Cilji in sredstva

Skozi drugačno prizmo (21)

Ne dolgo nazaj je madžarski predsednik vlade Viktor Orban predlagal, da bi, v okviru prizadevanja za povečanje rodnosti, omogočili popolnoma brezplačno umetno oploditev. Iz tega se lahko naučimo nekako tri reči (čeprav bi lahko potegnili še kako stvar več). Prva je, da onkraj naših meja (kakor tudi znotraj, pravzaprav), ne obstaja niti en politik, ki bi resno in polno promoviral krščanske vrednote. Ugovor, da se že več časa Orban trudi, da bi povečal rodnost in da dosega dobre rezultate, je do neke mere na mestu. Ne samo Madžarska, temveč vse »višegrajske« države si precej prizadevajo v tej smeri in tudi dosegajo dobre rezultate, tako da so prišli z 1,3 otroka na plodno žensko na 1,5 otroka, kar se zdi malo, a ni. 

Vedeti pa moramo, da rodnost kot taka ni krščanska vrednota in sama posebej nima kaj dosti z našo vero. Je pač odvisno, kako se zadevo usmeri. Seveda še zdaleč nismo proti veliki rodnosti, vendar moramo vselej vedeti, da je slednja podrejena vzgoji otrok. Rodnost po Orbanovo, kjer pa bi lahko dali tudi priimek kateregakoli drugega politika, ki postavlja v središče svojega programa demografsko rast, je v prvi vrsti sredstvo za dosego večjega števila delavcev, davkoplačevalcev in porabnikov, torej je učinkovito in na neki način banalno sredstvo, s katerim bi v nekem srednje dolgem obdobju uredili številke javnih računov, da ne bi kazale tako klavrne slike. Gre torej za pragmatično postopanje z enostavno predpostavko, da je država brez otrok pač obsojena na propad.

Zato pa ne moremo trditi, da gre pri tem za promocijo krščanskih vrednot, daleč od tega. To je podobno iskanju pozitivnih plati v razno-raznih abortivnih zakonih, kakršne so najbrž videli tudi kaki nominalno krščanski intelektualci (tudi kak zamejski med njimi), ko so glasovali za zakon 194/78. Še v nobenem programu, ki bi rad zaustavil demografsko krizo, nismo zasledili tega, da bi se govorilo o prepovedi ali vsaj omejevanju splava ali katerekoli druge prakse, ki privede do pokola spočetih, tudi še v večjem številu kot sama umetna prekinitev nosečnosti, to pa je seveda prav umetna oploditev. 

Slednja, to pa je druga zadeva, ki se jo lahko naučimo, nujno uniči na desetine človeških bitij, da bi privedla do nosečnosti, ki celo v večini primerov pripelje do spontanega splava ali predčasnega rojstva. Če pogledamo italijanske podatke za leto 2019, ugotovimo, da je bilo izvedenih 77.195 krogov umetnih oploditev, kjer jih je bilo več kot 14 tisoč prekinjenih še pred prenosom v maternico, kar se je seveda končalo z uničenjem vseh zarodkov. Ko se je prenos vendarle zgodil, so prišli do 51.651 krogov, oziroma do nekje 87.129 oplojenih zarodkov, ki so bili preneseni v maternico ženske, vendar pa se tu ne pove, koliko zarodkov so proizvedli, tako da lahko ocenimo, da kakih 200.000, glede na to, da se proizvede nekako po tri na krog. Skratka, od zgoraj navedenih zarodkov, ki so bili preneseni v telo ženske, je prišlo do 14.604 nosečnosti, rodilo pa se je 10.844 otrok, od tega 20% nedonošenih. V primerjavi s tem umetno povzročeni splav ni nič. Je torej to krščanski način? Pa tu ne gre le za katolike, ampak za vsakega človeka dobre volje in zdrave kmečke pameti. 

Tako pridemo do tretjega in morda najhujšega vidika. Prišlo je praktično do popolnega ne razlikovanja ali ne problematiziranja razlike med naravnim spočetjem in, to lahko rečemo, umetno proizvodnjo človeka. Ni zavesti o tem prej omenjenem ubijanju, če je kdaj ta zavest sploh obstajala, tudi med kristjani, ali kdor naj bi to bil. Te zavesti ni, pa čeprav so podatki zelo zgovorni, vendar pa  (pre)mnogi še vedno ne vidijo v zarodku, vse od spočetja, človeškega bitja, torej človeka. Umetna oploditev je zato še slabša sestra že tako slabega splava, skupaj pa imata iste starše, namreč zanikanje dostojanstva človeškega življenja in izgubo upanja. Saj nas vendar, še prej kot vera, resničnost in zdrava pamet učita, da ima vsako človeško življenje v sebi ogromno vrednost, toliko bolj, če je nedolžno in nebogljeno. Učita nas tudi, da je to življenje kal upanja, od spočetja do naravne smrti. 

Pa obrnimo zadeve, bi bila dopustna takšna tehnika, ki bi na vsakih 10.844 živorojenih ubila več kot 100 tisoč nosečnic? Bi to financiralo zdravstveno zavarovanje? Bi to osrečilo starše? In ali bi tistih slabih enajst tisoč živorojenih opravičili več kot sto tisoč nosečnic, ki bi umrle v poskusu, da bi pripeljale nosečnost do konca? Odgovori lahko vsak, kakor ve, a nekaj je jasno. Če ni razlike ne za Orbana, niti, če vzamemo Melonijevo ali Salvinija, ko govorimo recimo o Italiji, a tudi v Sloveniji ni kaj boljše, med naravnim spočetjem in umetno oploditvijo, potem ni neke osnovne zavesti glede dostojanstva spočetega, nihče od teh pa ne misli storiti nič, da bi spremenil zakone o splavu. Poleg tega, se seveda omogoča nosečnici, da lahko izbira med tem, ali bo imela otroka, ali pa bo spočetega, za katerega oni trdijo, da je samo zarodek, uničila. 

Onkraj namenov lahko ugotovimo, da gre za isto osnovno izhodišče, da se namreč odloča o življenju nekoga drugega, kjer je spočeti predmet, ne pa osebek ali celo oseba. Za te naše politike je rodnost le zagotavljanje novih davkoplačevalcev, porabnikov, še bolj kot delovne sile, glede na t. i. vse večjo delokalizacijo proizvodnje in podobne reči. Ali, po drugi strani za utrjevanje neke ne natančno določene "nacionalne identitete", ki pa je v resnici le parodija tega, kar je stoletja dolgo držalo pokonci naše dežele in celotni Zahod. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

Mrtvilo in praznina

Skozi drugačno prizmo (13)

Pred časom smo, tudi s pomočjo »številk« spregovorili o težkih časih v cerkvah zahodnega sveta. Potem, ko smo bili z dijaki na obisku Orvieta in Rima, lahko rečemo še kaj v tej smeri. Kakor pravi kolega Roberto Pecchioli, je prišlo do zmage muzeja nad resničnostjo in vitalnostjo, kjer zlasti misli na svojo deželo, Italijo, ki naj bi postala le še »jalovi muzej, ki ga obiskujejo kot luksuzno pokopališče ostankov milijoni sodobnikov, ki le malo razumejo in vse pogoltnejo, zadovoljijo pa se s tem, da ujamejo trenutek s svojim »smartphonom«, še bolje je, če sami sebe vključijo v fotografijo, če naredijo »selfie« z zgodovino, z umetnostjo, z lepoto, zreduciranimi na ozadje oz. na lokacijo«. 

 

Kako se ne bi strinjali s kolegom po tem, kar smo videli in doživeli, a tisto, kar bolj žalosti, ni to, da bi to počeli najstniki, kjer je recimo mladi dijak imel za velik dosežek, da je kljub prepovedi fotografiranja na skrito vseeno uspel ujeti v svoj »pametni« telefon del Sikstinske kapele. Ne, bolj žalostno je to, da se ljudje ne samo »zrelih« let, še več, pravzaprav gre že za starejše ljudi, obnašajo slabše od najstnikov. Pa za to opažanje ni potrebno v Vatikanske muzeje ali v kak drug podobni muzej, temveč lahko vse to opazimo že po njihovem načinu oblačenja in seveda obnašanja. 

 

Da so danes Cerkve, vsaj za obiskovalce, brez Boga, brez Božje navzočnosti, kar pa smo ob prazniku pravkar praznovali (Sveto Rešnje Telo in Kri), je bilo recimo moč opaziti v lateranski baziliki, kjer smo le redki, ko smo šli mimo izpostavljenega Najsvetejšega, tudi vsaj pokleknili – poklekovali niso niti duhovniki, poklekovale niso niti redovnice! Pecchioli kot simbol usode evropskega kontinenta postavlja sedanje Benetke. Ni potrebno pisati, kaj je to mesto bilo, danes pa je le še okostje, mesto s čedalje manj prebivalstva, muzej na prostem, kjer zaradi presvetega dobička prihaja celo do tega, čemur smo bili priča pred kratkim, da se namreč lahko velikanske ladje zaletijo v »temelje«. Skratka, Evropa, ki je kot nekakšna »speča zakladnica Evrope«, ki pa na neki način proti plačilu doživlja neke vrste množično posilstvo. 

 

Pravzaprav ni vse plačljivo, saj se v katedralah lahko gre tudi »molit«, tako da je zagotovljen koridor k Najsvetejšemu, kot recimo v Milanu ali Orvietu, zaradi hrupa in direndaja pa je moliti praktično nemogoče. Da je resnična Jezusova navzočnost le še prazna fraza, se mi je, če je še bilo potrebno, potrdilo tudi v Orvietu. Če se namreč že ne dela za zaslužek, torej za denar, pa se zagotovo dela za »všečke« - v širšem pomenu besede. Resničnost, v kateri živimo.

 

Objavljeno v tedniku Novi glas

Malo drugače o revščini

Skozi drugačno prizmo (1)

Ko začenjamo v našem Novem glasu novo rubriko, se mi je zdela tale tematika kar pravšnja. O revnih in o revščini se namreč danes veliko govori, tveganje, ki se pojavi pa je v tem, da tudi slednja postane ena od puhlic sodobnega časa. Ne moremo se iti ne črno-bele tehnike (dobri in zlobni fantje), kakor tudi ne dialektične metode (teza, antiteza, sinteza). 

 

Če pogledamo skozi številke, v zgodovini človeštva še nikdar ni bilo tako velikega zmanjšanja

revščine. Po izračunih svetovne banke, se je število tistih, ki imajo manj kot 1,90$ na dan, kar je prag skrajne revščine, od 1,895 milijarde ljudi leta 1990 spustilo na 736 milijonov leta 2015, ne glede na dvig prebivalstva s 5,3 milijarde ljudi na 7,3 milijarde. Če gledamo v odstotkih, potem smo prešli iz 36% na skoraj natančnih 10%. 

