ZGODOVINA PRIMORSKE CERKVE - 1. del

Objavljam prvi del zgodovinskega pregleda Cerkve na Primorskem. V tem delu se sprehodimo od začetkov preko tržaške Cerkve do koprske škofije in škofa Naldinija, nazadnje pa je govora še o ustanovitvi goriške nadškofije ter o njenem prvem nadpastirju Attemsu. Nadaljevanje sledi v kratkem, in sicer od jožefinskih reform naprej.

Krščanstvo je na naše ozemlje prišlo že v drugem in tretjem stoletju, omejeno pa je bilo predvsem na obmorska mesta, podeželje pa je ostajalo pogansko. Za širjenje krščanstva na našem ozemlju ima velike zasluge škofijski sedež v Ogleju, ki je oznanjevanje evangelija usmeril proti vzhodu. Proti koncu 8. stoletja je bila »misijonska« meja med Oglejem in Solnogradom postavljena na reko Dravo (796), ki jo je cesar Karel Veliki potrdil na začetku 9. stoletja (811).

Trst

Kar se tiče obmorskih mest, ima med njimi posebno mesto Trst. Po legendi naj bi bil ustanovitelj tržaške Cerkve sveti Mohor, vendar pa o tem ni nikakršnih dokazov. Ne ve se, kako je potekalo pokristjanjevanje na istrsko-tržaškem ozemlju, zadnje raziskave pa so potrdile avtentičnost istrskih mučencev. Zadnje raziskave kažejo tudi neko drugo zanimivo stvar, in sicer, da so bili na oglejskem sedežu kar nekoliko lenobni pokristjanjevalci. To pomeni, da se moramo Primorci za krščansko vero zahvaliti kar irskim menihom. Možno je, da je škofijski sedež v Trstu obstojal že v tretjem stoletju. Glede na pismo sv. Leona Velikega, ki se tiče pelagianske zmote, se omenja tržaško škofijo kot sufragansko Ogleju, in sicer je to ok. l. 442. Škofija je morala obsegati ves Ager Tergestinum, t.j. skoraj celotno Istro, vendar so se nekatera mesta v visokem srednjem veku osamosvojila in se uveljavila kot škofije, to so bila mesta Poreč, Pićen in Koper.

Začetki škofije v Kopru in njen razvoj do reform

Že zelo zgodaj se omenja škof tudi v Kopru in sicer leta 599 v pismih papeža Gregorja Velikega (590-604). Škofija je tako verjetno nastala nekaj let prej. Ozemeljsko najbrž ni bila velika; obsegala je samo mesto z malo zaledja. Zdi se, da je prenehala obstajati zaradi nezadostnih materialnih osnov, še bolj verjetno pa zaradi tega, ker je bila odstranjena herezija, ki je v tistem času razdeljevala škofijske sedeže na zagovornike in nasprotnike Rima. Ko so se zadeve umirile, ni bilo več potrebe po »dodatnih« škofijah. Na sinodi v Rimu leta 680 ni bilo več škofa iz Kopra, kar pomeni, da škofija ni več obstajala. Legenda iz 17. stoletja postavlja ustanovitev škofije na začetek 6. stoletja in kot prvega škofa omenja sv. Nazarija. Ta legenda je po vsej verjetnosti povezana s češčenjem relikvij milanskega mučenca sv. Nazarija, ki je umrl na začetku Dioklecijanovega preganjanja (ok. 304). Tudi obnova škofijskega sedeža za časa papeža Štefana (752-757) je dvomljiva, saj je temeljila na spominu na škofijski sedež ob prelomu iz 6. v 7. stoletje. Zapis o tej oživitvi škofije je zapisan samo v Dandulovi Kroniki. Drugi viri pa o oživitvi škofije molčijo. Zanimivo pa je, da je Koper vedno ohranil status mesta, kar je bil tedaj privilegij samo tistih krajev, ki so bili sedež škofije. Od papeža Gregorja Velikega, ki prvi omenja škofa v Kopru, ves zgodnji srednji vek molči o tem, da bi bil škofijski sedež v Kopru zaseden. Šele ko so se mesta začela prebujati in se osamosvajati izpod oblasti fevdalcev, se je prebivalstvo mesta Koper prebudilo. Mesto je leta 1186 oblikovalo samostojen komun. Trgovina, ki je bila tedaj glavni dejavnik moči in pomembnosti, je postala tudi v Kopru zelo živahna. Glavni predmet trgovanja je bila sol in nekateri drugi izdelki. Da bi si utrdili položaj in bi se mogli kosati z drugimi mesti, so prebivalci Kopra želeli, da jih podpre tudi cerkvena moč, torej lasten škof. Zagotovili so dohodke, potrebne za delovanje škofije. Papež Aleksander III. (1159-1181) je zato dovolil, da mesto Koper ponovno dobi lastnega škofa in je podelil oglejskemu patriarhu pravico, da ga imenuje. To se je zgodilo, po pripovedi škofa Naldinija , leta 1187, ko je mesto zagotovilo obljubljene dohodke. Najprej je škofijo upravljal Aldiger (1187-1216), kateremu je sledil Absalon (+ ok. 1242), ki si je s svojim življenjem in delovanjem zaslužil javno češčenje vernikov. Njima sledijo vse do združitve s tržaško škofijo škofje, ki jih v svojem Cerkvenem krajepisu našteva Naldini.

Okupacija Langobardov je povzročila ločitev med Gradežem, ki je bil povezan z Bizancem, in je bdel nad celotno Istro, in pa Oglejem. Gradeški patriarh se je nato leta 1180 odpovedal istrskim škofijskim sedežem (Trst, Koper, Poreč, Pulj, Pićen in Novigrad) v korist Oglejskega patriarhata. Tako je ostalo vse do razpada le-tega l. 1751, zaradi poenotenja vsega habsburškega ozemlja.

Škof Vergerij

Naslednji zanimiv koprski škof je vsekakor Peter Pavel Vergerij , doma iz Kopra. Kot papeški nuncij je deloval v Nemčiji, kjer se je navzel protestantskih idej, za kar je bil opozorjen iz Rima leta 1539. Vendar pa se je udeležil zborovanja v Wormsu (1541) kot predstavnik francoskega kralja in tam zagovarjal protestantske vladarje. Rim je proti njemu imenoval dva komisarja, pred katerima pa je zbežal leta 1546 v Mantovo in tam prebil eno celo leto. Ko se je spor umiril, se je vrnil v Koper in naprej širil protestantske ideje, zato ga je bil papež Pavel III. Prisiljen izobčiti, in sicer leta 1548. Seveda je bil povezan tudi s tržaškim škofom Petrom Bonomom, ki je imel neke vrste krožek, kamor je zahajal tudi Primož Trubar. Ker pa je bil protestantizem namenjen predvsem plemstvu in višjemu meščanskemu sloju, se na naših tleh kaj prida ni prijel.

Škof Naldini

Za nas pa je zagotovo najbolj zanimiv avguštinec Pavel Naldini, sicer doma iz Padove, ki ga je na čelo koprske Cerkve 11. marca 1686 postavil papež Inocenc XI. Njegova zasluga je, da zbral in izdal knjigo, ki govori o slavni preteklosti škofije. Tako opisuje koprsko stolnico in škofe, kapitelj ter predstavlja škofijske in redovne cerkve v mestu Koper kakor tudi v Izoli in Piranu. Prav tako predstavi oba primestna dekanata z vsemi župnijami. Poglejmo nekoliko cerkveno življenje takrat. Koper bi v tistih časih lahko imenovali kar "Mali Vatikan". Primerjava ni pretirana, saj je bilo v Kopru ob koncu 17. stoletja in potem še vse 18. stoletje 32 škofijskih ali svetnih cerkva ter 8 samostanskih. Promotorji verskega in liturgičnega življenja so bili številni duhovniki, svetni in redovni, ki jih je bilo sredi 18. st. v vsej škofiji okrog 200. Obstajalo je 27 bratovščin. Za vso škofijo je seveda število še precej večje, samo v Truškah 18 bratovščin. Močno je bilo češčenje svetnikov, zavetnikov posameznih bratovščin in cerkva. V mestu so se odvijale številne procesije, najbolj znana 21. oktobra ob obletnici posvetitve stol­nice in ob priložnosti sejma. Procesije tudi za sveto Marto in za sveto Barbaro. Prav tako v Izoli in Piranu ter po vaseh ob njihovih praznikih. Še vedno je bilo razširjeno češčenje relikvij, zlasti ob štirih praznikih: za božič, veliko noč, za sv. Marka in sv. Nazarija (poljub relikvij). Glagolica je k nam prišla prek Hrvaške, glagoljali pa so predvsem v istrskem zaledju, kjer je bila povsem slovanska populacija, ob mestih je bila narodnost mešana, sama mesta pa so bila romanska.

