Koliko mladi zanimajo Cerkev?

Težaven odnos mladih do Cerkve (4) 

Preden sledimo tej nekoliko 'zlobni' hipotezi, je treba pregledati vse dobro, kar je bilo za mlade strojeno v zadnjem času (v zadnjih petindvajsetih letih), sicer lahko hitro zapademo površnosti. Zagotovo je treba omeniti tako velike dogodke kot so svetovni dnevi mladih (SDM), ki jih je leta 1986 začel bl. Janez Pavel II. (že l. 1984 je mladim izročil križ, ki od jeseni roma tudi pri nas, da bi romal po svetu). Televizije vsega sveta so posredovale svetu slike veselih mladih kristjanov, kakor je bilo slišati mnoge intervjuje polne upanja. Več tisoč mladih ljudi se vsako leto zbere na festivalu v Stični (letos bo že trideseti). Tudi tu je veliko dobrega in mediji po Sloveniji o tem poročajo, pa četudi manj kot bi lahko. Pa tudi je treba reči, da ni raziskave o svetu mladih, kjer bi ne bilo jasno, da mlade sveto zanima, mnogi pa tudi nimajo nič proti katoliški veri. Vsega tega na tem mestu nočemo in ne moremo zanikati, kakor tudi ne moremo zanikati vsega drugega dela in truda, ki ga v mlade vložijo razna gibanja, društva in vsi drugi. Teh iniciativ je res veliko. 

Pa se vseeno sprašujemo, če je vse to dovolj, da bi se nam ne postavljalo tisto zgoraj navedeno 'zlobno' vprašanje? Ali ne vendarle drži, da v Cerkvi vendarle vlada določeno nezanimanje do sveta mladih oz. da 'skupnost verujočih' vprašanje sveta mladih potiska vsaj nekoliko na stranski tir?

Če ostajamo pri osnovnem gledišču, ki smo si ga že zadnjič izbrali, župniji, moramo žal v večini primerov na vprašanje odgovoriti pritrdilno. Velika množica mladih dijakov študentov, zaposlenih in drugih žal nima nekih 'rednih' ali normalnih priložnosti za to, da bi 'pri sosednjih vratih', to je v župniji, dobili tisto gostoljubnost, tisto 'družbo' evangelija, ki bi jo tako potrebovali, da bi svojo podedovano 'nevernost' lahko postavili pod vprašaj. 

V vsakdanji rutini žal še vedno prevladuje peščica 'starejših občanov' (cerkveni skupnosti se je v antiki tudi reklo 'občina'), ki se nikakor ne misli odpovedati ustaljeni 'verski praksi', kjer je vse določeno – od urnikov maš, pa do malih 'verskih tradicij', devetdnevnic, 'roženkrancov'. Kjer sta nedeljska Slava in Vera zrecitirana 'alla Schumacher' (poklon velikemu nemškemu dirkaču). Ta skupina je tudi tista, ki 'dušnemu pastirju' zagotavljajo darove za drage starše, ki so umrli pred sto leti, za pokojnega moža/ženo ali za pobožno teto Pepco, ki v nebesih moli za vse – tudi za mlade, da ne bo pomote! 'Tako je bilo in tako bo!' govorijo. 

Poleg tega pa se cerkve bolj kot ne zdijo neka 'otroška dežela', medtem ko za mlade ni prostora in priložnosti, za neko 'versko lepljivost', tisto torej, kar bi nekoga privabilo, da bi se odločil za hojo za Kristusom. Kar govorim je seveda nekaj 'politično nekorektnega', pa vendar ostaja občutek, da Cerkev še vedno ni resno navdušena za to, da bi evangelij prinesla novim generacijam. 

Na takšnem terenu potem raste tista 'prenovitvena mrzlica'. Tovrstna nepremičnost, statičnost v vsakdanjem življenju župnij je, če tako rečemo, pripomogla in skoraj upravičila razno razne načine krščanskega življenja, ki bi jih lahko v nekaterih primerih označili najmanj za čudne. Najbrž ni kraja na svetu, kjer se ne bi rodilo kako 'posebno' gibanje, ki bi prinašalo zadnji nezmotljiv recept, kako 'rešiti' Cerkev pred praznjenjem župnij, predvsem pa, kako pripeljati nazaj tiste izgubljene mlade ovce, 'da ne poginejo od uboštva in lakote.' 