 

Četudi dvignemo prag revščine na 5,50$ dnevno, pridemo do neverjetnega upada, zlasti velja to za Azijo, kjer je bilo še leta 1990 tistih pod pravkar omenjeno mejo kar 95,2%, leta 2015 pa jih je kar 60% manj, torej 35%. Seveda se bo splošno dejalo, da še vedno ostaja nesramno velika razlika med, prav tako nesramno, vse bolj bogatim 1% in preostalim 99% deležem prebivalstva sveta. Tega nihče ne zanika. Je pa vseeno zanimivo videti na podlagi podatkov iz ZDA, da se bogastvo ne poveča le bogatim, temveč tudi najrevnejšemu sloju. 

 

Congressional Budget Office nam pokaže, kako se je najrevnejši petini prebivalstva dohodek med letoma 1979 in 2015 povišal za 79%, ko se je sicer istočasno trikratno od tega (242%) dvignil tudi najbogatejši petini prebivalstva, izvzemši tisti en odstotek. Še lepše pa je pogledati zadnja leta v ZDA, ko se je najrevnejši petini dohodek med 2000 in 2015 povečal za 32%, najbogatejši petini, vključno s famoznim 1%, pa za 15%, približno toliko pa se je povečal še preostalim trem petinam. 

 

Podatki so ti, občutki pa so drugačni. Raziskovalni center Ipsos Mori je raziskoval splošno mnenje in ugotovil, kako je v 28 državah le 20% ljudi seznanjenih s tem, da se je revščina zmanjšala. Zanimivo, kako je takšnih v Italiji in Argentini le 9%, v obeh državah pa jih je kar 64% prepričanih, da revščina narašča. V t. i. državah v razvoju so bolj realni. Na Kitajskem ve za padec revščine 49%, le 21% jih je prepričanih, da narašča. Posledično so v teh deželah veliko bolj optimistični za prihodnost. Optimistov je : v Keniji 68%, v Nigeriji 67%, v Indiji 65%, v Senegalu 64%, na Kitajskem 58%, v Italiji 18%, v Belgiji 14%, v Franciji 13%, na Japonskem pa le 10%. Danilo Taino, statistični urednik pri Corriere della Sera, pravi: »Tu se nahajamo pred resnim kulturnim problemom za Zahod in za dežele starega bogastva«. Gustave Thibon nas vabi k vrnitvi v realnost kot enemu od zdravil.

 

Objavljeno v tedniku Novi glas

U kot UPAD 2

Cerkveni in družbeni antislovar (48b)

Nadaljujemo z besedami nizozemskega kardinala Eijka, ki pravi, da katerekoli cerkve »ne bodo zaprli ljudje, ki še naprej hodijo ali jaz, temveč tisti, ki ostajajo daleč in več ne prispevajo«. S tem izpostavlja še eno perečo težavo, ki je povezana z upadom vernikov, ki pa je v tem, da nekdo zapusti in opusti svoje korenine tudi tako, da se ne zanima več za tiste kraje, ki so del njegove kulture, njegovega otroštva in tiste kulture, katere del je bil, zanima pa se le za svoje stanovanje in službo. Tako se recimo tudi pri nas dogaja, da so zdomci še pred ne tako dolgo bili precej povezani s svojimi kraji in navezani nanje ter so se zanimali, kjer jih je zanimala tudi domača cerkev, naslednjih generacij pa vse to ne zanima več. Pa tudi, če niso zdomci, zapustijo cerkev v vseh ozirih in ne prispevajo več zanjo kaj dosti, to pa se dogaja tudi, kar zadeva druge skupne zadeve. Res je prišlo do hiperindividualizma, kot je dejal kardinal in smo zapisali zadnjič. 

Kot mi je dejal neki dejavni katoličan pred kakim letom, pa pravi tudi kardinal Eijk, da je namreč

prišlo do velikega blagostanja in udobja: »V 60-ih letih se je blagostanje bliskovito dvignilo, ljudje pa so nenadoma lahko poskrbeli sami zase in postali bolj samostojni od drugih. Sam sem letnik 1953, pa sem izkusil precej revno življenjsko stanje, ljudje pa so počeli marsikaj skupaj. Ta povezanost pa je izginila, ljudje pa so odšli vsak po svoje, tudi v izbiri svoje življenjske filozofije, saj si se moral razlikovati od drugih«. 

Ko ga je avtor intervjuja vprašal, da če so temu botrovala znanstvena odkritja, je kradinal to zanikal, ker je marsikaj od tega prišlo že precej prej, vendar tudi on opozarja na to, na kar smo tudi mi opozorili: »In vendar se sekularizacija katoličanov začenja v 60-ih letih«. Mi bi dodali, da ne le katoličanov. Avtor intervjuja nato predlaga, da bi malo zmanjšali zahteve nauka in da bi naredili sporočilo bolj ljudsko, a kardinal pravi: »Pozabi nato. To sploh ne pomaga. To je iluzija. Od 60-ih let naprej so želeli vse bolj razredčiti vino in narediti sporočilo bolj enostavno, da bi lažje prišlo do ljudi. Vendar vidimo, da so župnije, ki zaznavajo porast tiste župnije, ki so jasne v nauku in imajo dobro liturgijo, v luči izročila Cerkve – to so najbolj obiskane župnije. Pika. Tega ne moreš početi s fantazijskimi litografijami ali z liturgičnim eksperimentiranjem. Božja milost se sveti samo na poteh, ki nam jih je sama pokazala in ne na drugih. Nimam recepta, po katerem bodo cerkve jutri spet polne, vendar pa je recept za to, da pripeljemo ljudi h Kristusu jasen nauk. Zato pa bomo naše duhovnike obdali z dobro izurjenimi prostovoljci. Kmalu ne bomo imeli več denarja za plačane pastirje«. Zaključimo naslednjič.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Chesterton je že vse napovedal!

Leteča krčma, islamizem in družba

V letu, ko se je začela prva svetovna vojna, je Gilbert Keith Chesterton napisal svoj zanimivi antiutopični roman »Leteča krčma« (»The flying inn«). V njem si na predvečer vojne predstavlja, da je Otomanski imperij osvojil britanskega in seveda vsilil šeriatsko pravo. Slika je tako zanimiva, ker je zadeva neverjetno preroška in kliče na čase, v katerih smo. 

Irski pomorščak Dalroy tako ostane brez ljubljenega piva oz. alkohola nasploh, Lord Ivywood pa je tisti državni birokrat, ki se je spečal z novimi oblastniki, po načelu, da če ne moreš proti njim, bodi pa z njimi. Ivywood se tako po novem udinja muslimanskim oblastem samo zato, da bi ohranil svoj stolček, torej svoje pomembno mesto. Muslimani seveda napravijo ukrep, da izkoreninijo alkohol, kar oblasti razložijo po svoje, da namreč koristijo najnižjim slojem prebivalstva, ki bodo tako prihranile. Alkohol je samo Chestertonova pretveza, da bi obračunal s t.i. »naprednjaki«, ki se od izpred dobrih sto let niso nič kaj spremenili, zato ima »kralj paradoksa« lahko preroško delo. Norčuje se iz tega naprednjaštva ali progresizma, če uporabimo današnjo tujko. Progresizem je tisti arogantni, »znanstveni«, hierarhični, pa seveda tudi levičarski pristop, ki je značilen za povojno zahodno družbo, zlasti od konca šestdesetih let 20. stoletja naprej, še bolj zaostren pa je postal prav v 21. stoletju. Chesterton je lepo rekel, da je: »Naloga naprednjakov v tem, da nadaljujejo z delanjem napak«. 

Kdo se (ne) boji strahu?

Kratek pregled stanja družbe

V dobi, ki je čedalje bolj korektna - v družbi politično, v Cerkvi tudi cerkveno, obstajajo tudi neke vrste "mantre", ki se stalno ponavljajo, vsekakor vedno, kadar se kdo s čem ne strinja. Seveda se nekateri ne strinjajo in ne strinjamo s tistim, kar se v anglosaksonskem svetu imenuje "mainstream". Tisto, kar se v takšnih primerih vedno, ampak zares vedno, sliši, pa je, da je take nestrinjajoče se ljudi strah. 

Človek se potem res vpraša, če se vseeno ne bi ti krogi, ki so vedno in povsod za neke novosti, tudi sami raje izmislili kaj novega oz. bili vsaj malo izvirni. Zanimivo je torej v družbi in Cerkvi to, da vsekakor ni mogoče, da bi se določen del ljudi enostavno naveličal nekih zadev, da smo prišli do, kot je lepo dejal papež Benedikt XVI. glede bogoslužja, "meje še znosnega", le da smo to mejo očitno že presegli. Zanimivo je v vsakem primeru, kako se dogaja vedno ena in ista nezrelost, ko se išče nekega "zunanjega sodelavca", če se nekoliko po novinarsko izrazimo, kar pomeni, da je vedno kriv nekdo drug. Tako približno so se zgovarjali med drugo svetovno vojno in po njej nemški vojaki (Wehrmacht), kjer so seveda bili krivi drugi njihovih zločinov, saj so oni "samo ubogali", ker bi naj ne imeli izbire, a dejstva govorijo drugače. To je torej vedno en in isti kliše, ki pa ga zasledimo zlasti pri otrocih, ko je za neumnosti vedno kriv bratec ali sestrica, nikdar mi sami. 

Teh strahov potem nastane ogromno, današnja družba, sploh medijski svet, dejansko deluje na podlagi teh strahov oz. na podlagi ustvarjanja teh strahov, tudi pri tistih, ki slednjih pravzaprav sploh nimajo, temveč le skušajo uporabiti še nekaj zdrave kmečke logike in razuma, glede na to, da živimo tudi v krizi le-tega. V takšnih primerih se sicer ustvari tudi hipokrizija, etimološko gledano, a o tem morda na kakem drugem mestu. Tako je nekaj strahov tistih, da če si tradicionalen, se nujno vračaš nazaj, če npr. zagovarjaš tradicionalno družino, naj bi se vračali v sam mitični "srednji vek" - morda pa bi lahko naredili referendum za vrnitev v slednjega... 

Naslednji strah je v tem, da če ne sprejmemo treh milijonov migrantov, bo Evropa izumrla, verjetno zato, ker bi bilo preveč enostavno preprečiti tri milijone splavov na leto ali tudi spet le zagovarjanje tradicionalne družine, kar bi spet dvignilo rodnost in, kar je tudi zanimivo, porok in krstov bi bilo več, kar je tudi ena takšna zanimivost, v tem primeru cerkvena. 