V Kopru so glagoljali le tretje­redniki pri sv. Gregorju pri vratih Zubenaga. Tretjeredniki v Kopru so glagoljali do 1806, ko je bil ukinjen njihov samostan, na podeželju pa še povsod do 1830. leta, marsikje pa še celo 19. stoletje. S škofom Paolom Naldinijem dobi glagoljaštvo nov zanos. O Slovanih vzneseno spregovori: “Slovanom pa Bog dopušča (morda celo z večjimi privilegiji) svete duhovnike, ki v rodnem jeziku ne skrbijo le za pridige, temveč tudi za molitve, maše, zakramente in vse, kar si lahko kot dobri verniki želijo. O, kako krepka je vez človeka z maternim jezikom in kako močno vpliva na srce beseda, izrečena v tem jeziku! Srečna koprska Cerkev, ki v češčenju Boga združuje pobožne vernike tako različnih narodov.” Naldini je kot velikopotezni škof načrtoval povečavo stolnice in graditev ilirskega semenišča že dalj časa, zlasti mu je bilo pri srcu semenišče. Povečava stolnice po načrtih Giorgia Massaria se je začela 1716, končana pa je bila 1745, čeprav znotraj še ne povsem. Za versko življenje Kopra in škofije sploh je bil to pomemben dogodek, podobno kot je za župnijo postavitev nove cerkve ali pa temeljita obnova stare. O potrebnosti semenišča, kjer bi se oblikovali zlasti duhovniki za Slovence, so pred Naldinijem govorili že njegovi predniki, Naldini pa v letih 1693, 1696 in 1699 v pismih Sveti koncilski kongregaciji. Z načrti je Naldini začel že leta 1689, semenišče pa je začelo delovati leta 1710 in je potem neprekinjeno delovalo do leta 1818, ko je bilo ukinjeno zaradi pomanjkanja kandidatov in preneseno v Gorico. Posebno skrb so semenišču posvečale tudi koprske sinode v 18. stoletju, ki posebej omenjajo gojence slovanskega oz. ilirskega porekla. Za vernike slovenskega rodu je bilo ilirsko semenišče nadvse pomembno. Njegova ukinitev leta 1818 je bila velika duhovna škoda, zlasti za Slovence.

Ozemlje škofije ni bilo veliko. Raztezalo se je od Rižane do Dragonje. Priključene so bile tudi vasi z obeh strani teh rek. Škofija je bila upravno razdeljena na mesto in dekanije s sedeži v Piranu (Piran, Savudrija s podružnicami, Kaštel), Izoli, Kubedu (z župnijami: Kubed, Movraž, Sočerga, Truške, Marezige, Sv. Anton, Tinjan, Dekani in Lazaret) in Krkavčah (z župnijami: Krkavče, Šmarje pri Kopru, Pomjan, Koštabona, Korte). Po letu 1784 pa so bile škofiji priključene še župnije Milje, Osp in Predloka.

Začetki mesta Gorice in ustanovitev nadškofije, prvi nadpastir

Naj spregovorim še o Gorici. Ta je omenjena leta 1001 kot Solkan in ozemlje ob vznožju gradu (Gorica), ki ga cesar Oton III podari oglejskemu patriarhu in grofom Eppstein, vladarjem Furlanije. Tem sledijo bavarski grofje. Ozemlje je bilo zelo obsežno, saj je sem spadalo ozemlje SV Italije z mesti Padova, Treviso, Južna Tirolska in del severne Tirolske, del Koroške, del štajerske in praktično celoten zahodni del današnje Slovenije. Ob smrti zadnjega goriškega grofa 1500, pripade ozemlje Maksimiljanu Habsburškemu, čeprav so ga zase zahtevali tudi Benečani. Tako ostane vse do konca Avstroogrske, z dvema vmesnima premoroma – beneško zasedbo v letih 1508-1509 in pa v času Ilirskih provinc, v letih 1809-1813. Ker so že kar nekaj stoletij patriarhi bivali v Vidmu, je prišlo do pastoralnih težav, saj patriarh ni mogel skrbeti za del svojega ozemlja pod Habsburžani. Za ustanivitev škofije gre velika zahvala prizadevanjem cesarice Marije Terezije in papeža Benedikta XIV. Največji korak proti ustanovitvi nove škofije zagotovo predstavlja ustanovitev apostolske administrature na avstrijskem ozemljupatriarhata. To se zgodi leta 29.11.1749 z apostolskim pismom Omnium Ecclesiarum sollecitudine. Temu sledi imenovanje apostolskega administratorja, Goričana Karla Mihaela Attemsa. Oglejski patriarhat je leta 6.7.1751 ukinjen, namesto tega pa je ustanovljena Goriška nadškofija, in sicer s papeško bulo Iniuncta nobis. Nova škofija v Goriški grofiji je imela seveda sedež v Gorici, za prvega nadškofa pa je bil postavljen grof Karel Mihael Attems. Ta je bil precej podoben škofu Naldiniju, saj je bil velik nadpastir, seveda pa med obema škofijama ni primerjave, saj je bila goriška ena izmed največjih v Evropi.

Nadškof Attems

Grof Attems je imel kar težko delo, saj je bila škofija zelo raznolika, tako etnično kakor tudi kulturno in socialno. Novi nadškof je bil zelo sposoben, bil je nesporna avtoriteta, ne samo cerkvena, ampak tudi moralna in politična, imel pa je tudi izrazita cesaričino podporo. Predvsem je znan po svojih izčrpnih vizitacijah, saj je po njegovem bila fizična navzočnost najboljša možna oblika upravljanja in vladanja. Njegove izsledke lahko danes preberemo tudi v knjižni obliki. Gre za izjemno delo na več kot dva tisoč straneh. Stabilnost škofije je bila po Attemsovem mnenju predvsem v zglednem verskem in moralnem življenju ter seveda v močni nadškofovi avtoriteti. Bil je tudi zelo socialno skrben nadpastir, tako da ga ljudski glas imenuje kar »Oče revežev«. Leta 1757 odpre tudi škofijsko semenišče, 1766 pa za potrebe le-tega postavi cerkev sv. Karla Boromejskega. Za duhovnike uvede obvezne letne duhovne vaje, prav tako tudi teološke in pastoralne tečaje, prav tako uvede letno srečanje s škofom v Gorici. Vzpostavi nov model dušnega pastirstva, kjer pravi, da morajo biti duhovniki ponižni varuhi in očetje svojih ovc. Spodbuja tudi rabo maternih jezikov vernikov, sam namreč pridiga italijansko, slovensko, nemško in furlansko. V slovenščini in furlanščini tudi izda katekizme. Karel Mihael grof Attems umre 18.2.1774.

VIRI in LITERATURA:

• Naldini Pavel, Cerkveni krajepis…, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko: Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije, Koper 2001. (Knjižnica Annales Majora)

• Benedik Metod, Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Mohorjeva družba, Celje 1991.

• Tavano Luigi, La diocesi di Gorizia 1750-1947, Edizioni della Laguna, Mariano del Friuli 2004.

• http://kp.rkc.si/?id=18&fmod=1

• www.slo-istra.com/koper/zrs/skofija-1400/likar.doc

• www.slo-istra.com/koper/zrs/skofija-1400/zitko.doc

• http://it.wikipedia.org/wiki/Diocesi_di_Trieste

• http://it.wikipedia.org/wiki/Gorizia

FILOZOFSKI GOVOR O BOGU

Ta esej je namenjen tistim nekoliko bolj filozofskim obiskovalcem. Gre za strnjen pregled govora o Bogu, za sprehod po filozofiji. Sicer je to tudi povzetek knjige dr. Antona Stresa "Človek in njegov Bog".

Bog je nedostopen človekovemu izkustvu, zato je vsako označevanje (dokazovanje) zanj neprimerno

Človek si je od vedno z zanimivostjo ogledoval to, kar ga obdaja, naravo, druge ljudi, svet nasploh. Ker pa je tudi najvišje razvito ustvarjeno bitje, se je vedno postavljal nad svet in s te perspektive zrl na ostalo stvarstvo ter o njem razmišljal, sodil, presojal. Vedno pa so bile nekatere stvari, ki so bile onstran njegove dojemljivosti, njegovega uma. Obstajale so stvari, ki jih z roko ni mogel prijeti (npr. zvezde, luna, blisk, sonce…), prav tako pa se tudi človek sam ni mogel kar tako na lepem pojaviti na tem svetu. Človek se je torej začel spraševati, od kod je on sam, od kod so stvari okoli njega, odkod npr. zvezde na nebu, pa tudi kdo je vse skupaj tako čudovito uredil. Rekel si je: »Kaj je počelo (arhé) sveta?«

Tako je prišel do nekega transcendentnega bitja, do Boga. Razvil se je govor o Bogu. Šlo je za to, kaj in koliko lahko človek pove o Bogu. Ker pa je le-ta tako presežen, torej transcendenten, si ga je človeško bitje želelo nekoliko približati, prizemljiti. Hotelo je, da postane Bog imanenten, hkrati pa je hotelo ohraniti tudi njegovo skrivnostnost. Ravno zato, ker je Bog presežen, je tudi prisoten.

Tako se je najprej izoblikoval pozitivni govor, ki je poudarjal, da je o Bogu mogoče govoriti tudi pozitivne trditve, izhodišče vsega pa je bil nauk o transcendentalnih bitjih – bitje je spoznavno in človek ima sposobnost spoznanja. Glavna nevarnost vsega tega je bil antropomorfizem, kjer človek prenese vsa svoja doživetja na Boga, ga počloveči. V skrajnem primeru pa vse skupaj lahko pripelje celo do panteizma, kjer Boga spravimo v pretirano imanenco, lahko pa tudi do glavnega problema novega veka – deizma (Bog je ustvaril svet in človeka, vendar s tem ustvarjenim svetom nima več nobenega stika).

Nekako vzporedno s pozitivnim govorom se je izoblikoval tudi negativni govor, ki je poudarjal, da o Bogu ni mogoče govoriti pozitivno, temveč le negativno, torej kaj Bog ni. Ni nekaj bivajočega v smislu ostalih bitij, je drugače drugačen kot pa so stvari med seboj drugačne (Kuzanski). Skrivnostnost je bila tu zelo poudarjena. Nevarnost pri tem je seveda, da Bog postane zelo oddaljen in v skrajnem primeru to pripelje do agnosticizma – o Bogu ne moremo sploh nič govoriti; razum pri tem vprašanju nima nobene vloge. Vse to pa lahko nadalje preide tudi v ateizem, kjer transcendentne razsežnosti iščemo v drugih kategorijah (poezija…).

