesih ima iPod. Profesorje in šolo doživlja tako, kakor jih doživljajo domala vsi srednješolci, le da mi je ta primerjava D'Avenie res všeč: »Čudno: dopoldne v šoli ne moreš zdržati, popoldne pa tu srečaš vse. Razlika je v tem, da ni vampirjev, to je prfoksov: pijavk krvi, ki se vrnejo domov in se zaprejo v svoje sarkofage, čakajoč na nove žrtve. Tudi če, za razliko od vampirjev, profesorji delujejo podnevi«.

Leo se noro zaljubi v leto starejšo rdečelasko Beatrice (ime se ne zgolj slučajno nanaša na Dantejevo muzo), za katero je pripravljen iti na konec sveta, premagati vse ovire in omejitve – vsaj v teoriji. Beatrice namreč zboli za levkemijo, kar bi lahko pomenilo konec vseh Leovih sanj, vendar pa je Leo pogumen fant, kot tak pa se spopade tudi s to visoko oviro, v tem spopadu pa pride do globokih življenjskih spoznanj, ki so povezana s temeljnimi življenjskimi vprašanji. Leo odkriva pravi pomen ljubezni, se spopada z vprašanjem trpljenja in smrti.

Pri njegovem iskanju lahko vedno računa na zveste prijatelje, kjer ima posebno vlogo Silvija, pomembno vlogo pa imajo tudi nekateri profesorji oz. dva profesorja – Sanjač in Gandalf. Prvi je profesor zgodovine in filozofije, drugi duhovnik in profesor verouka. Ob Leovih starših in obeh profesorjih, pa tudi pri drugih, odkrivamo, kako pomembna je v življenju mladostnika družina, kako pomembno je gojiti pogovor in kako pomembno je pustiti sanjati – profesorjev vzdevek je zato še kako na mestu.

Iz teh in še drugih razlogov zato delo priporočam v branje tudi staršem mladostnikov, vzgojiteljem, katehistom, duhovnikom… Knjiga je namreč koristna tudi pri razumevanju mladostnikov, kakor je tudi dober vzgojni pripomoček. Bere se zares lepo – sam sem jo prebral v eni noči, za kar pa mi ni žal – zato bo morda po njej segel tudi kdo, ki mu branje ne diši prav preveč. Vidi se, kako želi avtor ljudem, zlasti mladim, približati svet književnosti, saj je v njem skritih mnogo zakladov, ki pa jih je treba najti in odkopati.

Z Leom se bralec poistoveti in skupaj z njim išče odgovore na svoja življenjska vprašanja, ki so pravzaprav vedno ena in ista, za mlade in za odrasle. Če ste se o določenih stvareh, iz različnih razlogov, že nehali spraševati, se boste ob tej knjigi skoraj zagotovo spet začeli. Največja katastrofa življenja namreč ni iskati in ne najti, temveč sploh ne iskati.

Objavljeno že dolgo nazaj v prilogi "Bodi človek!" tednika Novi glas

nedelja, 6. januar 2019

Modrost v budnosti

Pustimo drugim racionalizem, po katerem niso bili niti sveti niti trije niti kralji in si pomagajmo s staro zgodbo o njih.

Po izročilu je nekoč vse zemeljsko znanje bilo v lasti sedmih mož, sedmih modrecev, ki so jih ljudje imeli za kralje, četudi to niso bili, zaradi njihove modrosti. Ugotovili so, študirajoč svoje vire, da naj bi se v tistem letu, ki so ga nato označili kot začetno, saj se je rodil Gospod Jezus, prikazala čudovita zvezda, ki bi jih potem vodila h Kralju vseh kraljev. Za Sveto pismo je pravi in resnični kralj samo Bog, vsaka oblast ali avtoriteta pa prihaja od njega, zato nas kliče ta praznik tudi k temu, da se zavedamo svoje omejenosti in tega, da moramo služiti le Kristusu. Slednji mora vladati tudi celotni družbi, sicer je le-ta krivična. No, naši sedmeri kralji so vsak dan zrli v nebo, da bi uzrli zvezdo, hkrati pa so se tudi pripravljali za na pot. Prikazala se je neverjetno svetla zvezda. Videl sem vzhodno-krščansko ikono, kjer je kot zvezda upodobljen zelo svetal Gospodov angel, v katerega sije žarek Božje milosti, ki pripelje tri modre k hlevu. Skratka, vse, kar bi morali narediti naši kralji, je bilo to, da ne bi nikdar izgubili izpred oči te zvezde, ki jim je kazala pot. Tako bi morali sedmeri priti do Gore zmage, kjer bi naredili eno samo karavano. Vendar se je zgodilo takole. 