Tudi je narobe, če se želi, da droga pač ostane ilegalna, ker se v družbi nekateri pač še vedno zavedamo, da tisto, kar predlagajo kot "lahke droge", niso nobene lahke droge, saj sta lahki drogi, seveda v zmernih količinah, zgolj in samo kava in čaj, ostale droge so pa bodisi težke bodisi smrtne. Vsekakor si v teh primerih na strani mafij in preprodajalcev, ki naj bi v vsakem primeru uspevali. Pa smo spet pri neki nezrelosti, ko se noče stvari več imenovati z njihovim imenom, pa se je treba nečemu, če tega že ne moreš premagati, pridružiti. Stvari, ki bi bile zle same po sebi, ni več. Zanimivo, da sedaj tudi v Cerkvi mnogi trdijo tako, čeprav so se še nedolgo nazaj strinjali s sv. Janezom Pavlom II. A ja, pozabil sem - živimo pač v politično-cerkveni korektnosti. Poleg tega pa so, vsaj zaenkrat še, vprašanje pa je, kako dolgo še, tisti, ki so blaženi in sveti, tudi že mrtvi - če pustimo ob strani, da so nemalokrat bili mrtvi v marsičem že tedaj, ko so bili še živi. Za živ (ali mrtvi) primer lahko recimo vzamemo okrožnico bl. Pavla VI. "Humanae vitae"... 

Zanimivo je tudi, da če voliš določenega, se bo gotovo vrnil fašizem, kakor se bodo tudi vrnili, in sicer zagotovo, rasni zakoni, če podpiraš nekoga drugega, ali morda istega. V svoji zanimivi knjigi "Misliti drugače" ("Pensare altrimenti"), mladi filozof Diego Fusaro (ki je "moj letnik") kot zanimivost navaja tudi prav ta antifašizem brez fašizma. 

Vsekakor lahko vidimo, da nas je nekatere v družbi in Cerkvi strah, ker je strah vedno druge. Pred kratkim sem bral neki komentar, ki mi je le še potrdil tisto, kar sem že veliko časa vedel in kar že veliko časa vemo tisti, ki bi naj nas bilo strah (v cerkvenih krogih smo navadno taki zelo evangeljsko označeni!). Dobil sem namreč potrditev, da se določena družba začne bati oz. jo začne biti strah tedaj, ko se odpove svojim koreninam, ko torej nima več trdnih tal pod nogami. Tam je bilo nekoga strah, če rečemo z neko prispodobo, "črnega moža". Spet podoba iz otroštva. V glavnem, strah je druge. Drži kot pribito, ni kaj!

Objavljeno kot uvodnik v prilogi "Bodi človek!" tednika Novi glas

R kot REVOLUCIJA 1

Cerkveni in družbeni antislovar (44a)

Ko govorimo o tem, kar se je zgodilo okrog leta 1968, enostavno moramo spregovoriti o nekem pomembnem in temeljnem izrazu, ki pa je »revolucija«. Ko obravnavamo miselni, kulturni, družbeni, verski in še kakšen ustroj, imamo za neko delovanje v povezavi z njimi, ki te ustroje skuša spremeniti, ali pa jih dejansko spremeni, zlasti dva izraza, to pa sta »reforma« (od koder izhaja tudi izraz »reformacija«), pa seveda »revolucija«. Prva ima navadno, čeprav ima vsaka takšna zadeva tudi svoje negativne plati, navadno pozitivni prizvok, druga pa naj bi imela negativnega, čeprav je spet odvisno, katera stran, kateri miselni, ideološki, politični sistem izraz »revolucija« uporablja, saj ima recimo za komunizem izraz pozitivno noto. Kjer ima negativno noto, se je treba procesu zoperstaviti s »protirevolucijo«. 

P kot PETDESETLETNICA (2)

Cerkveni in družbeni antislovar (43b)

Preglejmo zapuščino »generacije '68«. Najprej so naše generacije zdesetkali, saj je zanimivo videti razmerje med temi, ki smo se rodili, in tistimi, ki se niso. Številne so namreč odpravili že veliko pred rojstvom. Res je, da v zadnjih desetletjih, zlasti v zadnjem, število v Sloveniji pravzaprav nenehno upada, je pa prej res bil to neverjeten masaker, kot recimo leta 1981, ko jih je bilo 19.138, kar je recimo več kot je bilo rojenih med letoma 1995 in 2006. Skupno število naj bi bilo kar krepko več kot šeststo tisoč, pa govorimo seveda le o medicinsko opravljenih splavih. To je vsekakor lep rezultat za

tiste, ki so govorili o miru in ljubezni.

M kot MORALA (1)

Cerkveni in družbeni antislovar (40a)

Za tokratne zapise gre zahvala FB prijateljici Jasni, ki je delila z nami članek Mattea Lenardona. Slednji pove marsikaj prav, nekaterih stvari pa tudi ne, vendar pa vsekakor nudi odlična izhodišča, da vidimo, v kakšnem svetu živimo tudi na tem področju. Mi namesto besede »etika« uporabljamo »morala«, gre pa za isto stvar, le da je ena beseda grškega, druga pa latinskega izvora. Lenardon se na začetku nekoliko zajedljivo poigrava z besedo etika, potem pa vendarle gre k težavi. 

 

Nekoč so se namreč številni misleci ukvarjali s tem, danes pa, kot pravi naš blogger, spet imamo

definicijo morale, še zlasti pri določenih javnih osebah, ko se oglašajo v oddajah ali celo napišejo knjigo. Tako je knjigo napisala tudi sodelavka Micheleja Santora, Giulia Innocenzi, in sicer knjigo »Tritacarne« (»Mlin za meso«), kjer trdi, da je etika ali morala v tem, da se ne ubija živali. Seveda pa ne gre le za Innocenzijevo, ampak zadeva izvira iz veganskega gibanja, ki ji pripada že kar nekaj milijonov po vsem svetu in ki trdijo pravzaprav isto. Kot kaže, so prav obsedeni s tem, saj se imajo za »etične osebe«, v Parmi pa so ustanovili celo »Parma Etica Festival«, kjer v treh dneh širijo vegansko in vegetarijansko moralo. Najbrž ni treba poudarjati, da je prav Innocenzijeva bila posebna gostja festivala. 

 

Moralna ali etična je tudi njihova kuharska knjiga, neke vrste Sveto pismo za italijanske vegane, ki se seveda imenuje »Cucina etica«, long in best seller, ki ima tudi številne različice. Trije avtorji želijo ponuditi recepte, ki so: »etični, zdravi, ekološki, duhovni in ki so seveda okoljsko vzdržne«. Že smo prišli do tega, da se dotikamo naše tematike iz zadnje priloge »Bodi človek!«, kjer smo govorili ravno o hrani in okolju. Samo posebej torej ne bi bilo nič narobe, če bi tisti, ki prisegajo na veganstvo, dejansko sledili temu, da bi jedli le zdravo in še kaj, zelenjavo in sadje, ki prihaja iz čim bolj lokalnega okolja in je sezonsko, a temu ni tako. Kot mnogi, namreč tudi oni sledijo neki »modi«, ki je beseda, ki smo jo sprva želeli uvrstiti v tokratno rubriko pod črko »M«, a sedaj nima smisla, ker nas je vreme prehitelo. Moralna ali etična kuhinja namreč temelji na določenih živilih, kot so recimo kvinoja, anakardi, mandlji, avokado, pa seveda soja. Zlasti zadnjo seveda proizvajajo tudi v Evropi, pa zato morda ni tako vprašljiva glede evropskega kupca, je pa zagotovo vprašljiva za ameriškega kupca, kar bomo tudi videli. V glavnem, gre za nič kaj »moralna« živila, kar bomo tudi pogledali. Tako, da nimamo nič proti temu, da se nekdo odloči za to, da ne je mesa ali celo živalskih izdelkov. Težava je v tistem poniževalnem gledanju in katedriranju drugim kot manjvrednim z moralnega vidika. Prav zato nas bodo ta živila pobliže zanimala.

 

Objavljeno v tedniku Novi glas

Ne smeš – to je žaljivo!

O rušilnosti politično korektne miselnosti in vzgoje

Ob vsakdanjem brskanju po Facebooku, kjer malo pogledam, če je kaj zanimivega, sem našel povzetek intervjuja, ki ga je za revijo Tempi pred skoraj letom dni dala britanska libertaristična pisateljica Claire Fox, ustanoviteljica inštituta “The Institute of Ideas” in še kaj. Rodila se je katoliškim staršem v okolici Manchestra, nikdar pa ni skrivala svojega levičarstva. Zase še vedno pravi: “Sem levičarka, saj zares verjamem v svobodo in v pravice žensk. Nisem zamenjala svojih prepričanj, če že, je levica tista, ki se jim je odrekla.” No, ta nekdanja članica Revolucionarne komunistične partije (Revolutionary Communist Party) je napisala knjigo 'To se mi zdi žaljivo! ' ('I Find That Offensive! '), kjer obsoja škodo, ki se dela novim generacijam z edino veljavno miselnostjo “politično korektnega”. Pravi, da gre v resnici za miselnost, ki je v resnici “antiliberalna in sovražna do žensk”.

Kot mnogi nekonformistični intelektualci ima tudi sama praktično od nekdaj težave, posebej velike

ima zaradi svojega zagovarjanja svobode mišljenja in govora, obsodbe multikulturalizma in politčne korektnosti. Ker gre za pravzaprav “belo vrano”, je deležna tudi precej “prijateljskega ognja”, saj močno streljajo po njej tudi levičarji. Napisala je tako knjigo o “snežinkasti generaciji”, da bi spregovorila o sodobnih mladih. Kaj misli pod to “snežinkasto mladino”? “Tako so opisani ameriški in britanski dvajsetletniki, ki so se nesposobni spopasti z vsem tistim, kar se jim kaže kot problematično oz. kar razumejo kot žaljivo samo zato, ker se ne sklada z njihovim načinom mišljenja, ki je seveda tisti, kot ga pozna splošni “mainstream”. Tako krhki so, da, ko se znajdejo pred idejo, ki je drugačna od njihove, prosijo, da se le-to odstrani, da bi imeli mir. To se dogaja, ker absolutno niso zmožni, da bi se spopadli z drugačnimi pogledi z razumnimi argumenti. Točno tako krhki so kot snežinke.”
 

Da navedemo misli Claire Fox, smo se odločili, ker se tudi sami spopadamo s podobnimi težavami, ko se ne strinjamo s prevladujočo miselnostjo. Edino, najbrž bi bilo treba pri nas nekoliko popraviti starost tistih, ki zahtevajo, da se tisto, kar se ne sklada z njihovim prepričanjem ali miselnostjo, umakne, zlasti ko govorimo o medijskem svetu. Pa, da ne bo pomote, nobena stran ni izvzeta iz cenzure, kot lahko zlahka zasledimo. Tako se torej obtožuje po eni strani »ta rdeče«, kako nočejo vsega objaviti, po drugi strani pa se uporablja isti sistem.
 