Še en govor o Bogu, ki se je izoblikoval v srednjem veku, je bil analogični govor, katerega glavni predstavnik je bil Tomaž Akvinski. Ta je poudarjal, da počelo ne more biti absolutno tuje svojemu stvarstvu, ampak je z njim v razmerju. Res pa se od stvarstva razlikuje – ni na ravni in v okviru, ki sta dana za bivanje stvari, ki niso iz samih sebe. Analogični govor je predpostavljal tri stvari: Bog je počelo onkraj Njega; je onkraj sveta, ker je neomejen; kot neskončnega ga misel ne more dojeti. Ker je Bog presežen, zato je lahko imanenten tako, da se v tej imanenci ne izgubi. Analogični govor je tako teističen, medtem ko je pozitivni govor panteističen in negativni govor agnostičen.

Človek je tako svojo misel in s tem govorico o Bogu še naprej razvijal in tako pridemo v Novi vek, kjer doživimo obrat k subjektu. Če racionalisti tu poudarjajo predvsem spoznavanje s pomočjo razuma, torej brez izkustva, potem so na drugi strani empiristi, ki poudarjajo predvsem izkustvo, brez razuma. V povezavi z našim naslovom naj tu omenim Humea,ki je pod vprašaj postavil znanje o substancialnosti in vzročnosti, s tem pa je pod vprašaj postavil tudi filozofijo samo – posebej metafiziko, v kateri sta substanca in vzrok zelo pomembni miselni kategoriji. Pojem substance je pojem bitja, ki je v sebi in ne na drugem in je neodvisno od subjekta, ki se ga zaveda. Vzročnost pa je v metafiziki pomembna z vidika metodologije.

Na tak način pridemo do analitične filozofije, ki gre v svoji kritiki metafizike še dlje. Spoznanje je zanjo samo tisto, kar se izraža v sintetičnih sodbah, vendar ne »a priori«, temveč v čisti sintezi, v povezovanju dejstev, katerih osnova je izkustvo. Stvari ni mogoče ugotoviti »a priori«, temveč le »a posteriori«, t.j. po izkustvu. Torej je smiselno samo to, kar vedo povedati izkustvene znanosti. Po tej teoriji tradicionalna filozofija ne more več veljati za znanje, še manj pa more veljati za znanje metafizika. Za analitično filozofijo so vsa metafizična vprašanja brez smisla, saj ta smer zavrača sleherno metafiziko in prehaja v izrazit metafizični agnosticizem. Metafizične in teološke povedi ima za nesmiselne, predvsem pa je nesmiselno vsako izražanje o Bogu. Analitična filozofija omejuje jezik na kar se da strogo omejeno uporabo v znanosti, matematiki in logiki in je radikalnejša od agnosticizma in ateizma. Za njo je celo izjava, da Boga ni, brez pomena in smisla, prav tako kot tudi izjava, da Bog je. Vsako izražanje o Bogu je tako odveč in brez smisla – je neustrezna uporaba govora.

Najbolj je vprašanje govorice o Bogu tako zaostril A. J. Ayer, ki odreka tako imenovani religiozni izkušnji, kakor tudi moralni zavesti, vsako spoznanjsko vrednost. Tej govorici pravimo tudi logični pozitivizem, katerega začetnik je bil že Wittgenstein, ki pa vseeno ni bil tako oster kot njegov naslednik Ayer in kasneje tudi Flew.

Ta skrajno logično-pozitivistična stališča so nato sprožila burno razpravo o jeziku, govoru in pomenu naših povedi, kjer so kritiki logičnega pozitivizma ugotavljali, da ta izhaja iz trditve, ki je po njegovih lastnih kriterijih brez pomena. Temeljne trditve, po kateri je smiselna samo trditev, ki jo je mogoče izkustveno preveriti ali ovreči, namreč ni mogoče izkustveno ne preveriti ne ovreči. Se pravi, da logični pozitivisti sami oblikujejo stavke, ki jih ne bi smeli. Nadalje se zastavlja vprašanje, ali so tudi velelniki in želelniki brez pomena, saj bi po teh načelih morali obveljati za brez pomenske. In vendar nas vsakdanja izkušnja uči, da niso. To opozarja na nevzdržnost logično-pozitivističnega omejevanja smiselnih povedi na konstatacijske, se pravi na povedi, ki izrekajo ugotavljanje izkustveno preverljivih dejstev. Najprej je namreč dvomljiva prav ta izhodiščna empiristična domneva, da je smiselna in resnična lahko le poved ali trditev, ki jo je mogoče izkustveno preveriti ali ovreči. Nadalje je jasno, da so lahko religiozne povedi v podporo etičnim navodilom samo tedaj, če jih imamo za resnične. Religiozne povedi so namreč večidel tudi navodila za življenje in ne samo ugotavljajoče trditve o Bogu, stvarjenju, koncu sveta… te povedi pa so lahko navodila za življenje samo pod pogojem, da so resnične. Če namreč ne verujem, da Bog resnično je, me misel nanj ne more spodbujati k moralnosti.

Tako se spet zastavlja vprašanje: Ali so religiozne povedi tudi spoznanjske? Ali merijo na nekaj, kar resnično je? Ali pa so ravnodušne do vprašanja, ali je tisto, kar izrekajo, resnično in dejansko? Ali je zanje bistveno, da izrekajo nekaj, kar je, tudi če to ni empirični dogodek, oziroma prigodno in v času ter prostoru omejeno in ugotovljivo dejstvo.

Razprava, ki jo je sprožil logični pozitivizem, nato pa redukcionistična analitična filozofija, je pokazala, da je empiristično omejevanje smiselnega govorjenja na empirično preverljive povedi nevzdržno. Glede področja praktičnega življenja nam tako ne preostaja nič drugega kot čisti subjektivizem, iracionalizem in tako imenovani čisti decizionizem, po katerem se človek pač za nekaj odloči, vendar te odločitve nima s čim utemeljiti. Če sprejemamo za smiselne samo povedi o izkustveno preverljivih dogodkih ali če pojmujemo tako imenovane govorne igre kot čisto poljubne odločitve, si odvzamemo možnost, da bi o najpomembnejših življenjskih in praktičnih vprašanjih, kamor spada tudi govor o Bogu, lahko smiselno govorili, razpravljali in svoje odločitve utemeljevali tako, da bi smeli upati, da nam bodo pritegnili tudi drugi. Morali bi se odpovedati vsakemu poskusu, da bi prišli do obče veljavnih sodb o najbolj temeljnih življenjskih vrednotah. Odločitve se ne bi dale posredovati, zato jih tudi ne bi bilo mogoče racionalno posplošiti ali narediti za obče veljavne. To bi pomenilo, da je človek na najbolj odločilnem področju življenja v bistvu slep in neodgovoren, saj svojega ravnanja ne more z ničimer utemeljiti ali upravičiti.

Smiselni zaključek je torej naslednji: Bog je človekovemu izkustvu res lahko nedostopen, vendar samo tedaj, kadar se človek zapira vase in se omejuje. Če se človek namreč odpre in svoj razum poveže z vero, bo lahko doživel tudi izkustvo Boga. Najlepši primer tega so nam lahko mistiki, ki pa tudi ne smejo biti fundamentalistični in se opirati samo na vero, brez razuma. Bog se lahko približa človeku, ta človek pa mora biti človek vere in seveda razmišljajoči in povezujoči človek, ki bo s tem, ko bo razmišljal o Bogu, razmišljal tudi o svojem življenju in položaju v kozmosu.

PISA - Piazza dei Miracoli (Trg čudežev)

Za tiste, ki radi potujete. To je prevod iz italijanskega vodiča po tem slikovitem toskanskem mestu. Prevod sem naredil okrog Markotove nove maše, ker ga je potreboval prijatelj na arhitekturi. Mogoče je preveč »kumštnih« izrazov… boste že pogledali v slovar!

Ko se je pesnik Gabriele D'Annunzio nekoč z letalom peljal prek Pise, se mu je Trg čudežev prikazal v mistični podobi, tako da je predlagal ime »Travnik čudežev« za prostor, ki se je do takrat imenoval Stolni trg. Takšna vznemirjenost je ob takem videnju popolnoma razumljiva: belina marmorja, spreminjajoča se v spremenljivi svetlobi dneva in lahkotnost oblik ki so, čeprav mogočne, nebeške v modro urejenem prepletanju polnosti in praznin in ponujajo prizor, ob katerem le stežka ostanemo neprizadeti. Prostorski koncept tega območja, zamišljen kot »monumentalni kompleks«, ima svoje korenine v srednjem veku, v tej dobi je mesto namreč doživljalo največji razcvet. Arheološke izkopanine pa so na dan prinesle ostanke iz etruščanskih, rimskih in zgodnjekrščanskih časov, kar dokazuje naseljenost prostora že v antiki. Trg je bil v predobčinskem obdobju še zunaj zidov in je služil kot pokopališče, zatem so ta prostor izbrali za zidavo prve starokrščanske stolnice, nazadnje pa je tu zrasel novi religiozni kompleks. Glede na veličastnost in harmoničnost celote se zdi samo po sebi smiselno, da je stolnica, ki je bila sezidana prva, že bila del načrta, ki je med seboj povezovala tudi kasnejše zgradbe baptisterija, zvonika in pokopališča po vnaprej natančno določenih prostorskih razmerjih. V tem pogledu so nekateri učenjaki videli povezavo med postavitvijo zgradb in ozvezdjem ovna. Dela, ki so se začela leta 1064, so se zavlekla čez celotno občinsko dobo s postavitvijo novega obzidja (1154), ki obdajajo trg na dveh straneh in definirajo severno in zahodno stranico le-tega. Dokončno podobo pa trg dobi šele mnogo kasneje, ko Giovanni da Simone zgradi t.i. »Spedale nuovo« (nova bolnica, ki pozneje postane bolnica sv. Klare) in pa z izgradnjo pokopališča, katerega gradnja se je začela ob koncu 13. stoletja, končala pa šele ob koncu 14. stoletja. Ponovno zanimanje za srednji vek, ki se pojavi na začetku 19. stoletja, pripelje do porušenja manj pomembnih zgradb v korist ločitve bolj reprezentativnih objektov. Dokončna ureditev, ki je taka še danes, se je zgodila ob koncu 19. stoletja, z realizacijo travnika, ki poudarja brezčasni prostor spomenikov.

