Na svetu ni nič večnega, zato slišimo v
evangeliju: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na
kamnu, ki bi ne bil zrušen.« Mi se radi ustavljamo in občudujemo lepoto stvari,
ki jih je naredil človek, pozabljamo pa, da to ni tisto bistveno in zaradi tega
ostajamo na površju. Ne znamo videti bistva stvari, tega kar je v ozadju. V
ozadju pa je ravno to, da če vse drugo na svetu preide in se zruši, še vedno
ostaja nekdo, ki se ne zruši – človek. Od vsega drugega ne bo ostal kamen na
kamnu, človek pa bo ostal – delček po delček, za vsakim bo nekaj ostalo.
Evangelij nas vodi ozki poti zgodovine, pa to
ni tista kronološka zgodovina, ki se marsikomu priskuti zaradi povezovanja z
nekimi letnicami in datumi, s števili torej. Ne, ta zgodovina je drugačna. Že
res, da je ena stran temna in zaznamovana z nasiljem, ki nosi razdor, rušenje,
vojne, potrese, laž... a imamo na drugi strani tudi drugačno podobo, ki je
sicer zares majhna, a zato zelo močna: »Niti las z vaše glave se ne bo izgubil.«
Na eni strani poti je torej nasilje, ki ruši, na drugi strani pa nežnost, ki
rešuje. Kje smo mi? Med tema dvema poloma.
Jezus na vprašanje, kdaj se bo to zgodilo ne
odgovarja, ker je to ZDAJ. Saj občutimo, tukaj in zdaj, kako krhko je vse
skupaj: svet, narava, ljubezen… Vsak dan znova en svet umre in se nov rodi – na
eni strani je bolečina, ker se stvari lomijo, na drugi strani veselje in
upanje, ker brstijo nove. Prav tu vmes smo mi vsi, vsakega od nas to doleti.
Ko pa je treba hoditi po tej vmesni poti,
nam Jezus ne pove, kdaj moramo hoditi. Izbire namreč nimamo – hoditi moramo.
Zato je važno, kako moramo hoditi: vztrajno. Kristjan namreč ne beži, ampak je
vedno prav tam vmes, je sredi sveta in njegovih ran ter jih obvezuje. Kje je to
naše mesto, nam lepo ponazori pesem našega prijatelja: »Kjer lomi se življenja
pot, tam sem jaz doma. Kjer prekolje trava se počez, tam gradim svoj most…«
(Marko Rijavec, Kjer lomi se življenja pot, Polna dlan zvezd, Ognjišče, Koper
2005, str. 15).
Torej se nimamo kaj spraševati, kje in kdaj
je vse to, ker imamo križev kolikor hočemo, a se moramo odločiti, da gremo
stati pod katerega izmed njih. Gre za odločitev, za življenjski načrt, saj je
važno vztrajati in iti do konca. Vsakokrat, ko do konca sledimo neki ideji,
nekemu navdihu, nekemu poslanstvu, službi, prodiramo globlje v skrivnost
življenja, v samo njegovo bistvo. Vsako človekovo dejanje, ki vztraja v času,
se bliža popolnosti Boga.
V čem pa je treba vztrajati, da »rešimo
življenje«? Treba se je zlasti vztrajno »osvobajati« dveh stvari – laži in
nasilja. Gospodove učence bodo sicer vsi sovražili, ker se bodo upirali logiki
tega sveta in bodo razkrivali lažne obljube denarja in oblasti. Pa zato, ker
bodo razkrivali zlaganost sveta, ki sicer pravi, da ljubi življenje, v resnici pa
ljubi smrt. In vendar jim nihče zares ne bo mogel škodovati, ker Bog ljubi vsak
najmanjši njihov delček, celo en sam, samcat las. Gre za neko drugačno
ljubezen, ki ni od tega sveta, kakor tudi Gospodovi učenci niso od tega sveta.