A nadaljujmo s Claire. Da napiše knjigo se je odločila zlasti potem, ko je bila priča dogodku med eno od okroglih miz s študenti, kamor je bila povabljena v zadnjih letih. Bila je pred množico sedemnajstletnikov v neki višji šoli (srednji šoli za Slovenijo, op.a.), da bi jim govorila o spolnem nasilju. Vprašala jih je, kaj mislijo o primeru znanega nogometaša, ki je zaradi spolnega nasilja bil zaprt, odsedel predpisano kazen, potem pa ga je njegov klub spet zaposlil. Praktično vsi so bili mnenja, da je to bilo narobe, pa da bi tisti nogometaš moral ostati v ječi do smrti. Ko je Claire začela argumentirati svoje prepričanje, da pa je prav, da je dobil še eno priložnost, potem ko je odslužil predpisani dolg z oblastmi, so pričele mladostnice histerično jokati in vpiti, vse škandalizirane, zatrjujoč, da nikakor ne sme trditi česa podobnega, saj spolno nasilje zaznamuje žrtev za celotno življenje. Claire jim je odgovarjala, da se ne strinja, da je odkup vendarle možen, nakar so ji začele vpiti eno samo stvar – da ne more tako govoriti, ker je pač žaljivo.
 

To pa je le en primer, saj se ji podobno dogaja na raznih drugih konferencah, ko pod vprašaj postavi multikulturalizem ali svobodo izražanja kristjanov glede določenih vprašanj. Prišlo je torej do neke nove diktature, kjer ni dovoljeno več priznati niti tistih različnosti, ki vendarle veljajo, pa se ne sme recimo uporabljati določenih besed, ki označujejo lastnosti nekoga, ker so seveda žaljive. Nasprotno mnenje ni več dopustno: »Univerza v Edinburgu je celo grozila študentki, da jo bo izključila, ker je v sklopu nekega srečanja dvignila roko, da bi izrazila svoje nestrinjanje z določeno vsebino, o kateri je tekel pogovor.« Pa prihaja do neke vrste »nevzgojenosti«, saj učitelji, profesorji, vzgojitelji, konec koncev pa tudi starši, ne opravljajo enega od svojih temeljnih vzgojnih poslanstev: »Tako delajo nasprotno od tistega, kar bi morali – vzgojiti otroke h kritičnosti tako, da jim predložijo jasna izhodišča, s katerimi se potem lahko primerjajo še z drugimi, da bi jim tako pomagali zrasti tako, da bodo sposobni argumentirati in misliti.«
 

Potem se namreč sprašujemo, kaj da je narobe s temi mladimi: »Iz istega razloga smo se znašli z mladino, ki je obsedena z vsem, celo z okoljem in s hrano, ko je preplašena za gram soli preveč v hrani. Potem se pa sprašujemo, kako to, da so ti mladi tako patološko obsedeni s telesom in zdravjem … te reči so produkt strahu, ki se je rodil iz ene in iste vzgojne ideje, tiste ene generacije, moje, za katero sta največji vrednoti meščansko porabništvo in udobje in za katero je maksimum življenja to, da se živi nemoteno. Težava pa nastane potem, glede na to, da je življenje polno nasprotij, da smo nesposobni odreagirati, ko se pojavijo težave. Dodajam, da je tak tip vzgoje nevaren še iz enega razloga, saj spodbuja slabšanje medosebnih odnosov tako, da veča nezaupanje«. Tako se sproža rdeči alarm, ko naredijo fantje kako neumnost, ko ponagajajo sošolkam ali drugim, kar je nekoč veljalo za normalno, pa se je tudi »normalno« reševalo – z ustrezno kaznijo v šoli in doma, poleg kake vzgojne in, če dodamo, zdravilne, klofute.
 

Claire Fox tako pravi, da so rušilne te kampanje proti mladim nasilnežem, proti nasilju nasploh, proti diskriminaciji, kot tudi prepoved učiteljem, da ne bi imeli z učenci drugačnih vezi kot le strogo profesionalnih. Nagajanje sošolkam postane dejanje spolnega nasilja, ki ga dela spolni maniak, če ni, pa bo to postal. »Po drugi strani pridemo do tega, da imamo vsako nežnost odrasle osebe za dejanje, ki gotovo cilja k nečemu drugemu. Na ta način se ženske vse bolj bojijo moških, mladi pa ne znajo več razločiti med šalo in zlorabo. To prerase v nezaupljivost do odraslih in napravi mlade nesposobne, da bi sprejeli tveganje, ki se vedno skriva v vseh odnosih, zato se pa raje poslužujejo umetnih in nič kaj zdravih odnosov na medmrežju«. To odrasli delajo, ker so izgubili upanje in so sami polni strahov. Izgubili so vero v življenje. Goreče prosimo vstalega Gospoda, da nam vse to milostno podeli.
 

Objavljeno v velikonočni prilogi "Bodi človek!" tednika Novi glas.

I kot ISLAM (1)

Cerkveni in družbeni antislovar (35a)

Ko govorimo o Islamu, bi seveda lahko pogledali določene zgodovinske trditve, a se bomo tokrat raje ustavili pri bolj ekonomskih in podjetniških zadevah, ostalo morda še pride. Zanimivo je tako videti določene podatke, kolikšen je osnovni kapital, ki se ga zahteva za samostojno podjetniško dejavnost. Ti podatki niso sveži - to bi bilo zanimivo pogledati -, a je vseeno zanimivo vedeti, kako je predstavljal ta osnovni kapital v Siriji pred desetimi leti znašal 5111,9% BDP na prebivalca, potem so ji sledili Jemen, Palestinsko ozemlje, Saudova Arabija in Jordanija. Če primerjamo, se je takrat v Nemčiji zahtevalo 47,6% BDP na prebivalca, v Italiji 10%, medtem ko v Franciji, Združenem Kraljestvu in ZDA sploh ni te zahteve. Lahko dodamo tudi, da v ZDA ni takšnega birokratskega bremena - človek začne dejavnost v svoji garaži, če pa zadeva uspe, podjetje konča na borzi. Ni čudno, da so neki pivovarji pričeli s podjetniško dejavnostjo kar v svoji garaži, saj so se vrnili iz Kanade - nekje so se morali naučiti.

Muhammad Al-Houni, disidentski libijski intelektualec je napisal v svoji knjigi “The Arab Dilemma

in the Face of the New American Strategy” zapisal: “Težava je v hegemoniji, ki so jo beduinske vrednote še naprej imele v vsej zgodovini islamske civilizacije. Devetdeset odstotkov arabskih ozemelj predstavljajo puščave, kjer je zelo malo vode in prehrambenih virov, kar družbo sili k organiziranju v precej bojevita plemena, ki se med seboj bojujejo za prevlado in so v svoji notranjosti organizirana po zelo rigoroznih patriarhalnih in rodovnih pravilih”. Iz tega sledi, da obstaja “en sam koncept - ali gospoduješ ali pa drugi gospodujejo tebi”. Demokracija “se lahko razvije samo v civilni družbi, kjer so racionalne vezi med ljudmi močnejše od krvnih. Patriarhalna družba, ki jo samovoljno vodi šejk nekega plemena, ne more na noben način sprejeti ideje večstrankarskega sistema. Če mu bo vsiljena, bo prišlo do tega, da bo vsako pleme ali etnična skupnost imela svojo stranko”.

Po stoletjih neprekinjenega osvajanja, je bil Islam ustavljen, zlasti po miru v Sremskih Karlovcih iz leta 1699, pa je začel neizbežen zaton. Od tistega trenutka naprej je skušal “nadoknaditi izgubljeno, tako da je pustil prostor idejam, predvsem pa tehničnim postopkom “brezbožnežev””, pa je prišlo do islamskega nacionalizma kot veziva družbe, zatem je njegovo mesto prevzel socializem, dandanes pa fundamentalizem. Vendar pa: “Skupni učinek reforme in modernizacije je paradoksalno bil ta, da se ni povečala svoboda, temveč je postala avtokracija še močnejša”.

Objavljeno v tedniku Novi glas

H kot HIŠA

Cerkveni in družbeni antislovar (34) 

Tokratno naše razmišljanje se bo nanašalo na marsikaj, o čemer smo že spregovorili zadnje čase, je namreč v povezavi s financami in rodnostjo. Zagotovo slednja ni težavna samo v Italiji in Sloveniji, temveč lahko rečemo, da velja kar precej splošno v Evropi, prav tako še drugod. Zajema tudi dežele, kjer je še nedolgo nazaj vladal komunizem, ne le tistih še bolj razvitih. 

Torej, vsekakor lahko dokaj splošno zatrdimo, da je eden od razlogov tega, da je tako majhna rodnost tudi v bivališčih. To je seveda eden od razlogov oz. slabih spodbujevalcev, če hočete. Če si bi hoteli privoščiti kaj spodobnega, gre za to veliko denarja, marsikdo si tega ne more privoščiti, četudi bi delal več del. Tako, da gre pri naših bivališčih velikokrat za precej majhne, utesnjene ali slabo razporejene prostore, ki pa vseeno goltajo vase denarja, kolikor ga vidijo. Da bi imeli ločene prostore za kuhinjo in dnevni prostor, je danes postala že prava redkost. Zato imamo raje t. i. “open space”, v katerem je vse razporejeno po odsekih ali kotih, prava redkost pa je tisti nekoč poglavitni, “Bogkov kot”, kjer je bilo razpelo, družinski rožni venec in druge svete podobe ter kaka sveča. V dnevnem prostoru danes kraljuje televizija, če ne gledamo slednje, pa je nešteto drugih elektronskih naprav, brez katerih ne gre. 

Tudi pri nas je postalo nekaj običajnega, da se dobimo skupaj po novem bolj po kakih restavracijah, picerijah in drugod. Še tam je vprašanje, če se je sploh mogoče pogovarjati, zagotovo pa je to nemogoče po kakih zabavah, kjer se praktično lahko samo je in pije, pa še kaj drugega, kar pride zraven, če pa človek slučajno od alkohola abstinira, se dolgočasi. Seveda je postalo tudi pri restavracijah in picerijah tako, da je to postal drag špas, pa si ga lahko privoščimo vsake toliko časa. 

Najemnine so še kakih petdeset let nazaj predstavljale tretjino mesečne plače, dandanes ni redkost, da poje najemnina celotno plačo. Da navadni delavec pošlje študirat otroka, je po finančni plati pravi čudež, k sreči so dandanes zrasle univerze tudi drugod, pa niso le v glavnih in največjih mestih. Študentski domovi so vseeno cenejši, a je vse bolj pogosto, da si študenti poiščejo zaposlitev ob študiju, ker sicer najemnine ne bi mogli plačevati. Eden od današnjih »biznisov« je tako ali tako dajanje stanovanj v najem študentom. Zanimive so investicije novih upokojencev po univerzitetnih središčih, ko ob upokojitvi kupijo stanovanje prav v namen oddajanja slednjega študentom. V novih tovrstnih središčih že dolgo zaman čakamo na študentski »kampus«, v starih novih domov ni potrebno graditi. Če bi bilo dovolj študentskih domov za vse študente, bi to najbrž preveč vplivalo na volitve. 