Stolnica

Stolnica, politični in religiozni simbol republike Pise na vrhuncu njene moči, je posvečena Marijinemu vnebovzetju in je ena od največjih mojstrovin romanske arhitekture. Graditi jo je začel arhitekt Buscheto leta 1064, dokončal pa jo je Rainaldo ob koncu 12. stoletja, ki je tudi avtor pročelja. Zunanjost katedrale krasi razgibana struktura majhnih lož in lokov iz belega in sivega marmorja iz bližnjega kamnoloma sv. Julijana, temu pa se pridružuje še obilica skulptur in večbarvnih intarzij. Veličastno pročelje, na katerem se odpirajo trije portali, odlikuje v prvem redu vrsta stebrov in pilastrov, na katerih slonijo polkrožni loki z intarzijami rož. V prvi arkadi na levo je rimski sarkofag Buscheta, levo od glavnega portala pa je epigraf, ki opisuje dejanja Pizancev v boju proti saracenom pri Palermu (1063). Iz tega epigrafa se da razbrati tudi leto utemeljitve stolnice. Pročelje v zgornjih nadstropjih zaključujejo štiri vrste dostopnih lož, na vrhu katerih je Marijin kip, delo Andrea Pisana. V soglasju glede na strešini, sta dva angela, ki ju pripisujejo Tinu iz Camaina. Posebej bogata je dekoracija glavne apside, nad katero je kopija islamskega grifona (original se nahaja v Museo dell'Opera del Duomo). Bogata je tudi dekoracija desne stranske ladje, kjer se odpirajo slavna vrata sv. Rainerja. Stavbo v obliki križa krasi elipsoidna kupola, ki je izrazito islamsko navdihnjena.

Stolnica je zgrajena v obliki križa. Osrednji del je sestavljen iz petih ladij, transept pa je triladijski. Polkrožno loki slonijo na monolitnih stebrih, zaključenih z lepimi kapiteli, od katerih nekateri izhajajo še iz rimskih časov, drugi pa so bili narejeni v 11. in 12. stoletju, posnemajoč klasične. Podporniki so narejeni po islamskem okusu. Vzdolž glavne ladje in transeptov se naslanjajo bifore matronejev, ki jih ločuje vrsta štirioglatih stebrov. Ta razgibanost orientalsko okrašenih bifor in stebrov spominja na najpomembnejše mošeje tistega časa. Večina opreme iz 14. stoletja je bila uničena v požaru leta 1595, kot na primer strop iz špirovcev, ki so ga v okrog 1600 nadomestili s kasetiranim stropom, grobovi Arriga VII. In Tina iz Camaina, ki ga danes najdemo rekonsruiranega v desnem transeptu ter seveda slavna prižnica Giovannija Pisana, ki so jo restavrirali in postavili na prvotno mesto. Elipsasta kupola, poslikana s freskami iz 17. stoletja, je naslonjena na visoke šilaste loke islamskega porekla. Treba je omeniti večbarvni marmornati pod iz 13. stoletja. V prezbiteriju so na stenah platna Andrea del Sarta, v levi ladji pa je izredno čaščena Madonna sotto gli organi, ikona iz 13. stoletja.

Absidalni mozaik

Z absidalne polkupole ves v zlatu prestoluje Kristus Pantokrator, ob katerem sta Marija Devica in evangelist Janez. Veliki mozaik je bil med 15. in 19. stoletjem večkrat obnovljen, njegovi začetki pa segajo v leto 1301, ko je mojster Francesco Di Simone ustvaril podobo blagoslavljajočega Kristusa, ki jo krasita veličastnost in statičnost, kot zahteva bizantinska ikonografija. Odrešenik vzvišeno sedi na tronu, bogato okrašen in v družbi dveh spečih levov. Sveti Janez je neprimerno bolj rafiniranega izvora – napravil ga je Cimabue (1301-1302), ki je tudi dokončal nedovršene dele trona, ki jih je pustil za sabo njegov predhodnik. Podoba, ki nam prikliče pred oči svečanost klasičnih primerov, je prepletena z valujočim naturalizmom, kar se posebej opazi v malinholični drži obraza in v izvedbi gub oblačila. Najbrž je to eno od zadnjih del umetnika, o življenju katerega je le malo gotovih podatkov. Mozaik je leta 1321 s podobo Marije zaključil Vincino iz Pistoie, katerega umetnost je povezana s pizansko tradicijo druge polovice 13. stoletja.

Prižnica

Prižnica je ena od največjih mojstrovin italijanske gotike, njen prvi graditelj pa je bil Giovanni Pisano leta 1302, namesto Viljemovega iz 12. stoletja, ki so ga darovali stolnici v Cagliariju. Za to delo je umetnik potreboval devet let, ki se je podpisal pod plošče, na dnu prižnice pa je tudi njegov avtoportret. Prižnica je v celoti prekrita s skulpturami, ki so zelo dovršeno in zelo sugestivne. Osmerokotno obliko ukrivljeno oblikovane plošče napravijo okroglo. Plošče so med seboj povezane s figurami prerokov, svetnikov in Jezusa Sodnika. Nosijo jih stebrni levi ter kipi, ki ponazarjajo štiri kardinalne ter teologalne kreposti, Herkula, štiri evangeliste in svetega Mihaela. Na ploščah so zelo živo prikazane podobe iz Kristusovega življenja, to so: Rojstvo Janeza Krstnika, Angelovo oznanjenje Mariji, Gospodovo rojstvo, obisk Modrih, Darovanje v Templju, Beg v Egipt, Pokol nedolžnih otrok, Judov poljub, Križanje in nazadnje Poslednja sodba. Kot stojalo za knjige služi lep orel z razprostrtimi krili.

Lestenec

Veliki lestenec iz medenine, na katerem so bronasti kipi, je naredil Vincenzo Possenti po načrtu Battista Lorenzija med 1584 in 1587. Vincenzo Possenti je bil iz Pise in je bil livar zvonov. Lestenec s štirimi amoreti, ki podpirajo zgornji del, so dokončali, potem ko je že visel na stropu – dodali so štirideset steklenih svetilk, ki so jih obesili gor z verižicami. Dobro narejen lestenec je zanimiv tudi zato, ker naj bi, če sledimo tradiciji, Galileo opazoval nihanje lestenca, ko je formuliral zakon o izokronismu nihala (razmerje med maso in dolžino nihala ter njegovo periodo). Zvesti Galilejev učenec Vincenzo Viviani nam v svojem Racconto istorico della vita di Galileo (Zgodovinski opis Galilejevega življenja – 1654) nam pripoveduje, kako je mladi Galileo »… z modrostjo svojega razuma iznašel to enostavno formulo tako, da je opazoval nihanje lestenca nekoč, ko je bil v stolnici v Pisi…« V resnici pa so študije znanstvenike Potekale pred namestitvijo tega lestenca v cerkev, saj je Galileo podal zakon leta 1580, lestenec pa so namestili šele sedem let zatem.

Slike v absidi

Potem ko je požar leta 1595 precej poškodoval stolnico in uničil tudi absidalni prostor s freskami in grobom Henrika VII., je bil prostor ikonografsko na novo načrtovan v smislu posnemanja vrline pokorščine. Že od samega začetka 17. stoletja je dobivala absida številne slike (vseh je sedemindvajset), ki so razporejeni v treh vrstah, prikazujejo pa starozavezne zgodbe in podobe Jezusovega življenja, med katerimi so še posebej omembe vredna dela Domenica Beccafumija (Mojzes razbije tabli Postave in Zgodbe o Koru, Datu in Abironu) in pa dela mojstra Sodoma (Adamovo darovanje); drugi umetniki so še Sogliani, Matteo Rosselli, Lomi, Orazi Riminaldi in Cinganelli. Z zelo tenkočutno barvno intenzivnostjo so zaznamovana platna Andrea del Sarta v prezbiteriju, ki predstavljajo sv. Katarino in Marjeto, sv. Petra in Janeza Krstnika in predvsem sv. Nežo (1524-1530), opazno zaradi ravnovesja v kompoziciji in zaradi pokrajine, ki se odpira za svetnico, kjer v ozadju kraljuje grad nordijskega tipa, kakor ga najdemo v pravljicah; te slike prihajajo iz cerkve sv. Neže v Pisi, kjer so bile del velikega oltarja.

Grobnica Henrika VII.

