Prizor, ki nam ga pred oči prikliče evangeljski odlomek, bi
se najbrž lahko zgodil tudi v naši sredi, namreč ta grabežljivost za boljša in
vidnejša mesta. Ko pride do nekega dogodka, kjer je v središču pozornosti nekdo
drug, neka druga oseba, zgrabi nas ljudi neka zanimiva bolezen, ki je ta, da bi
po vsej sili radi bili opaženi. Seveda nas ta bolezen ne zgrabi samo za velike
gostije in pojedine, gala večerje in podobne reči, ampak je ta zadeva tudi v
vsakdanu kar zasidrana v nas, da bi se radi vsaj nekoliko prerinili v ospredje,
bili opaženi, bili pomembni… Jezus tako ne opazuje samo nekega običajnega
prizora v življenju ljudi, ampak pokaže tudi na naše notranje stanje, na tisto,
kar nas ljudi zaradi našega ponosa, napuha in podobnih reči pogostokrat zgrabi in
se prav tako pogostokrat tega niti ne zavedamo.
Takrat iščemo svojo slavo, postavljamo v ospredje sebe,
zato pa se zelo rado zgodi, da doživimo zaradi
tega rinjenja v ospredje
ponižanje. Gospod, ki odlično pozna Sveto pismo, povzema aforizem iz knjige
pregovorov, ki pravi: “Ne postavljaj
se na mesto veljakov. Kajti boljše je, da ti reko: »Pomakni se naprej!« kakor
da te odrivajo nazaj pred imenitnim, ki so ga videle tvoje oči.” (Prg
25,6-7). Vendar, o kateri gostiji govori Gospod? To ni katerakoli gostija ali
poroka, temveč gre za tisto, ki ji pravimo tudi “večna gostija”. Jezus nam
torej želi povedati, kako priti do te večne gostije, kako je biti deležni. Pove
nam, s kakšnim duhom živeti, da nas bo Bog posadil za tisto mizo v nebesih.
Bolj kot to, na katerem mestu pa bom tam sedel, je važno, da do tja sploh
pridem.
Predstavljeno je vse tisto, kar našega duha na tej poti
omejuje: grabežljivost, ponos, napuh, samozadostnost, oblastiželjnost… Po drugi
strani pa izvemo, da so preprostost, ponižnost, skrb za pravičnost nekatere od
tistih kreposti, ki nam lahko pomagajo do tega, da nam bo nekoč podarjeno mesto
pri nebeški mizi. Do te nebeške mize torej nihče ne more priti sam, ampak je to
velik Božji dar, česar pa se ljudje pogostoma ne zavedamo. Pravzaprav je tako,
da se zelo pogosto zradi napačne drže ne zavedamo tudi, da je vsaka dobra
stvar, ki se nam zgodi v življenju, vsak človek, ki ga srečamo, Božji dar.
Nasprotno si zelo pogosto domišljamo, kako smo do vsega upravičeni, pa temu ni
tako. Ne znamo se več čuditi nad vsem dobrim, ki ga prejmemo, ne čutimo v sebi
dolžnosti, da bi se za vse to Bogu zahvalili.
Kako pogosto nas ta življenjska drža zaslepi, da vsak od
nas misli, kako je on središče, okrog katerega se vse giba, tudi Bog. Namesto,
da bi jaz bil tisti, ki bi se trudil, da bi služil Bogu, kar bi posledično
privedlo tudi do odprtosti do bližnjega in pripravljenosti, da bi služil tudi
bližnjemu, pogosto pride do tega, da si domišljam, kako bi tudi Bog moral
delovati v mojem življenju tako, kakor si jaz želim in hočem. Vendar pa: “Bog se prevzetnim
upira, ponižnim pa daje milost” (Jak 4,6). Gospod nam ne more naklanjati
svojih milostnih darov, če ne najde v meni pripravljenosti, da bi jih prejel.
Zelo pomembno je zato zlasti, s kakšno notranjo naravnanostjo in
pripravljenostjo prihajam v cerkev, zlasti ob nedeljah. Tu bi se vsak od nas
moral zavedati, da ne prihaja kar pred nekoga, ampak pred Gospoda, ki je
neskončno večji od nas ljudi. Marsikdo reče, kako vsak pride k maši predvsem
zase, a se tu ne bi strinjal. To je drugotnega pomena. K maši vsak od nas pride
oz. bi moral priti predvsem za in zaradi Boga. V cerkev pridemo, da hvalimo in
slavimo Gospoda, njegova čudovita dela, ki jih je že naredil v zgodovini
človeštva in v mojem življenju, ki jih dela in jih bo še naredil. To velja tudi
za vse ostale zakramente, ne le za sveto mašo. Nihče ni do ničesar upravičen,
ampak mu je milostno naklonjeno, ker je Bog dober.
Gre pa dobrota z roko v roki s pravičnostjo, zato se je treba vselej
ustrezno pripraviti, da smo sposobni prejeti Božje darove. Zdi se mi, da pred
obhajilom ne rečemo: “Gospod, imam pravico, da prejmem sveto obhajilo!” temveč
rečemo nekaj povsem drugega. Zato bi na tem mestu vse nas spomnil in opozoril,
da je treba pogostokrat svojo dušo očistiti pri sveti spovedi, da bi bili
vredni prejeti Kristusovo telo z vsemi milostmi, ki jih s seboj prinaša. V
nasprotnem primeru pa teh milosti pač ne bo in se bo zdelo, kakor da bi
Kristusa sploh nikdar ne bili prejeli.