Tako se lahko vprašamo, če imamo neko pravo »hišno politiko«, ki bi se ji pravilno seveda reklo »stanovanjska politika«? Vprašanje je bilo seveda retorično, saj se možnost pametnih stanovanjskih gradenj v smeri sosesk vedno umakne bizarnim projektom, ki se praviloma izkažejo tudi za finančni fiasko, a ne samo. Vprašljiva je kvaliteta gradnje, če rečemo samo eno zadevo, a jih je še več. Tako poleg bankrota in poskusov prodaje stavbe najboljšemu od najslabših ponudnikov, če ponudnik sploh je, padajo na ulico okna, pokajo stene, sem pa tja se poruši kak strop, da o puščanju sploh ne govorimo. Tako počasi navadni ljudje postajajo »hišni ljubljenčki« drugih, glede na to, da bodo – ob trendu, kakršen je – le stežka odkupili stanovanje ali hišo, pa tudi na delovnih mestih glede obnašanja gospodarjev ni nič bolje. Morda bi kazalo kaj več pridigati tudi o teh stanovanjskih špekulacijah in previsokih najemninah ter drugih cenah v opciji poslednje Božje sodbe, kjer velja glede »prvih in poslednjih« obratna logika od človeške. Zaradi nekaj tisoč evrov se vendarle ne splača končati v peklu – pod pogojem da v pekel, poslednjo sodbo in podobne reči sploh še verjamemo. Začenši pri »starešinah templja«, torej pri nas, duhovnikih.

Objavljeno v tedniku Novi glas

F kot FINANCE 2

Cerkveni in družbeni antislovar (32b)

Demografski faktor je globalne narave, razloži pa marsikaj. Na primer v ZDA, kjer je majhen porast močno vplival na brezposelnost, saj ni treba veliko delovnih mest, če se zmanjšajo vstopi na trg dela. Potem, zakaj ima Grčija takšne težave s pokojninami ali zakaj Nemčija nikakor ne more poživiti lastne ekonomije - veliko upokojencev pomeni pač zmanjšanje porabe in veliko prihranka. Težava je v tem, da scenarija nihče ni predvidel. O tem pravi Greg Ip: “Navadno mislimo, da so demografske sile počasne in nepredvidljive,” scenarij, ki pa ga imamo pred seboj, je presenetil prav vse. 

Demografski analist Amlan Roy

Glede tega pravi v omenjenem Wall Street Journalu (WSJ) Amlan Roy, demografski analist družbe Credit Suisse, da je tendenca “nekaj izrednega in brez predhodnikov”. Pravi, da je bilo potrebnih najprej kar 80 let, da se je povprečna starost v ZDA dvignila za 7 let, tako da je leta 1980 znašala v povprečju 30 let. Vendar pa je prešlo med 1980 in 2015 samo 35 let, povprečna starost pa se je dvignila za kar osem let, tako da je sedaj 38 let. Trend je močno zaskrbljujoč, a o tem seveda sicer v medijih ne najdemo sledu - kot bi nas to sploh ne zadevalo, pa v resnici zadeva vse nas in bi nas moralo stresti. WSJ ne išče nekih univerzalnih receptov, da bi rešili težavo, tudi zato, ker ima od dežele do dežele različne vzroke in razvoj. V vsakem primeru pa pošlje v arhive stare alarme o prenaseljenosti planeta, ki so zbrani skupaj v “Demografski bombi”, knjigi-manifestu Paula Ehrlicha iz leta 1968, podobno pa je pisalo še v drugi knjigi, “Meje razvoja”, ki jo je izdal Rimski klub leta 1972. Obe knjigi sta botrovala svetovni kampaniji kontrole prebivalstva in omejevanju rojstev.

Dobrih 40 let kasneje pa, glede na upadajočo rodnost in upadanje prebivalstva prav povsod, WSJ pravi, da bi svetovni voditelji naredili zelo dobro delo, če bi preštudirali japonski primer, kjer se je že leta 1996 število prebivalstva v delavski starosti začelo zmanjševati, pred nekaj leti pa se je isto zgodilo z vsem prebivalstvom. Morda bi kazalo Japonski posvetiti posebno poglavje, saj gre za ekstremni primerek, ki pa ga bi veljalo preštudirati. Greg Ip zato pravi: “Japonska je mejni primer, vendar so preostanek razvitega sveta in mnoge ekonomije v razvoju na zelo podobni poti. Do leta 2050 bo sicer svetovno prebivalstvo zraslo za 32 odstotkov, vendar pa se bo aktivno prebivalstvo (med 15-imi in 64-imi leti starosti) povečalo za le 26 odstotkov. V razvitih državah se bo število aktivnega prebivalstva zmanjšalo za 26 odstotkov v Južni Koreji, za 28 odstotkov na Japonskem, za 23 odstotkov pa tako v Nemčiji, kot tudi v Italiji. V t.i. deželah v razvoju, pa se bo to prebivalstvo povečalo za 23 odstotkov, od tega v Indiji za 33 odstotkov, po drugi strani pa se bo v Braziliji povečalo za le 3 odstotke. Rusija bo izgubila 21 odstotkov aktivnega prebivalstva. Kaj pa Kitajska? Izgubila bo prav tako 21 odstotkov aktivnega prebivalstva. Med bogatimi deželami ostajajo ZDA še vedno demografsko dovolj dobro stoječe, saj naj bi se aktivno prebivalstvo povečalo za 10 odstotkov, vendar pa bo njegov vpliv na celotno prebivalstvo le še 66-60 odstoten. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

E kot EVOLUCIONIZEM (1)

Cerkveni in družbeni antislovar (31a)

Tokratna tema sicer ni bila prva izbira pod črko E, vendar se je preveč časa valjala po moji glavi, da je ne bi zdaj obravnaval v rubriki. Zlasti je pomembno, da o evolucionizmu svobodno diskutiramo in se lahko tudi ne strinjamo, kot naj bi veljalo za marsikatero temo v naši družbi. Kakor pravi angleški konservativni filozof Roger Scruton, namreč ni zdrave demokratične družbe, če v njej ni glasu disidentov, torej tistih, ki se ne strinjajo oz. govorijo tudi drugače od večine, so kritični do določenih zadev in smeri ter izbir. 

S terminom “evolucionizem” mislimo na hipotezo, ki razlaga pojavitev živih bitij na zemlji v različnih

Angleški filozof Roger Scruton

časih. To pojavitev kažejo fosili, znanstveno razlago teh dejstev pa ponujajo teorija britanskega naturalista in geologa Charlesa Darwina (1809-1882) in njene kasnejše različice oz. tudi modifikacije. 

Zagovorniki ponujajo naslednje ugovore, ki se bodo zdeli morda tudi potencirani, a prav takšne slišimo, ker je treba biti v tej polemiki do nasprotnikov tudi žaljiv in posmehljiv:

• teorija, ki jo je podal Darwin, je znanstveno dokazana, tako da nestrinjanje z njo pomeni zavračati znanost; 
• edine kritike, ki jih lahko podamo, so religioznega tipa, zlasti prihajajo iz dobesedne interpretacije Prve Mojzesove knjige, Geneze; 
• kdor ne verjame v Darwinovo teorijo, zavrača celo obstoj dinozavrov; 
• Darwinova teorija dokazuje, kako je med človekom in drugimi primati (opicami) le razvojno-stopenjska in ne bistvena razlika; 
• globoka podobnost med človekom in opico je dokazana z dejstvom, da je razlika med obema DNK zapisom le 1 odstotek; 
• Darwinova teorija je v nasprotju z obstojem Stvarnika … 

Kot vidimo, je to samo nekaj ugovorov, nekateri med njimi so le tisti, ki so najbolj splošno razširjeni. Odgovore, ki jih bomo podali, je strnil biolog in farmacevt Enzo Pennetta, docent naravnih znanosti. Prav je, da vsaj razmišljamo in ne vzamemo vsega, kar nam je ponujeno, kot suho zlato, ker se velikokrat izkaže, da ni ravno tako. 

Najprej imamo precejšnjo zmedo glede izrazov, saj se neprestano meša izraza “evolucija” in “darvinistična teorija”, zaradi tega se velikokrat ne razume, o kateri temi se pravzaprav govori, to pa tudi gre v smeri tega, da se ne bi odprlo resne razprave glede težav, vezanih na “evolucijsko teorijo”. Kot “evolucijo” je namreč razumeti dejstvo, ki ga potrjujeo fosili, da so se v zgodovini zemlje zvrstile različne vrste živih bitij. Kot “darvinistično teorijo” pa je treba razumeti poskus, ki ga je napravil Darwin leta 1859, ko je objavil svoje delo “Izvor vrst”, da bi tisto dejstvo razložil. Ta poskus pa se je, ker se ni poslužil znanstvenega preverjanja po pravilih znanstvene metode, ohranil le na ravni hipoteze in nikdar ni napredoval do ravni jasne teorije. Na isto raven spadajo tudi vse teorije, ki so se iz te prve razvile in jih poznamo pod splošnim imenom “neodarvinizem”. 

Naj povemo, da prva pomembna teorija o mehanizmih evolucije pripada Francozu Jeanu Baptisteu Lamarcku (1744-1829), ki je že leta 1809 našel v prirojeni nagnjenosti k razvoju in prenašanju doseženih lastnosti tisto silo, ki lahko spremeni živeče vrste živih bitij. Zelo znan je primer žiraf, ki naj bi se s svojim trudom po dosegi hrane in iztezanjem vratu prišle do svoje oblike, ki naj bi se potem prenašala naprej na potomce, da so na svet že prihajali z dolgim vratom. Darwinova hipoteza temelji raje na naravni selekciji, ki deluje podobno kot recimo rejci delajo nove pasme pri domačih živalih in spreminja lastnosti neke živalske vrste. Zakaj smo navedli Lamarcka v zvezi z Darwinom in še mnoge druge reči pa bomo izvedeli naslednjič.

Objavljeno v tedniku Novi glas

C kot CESARSTVO (2)

Cerkveni in družbeni antislovar (28b)

Nadaljujemo tam, kjer smo končali zadnjič, ko smo skupaj z eminentnim zgodovinarjem De Jaegherejem lahko zatrdili, na podlagi empiričnih dokazov, da padca rimskega imperija ni povzročilo krščanstvo, ker ga zaradi majhne številčnosti niti ni moglo, temveč so razlogi zlasti demografski padec, prevelika davčna obremenitev in prava gonja, nazadnje pa še propad gospodarstva in ekonomije.