Vladar Henrik VII. Luksemburški je umrl leta 1313 v Buonconventu, vendar je bil, najbrž po svoji lastni želji, pokopan v stolnici v Pisi. Grobnica je delo Tina Iz Camaina in se danes nahaja ob levi steni desnega transepta. Nekoč je bil grob v absidi, vendar je bil močno poškodovan med požarom leta 1595 in so ga delno obnovili leta 1921 ob šeststoletnici Dantejeve smrti, ki je v Henriku videl idealnega vladarja. Tino, po rodu iz Siene, je svojemu učitelju Giovanniju Pisanu pomagal v Sienski stolnici, kasneje pa mu je sledil v Piso, kjer je njegovo delo dokumentirano od leta 1312. Tinu je bila tako leta 1315 zaupana grobnica Henrika VII., ki ima še vedno določene poteze Giovannija Pisana, vendar pa že nosi tudi značilne karakteristike Tina Iz Camaina, ki ga delajo velikega kiparja: njegova umetnost je namreč nekoliko bolj groba, njegove poteze pa so take, da ne pretiravajo v dovršenosti in okrasu. Zdi se, da so tudi drugi kipi, ki so danes shranjeni v Museo dell'Opera dell'Duomo, in prikazujejo vladarja in druge osebe, bili del grobnice. V muzeju je mogoče videti tudi rekonstrukcijo originalne grobnice.

Zvonik

Gradnja znamenitega zvonika se je začela leta 1173 in je bila prekinjena z izgradnjo tretjega nadstropja, zaradi prvega večjega ugrezanja tal. Po tradiciji so prvo fazo gradnje pripisovali Vasariju in Bonannu Pisanu, katerih ostanke grobov so našli v bližini zvonika, vendar pa zadnje raziskave kažejo na to, da so načrti delo Gherarda iz Gherarda. Dela so se nadaljevala leta 1275 po rokah Giovannijadi Simoneja, Tommasa Pisana in Giovannija Pisana, ki je avtor tudi line zvonika, ki visi na drugo stran, da bi zravnala nagnjenost zvonika. Rezultat pa je bil ta, da se je zvonik nagnil na drugo stran. Arhitektonsko gledano, se zvonik čudovito prilega stolnici, posnemajoč slepe arkade v prvi vrsti in pa lože v šestih nadstropjih, kar najdemo tudi na pročelju stolnice. V notranjosti se po zavitih stopnicah, ki jih je 294, povzpnemo do lož in line, kjer je sedem zvonov, ulitih med 1600 in 1800. Treba je omeniti zadnja restavratorska dela na zvoniku. S specialističnimi posegi so utrdili statiko zvonika, poseben sistem pa vseskozi nadzoruje zvonik.

Krstilnica

Veličastni baptisterij v krožnem tlorisu je bil zgrajen v osi stolnice, od katere je prevzel tipologijo okrasitve s slepimi arkadami in ložami, ki krasijo zunanjost. Dela, ki so se začela leta 1152 pod vodstvom Deotisalvija, so bila večkrat prekinjena in so trajala vse do konca 15. stoletja. Pri gradnji so med drugimi sodelovali Nicola in Giovanni Pisano in njuna delavnica; pod vodstvom Nicole je bila zgrajena druga vrsta lož od 1260 dalje, nad katerimi so fiale in tabernaklji v gotskem stilu, katere dekorativnost še posebej poudarjajo glave, ki so vklesane na vsaki fiali in vsakem opasku. Gradnja kupole se je začela leta 1358. Kupolo sestavlja polkrogla, na vrhu katere je majhna kupola, na vrhu katere je bronasti kip sv. Janeza Krstnika. Glavni portal, ki se odpira proti stolnici ima ob straneh lepa stebra, ki sta bogato okrašena. Na levem podboju, razdeljenim na plošče, je upodobljenih dvanajst mesecev, kar izhaja iz rimske skulpture in označuje tek časa. Preklada je v jasno bizantinskem stilu in je delo mojstra iz Carigrada iz 13. stoletja in prikazuje zgodbe Janeza Krstnika. V luneti nad portalom je kopija kipa Marije z Detetom Giovannija Pisana, katere original je v Museo dell'Opera del Duomo.

BERNARDKINO ŽIVLJENJE

Za ljubitelje Lurda… ali pa, če vas slučajno zanese tja. Gre za prevod iz italijanščine. Mislim, da vam utegne koristiti. Prijetno branje!

PRVA LETA

Leta 1844 je bil Lurd majhno mestece v visoko-pirenejskem departmaju, v južni Franciji. Mestece, ki leži na stičišču sedmih dolin ob vznožju prvih pirenejskih vršacev, stisnjeno pod gradom grofov Bigorre, je tedaj štelo kakih štiri tisoč prebivalcev. Naselje se je preživljalo s kmetijstvom, pa tudi s pomočjo dveh kamnolomov. Na drugi strani grajske pečine teče rečica Gave de Pau, ki se ji v predmestju Lurda pridruži hudournik Lapaca, vodno silo slednjega je človek izkoriščal za mline.

Ob dveh popoldne, sedmega januarja 1844 se v mlinu Boly, na bregu Lapace, Louise Castérot in Françoisu Soubirousu rodi deklica, z imenom Marie-Bernarde, oz. Bernardka, kakor jo bodo nato vsi klicali in kakor jo bo poznal celoten svet. Kaj hitro gre deklica od tam, kajti po nekaj mesecih življenja se mati, ob pričakovanju naslednjega otroka, opeče ob sveči in si tako poškoduje dojko. Materina sestra, ki je na Bernardko zelo navezana, deklici najde dojiljo.

Bernardko pošljejo v Bartrès, približno štiri kilometre od Lurda, k Marie Laguës, ki je pred kratkim izgubila sina Jeana, starega komaj osemnajst dni. Bernardka ostane v hiši Burg eno leto in se v Boly vrne prvega aprila 1846.

Družina Soubirous pa kaj hitro ponovno naleti na težave, François namreč oslepi na levo oko, potem ko mu tja prileti drobec mlinskega kamna, ki ga je bil popravljal. Posli gredo vedno slabše in stranke nočejo plačevati. Družina Soubirous si je tako prisiljena najti drugo, skromnejše domovanje. Začasno se preseli v hišo Laborde (leta 1854) in François postane dninar, saj se je družina medtem povečala še za tri lačna usta: Toinette, Jean-Marie in Justin.

Jeseni, 1855, Bernardka zboli za kolero, ki v nekaj mesecih zahteva trideset lurških življenj. Že tako šibkega zdravja, doživi deklica še en udarec – zaradi bolezni, bo Bernardka še celo življenje imela posledice, ki se bodo poznale na njenem slabotnem telesu. Med vsemi boleznimi, ki jih bo imela, naj omenimo astmo. Čez več let bo tako menila, da so bile vse bolezni božje preizkušnje in, da se zato nima kaj pritoževati, saj tako hoče dobri Bog. Več drugih pričevanj o Bernardki piše, da se ni nikoli pritoževala, bila je krotka in seje izogibala vsakršne sodbe, četudi se je kdo do nje neprimerno obnašal in bi ga, po človeški naravi, morala vsaj ošteti.

1856 se družina zopet preseli, tokrat v mlin Arcizac-dez-Angles, ki je štiri kilometre oddaljen od Lurda. Upajo, da si bodo finančno opomogli, vendar so poleti dobesedno na cesti. Očetov bratranec André Sajous je bil lastnik zapora, ki ga niso več uporabljali. Družini ponudi nevrjeten prostor – velik je petnajst kvadratnih metrov.

Septembra 1857 Bernardko ponovno povabi k sebi Marie Laguës v Bartres. Deklica tam opravlja službo gospodinjske pomočnice in pastirice ovac. Bernardka mora takrat žal prekiniti versko vzgojo, ki jo je bila pričela v Lurdu. Še vedno ne zna ne brati ne pisati, vendar vseeno želi prejeti prvo sv. Obhajilo. Na pamet zna nekaj osnovnih molitev, kot so: Oče naš, Zdrava Marija, Vera. Ob večerih na pamet ponavlja formule iz katekizma. 1858 se Bernardka končno spet vrne v Lurd.

PO PRIKAZOVANJIH

Bernardka ostane kakršna je bila, kljub nadnaravnim dogodkom, ki jim je bila priča. Živi nekako po ustaljenih navadah. Še naprej pomaga doma, da se nekoliko dvigne morala in se izboljša stanje. Dela kot varuška. Ker je že prejela Prvo Sveto Obhajilo, ne more več v šolo. Da izboljša svojo francoščino se obrne po pomoč h gospe Tardhivail.

Razni obiskovalci navalijo k Bernardki, ker hočejo z njo govoriti. Ponavadi gre bolj za potešitev radovednosti. Na provokativna vprašanja deklica odgovarja sproščeno in noče niti slišati za denar. Želi ostati revna.

Oktobra 1858 Napoleon III ukaže ponovno odpreti jamo. Želi si seveda zagotoviti večji sloves. Novembra Bernardko izpraša Cerkvena komisija, ki je osupla nad vedno istimi dekličinimi odgovori.

Gospod Peyramale se mora poleti 1860 spopasti s težko situacijo – vedno pogostejšimi obiski, ki jim škofje ne nasprotujejo, revščino… Vse to seveda vedno bolj načenja že tako krhko Bernardkino zdravje. Treba je najti rešitev. Bernardko kot bolnico pošljejo h redovnicam v Nevers, v resnici želijo deklico le nekoliko umakniti izpred oči javnosti in seveda poskrbeti za njeno izobrazbo.

