Križ je sestavni del življenja

Današnja zgodba ima dva dela, vendar oba redko slišimo. To odslikuje tudi naše ravnanje v življenju. Vsi bi radi, da bi ga namreč sestavljali samo svetli trenutki, ne pa tudi temni. Življenje naj bi bilo ena sama široka avtocesta z gladkim asfaltom, kjer naj ne bi bilo nikakršnih ovir. Kako lepo bi bilo, si mislimo, če bi kar prehitevali avtomobile pred seboj in brez težav potovali od cilja do cilja.

Takšna slika je seveda nerealna, utopistična, saj bi življenje prej lahko primerjali z ozko in zavito gorsko cestico, kjer se vseskozi pojavljajo takšne in drugačne ovire. Resnična slika je pač taka, da tako luč kot tema spadata v eno in isto življenjsko zgodbo. S križi in preizkušnjami moramo računati. Pa ne, da bi si jih želeli, to ne, le vedeti moramo, imeti pred očmi, da brez tega pač ne gre. V tem oziru naj povem, kako se mi je zdelo najmanj čudno, če ne še kaj drugega, ko je pred kakim letom sorodnik prijatelju duhovniku pred poroko dejal, kako naj pridiga, da naj ne bodo v pridigi omenjeni križi in težave, temni trenutki, preizkušnje, ker da je tega že naveličan, ker je na vsaki poroki. Jezus nas danes prek apostola Petra in njegovega vzpona in padca v zelo kratkem času, uči drugače.

To, kar slišimo danes, ni prva izpoved vere, saj smo jih prej že nekaj slišali - od tistih, ki so jih izrekli demoni, pa do tistih, ki so prišle iz ust t.i. "malih učencev", torej tistih ljudi, ki jim je Jezus kakorkoli pomagal v njihovih težavah in boleznih. To Jezus povzame, ko vpraša apostole, kaj pravijo ljudje o tem, kdo je. Takoj zatem pa neposredno izzove apostole, po njih pa tudi nas: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" Vsakega od nas to sprašuje, ne le apostole. Peter pravilno odgovori in najbrž bi tudi marsikdo od kristjanov, morda vsak, podobno pravilno odgovoril. Z jezikom zadevo izpovedati zadevo je lahko, kakor nam pravi tudi apostol Jakob v drugem berilu.

Težava se izkaže takoj zatem, ko Peter sebe in svojo človeško logiko, ki je tudi naša, postavi pred Božjo. To je, kakor nam Jezus pove, hudičevo. To so zelo ostre in trde besede, vendar izrazijo neko dejstvo, da ljudje lahko mislimo tudi hudičevo. Če pa lahko na tak način mislimo, lahko tako tudi govorimo in delamo. Zgodovina 20. stoletja je preveč zgovorno dejstvo tega. Nas pa to dejstvo spet ne sme zatreti in potreti preveč, ker ljudje, nasprotno, lahko mislimo tudi Božje - vselej, kadar smo odprti za Božje navdihe.

Za te navdihe pa smo lahko odprti le, če vemo, kje je mesto Jezusa Kristusa in kje naše - spredaj, na prvem mestu, je Jezus, za njim smo mi. Jezus vsakemu od nas pravi: "Hodi za menoj!" Hudič seveda pravi drugače. Pravi: "Hodi, kjer in kakor hočeš! Ne poslušaj drugih, ampak sebe! Kaj ti bodo drugi govorili in te učili... Sploh pa ne ta Bog."

In hudi duh vedno pravi, naj izberemo lažjo pot, lažji izhod. Pravi, da ne smemo trpeti, ker to za nas ni dostojno. Pravi, da je pravo življenje samo tedaj, ko uživamo. In seveda nam pravi, da takšen Bog, ki dopušča trud in trpljenje, ni noben Bog. Zato semna začetku opozoril, da je treba vzeti obe plati zgodbe - samo svetli del nas lahko hitro zavede, da bi se prevzeli. 

Mi bi kristjani, torej Kristusovi učenci, radi bili le dokler je to "fajn", dokler ni težko, dokler gre "kot po maslu", dokler se od nas nič ne zahteva... Pardon! Dokler se od mene nič ne zahteva. Zahteva se lahko le od drugih - jaz imam pravice in drugi dolžnosti. Vsi bi morali streči in ustreči samo meni, vsi plesati, kakor jaz godem.

Zato nam zgodba danes ne pove, da je Jezus Božji Sin, temveč, kako je Božji Sin. To je v svoji ponižnosti in pokorščini, popolni vdanosti v Božjo voljo. Ve, da pride trpljenje in križ, vendar zaupa Očetu. Če vera pomeni zaupljiv odnos z Bogom, potem bi to morala biti tudi naša drža. Jezus ve, da odrešenje pelje samo prek Vélikega petka. To bi morali vedeti in se tega zavedati tudi mi. Vera kristjana se vidi v njegovem pogledu in odnosu do križa, torej tudi do življenja. Ta pogled je lahko realen ali tudi ne.

Tu v naši zgodbi, je slika zelo realna in ne utopistična. Življenje vsakega človeka, zlasti pa kristjana, je trdo delo, trd in neusmiljen boj. Križ je, kot nam Jezus pove, nujno breme, ki pa je hkrati tudi orožje, da bi v življenjskih bojih zmagovali. Zato moramo v življenje, z vsemi njegovimi boji in ovirami, pogumno. Jezus je, kot nam je obljubil z nami vedno (Mt 28,20). Hrani in krepča nas v zakramentih, Svetem pismu in molitvi, kjer tudi dobimo moči ter sredstva za naš življenjski boj.