Olaf, ki je bil modrec iz Skandinavije, je iz svoje ledene dežele prišel v lepo zeleno dolino, kjer so bila drevesa polna sočnih sadežev, podnebje pa milo in pomirjujoče, zato se je odločil tam postaviti grad, kaj hitro pa je pozabil na zvezdo. Tako je z vsemi, ki postavijo kot glavni smisel življenja udobje in torej »poženejo korenine«.

Igor, modri kralj iz Dežele rek, je bil zelo močan, pogumen in požrtvovalen bojevnik, ki se je, ko je šel skozi deželo zlobnega kralja Rdečega, odločil, da bo tam spet vzpostavil mir in pravičnost. Postal je zaščitnik ubogih in zatiranih in ni več iskal zvezde. Tako je s tistimi, ki jih imenujemo »družbeni pravičniki«, po angleškem social justice warrior (SJW), ki so prepričani, da bodo rešili vse krivice tega sveta s svojimi silami in napori, navadno pa niso spravili v red niti sebe samih. Kristus nam pravi, da bodo ubogi vedno med nami, pa naj delamo, kar hočemo.

Jen Hui je bil modrec kitajskega cesarstva in je bil znanstvenik, filozof ter ljubitelj namiznih iger, kakršne še dandanes igrajo Kitajci. Prišel je v čudovito mesto, kjer je neki učenjak imel predavanje glede začetkov sveta. Yen Hui ga je najprej pozval k javni razpravi, kjer sta se spopadla na vseh področjih znanja, potem pa še pričela z nepozabno partijo šaha, kakor bomo to zadevo mi poimenovali, ki je trajala cel teden. Ko se je vendarle spet spomnil na zvezdo, je bilo že prepozno, saj je ni več našel. Tako je s tistimi, ki dajejo na prvo mesto svoje talente in svoj posel, pozabijo pa na bistvo vsakega človeškega življenja. Kje so prioritete? Koliko zavoženih življenj je že bilo zaradi ambicioznosti in karierizma.

Lionel je bil modri kralj, ki je bil poet in glasbenik iz zahodnih dežel, pirenejskega polotoka. Na pot je šel z glasbenimi inštrumenti in se ustavil, da bi prenočil, pri bogatem gospodu v mirni vasi. Med pojedino, ki mu jo je gospodar priredil, je kralju plesala tudi ljubka gospodarjeva hči, Lionel pa se je vanjo zaljubil. Mislil je le še nanjo, zvezda pa se je na nebu počasi izgubila. Tako se izgubijo tisti, ki za cilj vzamejo užitke tega sveta, le da, slednji trajajo nekaj časa, nato pa so prazni, razočarani in v trpljenju ter celo obupu.  

Samo Melhior ali Miha, perzijski modri kralj, Baltazar ali Boltežar, arabski modri kralj, in Gašper, indijski modri kralj, ki so bili vajeni trudov, naporov in požrtvovalnosti, svojim očem niso dovolili počitka, da ne bi morda izgubili izpred oči zvezdo vodnico. Prepričani so namreč bili, da jih bo pripeljala prav h Kralju miru in ljubezni. Vsi trije so tako prišli točno na Goro zmage, od koder so skupaj nadaljevali pot, zvezda pa je bila še svetlejša kot prej. Samo ti trije Kralji niso zamudili ključnega srečanja njihovega življenja.   

Vsak kristjan mora zato biti kakor stražnik pri preroku Izaiju, ki se zaveda, da bo prišla luč, četudi je trenutno tema, zato je buden in pazljiv. Vemo, koga označujemo tudi kot Zvezdo, zato naj nam nebeška Mati razsvetljuje našo življenjsko pot in nas pripelje k svojemu Sinu. Slednjega tudi mi vdano počastimo, potem ko smo padli predenj, kakor so naredili sv. Trije Kralji. Pravi ljudje smo le takrat, kadar smo častilci našega Boga in Gospoda, ki je tudi danes majhen in nebogljen, le da v sveti hostiji.