16.7.1860 gre Bernardka od doma. Ven gre le redko in v njej se zbudi želja, da bi se posvetila Bogu kot redovnica. Njeno zdravje je medtem iz dneva v dan slabše. 1862 skoraj umre zaradi astmatičnega napada. Pred tem, 18.1.1862, škof iz Tarbesa izjavi, da se je Bernardki resnično prikazala Brezmadežna. 1864 Bernardka razodene željo po redovništvu, vendar pa žal ne more h karmeličankam, kamor si je želela. Ostane v Neversu, kjer bo čez dve leti sprejeta v samostansko skupnost, tu zdravje ni ovira.

BERNARDKINA ZADNJA LETA

Bernardka začne noviciat 29.7.1866. Dobi habit in redovniško ime Marija Bernarda (Marie Bernard). Deklica je zelo ponižna, vendar se magistra novink vseeno boji, da se bo pokvarila in jo nahruli za vsako malenkost. Pri delnih zaobljubah ne dobi zadolžitve kakor vse ostale, ker je bolna. Do smrti pomaga v ambulanti. Tu gre za zvijačnost Cerkve, da preveri dekličina nagnjenja. Že od prej pa je bila Bernardka znana njena velika skrb za bolnike, ki jo je krasila že v Lurdu.

Sestra Marija Bernarda se pogosto iz bolničarke spremeni v bolnico. Zaradi astmatičnih napadov trikrat skoraj umre, zato ji dajo Sveto Bolniško Maziljenje. Ob večnih zaobljubah pa se pojavi nova bolezen: kostni rak na kolenu.

Potem ko je Bernardka izpričala svojo vero, je sedaj njeno pričevanje trpljenje. Umre nekaj po treh popoldne, 16.4.1879. Na prsih stiska Križanega.

Jezus pokliče prve učence

Lani sem na radiu imel tudi ta postni govor, ki go vori o poklicu prvih učencev, je pa iz Lukovega evangelija, in sicer LK 5,1-11.

Ko je množica pritiskala nanj in poslušala Božjo besedo, on pa je stal ob Genezareškem jezeru, je zagledal dva čolna pri bregu; ribiči so pravkar stopili iz njiju in izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, bil je Simonov, in Simona prosil, naj odrine malo od kraja. Sédel je in učil množico iz čolna. Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!« Simon mu je odgovoril: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, tako da so se jim mreže začele trgati. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se začela potapljati. Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Nad ulovom rib, ki so jih zajeli, je osupnil on in vsi, ki so bili z njim, prav tako pa tudi Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, ki sta bila Simonova družabnika. Tedaj je Jezus rekel Simonu: »Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi.« In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim.

Ta odlomek iz petega poglavja Lukovega evangelija me že dolgo časa zelo pritegne in nagovarja – kot je mogoče že na prvi pogled opaziti, pa govori o poklicu. Ta poklic pa ni samo za nas, ki smo na poti, da postanemo duhovniki, temveč je za vsakega izmed nas. Gre za tisto odločitev, ki jo mora vsak kristjan narediti, če se želi v polnosti poistovetiti s samim seboj, če se želi uresničiti, če želi poslušati Gospoda.

Zgodba se dogaja na več ravneh. Najprej imamo Jezusa, ki je predstavljen kot potujoči pridigar in zdravilec, kakor je predstavljen v prejšnjem poglavju. Ta od daleč opazuje utrujene in nezadovoljne delavce, ki niso imeli ravno uspešnega delavnika. Vse to se dogaja v Betsajdi, to ime pa v aramejščini pomeni »hiša rib«. V tem kraju so torej živeli izkušeni ribiči, jezero pa je moralo biti zelo bogato z ribo. Vseeno pa niso ujeli ničesar, vendar, pojdimo po korakih.

Na drugi ravni se Jezus približa Simonu, Bog vstopi v človekovo življenje. Simon je običajen, preprost človek, kar je zelo važno. Če bi namreč Bog najprej vstopil v življenje kakega pomembneža, recimo kakega kralja, potem bi stvar ne bila več intimna, ampak javna, za to pa še ni čas tu v petem poglavju, ampak šele ob koncu evangelija – treba je namreč prehoditi določeno pot z vsem kar ta s seboj prinaša.

Gospod nato Simonu reče, naj vrže mreže, povabi ga, naj tvega. Simon kot izkušen ribič seveda ve, da podnevi ponavadi ne moreš uloviti ničesar, Gospodu tudi pojasni, da so lovili celo noč, a je na koncu vendarle pripravljen tvegati. Mi smo dostikrat podobni Simonu, ko smo tako prepričani vase in v svoje sposobnosti in izkušnje, da ponavadi nočemo poslušati drugega. Nočemo ga poslušati, pa čeprav kdaj celo vemo, da je v življenju izkusil več ali, da ima intimen odnos z Bogom. Kljub dvomom pa Simon opazi, da se ne dogaja nekaj običajnega, ampak nekaj posebnega, in tvega. Vržejo mreže in ulovijo tako veliko količino rib, da sta se čolna celo začela potapljati. Pri Bogu nič ni nemogoče in to sedaj vidijo Simon in njegovi družabniki.

Simon Peter torej pade Jezusu pred noge, ker je spoznal, kdo stoji pred njim in, kako majhen in grešen je sam. Vsak od nas mora spoznati svojo majhnost pred Bogom, priznati mora svojo nepopolnost, svojo grešnost. Vendar pa to še ni vse, to še zdaleč ni dovolj. Gospod od Simona in njegovih družabnikov pričakuje nekaj več, pred njimi je posebno poslanstvo. Simon pa je podoben vsem nam in Gospoda odganja, ker se boji. Njegov strah pa ni več tisti Strah božji – priznanje svoje majhnosti pred Božjo veličino – ampak je tu prisoten človeški strah. Strah ga je, da ne bo zmogel vsega tega, kar je pred njim. Gospodu želi reči, da on ni pravi za to poslanstvo, naj pošlje koga drugega. Strah ga je, da ne bo imel kdo drug loviti rib, ne želi izpustiti iz rok tega kar ima, po znanem slovenskem pregovoru »raje vrabec v roki kot golob na strehi«. Kakor da se mu kak trenutek prej tveganje ne bi obrestovalo. Jezus pa mu reče: »Ne boj se, odslej boš lovil ljudi!«. Gospod mu želi povedati, da je Simon izbran za nekaj drugega, da, prav on! Ribe bodo lovili drugi, za to bo že poskrbljeno, on pa mora loviti ljudi za Božje kraljestvo.

Nazadnje končno pridemo do tistega odgovora, ki ga Bog zahteva in je tako radikalen samo pri Luku: »Pustili so vse in šli za njim.« Treba je odvreči stare stvari, stare običaje, kar nas teži, in iti za Njim. Za njim do konca, do križa. Šele tedaj bomo lahko deležni vstajenja. To od nas Gospod zahteva v tem postnem času. Tudi mi moramo pustiti vse in mu slediti na Kalvarijo, vse do konca. Samo tako bo velika noč tista prava. Samo tako bomo z Njim vstali tudi mi.

Jezus hodi po vodi

Spet eden od govorov - tega sem imel lansko leto, spet na radiu Trst. Odlomek je Mt 14,22-33. Komentar je bil pripravljen že prej, za Eksegezo NZ, potem sem ga pa še malo predelal.

In takoj je primoral učence, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpustil množice. In ko je množice odpustil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam. Čoln pa se je medtem oddaljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Peter mu je odgovoril in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« On mu je dejal: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvomil?« In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: »Resnično si Božji Sin.«

Tudi ta odlomek iz Matejevega evangelija je povezan z vodo in čolnom, in sicer zato, ker je zavetnik moje župnije sv. Andrej, ki je bil ribič. Voda je tudi vir življenja, konkretno je tu vir naše vere, oz. nas k tej pripelje. Odlomek je sestavljen iz nekako štirih delov. Sprehodimo se torej skozenj.

Jezus gre molit, kar je normalna potreba njegovega duha, normalna lakota po združitvi z Očetom. Samota na gori nam daje predokus samote na vrtu Getsemani. Jezus moli zase in za svoje potrebe, njegov položaj se postavi nasproti položaju učencev, ki plujejo po jezeru. Kmalu jim bo priskočil na pomoč, vendar pa njegova moč in gotovost izhajata iz tega kontakta z Očetom. Jezus je njihov odrešenik, vendar pa je tudi prototip pravega vernika, ki ga morajo učenci posnemati, da se rešijo iz kakršnihkoli težav.

»Noč«, ki jo prikliče evangelist (v. 25) je kot tista v noči preizkušnje, »moči teme«, kakor bo rekel drugod Jezus (Lk 22,53). Tokrat je Jezus oddaljen »mnogo stadijev« od učencev (tu se evangelist več ne nanaša na zgodovinskega Jezusa). Ne da bi ga učenci izzivali, se Jezus pokaže v pravi luči in jim pride naproti. Nobena oddaljenost ne more Jezusu preprečiti združitve s svojimi (18,20). On prihaja na nepričakovan način, od zgoraj (v trenutku premaga največje razdalje) in ob nepričakovani uri (bila je četrta oz. zadnja straža). Kristus, ki prihaja nasproti, očitno ožarjen, sredi noči, je napoved vstalega Kristusa. Strah, ki privede tu celo do obupa (»Od strahu so zavpili« - v. 26) je običajna človeška reakcija pred nadnaravnim pojavom. Namesto da bi šel Jezus mimo njih (Mr 6,45; prim. Lk 24,28), se obrne na učence s pomirjevalnimi besedami. Tudi vera Cerkve v vstalega Kristusa (»Gospod«) potrebuje ponovnih dokazov, vendar ni nobenega pristnejšega od Jezusovih besed: »Jaz sem«, »pridi« (v. 27-29).