Če nadaljujemo pri demografiji rimskega imperija, lahko navedemo še eno zadevo, ki so se je začeli

množično posluževati, to pa je splav. Ta je najprej služil kot zadnja možnost, da bi lahko prikrili nedovoljena razmerja, ko so torej zakonci varali drug drugega. Glede tega velja še povedati, kako je v klasični dobi zakon imel zelo veliko vlogo in je bil močno spoštovan ter podkrepljen z ustreznimi državnimi zakoni. Lahko torej rečemo, da je bila družina tudi zakonsko spodbujena in zaščitena, kasneje pa se je zadeva izrodila. Tudi za to obstajajo resni zgodovinski dokazi, se pa rado gleda samo enostransko in propagandistično, zlasti pa z današnjimi propagandističnimi očmi na zgodovinska obdobja. Potem se vzame le tisto, kar ustreza, da bi podkrepili določeno tezo ali celo določene deviacije družbe. Vrnimo se torej k množični uporabi splava, ki je postal kar neko zadnje kontracepcijsko sredstvo, ki so se mu upirali le še kristjani, ki pa so bili v zahodnem delu imperija, ki je tudi propadel, le manjšina, kot smo že zadnjič dejali, še tisti, ki so bili, pa so bili od časa do časa zdesetkani s preganjanji.

Vse to privede do drugega razloga za propad zahodnega rimskega imperija, namreč davčnega razloga. Ljudi, ki bi jih lahko obdavčili, je bilo čedalje manj, prav tako pa je bilo čedalje manj tudi ljudi, ki bi jih lahko poslali varovat meje cesarstva. Teža davkov je bila tako čedalje večja, obmejna ozemlja pa so s svojo zapuščenostjo kar sama vabila barbare, da jih obiščejo. Da bi le-te odvrnili od skušnjave, ki se je tako lepo ponujala, so Rimljani pomislili, da bi jih povabili v svoje vojaške vrste. Pomislili so na to, da, ko bodo barbari deležni vseh dobrin rimske civilizacije, bodo radovoljno poskrbeli za obrambo meja. Tako so sestavili po cele legije samih barbarov, ki pa so se kmalu začeli spraševati, zakaj le bi morali ubogati rimske generale, ne pa raje svojih naravnih poglavarjev. Polovica jih je bilo Germanov, pa so se počutili bližje kot Rimljanom tistim, proti katerim so se morali bojevati. Ekspanzionistična sla Rimljanov se je končala, ko so se zavedeli, da razen tega, da bi lahko dobili sužnje, v Evropi niso imeli več kaj dosti opleniti, medtem ko so barbari videli trgovce, ki so šli pred vojaškimi legijami in vselej nosili zanimive reči, ki jih sami niso imeli, pa so jih hoteli imeti - vemo, kako se je končalo.

Tako se finančna služba mora spopasti z umanjkanjem prihodka zaradi denatalitete, vojaških pohodov, izropanosti Evrope... Posluži se najlažje in, če nas vprašate, najbolj neumne rešitve tega sveta, tudi zato, ker to ni in ne more biti dolgoročna rešitev - povečajo davke. Težava, ki nastane, je v tem, da sužnji ne plačujejo davkov, predstavljajo pa 35 odstotkov vsega prebivalstva. Sužnji niti ne služijo v vojaških vrstah. Posledice so katastrofalne, saj mali zemljiški posestniki pustijo polja neobdelana, ker se jim to ne splača delati, mnogi pa postanejo “latrones”, torej razbojniki, kar pa spet potegne za sabo, da je za vzdrževanje reda potrebnih še več vojakov. Povprečni Rimljan tako ne ljubi več države, ki ga tlači in mu povzroča tesnobo, ne vidi niti smisla, da bi jo branil. V 4. stoletju so krščanski vladarji skušali rešiti, kar bi se rešiti dalo, z zakoni proti moralni razuzdanosti, tako da so ukrepali proti ločitvam in prešuštvom, tako da so tudi denarno kaznovali tistega, ki bi prelomil zakonske obljube. Bilo je po eni strani prepozno, po drugi pa se je nasprotna mentaliteta že tako usidrala v ljudeh, da so se temu močno upirali. Že v času cesarja Konstantina so stare aristokratske rodbine že praktično izumrle, edina, ki je še ostala, je bila “gens Acilia”, ki je bila krščanska rodbina.

Kot je dejal Arnold Toynbee, lahko samo ena stvar uniči neko civilizacijo - samomor, ko nihče več ne verjame v tisto, kar so temelji neke družbe, ko se na le-teh ne gradi več in se nanje ne naslanja. Do neke mere se sicer lahko tudi delajo vzporednice z današnjim položajem na Zahodu, vendar pa je v svojem komentarju knjige De Jaeghereja sociolog religije Introvigne opozoril na nekaj pomembnega in s tem pravzaprav še dolil bencina na ogenj. Barbari, ki so se polastili imperija, niso imeli neke svoje “močne kulture”, temveč so priznavali superiornost rimske kulture. Ohranili so nostalgijo po rimski kulturi in so ob prvi priložnosti spet postavili na noge (sveti) rimski imperij. Da sami ne verjamemo v svojo kulturo in civilizacijo, je jasno, toda vprašanje je, ali v superiornost naše kulture verjamejo zlasti muslimanski priseljenci, ki mislijo, nasprotno, da je tista superiorna kultura njihova.

 

Objavljeno v tedniku Novi glas

C kot CESARSTVO (1)

Cerkveni in družbeni antislovar (28a)

Čeprav sta tako Nova Gorica kot Gorica precej na obrobju, pa to še ne pomeni, da ne bi bili ti mali mesti kdaj tudi “avantgardni” v čem. Tako je izšla že druga izdaja izredne knjige francoskega zgodovinarja Michela De Jaeghereja kar pri goriški Libreria Editrice Goriziana, ki obravnava zadnje dni rimskega imperija, kot označuje tudi njen naslov (Gli ultimi giorni dell'Impero Romano, LEG, 624 str., 34 evrov). Naj tu povem še nekaj, kar zgodovinarji in drugi zgodovinski navdušenci že vedo, da založba LEG izdaja res dobre zgodovinske knjige, še zlasti bi lahko izpostavili tiste o obeh svetovnih vojnah. Ravno na dan mojega nakupa knjige – dobil sem ponatis le-te, saj so prvotisk dobesedno razgrabili! – so v knjigarni omenjene goriške založbe predstavljali knjigo o tolminskem bojišču v 1. svetovni vojni. 

Omenjena knjiga o zadnjih dneh rimskega cesarstva je sicer izšla v Franciji pred dvema letoma, za nas pa je zanimiva tudi zato, ker je sprožila pravi val prahu. Zakaj? Četudi je zelo umirjena in mestoma precej “korektna”, pa De Jaeghere dokazuje nekaj politično nekorektnih dejstev propada rimskega imperija, ki že sami posebej pokažejo na določene podobnosti s težavami časa, v katerem živimo. Avtor ni kar nekdo, saj je urednik dvomesečnika Le Figaro Histoire. 

A pojdimo na razloge padca rimskega imperija, kot jih navaja De Jaeghere. Razlogi so štirje - demografski padec je prvi; da bi se z njim spopadli, so pričeli pravo davčno gonjo, kar je drugi razlog propada, ki je privedel do tretjega, namreč do uničenja gospodarstva in ekonomije, kar se je skušalo rešiti s četrtim razlogom za propad imperija, namreč z množičnim priseljevanjem, ki se ga pa niso niti potrudili vladati in obvladati. 

Ni torej težko ugotoviti, zakaj so vzrojili in se dvignili v Franciji. Lahko so sicer že Rodney Stark in tovariši pokazali, da je teza Edwarda Gibbona, da je za propad imperija krivo krščanstvo, iz trte izvita, težava je, da je zdaj to zatrdil Francoz, povrhu pa še urednik tako ugledne revije. Kako le bi lahko bilo krščanstvo vzrok propada, ko pa je še dolgo po vladanju cesarja Konstantina predstavljalo samo manjšinsko religijo, tudi v 5. stoletju, ko je zahodni del rimskega cesarstva prenehal obstajati, pa kristjanov ni bilo niti deset odstotkov prebivalstva – večina so bili kristjani v vzhodnem delu, ki pa je obstal še kar tisoč let, tudi zato, ker so bili njegovi branitelji kristjani. Naš strokovnjak dokazuje nasprotno, kako je vse pričelo z demografskim padcem. V močno militaristični družbi so se legionarji ob upokojitvi le stežka privadili delavskim razmeram, četudi bi se, bi bili po zaslužku skoraj na ravni služabnikov. Raje so tako okrepili mestno prebivalstvo, kateremu seveda ni manjkalo zastonjskih kruha in iger. 

Že ob prelomu časov, torej ob Kristusovem rojstvu, niso več kaj prida veljale stoične vrline, zlasti vrlini podložnosti in zvestobe državi. Elite so prve pričele hedonizem, ki se je nato hitro razširil, po tej filozofiji oziroma načinu razmišljanja (če lahko temu rečemo “razmišljanje”) pa so otroci velikanska ovira, ne pa nekaj močno zaželenega. Preko elit so se razširile helenistične navade, ki jih najdemo nekoliko opisane, recimo v svetopisemski knjigi Makabejcev, kar je pomenilo množično kontracepcijo, priležništvo in ločevanje zakoncev, kar je cesarja Avgusta privedlo celo do tega, da je izdal zakone proti neporočenosti. Ti zakoni so bili neučinkoviti, ker se je razširila še ena helenistična zadeva, eksponentno je namreč narasla homoseksualnost. Posledice vsega tega? V času Cezarja je Rim štel milijon prebivalcev, pod zadnjim cesarjem Romulom Avgustulom pa le še dvajset tisoč. Isto tematiko nadaljujemo še v enem zapisu.

Ojavljeno v tedniku Novi glas

“Ko se rušijo temelji reda, kaj more storiti pravični?” (Ps11,3)

Umori duhovnikov in rušenje cerkva

Ko to pišemo, se okoli nas dogajajo številni dogodki – pozitivni, negativni, pa tudi takšni, ki gredo mimo nas, ne da bi nas preveč zanimalo. Vsekakor so precej odmevali dogodki v Franciji in okoliških deželah, kjer je prišlo do dveh umorov duhovnikov. Umor 86-letnega očeta Jacquesa Hamela je gotovo precej odmeval, doživel pa je tudi številne obsodbe, celo s strani, za katere ne bi človek nikdar dejal, da bodo to storile. Vse skupaj pa je že minilo, še preden so umorjenega duhovnika s slovesnim pogrebom pokopali. Ne le, da se je zdelo, temveč se nikakor ni mogoče znebiti tiste avre menefregizma, ki vlada v tako imenovanem razvitem svetu, ki sicer morda opazi kako takšno anomalijo, kot je umor katoliškega duhovnika s strani muslimanskih skrajnežev v samem osrčju Evrope. Kot da je do tega umora prišlo kar tako, da je pač neka skupinica muslimanskih teroristov prišla in naredila svoje, pa ni bilo posebne podlage. Nazadnje so se takšni prizori v Franciji dogajali v časih jakobinizma, a je takrat vera imela veliko večjo vlogo v tej deželi. 

