Zbudimo se

Spet začenjamo milostni čas adventa, ki pomeni "prihod". Ker pride vselej Gospod Jezus, je vedno eden in isti prihod, ko pa govorimo v časovnem smislu, gre za trojen prihod, kot nam lepo pojasni sv. Bernard: “Ob prvem prihodu, Božji Sin prihaja v mesu in šibkosti; ob drugem prihodu prihaja v Duhu in moči; ob tretjem prihodu prihaja v slavi in mogočnosti.” Rekli smo, da je sedaj milostni čas, in sicer za pripravo naših src na prihod Boga, na srečanje z njim. V nas se morata zbuditi tista goreča želja in pričakovanje, ki sta bila značilna za izvoljeno ljudstvo, ki je pričakovalo prvi prihod Božjega Maziljenca, kar nam slikovito opiše prerok Izaija v 1. berilu: "O da bi predrl nebo in stopil dol" (Iz 63,19). Vsak človek, pa četudi se tega ne zaveda, ima v sebi to željo in pričakovanje, za verne pa je povabilo, da bi še bolj ozavestili v sebi to pričakovanje in hrepenenje, sploh v tem današnjem času, ko nas številne reči, ki so kakor prepovedani sad "mikavne za oči in vredne poželenja” (1 Mz 3,6), v resnici vlečejo stran od Boga, kakor tudi od nas samih in pravih ter pravilnih odnosov. Če se vrnemo k tistemu o trojnem prihodu, potem bomo rekli, kako se je prvi prihod že zgodil, mi pa se sedaj zlasti pripravljamo na tisti drugi prihod, na prihod v Duhu, to je tisti prihod, za katerega mora vsak od nas odpreti svoje srce Gospodu, ki trka na njegova vrata, tudi zato, ker je za ustrezno pripravo na tretji in dokončni Gospodov prihod ta drugi, ki je duhovni, nujen, kot tudi pove sv. Bernard: “Drugi prihod je pa sredstvo, preko katerega od prvega preidemo na tretji prihod.”

Najbrž smo že opazili, kako se v prvem delu adventa jezik nič kaj ne spremeni od tistega, ki smo ga

poslušali ob koncu cerkvenega leta - tudi ob začetku cerkvenega leta je poudarek in opozorilo na poslednjih človekovih rečeh. Tretji Gospodov prihod se namreč pravzaprav za vsakega od nas zgodi ob smrti, ko tudi odgovarjamo za tisto, kar smo grešili v mislih, besedah, dejanjih in opustitvah. Zato tak poudarek na tej duhovni pripravi in budnosti, ne pa toliko na neki nostalgiji po preteklosti, na čustvih in fantazijah - treba je končno zares odriniti na globoko. Ni se potrebno več kot toliko ozirati na prvi Gospodov prihod, ker je to, da je Bog postal človek že vključeno v našo vero, če je le-ta prava. Nevarno je namreč, da bi se oddaljili od sedanjega trenutka, od Gospoda, ki prihaja tukaj in sedaj, ki je pravzaprav vedno navzoč, še posebej v svetih zakramentih. Peter iz Bloisa, kanonik iz Chartresa (ki ga ne smemo zamešati z bolj znanim pesnikom in diplomatom, katerega poezije so tudi v “Carmina Burana”), je v adventni pridigi lepo dejal, kako se je prvi prihod "že zgodil, saj so Kristusa videli na zemlji in je govoril z ljudmi". Enostavno moramo verjeti številnim pričam, ki nam o Kristusovem učlovečenju in delovanju med ljudmi ter o njegovem trpljenju, smrti in vstajenju govorijo - gre za Božjo besedo in Izročilo Cerkve. Kot pa omenjeni kanonik nadaljuje, smo mi sedaj "v drugem prihodu – pod pogojem, da bomo takšni, da bi On lahko prišel k nam". Naše življenje je torej en sam adventni čas, ki pa ga je treba zares preživeti bogato tudi v duhovnem smislu: "Rekel je namreč [Gospod], da bo, če ga bomo ljubili, prišel k nam in postavil svoje bivališče med nami (Jn 14,23). Ta drugi prihod je torej za nas zadeva, ki je povezana z negotovostjo – kdo je namreč, razen Božjega Duha, ki pozna tiste, ki so od Boga? Tisti, ki jih želja po nebeških dobrinah vodi izven samih sebe dobro vedo, kdaj pride Gospod, kljub temu pa ne vedo, od kod prihaja in kam gre (Jn 3,8)." 

