sobota, 16. oktober 2010

Kako moramo... pardon, moremo vedno moliti?

»Povedal jim je … kako morajo vedno moliti in se ne naveličati« (Lk 18,1). Ob teh besedah se nam postavi tisto vprašanje, zakaj je sploh treba moliti? Kaj si mlad in srednje star povprečen človek predstavlja, ko sliši besedo molitev? Pred seboj ima zlasti dve podobi – ali se spomnimo na tiste »nončke«, ki ure in ure presedijo v cerkvi, ali pa, če zadeva nas same, pomislimo na neko dolžnost, na nekaj, kar smo skoraj prisiljeni početi. V obeh primerih gre za nekaj, kar nam je daleč. Zakaj? Ker ne vemo zares, pred kom pri molitvi sploh smo. Molitev se nam zdi nekaj abstraktnega, kadar je Jezus za nas abstrakten. Kaj še, da bi on bil z nami »vse dni, do konca sveta« - on sicer je z nami, a mi na to ne mislimo.

Najpogostejša naša molitev je prosilna molitev, ko Boga za nekaj prosimo. Kako Bog usliši te naše prošnje? Zagotovo je njegov način drugačen od našega. Glede tega je rabin Mendel iz Kotzka nekoč dejal: »Na enak način, s katerim človek prosi svojega stvarnika, da bi mu odprl nebeška vrata, tudi Bog prosi človeka, da bi mu odprl vrata svojega srca.«

To je torej tisto pomembno pri molitvi – molitev nas odpira za Boga in za bližnjega. Naše prošnje so namreč po navadi preveč usmerjene le na naše potrebe in naše blagostanje, ker so vrata našega srca zaprta. Če pa ta vrata odpremo, lahko vstopi k nam druga oseba, pa naj gre tu za človeka ali Boga. Usmerjenost vdove v evangeliju je bila pravilna, ker je prosila s srcem. Vidimo, da ni prosila zase, ampak za drugega, za svojega sina. Kako pomembno je to, da je naše srce odprto za drugega, z véliko ali malo začetnico.

Vidimo lahko, da če je zlasti pomembno razpoloženje našega srca, potem lahko molitev postane marsikaj, predvsem pa je pomembno, da lahko molimo marsikdaj. Resnično lahko vedno molimo. Ni toliko pomembno, kaj počnemo vsak dan, ampak je važno, da imamo vedno odprto tisto povezavo z Bogom, tisto »nitko«. Ni treba veliko povedati Bogu, važno je, da mu povemo s srcem. Morda samo ponavljamo en stavek, ko se spomnimo na Boga, kakor to počnejo kristjani na Vzhodu s tisto znamenito molitvijo srca: »Gospod, Jezus Kristus, usmili se mene, ubogega grešnika.« Mi lahko povemo drugače – morda stavek iz očenaša, morda kratek svetopisemski stavek, ki nas nagovarja.

Toda kaj, ko pa je tako težko moliti. Pomembno je, da molitev za nas postane neka zdrava navada. Sveta Terezija Deteta Jezusa je dejala, da se moliti naučimo, tako da molimo, kakor se tudi hoditi naučimo, tako da hodimo. Pomembno je torej, da si vzpostavimo nek red, neke trenutke v dnevu, ki jih posebej posvetimo temu dejanju – zjutraj in zvečer je npr. idealen čas za to. Pa tudi zvon nas še vedno opozarja na tisto lepo molitev, ki je »Angelovo češčenje«.

Kaj pa rožni venec, ko smo že v oktobru? Ne sme postati neka avtomatska molitev, ampak se moramo zanjo odločiti, jo za nekaj nameniti. Zdi se precej dolga, saj se stalno ponavljajo ene in iste besede, pa vendar so to besede iz svetega pisma, ki pomenijo velike trenutke v zgodovini odrešenja. V molitvi očenaša prosimo za vse tisto, kar v življenju in za življenje potrebujemo, v molitvi zdravamarije pa se spominjamo skupaj z Marijo, kako se je Bog sklonil k nam in postal eden izmed nas, hkrati pa še Marijo častimo in jo prosimo za pomoč. Da pa molitev rožnega venca vendarle ne bi bila za nas predolga, lahko morda vsako zdravamarijo zmolimo za katerega izmed prijateljev ali drugih, na katere se spomnimo. Zagotavljam vam, da takšen rožni venec mine kot blisk.   

nedelja, 10. oktober 2010

Tujci v našem življenju

Dva tujca sta nekako glavna junaka tokratne Božje besede – eden je Naaman, drugi pa Samarijan, eden od desetih gobavcev. Vendar pa ne moremo ostati samo pri dveh tujcih, ampak moramo priti do številke tri – Jezus je namreč še tretjič na poti v Jeruzalem, tretjič pa tudi srečamo v Lukovem evangeliju Samarijana. Kdo je torej za nas tretji tujec?

Odgovor bo morda koga presenetil, morda celo koga šokiral, pa vendar je za nas tretji tujec Jezus Kristus. Gre za eno izmed temeljnih bivanjskih vprašanj nas kristjanov: Kako to, da nam je Jezus Kristus, Odrešenik človeštva, najbolj čista ljubezen Boga do človeka, najbolj človekoljubno bitje v vsej naši zgodovini, tako tuj? Kako to, da nam je biti z njim tako težko, da ni nekaj preprostega, lahkega, rutinskega? Kako to, da se moramo za ta odnos z njim prav mučiti? Da nanj pogosto pozabimo?