Ni kar tako prišlo do tega umora, zagotovo pa lahko rečemo, da ima verska podlaga še kako prste vmes

in nam mora dati misliti, moramo se zamisliti, kako je z našo vero in kako jo prenašamo prihodnjim rodovom. Če je v teh letih kdo želel opozoriti na nevarnosti nenadzorovane imigracije, zlasti iz dežel, kjer je islam še vedno takšen, kot je bil od samih svojih začetkov, torej takšen, da je nad vsemi drugimi religijami, da slednje želi podrediti in si jih pokoriti, pa da do tega pride tudi z mečem, torej nasilno, ga ni nihče jemal resno. Prihajalo je celo do procesov, kjer so sodniki po legalni poti takšne ljudi utišali. 

Zelo pa skrbi zaspanost kristjanov. Zastonj govorimo in ponavljamo, da je krščanska vera veliko več kot le dobra čustva, od “mi se ‘mamo radi”. Krščanstvo nima nič skupnega z legendo o dobrem divjaku, temveč je eden od njegovih temeljev ta, da smo vsi grešni, prav vsi ljudje, zato pa smo sposobni, vsak od nas, storiti nepredstavljiva grozodejstva. Že res, da so za kristjana vsi ljudje bratje, ker so pač sinovi istega Očeta, vendar pa je vprašanje, ali to velja tudi obratno. Ubiti duhovnik je svoje ubijalce imel za brate. Zagotovo je lepo čutil, vendar njegova bratska čustva niso pomagala, da bi ga rešila iz rok tistih, ki niso bratje nikomur, ki to sploh nočejo biti. Težava pa je, da sploh ni nujno, da bi šlo tu za muslimane. Kje je namreč tu tista tako opevana skupnost, ki bi tovrstna dejanja brez težav preprečila, če bi skupnost res bila? Govorimo o vseh, ne le o kristjanih, vendar pa moramo govoriti tudi o kristjanih, za katere se zdi, da jih zadeva glede krize oz. kar izginotja skupnosti kaj dosti ne gane. Vsakdo živi pač po svoje, drugo pa ni važno. 

Da lepa čustva nimajo več kaj povedati, je sporočila uporaba sentimenta na Twitterju “jesuiscatholique”, ki je že pozabljen, v nasprotju z “jesuischarlie” in podobnimi. Za nekaj malo časa je v Franciji kristjanofobija, ko recimo ne smeš krožiti okrog s preveč vidnim križem, potihnila. Pisec tega sestavka torej ne bi smel krožiti kot po navadi, temveč bi moral svoj križ skriti. 

Toda, vrnimo se k tistemu, o čemer smo govorili. Ti zločini se ne dogajajo kar tako! Le teden dni po umoru očeta Hamela so policijske sile prišle, oborožene in opremljene proti nasilnim protestom, v cerkev v 15. pariškem okrožju. V cerkvi so ljudje in duhovnik imeli sveto mašo, njihov greh pa je bil, da se niso strinjali s porušenjem cerkve. Porušenjem? Da, prav ste prebrali – tisto cerkev je treba porušiti, ker mislijo na njenem mestu napraviti parkirišče. O tem, kako v Franciji rušijo cerkve za parkirišča in podobne zadeve, smo že hoteli pisati pred leti. To torej redno in čedno počnejo, ko pa človek gleda posnetke, gredo kocine pokonci. Policisti niso počakali na konec maše, temveč so nasilno dobesedno odvlekli duhovnika iz cerkve, medtem pa so se ljudje stisnili skupaj v absido in začeli prepevati – vrnila se je antična formula protesta, ko so šli prvi mučenci v smrt, prepevajoč Kristusu.

Takšna sramota bi morala odmevati povsod, a razen posameznikov in določenih medijev ni prišla nikamor. Četudi bi, se nihče ne bi preveč vznemirjal, da ne bi prišlo do porušenja tiste ali katere druge cerkve v Franciji. Pravzaprav že prihaja čas, ko ljudi ne zanima več, če se sesede ali poruši cerkev v vasi ali mestu, kjer živijo, in sicer pri nas, ne v Franciji. Sicer pa – ali tako ali pa spremenitev cerkve v diskobare, markete, telovadnice, restavracije… Takšna je, denimo, rutina na Nizozemskem, v Belgiji, Nemčiji, na Danskem, če pa cerkva ne določijo ravno za rušenje, tudi v Franciji. 

Najboljši odgovor na vprašanje, zakaj se to dogaja, nam ponuja Voltaire, ki je trdil, da ni vere, kjer ni molitve. Imel je seveda prav. Morda v kakih drugih zadevah ni imel prav, a tu je njegova trditev popolnoma resnična. In smo že pri tem, kar se dogaja tudi pri nas, ko je treba imeti ponekod nedeljske maše za le peščico ljudi, kot recimo tisti župnik v bližini Nove Gorice, ki je imel na veliki četrtek, petek in soboto le ene obrede velikonočnega tridnevja v osrednji župniji, pa je bilo le devet ljudi. Marsikje je podobno. Kdor ne moli, prekine svoj odnos s svetim. Včasih, še pred nedavnim, je nedeljska maša pomenila vrhunec tedenskega molitvenega življenja, ki se je čez teden seveda dogajalo izven domače cerkve, danes ni več tako. Veliko vprašanje je, ali so naše cerkve še kraji molitve ali raje kaj drugega? 

Če ne molimo, zakaj bi sploh hodili k najvišji obliki molitve, ki jo predstavljajo sveti zakramenti, še zlasti sveta evharistija, sveta maša? Joseph De Maistre je zapisal: “Tisti, ki nehajo moliti, najdejo v svoji moralni popačenosti, ne vem dobro, kakšno čudno privlačnost … Če se ne bi javno bogoslužje nekoliko postavljalo po robu splošni degradiranosti, sem pri svoji časti prepričan, da bi ljudje postali prave zverine. V žalostnih izpovedih sem izvedel, da obstajajo ljudje, za katere je zrak cerkve pokvarjen, jih dobesedno potlači in jih sili k temu, da gredo ven, medtem ko se po drugi strani zdrave duše čutijo prepojene z blago duhovno roso”. Tako pa res prihaja, tudi zato, ker ne molimo več in ker cerkve niso več temu namenjene ali jih nimamo za take, da se družba popači, da postane nora. 

Rušenje cerkva in spreminjanje v kaj drugega ni zadeva, ob kateri bi kristjani lahko ostali ravnodušni. Konec koncev je cerkvena stavba simbol, ki je vsem na očeh, opomnik vesti, pa tudi neka trdnjava. Je simbol nekega ljudstva, neke skupnosti, pa tudi trdnjava, v kateri ljudje, kakor vojaki, ki se branijo, najdejo svoje zatočišče v hudih in zmedenih trenutkih. Dobro, če namesto Najsvetejšega najdem v cerkvi pivnico, bom svojo žalost vsaj skušal utopiti v dobrem pivu, a bom potem ugotovil, da težave znajo plavati, pa bom spet tam, kjer sem bil prej. Razpad družbe gre tako tudi prek izgube teh trdnjav, ki so naše vaške ali mestne cerkve. Zakaj že potem ni več skupnosti? Morda pa je naloga nas kristjanov tudi ta, da ljudi spet pripeljemo v cerkev oziroma še bolje v Cerkev. Vse dokler bomo le kristjani besed in ne dejanj – molitev in dejavna udeležba pri zakramentih, ki je najprej notranja naravnanost človeka, ne tekmovanje, kdo bolje skače, pleše in kriči -, so pa velika dejanja. Ko bodo zravnali s tlemi tudi našo cerkev, bo že prepozno.

Uvodnik priloge "Bodi človek!" v tedniku Novi glas

Š kot ŠOLA

Cerkveni in družbeni antislovar (20)

Zanimivo je prebirati dela britanskega katoliškega zgodovinarja Christopherja Dawsona (1889-1970), tudi z vidika, da je poseben specialist za zgodovino ZDA, ne le Evrope. V 20. stoletju je veljal za vodilnega angleško govorečega katoliškega zgodovinarja in bil znan po svoji pronicljivosti. Umrl je sicer pred skoraj petdesetimi leti, pa vendar je v mnogočem še vedno aktualen. Tako prebiram počasi njegovo »Krizo zahodne vzgoje« (The Crisis of Western Education). 

Nekje pravi, da se ne gre čuditi, da so bile mnoge druge moči veliko bolj učinkovite od diktatorskih

moči ali političnih revolucij ter preobratov. Takole pravi – delo je izšlo leta 1961: »V zadnjih sto ali dvesto letih je bilo človeštvo podvrzeno procesu, ki teži k poenotenju in univerzalnosti. Imamo npr. Splošno vojaško obveznost, splošno volilno pravico in, na koncu, splošno izobraževanje ... Splošno izobraževanje je v bistvu najbolj univerzalno od vseh treh, ker se je sedaj razširilo po vsem svetu, poleg tega pa gre globlje od ostalih dveh, ker neposredno vpliva na človeškega duha in oblikovanje osebnosti. Poleg tega pa gre za silo, ki se neprestano širi, saj ko je enkrat država prevzela odgovornost za izobrazbo nad celotno mlado populacijo v državi, je primorana svoj nadzor razširiti na čedalje več področij – na telesno zdravje šolarjev, na njihovo prehrano in njihovo zdravstveno oskrbo, na njihovo zabavo in porabo prostega časa, nazadnje pa tudi na njihovo moralno dobro počutje in psihološko usmeritev. Splošno izobraževanje tako pripelje do vzpostaviteve ogromnega sistema organizacije in nadzora, ki mu je namenjeno, da se bo širil v moči in vplivnosti, vse dokler ne bo pokrival celotnega kulturnega področja in oklepal vsako vrsto vzgoje, od vrtca, pa do univerze«. 

Ne moremo, da se ne bi strinjali, le da je dandanes vprašanje, kdo zares izvaja tisti vsesplošni nadzor in usmerjanje šolskega sistema, ko ne moremo več govoriti, vsaj ne v takšni meri kot nekoč, o neki močni državi... Dandanes je prišlo do še večjega, svetovnega poenotenja in univerzalnosti, ki mu pravimo tudi globalizacija. To pomeni, da so tendence in pravila, ki jih omenja Dawson, razširjene po vsem planetu, usmerjajo pa jih določeni lobiji in kultura politične korektnosti. Lahko bi še nadaljevali z razmišljanjem v tej smeri, a potem ne bi mogli povedati še česa zanimivega, kar pravi naš zanimivi zgodovinar, ki je veliko preučeval prav vzgojno področje. Vsekakor je, kot bomo videli, plavanje proti toku danes zelo mučno, tudi zaradi veliko večjega medijskega in elektronskega vpliva, ki danes usmerjata (ne)vzgojo. 