Negotovost torej, ker ne vemo, kdaj pride Gospodar življenja, da bi nas poklical, kdaj se bo torej za vsakega od nas zgodil tisti tretji prihod, za katerega "je več kot gotovo, da bo do njega prišlo, prav nič pa ne vemo, kdaj bo do njega prišlo". Ob tem mi prihajajo na misel besede Guareschijevega junaka don Camilla, ki se je v besedah energično zoperstavil svojemu do tedaj zvestemu faranu, ki je zaradi čisto materialne obljube "rdečega" župana Pepponeja (da mu bodo pred hišo postavili bencinsko črpalko) pristal, da se bo njegova hčerka poročila z županovim sinom le na občinskem uradu, ne pa tudi v cerkvi. Tako je šel približno ta dialog: "Gospod župnik, toda tudi vam je najbrž jasno, da človek mora tudi od nečesa živeti." Na kar je župnik odvrnil: "Moral boš tudi umreti, tam gori pa Peppone ne bo imel nobene besede." Misel na poslednje reči bi nas kristjane resnično morala prebuditi iz spanja, da nas razno razne stvari tega sveta ne odvrnile od tistega le enega, bistvenega, kar je zares potrebno. Navadno veliko mislimo o tem zemeljskem življenju, ki pa je ena sama negotovost - edina gotovost je ta, da se bo končalo. Kakor pravi namreč Peter iz Bloisa: "Nič ni namreč bolj gotovega od smrti, nič pa bolj negotovega od tega, kdaj bo do nje prišlo.” Za kaj delamo in živimo, če si pošteno priznamo, v našem življenju. Naj nam o tem spregovori kar sv. Janez Marija Vianej: "Tri četrtine kristjanov dela samo za potešitev telesa, ki bo kmalu propadlo v zemlji, ne misli pa na svojo dušo, ki bo nujno večno srečna ali nesrečna.” 

Kam je torej šel ta večnostni pogled, ki nam pomaga hkrati gledati realno in trezno na sedanjost, hkrati pa nas odpira v večnost? Nas nič ne skrbi, da smo ga bolj ali manj že izgubili? Želimo si vse lepo urediti in postlati v materialnem smislu, pa je vse to tako krhko in negotovo. Ali nam težave pri iskanju zaposlitve, čedalje večja brezposelnost in podobne reči ne dovolj zgovorno pričajo o človekovi negotovosti ter krhkosti? Vse gradimo samo na sebi, pa bi morali misliti tudi na prihodnje rodove. Misel na poslednje človekove reči nam pomaga tudi k temu, saj nam skrb in prizadevanje za rešitev lastne duše pomaga k temu, da se ozremo tudi na bližnjega, kamor spadajo najprej naše družine, od katerih je postalo marsikaj bolj pomembno. Kakšno prihodnost gradimo zase in za druge? Kakšne prihodnosti si zase in za druge pravzaprav želimo? V začetku adventa je kot nalašč opozorilo apostola Pavla: "Poznate čas, v katerem smo. Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem.” (Rim 13,11-14).

Potrudili se bomo torej, da bomo stopili z norega vrtiljaka življenjskega tempa. To seveda ni lahko, a se velja za to potruditi, se boriti. Za tisto, kar ljubimo, se je po besedah Chestertona potrebno boriti. Treba se je boriti za tisto, kar je zares vredno, kar ostane, za tisto, česar ne uničujeta molj in rja (Mt 6,20). Blagoslovljen in buden adventni čas!