Vstalega Kristusa pa ni mogoče doseči drugače kakor z očmi vere, in ravno ta manjka Petru – zato skoraj utone. Varno hoditi po vodi pomeni sprejeti neko eksistencialno razsežnost, ki je drugačna od zgodovinske ali fizične, treba je odpreti dušo svetu nevidnega in nadnaravnega. Treba je verjeti preko vidnega in oprijemljivega. Ko Jezus skrivnostno hodi po vodi, nam prikazuje svet vstajenja. Eden od najbolj zanimivih momentov odlomka je Jezusova roka, ki je iztegnjena proti Petru. Jezus izvleče Petra iz vode, ki ga preplavlja. Cerkev, ki nam jo predstavi Matej, ponuja svojim vernikom v premislek še veliko podobnih situacij, z namenom, da bi znali prepoznati Kristusa in se podati k njemu, še bolj kot je to storil Peter. Končno se Kristus s Petrom povzpne v čoln, najbrž se Peter še vedno drži njegove roke (v. 32). Tu je zagotovo napoved Petrovega padca in spreobrnjenja na nevihtno noč velikega petka (26,69-75), vendar pa je Peter sedaj za vedno rehabilitiran, njegova vera pa je sedaj vzor, kakor je to bil tudi njegov padec.

Angleški romantični pesnik George Byron (1788-1824) je v eni svojih pesmi tako živo opisal vihar na morju, da bralca kar postane strah. Ladjo je premetavalo sem in tja kot orehovo lupino. Mornarji, stari in prekaljeni »mački« so vsi bledi in si mislijo: »Zdaj, zdaj, bomo šli na dno in požrli nas bodo morski psi!« Na krovu pa stoji desetleten deček, ki je čisto miren. Prestrašeni mornarji ga vprašajo: »Ali se nič ne bojiš, ko pa vidiš, v kakšni nevarnosti smo?« deček odvrne: »Ne, prav nič se ne bojim, ker je moj oče pri krmilu!« Bil je namreč krmarjev sin, ki je trdno zaupal v sposobnosti svojega očeta.

Ta pesniška zgodba nam lahko zelo lepo približa izbrani odlomek. Mornarji nimajo vere, medtem ko Jezus pozna svojega očeta in od tod črpa svojo moč (prej je molil na gori – odnos Oče-Sin). Kakor samo Bog lahko gospoduje nad morjem, tako lahko samo krmar ladjo reši iz valov. Mornarje je strah in ne verujejo v krmarja. Krmarja pozna samo sin in samo on lahko pripelje mornarje do svojega očeta. P. Albin Škrinjar piše: »Tako tudi k nam prihaja Jezus včasih kot prikazen; tako se nam dozdeva, ker so naše oči slabotne. Ne spoznamo Jezusa ko prihaja, bojimo se, dokler nas ne potolaži njegova milost.« Peter je termometer vere Cerkve – tudi naša vera zdaj narašča, zdaj pada. Vse je odvisno od tega, kakšne so naše duhovne oči, ko se naš pogled odvrne od Jezusa, potonemo skupaj s Petrom.

Tudi nam niso prihranjene težke ure in »nevihte«, čeprav neverujoči za nas tako mislijo. Morje skušnjav se zdi v modernem svetu čedalje večje. Individualizem je splošno razširjen. Danes marsikdo zaupa le v lastni razum, nekateri želijo celo biti sami svoji odrešeniki, vendar pa je njihova hiša grajena na pesku (prim. Mt 7,26-27). Našo hišo pa moramo zidati na trdni skali vere in v tej veri moramo vztrajati, kakor pravi Primorski slavček, Simon Gregorčič, v svoji pesmi Na bregu: »A stena skalna/ Ostane stalna/ In jaz se na robu ne ganem,/ Viharju kljubujem, ostanem…

Čolnič našega življenja je kakor čoln učencev obsojen na pogubo (kaj bi bila Cerkev brez vere v Vstalega Zveličarja!), zato pa s trdno vero rešimo sebe in izpolnjujmo svoje poslanstvo: »Brodarjem pomóči nesimo,/ Naš Čolnič pogube otmimo!« To povabilo našega pesnika naj velja vsem nam Slovencem! Vera v Boga nas edino lahko reši pred pogubo. Če jo zatajimo, potem zatajimo skoraj tisoč tristo letno zgodovino slovenske vernosti. Naj bo torej, ko že govorimo o Slovencih, zadnje povabilo povezano z Marijo. Bodimo ji podobni, kajti ona je v največji zapuščenosti verovala, upala in ljubila ter dosegla večno veselje.

Evharistična skupnost – dvorana zadnje večerje

To je postni govor, ki sem ga imel, mislim da pred tremi leti, na radiu Trst. Povzet je po okrožnici "Cerkev iz evharistije". Morda pa komu pride prav. Citiranje sicer ni pravilno, saj bi morali biti koncilski odloki in katekizem citirani v tekstu v oklepaju...

Evharistija je zveličavna Jezusova navzočnost v skupnosti verujočih in tudi njena duhovna hrana.[1] Cerkev nenehno živi iz zveličavne daritve. Tej daritvi se ne približuje le s spominom, polnim vere, marveč tudi z dejavnim stikom, kajti ta daritev se vedno znova ponavzočuje in zakramentalno traja v vsakem občestvu, ki jo daruje po rokah posvečenega služabnika.[2] Vsakokrat, ko se na oltarju daruje kalvarijska daritev, v kateri je bilo darovano naše velikonočno jagnje, Kristus, se izvršuje delo našega odrešenja. Hkrati se z zakramentom evharističnega kruha predstavlja in uresničuje edinost vernikov, ki v Kristusu sestavljajo eno telo (prim. 1 Kor 5,7).[3]

Ob samem začetku Cerkve ima evharistija vzročni vpliv. Evangelisti natančno opisujejo, da so bili dvanajsteri apostoli tisti, ki so bili z Jezusom pri zadnji večerji (prim. Mt 26,20; Mr 14,17; Lk 22,14).[4] Ko jim je Kristus dal jesti svoje telo in piti svojo kri, jih je skrivnostno vključil v svojo daritev, ki se je nekaj ur pozneje izvršila na Kalvariji. Jezusove kretnje in besede pri zadnji večerji so temelj novega, mesijanskega občestva, ljudstva nove zaveze. Ko so apostoli v dvorani zadnje večerje sprejeli Jezusovo vabilo: »Vzemite, jejte … pijte iz njega vsi…« (Mt 26,26-27), so prvič stopili v zakramentalno občestvo z njim. Od tega trenutka dalje do konca časov se Cerkev gradi na osnovi zakramentalnega občestva z Božjim Sinom, žrtvovanim za nas: »To delajte v moj spomin … to delajte, kolikor krat boste pili, v moj spomin« (1 Kor 11,24-25; prim. Lk 22,19).

Po zedinjenju s Kristusom postane ljudstvo nove zaveze – daleč od tega, da bi se zapiralo samo vase – »zakrament« za vse človeštvo, znamenje in orodje odrešenja, ki ga je izvršil Kristus, luč sveta in sol zemlje (prim. Mt 5,13-16) v odrešenje vseh.[5]

Če evharistija gradi Cerkev in Cerkev izvršuje evharistijo, potem iz tega sledi, da je povezava med njima zelo tesna. Tu hočemo našo pozornost usmeriti predvsem na apostolski značaj evharistije. Cerkev je apostolska, oziroma utrjena na apostolih v trojnem smislu. Prvič »je bila in ostane trajno sezidana 'na temelju apostolov' (Ef 2,20), izvoljenih prič, ki jih je Kristus sam poslal.«[6] Apostoli so tudi temelj evharistije, ne zato, ker zakrament ne bi izhajal od Kristusa samega, ampak zato, ker ga je Jezus zaupal apostolom in so ga oni in njihovi nasledniki izročali naprej, vse do nas.

Drugi smisel apostolskosti Cerkve je naslednji: »Cerkev s pomočjo Duha, ki v njej prebiva, ohranja in naprej izroča nauk, dobri zaklad, zdrave besede nauka, ki jih je slišala od apostolov.«[7] Tudi v tem drugem pomenu je evharistija apostolska, ker jo obhajamo v skladu z vero apostolov.

Končno je Cerkev apostolska v tem smislu, da »jo še naprej učijo, posvečujejo in vodijo vse do Kristusovega ponovnega prihoda apostoli, in sicer po tistih, ki so nasledniki v njihovi pastirski službi: po zboru škofov, 'kateremu stoje ob strani duhovniki, v edinosti s Petrovim naslednikom, najvišjim pastirjem Cerkve.'«[8] Nasledstvo, ki izhaja od apostolov, v pastoralnem poslanstvu, nujno zajema zakrament duhovniškega posvečenja.[9]

Evharistija izraža tudi naslednji pomen apostolskosti. Kakor uči 2. vatikanski koncil, dejansko »verniki v moči svojega kraljevega duhovništva sodelujejo pri darovanju evharistije,«[10] toda »službeni duhovnik opravlja kot Kristusov namestnik evharistično daritev in jo v imenu vsega ljudstva daruje Bogu.«[11]

Duhovnik opravlja evharistično daritev v Kristusovi osebi, kar je več kot le 'namesto' ali 'v imenu'. To pomeni, da se duhovnik in ljudstvo preselijo v dvorano zadnje večerje. »Darovati 'v osebi' pomeni darovati v posebnem zakramentalnem poistovetenju z 'večnim velikim duhovnikom', ki je začetnik in glavni subjekt daritve samega sebe, pri kateri ga resnično ne more nihče nadomestiti.«[12]

Skupnost, ki se zbere v dvorani zadnje večerje pri evharističnem slavju, nujno potrebuje posvečenega duhovnika, ki ji predseduje, da more zares biti evharistični zbor (shod). Po drugi strani si skupnost ne more sama dati posvečenega nositelja službe. Le-ta je dar, ki ga občestvo prejme po škofovskem nasledstvu, segajočem do apostolov. Škof je tisti, ki z zakramentom duhovniškega posvečenja postavi novega duhovnika in mu podeli oblast posvečevati evharistijo.[13]

Dejstvo, da je oblast posvečevanja evharistije zaupana izključno škofom in duhovnikom, ne pomeni nikakršnega poniževanja ostalega Božjega ljudstva, saj se v občestvu enega samega Kristusovega telesa, ki je Cerkev, ta dobrina daje v korist vseh.