»Sodobna usmeritev splošnega izobraževanja tako nezadržno teži k temu, da postane tekmec ali alternativa Cerkvi, ki je tudi sama univerzalna institucija in jo neposredno zanimata človeški duh in oblikovanje osebnosti. Dejansko ni dvoma, da je razvoj splošnega izobraževanja sovpadel s sekularizacijo sodobne kulture in je bil zelo močan dejavnik tega. V razsvetljenski filozofiji, ki je navdihnila izobraževalno politiko francoske revolucije in evropskega liberalizma, sta bila Cerkev in vpliv religije obravnavana kot moči teme, ki so bile krive za nazadnjaško stanje množic. Posledično je bilo gibanje za splošno izobraževanje razsvetljenski križarski pohod nedvoumno proticerkvene narave ... Cerkev je tako v velikem zaostanku, kar zadeva vpliv na vzgojnem področju. Tu ne gre le za enostavno ne uravnovešenost v bogastvu in moči neke verske manjšine v odnosu do sodobne države. Še bolj pomemben je povsod pronicajoči vpliv sekularnih modelov in vrednot, ki zadeva ves vzgojni sistem, ki kaže kot zastarelo in absurdno idejo neke religiozne kulture kot integrirani del celote politikom, novinarjem in tehničnim strokovnjakom ... Kot v času Razsvetljenstva in francoske revolucije, ima namreč tudi sodobni sekularizem svoje ideale in dogme...« 

To, kar opisuje Dawson je tako pač resničnost, v kateri živimo, ki pa se je v Cerkvi in drugih konservativnih delih družbe najbrž premalo zavedamo. V svojem delu tako britanski strokovnjak predlaga, da bi imeli v katoliških vzgojnih institucijah svoj poseben program. V pluralni družbi bi morala veljati svoboda vzgoje, za katero pa se bo potrebno še pošteno boriti v prihodnje. Papež Benedikt XVI. jo je označil kot enega od treh neodtujljivih načel, o katerih se ne pogaja (it. principi non negoziabili). Da naredimo pri naši vzgoji v tej smeri vse, kar je mogoče že danes, je pa seveda nujno in je prvi korak v tem bojevanju. Kot je lepo dejal še en Britanec, Chesterton, namreč ne potrebujemo Cerkve, ki bi se gibala glede na svet, temveč Cerkev, ki bi gibala svet.

Objavljerno v tedniku Novi glas.

R kot RAZSVETLJENSTVO

Cerkveni in družbeni antislovar (18)

Velja se zaustaviti ob zgoraj navedeni temi, saj ta miselna smer še kako vpliva tudi na današnje življenje, razmišljanje, odločanje in še kaj, tudi v sami Cerkvi, čeprav zagotovo ni samo ta miselni tok tisti, ki vpliva. Zagotovo bi se morali zaustaviti še pri mnogih drugih miselnih tokovih, kot so recimo, nominalizem, humanizem, renesansa in podobni, a bo najbrž za to še priložnost, prostor je pa vsakokrat omejen. 

Razsvetljenstvo se je zelo diskretno in postopoma prikradlo zlasti po kulturni poti v evropsko in zahodno družbo, začenši z 18. stoletjem, njegovo delovanje pa je bilo zelo močno vse tja do začetka druge polovice 20. stoletja, ko je to gibanje stopilo v krizo, vendar ima še vedno določen vpliv, četudi smo že kar krepko zakorakali v 21. stoletje po Kristusu. Razsvetljenstvo je gibanje, ki na temelju razuma samega, kot temeljnega in pravzaprav edinega vira človeškega mišljenja in življenja, želi pripeljati do nekega novega spoznanja. 

Zato so razsvetljenci seveda zbirali vse tisto, kar so dobrega spoznali pred njimi, a so to počeli le na podlagi svojih kriterijev in prepričanj. Tesno je zato z razsvetljenskim gibanjem povezano tudi enciklopedično, saj so znanje zbirali v enciklopedije. Kaj najdemo notri? Vse tisto, kar se da razločiti čisto razumsko, kar pa ne spada k “eksaktni znanosti”, ne le, da ne spada v enciklopedije, temveč se razsvetljencem in enciklopedistom s tem sploh ne zdi vredno ukvarjati. Še več, te zadeve naj bi človeku kot takemu škodile. Na tako omejeno razumljenem razumu se je skušalo tudi oblikovati družbo. 

Posledice takšnega gledanja pri organiziranju družbenega življenja smo lahko videli na lastne oči; čeprav nekoliko spremenjeno, pa se tovrstni poskusi dogajajo še dandanes, ker se seveda iz preteklih spodletelih poskusov nismo kaj prida naučili. Pa poglejmo malo, kako so si zadeve predstavljali, da vidimo, kako ni kaj dosti drugače niti danes. Kultura se mora izkazati in se konkretizirati v nekem družbenem projektu. Povedano drugače – glede na to, da je človeštvo kot celota skupek posameznikov (posameznik oz. individuum je stopil na mesto osebe), vsak od teh pa se ima za gospodarja vsega univerzuma (čemur kristjani pravimo stvarstvo), se mora uresničiti edini zares človeški in človečni družbeni projekt. Priti mora do takšnega tipa družbe, kjer temeljne pravice posameznika ne bodo ovirane ali kratene, temveč bodo uresničene. To je tudi edini zares znanstveni projekt, poleg tega, da je edini zares “human”, kot se rado reče. 

Ker nimamo več oseb, temveč posameznike, so se danes zadeve zelo razširile v imenu neke znanosti in znanstvenosti, tako da se veliko ne le govori, temveč tudi dela v smeri pravic živali, pa tudi okolja, ko imamo raznorazna ekologistična gibanja. Vsekakor je prišlo do spremembe v religioznem, torej verskem, pojmovanju, saj je človeštvo od začetka razsvetljenstva naprej naravnano zlasti v horizontalnem smislu. Imamo tako človeško kraljestvo, ne več Božjega, za katerega si moramo prizadevati, kot rečeno, pa je to pripeljalo tudi do tega, da je to človeško kraljestvo prepustilo mesto živalskemu kraljestvu (če pustimo tu ob strani odlične čokoladice s sličicami živali), pa tudi kraljestvu narave oz. Narave. Družbo morajo podpirati zgolj znanstveni kriteriji, urejati pa jo zato mora politika kot eksaktna znanost. Na mesto vere je tako že kdaj stopil omenjeni človeški in družbeni projekt. Ker pa je duh ušel iz steklenice in se ga ne da več nadzorovati, je danes bolj pomemben živalski in okoljski projekt, kar je že davno spoznala tudi politika, človek je velikokrat kar v napoto, osebe pa tako ali tako ni, če imamo le posameznike. Zato nimamo niti prave družbe, kaj šele, da bi imeli skupnost – skupnosti ni več, kot smo že večkrat opozorili, a je lepše takšnih opozoril ne slišati. Čeprav smo tako le nametali nekaj smernic, jih je vseeno dovolj, da se vsaj malo zamislimo.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

O kot OLIMPIJADA

Cerkveni in družbeni antislovar (16)

Ni bilo tako enostavno najti primerne snovi za črko –o, nazadnje sem se odločil za naslovno. Poleti bomo namreč spet lahko spremljali olimpijske igre, ki bodo v Riu de Janeiro v Braziliji. Naj takoj povem, da sem jih spremljal tudi sam, pa da jih tudi tokrat bom, vsaj do neke mere. Vesel bom, če kdo od slovenskih športnikov doseže kako odličje, a to ne sme biti izgovor, da ne bi izpostavili določenih zadev, ki se skrivajo za pogruntavščino modernih olimpijskih iger, kot jih označujejo. Že pred časom je o tem pisal Vittorio Messori, marsikdo, tudi v Cerkvi, pa je bil takrat jezen, pa tudi danes se bo kdo našel. Kdo drugi se jezi, ker se nekateri poslužujemo tudi t. i. “apologetike”, a naj tudi tem povem, da je to zato, da bi pokazali, kako zgodovina ni nekaj enoznačnega, temveč je kompleksna. 

Velikokrat lahko spremljamo fenomen, za katerega se lahko zahvalimo filozofu Gianbattistu Vicu iz Neaplja, imenuje pa se “heterogeneza ciljev”. Gre za to, da se v resničnosti željeni cilji obrnejo v svoje nasprotje, da torej na koncu dosežemo nasprotni učinek od želenega. Temu procesu niso ubežale niti olimpijske igre, ki so bile postavljene kot neka manifestacija ali celo bogoslužje nove religije, ki se je zgledovala pri antičnem čaščenju telesa in zunanjosti. Danes to službo opravlja religija športa. “Istočasno pa so ob ustanovitvi leta 1896 želeli doseči to, da bi slavili bratstvo med narodi, mir med državami, amaterstvo, zastonjskost kavalirskih dvobojev. Vse pa pod okriljem znanega mota, po katerem je 'pomembno sodelovati, ne pa zmagati'”. Lahko komu seveda ne bo všeč, a tu se je treba z Messorijem strinjati, ker so se nekateri krogi prav nič prikrito borili proti krščanski dediščini, zato je v tej smeri imela tudi obuditev olimpijskih iger omenjenega leta 1896 jasen, ne samo, ampak tudi, protikrščanski namen: “Namen je bil preskočiti petnajst stoletij krščanstva, ki so ga obsojali zapostavljanja, če ne celo zaničevanja, telesa in lepote”. Ustanovili so igre v Atenah, kar tudi ima svoje sporočilo, saj “so bile v Pavlovem času nasprotnik Jeruzalema par excellence”. 

Prvotni cilji, da bi slavili namreč bratstvo in mir med narodi, amaterstvo in kavalirskost, se je 'sfižil'. “Prizorišča iger so že več desetletij polja, obkrožena z jarki in bodečo žico, ob njih pa je cela kopica oboroženih mož, ki želi preprečiti tiste atentate in pokole, ki so igre večkrat krvavo zaznamovale. Znotraj tega bunkerja najdemo sektaški nacionalistični duh, po katerem je vsako sredstvo dobro za povečanje bere odličij, da bi tako posamezna zastava plapolala čim više”. Ni treba omenjati raznih bojkotov in utrjevanja režimskega prestiža z igrami. Pa tudi: “'Zastonjskost' se je prelevila v velik biznis in zlato žilo za vse, vključno s športniki, kar zagotavljajo razni sponzorji, vlade, medijske hiše”. Poveličevanje telesa pa je ob želji po zmagi privedlo do ekstremov, ki jih poznamo. Najbrž tudi ni treba spominjati, da za mednarodni olimpijski komite vojne ne obstajajo, saj so potekale trikrat manj, kot je uradno zapisano – tokrat naj bi bile 31. igre, a so v resnici 28., saj jih leta 1916, 1940 in 1944 ni bilo.

objavljeno v tedniku Novi glas.