Najprej zato, ker se nad njim predvsem navdušimo. Mislimo, da bo to nekaj fantastičnega, spektakularnega. Enako je mislil Naaman, pa je kmalu spoznal, da se je treba pred Bogom znebiti vseh predsodkov, da se je treba odreči svojemu ponosu in se odpreti. Kristus namreč prihaja v naše življenje na zelo banalen, skromen, celo ubog način. Ker smo se prehitro navdušili nad njim, potem pa ugotovili, da je Kristus preprosto eden izmed nas, začnemo dvomiti nad njim in se začnemo umikati in oddaljevati. Navadno nas mora nekaj prisiliti, primorati v to, da se odpovemo sami sebi in vseeno poskusimo, ker nimamo več kaj izgubiti. Ko se skupaj z Naamanom potopimo v tisto preprosto lužo, ki je reka Jordan, napravimo že prvi korak. Ki pa je šele začetek.

Drugi odgovor je v tem, da je Oče poslal sina kot izraz svoje ljubezni do nas, da pa je ta ljubezen nekaj drugega od naših predstav. Ta ljubezen ni nikakršna romantika, ampak križ. Človek pričakuje odrešenje na nek čaroben način, to pa prihaja skozi tisto, kar je najbolj šibko, zlomljeno. Dejansko svoje življenje zastavljamo tako, da se želimo čim bolj izogniti križu. Na ta način pa se Utegne zgoditi, da se nikdar ne srečamo z odrešenjem. Devet gobavcev se je v evangeliju na čudežen način rešilo trenutnega križa, ne da bi križ v svojem življenju resnično sprejeli kot sestavni del. V trpljenju torej lahko srečamo Boga, lahko nas celo reši naše bolečine ali bolezni, ni pa nujno, da smo tudi odrešeni - čudež še ne pomeni vera.

Tretji odgovor nastane, ko se v našem izogibanju križu začnemo zatekati k raznim malikom in ideologijam. Te si delamo in ustvarjamo, ker bi sami sebe radi prepričali, kako mi najbolje vemo, kaj je za nas dobro. Zaupati se Bogu je nekaj negotovega, njegova velika noč še ni zagotovilo, da bomo tudi mi vstali - ni dovolj velik argument. Tako si ustvarjamo neko svojo ideologijo, ki je lahko tudi zelo religiozna, ni pa v njej ljubezni. Spet smo pri Naamanu, ki je samega sebe na vsak način hotel prepričati, da on že ve, kaj je zanj najbolje. To nas lahko vodi v neko površno vernost, posladkanost, podobno tistim devetim ozdravljenim, ki so mislili, da je vse rešeno, če se pokažejo duhovnikom in darujejo Bogu zapovedano daritev. Prava vera se ne konča na površini, ampak se izrazi v ljubezni-odnosu z Bogom in posledično bližnjim.

Naslednji odgovor se navezuje na drugega. Človek si postavi lažno podobo Boga. Začne ga obtoževati za svoje nadloge, začne biti ljubosumen in se začne zapirati vase. Bog ni več oseba, ampak ga človek popredmeti. Da pridemo do tega odgovora, si moramo nekako zamisliti nadaljevanje življenja tistih ostalih devetih gobavcev. Takrat na poti v Jeruzalem jim je bilo naklonjeno zastonjsko ozdravljenje, ker pa kasneje od "Boga-kavnega avtomata" ne dobijo zahtevanega, ga začnejo zmerjati z okrutnežem in egoistom, ki človeku ne želi dobro, ampak slabo. Bog je ljubosumen na svoje darove in jih noče deliti z drugimi. Človek se tako odmakne od Boga, ko pa začuti strah pred smrtjo, začne braniti samega sebe. Pripravljen je celo uničiti drugega, da bi rešil samega sebe.

Tu so nekako naše težave. Očiščeni Samarijan pa je reagiral drugače, saj je spoznal, kdo je Jezus. Priznal ga je za Boga in se mu popolnoma odprl in prepustil. Ob gobavcih lahko vidimo, kako Bog odgovarja na naše ravnanje.

Za družbo so bili gobavci mrtvi – Jezus jih je šel iskat v njihov grob in jih potegnil iz njega, ko jih je ozdravil. Poleg tega pa je tem gobavcem tudi pokazal, kako neizmerno jih ima rad, saj jim je popolnoma zaupal, da se bodo res šli pokazat duhovnikom. Od njih ni zahteval prav nič – ozdravljeni so bili zastonj, jim je pa ponudil nekaj več – tisto več je sprejel samo Samarijan.

Jezus je sprejel tujca in tujec je sprejel njega kot svojega odrešenika.

Tudi mi smo ob zgledu, ki nam ga daje Božja beseda povabljeni, da Kristusa sprejmemo v svoje življenje. Danes smo lahko ozdravljeni številnih telesnih bolezni, ki so še ne tako dolgo nazaj bile neozdravljive. Odrešenja pa si ne moremo zagotoviti sami in nam ga ne more dati noben človek, ampak samo Jezus Kristus. Naj tudi nam nekoč reče: »Tujec sem bil in ste me sprejeli« (Mt 25,35).

- Za poglobitev naj služi radijski misijon, ki ga je imel leta 2006 p. Marko Ivan Rupnik.