četrtek, 11. oktober 2018

U kot UPAD 3

Cerkveni in družbeni antislovar (48c)

Ko smo pogledali, kako je na nizozemskem in drugod, se moramo ozreti še na to, kako je doma. Poglejmo, kako so se v petdesetih letih številke spremenile v Podgradu. Leta 1967 je bilo krstov 16, 5 nezakonskih (cerkveno gledano, kar pomeni, da so bili starši bodisi samo civilno poročeni, niso bili poročeni, ali pa ime očeta ni znano); prvoobhajancev je bilo 33; birmancev (leta 1969) je bilo 71; cerkvene poroke so bile 4; pokopanih je bilo 11, od teh samo eden ni prejel poslednjih zakramentov.Lansko leto (2017) pa: 6, krstov, vsi otroci nezakonski; prvoobhajanci so bili 4; birmancev je bilo 8, cerkvenih porok ni bilo; pogrebov je bilo prav tako 11, a le trije so umrli s podeljenimi poslednjimi zakramenti. Bolj kot število prebivalcev, ki se je zmanjšalo predvsem v okoliških vaseh, ki spadajo v župnijo, ne v samem Podgradu (Račice, Sabonje, Starod, Pavlica, Studena gora), je pomembno to, da se je močno spremenila struktura prebivalstva. Že res, da je bilo nekje dvakrat toliko prebivalcev v župniji (namesto današnjih 900, jih je torej bilo okoli 2000), toda šlo je za mlajše prebivalstvo, kjer pa je v tistih časih število rojstev že nevarno upadlo, čeprav še ne toliko, kolikor je v zadnjih desetletjih.

Tu seveda govorimo o podeželski župniji v Sloveniji, zato dajmo še primer iz ZDA, da vidimo, kakšni učinki so bili v eni kar veliki župniji. Leta 1970 je bilo 724 krstov, 1419 prvoobhajancev, 1007 birm, 371 porok; leta 2018 pa 16 krstov, 26 prvoobhajancev, 32 birmancev in ena cerkvena poroka. Tisto, kar je še enkrat več jasno, je to, da je »kulturno katolištvo«, če ga tako označimo mrtvo, kar pomeni, da Cerkev in katoliška vera na družbo nimata več prav nobenega vpliva. Angleški škof Egan iz Portsmoutha je poročal, da obiskuje nedeljsko mašo sedaj nekje 13% katoliškega prebivalstva, medtem ko je pred petdesetimi leti to počelo če 53% tega prebivalstva. Zavedajmo se, da je po naših mestih podatek prav takšen, če ne slabši, v tistih boljših krajih pa je zaenkrat podatek še boljši, a vprašanje, koliko časa.

Tako je s temi rečmi. Ne gre za to, da je treba sedaj obupavati, je pa po drugi strani potrebno imeti pred očmi realno sliko. Če bomo potem kaj storili ali ne, pa če bomo lahko, je potem drugo vprašanje. Nimamo receptov, a hkrati drži, da si ne smemo lagati, temveč si je treba določene reči povedati odkrito in v obraz.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 7. oktober 2018

U kot UPAD 2

Cerkveni in družbeni antislovar (48b)

Nadaljujemo z besedami nizozemskega kardinala Eijka, ki pravi, da katerekoli cerkve »ne bodo zaprli ljudje, ki še naprej hodijo ali jaz, temveč tisti, ki ostajajo daleč in več ne prispevajo«. S tem izpostavlja še eno perečo težavo, ki je povezana z upadom vernikov, ki pa je v tem, da nekdo zapusti in opusti svoje korenine tudi tako, da se ne zanima več za tiste kraje, ki so del njegove kulture, njegovega otroštva in tiste kulture, katere del je bil, zanima pa se le za svoje stanovanje in službo. Tako se recimo tudi pri nas dogaja, da so zdomci še pred ne tako dolgo bili precej povezani s svojimi kraji in navezani nanje ter so se zanimali, kjer jih je zanimala tudi domača cerkev, naslednjih generacij pa vse to ne zanima več. Pa tudi, če niso zdomci, zapustijo cerkev v vseh ozirih in ne prispevajo več zanjo kaj dosti, to pa se dogaja tudi, kar zadeva druge skupne zadeve. Res je prišlo do hiperindividualizma, kot je dejal kardinal in smo zapisali zadnjič. 

Kot mi je dejal neki dejavni katoličan pred kakim letom, pa pravi tudi kardinal Eijk, da je namreč
prišlo do velikega blagostanja in udobja: »V 60-ih letih se je blagostanje bliskovito dvignilo, ljudje pa so nenadoma lahko poskrbeli sami zase in postali bolj samostojni od drugih. Sam sem letnik 1953, pa sem izkusil precej revno življenjsko stanje, ljudje pa so počeli marsikaj skupaj. Ta povezanost pa je izginila, ljudje pa so odšli vsak po svoje, tudi v izbiri svoje življenjske filozofije, saj si se moral razlikovati od drugih«. 

Ko ga je avtor intervjuja vprašal, da če so temu botrovala znanstvena odkritja, je kradinal to zanikal, ker je marsikaj od tega prišlo že precej prej, vendar tudi on opozarja na to, na kar smo tudi mi opozorili: »In vendar se sekularizacija katoličanov začenja v 60-ih letih«. Mi bi dodali, da ne le katoličanov. Avtor intervjuja nato predlaga, da bi malo zmanjšali zahteve nauka in da bi naredili sporočilo bolj ljudsko, a kardinal pravi: »Pozabi nato. To sploh ne pomaga. To je iluzija. Od 60-ih let naprej so želeli vse bolj razredčiti vino in narediti sporočilo bolj enostavno, da bi lažje prišlo do ljudi. Vendar vidimo, da so župnije, ki zaznavajo porast tiste župnije, ki so jasne v nauku in imajo dobro liturgijo, v luči izročila Cerkve – to so najbolj obiskane župnije. Pika. Tega ne moreš početi s fantazijskimi litografijami ali z liturgičnim eksperimentiranjem. Božja milost se sveti samo na poteh, ki nam jih je sama pokazala in ne na drugih. Nimam recepta, po katerem bodo cerkve jutri spet polne, vendar pa je recept za to, da pripeljemo ljudi h Kristusu jasen nauk. Zato pa bomo naše duhovnike obdali z dobro izurjenimi prostovoljci. Kmalu ne bomo imeli več denarja za plačane pastirje«. Zaključimo naslednjič.

Objavljeno v tedniku Novi glas