V resnici lahko vsak pozorni opazovalec vidi, da je to le udejanjene neke zmedene strategije, ki bi naj prinesla spremembe, v resnici pa to deluje le kratkoročno, odpove pa na dolgi rok. Ali ne bi morda bil čas, da menjamo strategijo? Kje dobiti pogum za tak korak, če ne v povečanem zanimanju za svet mladih, kakršen danes dejansko je, ne kakršen naj bi bil. Treba je začeti pri tem, kako se ta 'svet mladih' navezuje na 'svet vere', kako je v njem vse bolj razširjeno nezanimanje za molitev in Božjo besedo. Če torej v Cerkvi govorimo o mladih, o katerih mladih sploh govorimo? O tem bomo spregovorili prihodnjič. 

Objavljeno v 4. številki priloge 'Bodi človek' (Novi glas).

Temelj naše zgradbe

Danes se gremo v Božji besedi malo arkitekture, če vzamemo nekako rdečo nit treh odlomkov. Gre za hišo Cerkve, katere temelj je Kristus, 'živi kamen'. Tudi apostol Pavel je govoril o tej zgradbi, kjer je 'kot moder gradbenik položil temelj, drug pa zida naprej. Vsak pa naj gleda, kako zida naprej. Drugega temelja namreč nihče ne more položiti namesto tistega, ki je že položen, in ta je Jezus Kristus' (1 Kor 3,10-11). Na takšnem temelju se potem dvigajo zidovi Cerkve, ki so prav tako zgrajeni iz mnogih 'živih kamnov' - kristjanov širom sveta, ki s svojim življenjem gradijo stavko, ki je mogočnejša in dragocenejša od katere koli druge, še tako bogate in mogočne zidane cerkve.

Znotraj te zgradbe se odvijajo daritve, vendar ne z darovanimi živalmi, temveč so to 'duhovne daritve', ki so jih napovedovali že preroki, isto pa pravi apostol Pavel tudi v pismu Rimljanom: 'darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje' (Rim 12,1). Vidimo, kako osrednjega pomena je človekovo telo, saj se v njem odvija vsakdanje življenje in po njem se gradijo medčloveški odnosi. Vidimo, kako po nepotrebnem je bilo človekovo telo dolgo časa zapostavljeno, pa čeprav se prav prek njega dviga k Bogu tudi 'duhovna' daritev.

Niso torej oz. vsaj ne bi smeli biti osrednjega pomena v cerkveni skupnosti tisti zidani zidovi, temveč bi moral osrednje mesto vedno in povsod zasedati človek. Cerkev ni neka brezoblična gmota, ampak je vedno skupnost posameznikov, ki je vsak poklican po imenu in vsak ima svoje pomembno in edinstveno mesto,  svojo življenjsko nalogo - vsaj tako naj bi bilo. Pa to ne velja samo v Cerkvi, ampak tudi v tisti osnovni človeški skupnosti, ki je družina, nenazadnje je vsaka župnijska družina sestavljena iz več posameznih krščanskih družin.

Da pa vse te velike besede, ki smo jih o naši zgradbi iz 'živih kamnov' izrekli ne veljajo se vedno zgodi, kadar pozabimo na tisto, kar smo dejali v začetku - kdo je vedno in povsod temelj naše zgradbe. Če ta temelj ni Kristus, ampak mi sami, potem je jasno, da naša zgradba ne more imeti trdnih temeljev, ampak je zidana na trhlih, peščenih temeljih. Človek je, če vzamemo Pascalove besede, misleči trs. Je sicer nekaj zelo plemenitega, ampak tudi nekaj izredno krhkega. 'Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji' (127,1). Brez njega nobena naša zgradba, noben naš odnos ni trden in obstojen, če pa gradimo našo zgradbo na živem in zaupljivem odnosu z Jezusom Kristusom, potem lahko 'previharimo viharje' (Matej Bor). Zaupajmo mu, pa bo za nas veljalo, kar je dejal Simon Gregorčič v pesmi 'Na bregu': 'a stena skalna ostane stalna, in jaz se na robu ne ganem, viharju kljubujem, ostanem!'