Evharistiji kot središču duhovnikovega življenja in službe pripada tudi osrednje mesto v pastorali za nove duhovniške poklice. Predvsem zato, ker molitev za poklice v evharistiji najde svojo najvišjo povezanost v molitvi Kristusa, večnega velikega duhovnika. Poleg tega marljiva duhovnikova skrb za evharistično službo, združena s pospeševanjem polne, zavestne in dejavne udeležbe vernikov pri evharistiji, predstavlja učinkovit zgled in spodbudo za velikodušen odgovor mladih na božji klic.

Vse to pojasnjuje, kako boleč in nenormalen je položaj krščanskega občestva, ki se po številu in raznolikosti vernikov sicer izkazuje kot župnija, manjka pa ji duhovnik, ki bi jo vodil.

To mora spodbujati celotno skupnost predvsem k bolj goreči molitvi, da Gospod pošlje delavcev na svojo žetev (prim. Mt 9,38).

---

[1] Janez Pavel II, Cerkev iz evharistije, CD 101, Družina, Ljubljana 2003.

[2] KKC, 1367.

[3] C 3

[4] Odlok o misijonskem poslanstvu Cerkve (M), 5.

[5] Prim. C 1

[6] KKC, 857.

[7] KKC, 857.

[8] KKC, 857.

[9] Prim. Kongregacija za verski nauk, Pismo o službenem duhovništvu, III, 2.

[10] C 10.

[11] C 10.

[12] Apostolsko pismo Dominicae cenae, 8.

[13] Prim. Kongregacija za verski nauk, Pismo o službenem duhovništvu, III, 4.

HIERONIM IN NOVA ZAVEZA

Nekaj za tiste, ki jih zanima sv. Hieronim. To stvar sem prevedel za patristiko in se, vsaj meni zdi zelo zanimiva. Morda je mestoma nekoliko zahtevnejša...

Papeževa prošnja bi ne mogla najti boljšega naslovnika kot je bil Hieronim. Njegovo pravo ime je bilo Evzebij Hieronim, doma pa je bil iz Stridona, diskusije o natančni lokaciji kraja so še zelo odprte, ena od zelo verjetnih hipotez pa je, da je bil doma s Krasa (op. prev. ). Med 375 in 376 sta si Hieronim in papež Damaz začela dopisovati, leta 382 pa je Hieronim prišel v Rim in postal papežev tesni prijatelj in svetovalec.

Natančni datum papeževega naročila Hieronimu ni znan – najbrž je to bilo leta 382, ko je Hieronim prišel v Rim, ali pa zgodaj leta 383, takrat so se namreč pojavili evangeliji v dopolnjeni obliki. Damaz je prosil le za dopolnilo stare latinske verzije (Vetus latina) s pomočjo grške verzije, ni želel nove verzije. Hieronim je pregledal grške rokopise in jih pazljivo primerjal z »italijanskim« tipom Vetus latine. Kjer je le bilo mogoče, je bil tekst Vetus latine ohranjen. Potemtakem je Hieronim k nalogi pristopil s konzervativnim duhom – želel je torej ohraniti, kar je le bilo mogoče. Vseeno pa je bil rezultat znatno drugačen od Vetus latine: lingvistične razlike, odprava narečnih izrazov in grobosti, interpretacija (npr. supersubstantialis za epiousion v Gospodovi molitvi), odprava interpolacij (interpolacija = v prvotno besedilo vstavljene besede ali stavki; vstavek, vrinek) v tekstu, vstavek Evzebijevega kanona.

V Novi zavezi je Hieronimov prevod zelo pomemben. Postavimo ga lahko ob bok najstarejšim in najboljšim grškim rokopisom (skupaj z Vetus latino) pri izidu grškega teksta v 4. stoletju. Oba latinska teksta dopolnjujeta in popravljata grške avtoritete. Najvažnejše in najuporabnejše pa je Hieronimovo delo pri prevodu evangelijev. Hieronimova verzija je marsikdaj tudi opora pri interpretaciji grških tekstov.

Ali je Hieronim prevedel in dopolnil samo Evangelije?

Veliko je razprav o tem, ali je Hieronim predelal celotno Novo zavezo ali samo Evangelije. Proti predelavi celotne Nove zaveze so, če na kratko pogledamo, naslednji argumenti:

1. Avguštin dvajset let po pojavi predelane izdaje evangelijev govori le o Evangeliju - »Evangelium ex Graeco interpretatus est« (Epist civ. 6), vendar pa je možno, da Avguštin tu govori na splošno oz. z »Evangelijem« misli celotno Novo zavezo.

2. Hieronim v svojem predgovoru očitno govori o »samo štirih Evangelijih« (»quattuor tantum Evangelia«).

3. Ostala nova zaveza ne kaže istih znakov dopolnitve kot Evangeliji.

4. odsotnost predgovorov (»solita prefatione«), značilnih za Hieronimove dopolnjene izdaje.

Po drugi strani so naslednji argumenti več kot le protiutež prej navedenim:

1. Damaz je naročil predelati Novo zavezo v celoti in ne samo Evangelijev (Damazov predgovor).

2. Hieronim v drugih svojih izjavah izrecno govori, da je predelal Novo zavezo (ne Evangelija ali Evangelijev): V Epist cxii.20 izgleda kot da bi popravil Avguštinov evangelium, ko piše: »Si me, ut dicis, in Novi Testamenti emendatione suspicis,« in v Epist Ixxi.5: »Novo zavezo sem prevedel po grški verziji« (»NT Greaceae reddidi auctoritati«); prim. tudi: De Vir. III., cxxxv.

3. Hieronim navaja vrstice izven Evangelijev v Novi zavezi, kjer se njegova verzija razlikuje od Vetus latine, Npr. Rim 12,11; 1 Tim 1,15; prim Epist xxvii.

4. Damaz je umrl konec leta 384 – najbrž preden je bil objavljen preostanek Hieronimove predelane verzije, zato je Hieronim najbrž mislil, da predgovori niso več potrebni.

Latinščina

Latinščina starih verzij je bila enostavna, groba in ljudska, polna dobesednih prevodov in narečnih izrazov. V veliko prvinah – besedišču, dikciji in konstrukciji – je bodla v oči učenjake. Kot je bilo pričakovati, je Hieronim omehčal grobost starih verzij in odstranil najbolj očitne nerodnosti in neprijetne provincializme. Njegovo delo je mojstrovina s harmonično mešanico preprostega, ljudskega in prepričljivega jezika in učeno privlačnega prevoda. Vulgata je naše jezike obogatila z mnogimi grškimi izrazi: apostol, evangelij, sinagoga… Dala nam je tudi veliko teološkega besedišča. Še vedno pa najdemo nekaj znamenj, ki kažejo na njen izvor:

1. Stare latinske izraze, ki prihajajo iz ljudske govorice,

2. Afrikanizmi: clarifico…, saeculum za mundus, dolgi zloženi glagoli, kot obtenebrare…,

3. Grecizmi, kot npr. raba zaimka namesto predloga hic mundus = ό kόsmos (na prvem o manjka spiritus – pridih)

4. Hebraizmi, kot so adposuit ut apprehenderet et Petrum (Apd 12,3).

Dopisovanje Hieronima z Avguštinom

Zelo zanimiv dogodek v zgodovini svetopisemskih prevodov je izmenjava pisem med sv. Avguštinom (škofa v Hiponu) in Hieronimom, ki se nanašajo na Hieronimov nov latinski prevod Svetega pisma. Najprej Avguštin poziva Hieronima, naj utemelji, zakaj je prevajal iz hebrejskih tekstov in ne iz Septuaginte. Hieronim mu odgovarja z značilno vznesenostjo. Prav tako se mora Hieronim pri Avguštinu zagovarjati tudi zaradi novega prevoda Nove zaveze, pa čeprav se je trudil čimbolj ohranjati stari tekst. Lahko bi sicer grajali Hieronimovo robatost in vznesenost v odgovorih, vendar pa moramo ugotoviti, da je imel, kar se tiče Vulgate, prav, motil pa se je Avguštin. Slednji se trmasto oklepa svojih argumentov, saj ga Hieronimovi ne prepričajo, in se s Hieronimom prička tudi v svojem delu Božje mesto (De Civitate Dei), ki ga je, logično, napisal po dopisovanju s Hieronimom. Trdi, da je prava verzija Svetega pisma tista prejšnja in, da je Hieronimov prevod napačen.

Prevedeno iz angleščine:

S. Angus, Vulgate v: The International Standard Bible Encyclopedia, 1915.